VSC Sodba Cp 444/2020

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba v izpodbijani točki I. izreka v celoti potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v zvezi z delno zamudno sodbo v višini 1.023,89 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 87.109,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 85.000,00 EUR od 30. 4. 2019 dalje do prenehanja obveznosti, od 803,49 EUR od 14. 2. 2019 dalje do prenehanja obveznosti in od 1.305,72 EUR od 23. 8. 2016 dalje do prenehanja obveznosti, vse v 15 dneh, pod izvršbo, pod točko II. izreka pa je v presežku za plačilo nadaljnjih 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 4. 2019 dalje do plačila tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

2Zoper uvodoma navedeno zamudno sodbo se je pritožila tožena stranka, ki v pritožbi sicer ne navaja, v katerem delu jo izpodbija, vendar je pritožbeno sodišče iz razloga, ker ima tožena stranka pravni interes za pritožbo samo zoper ugodilni del zamudne sodbe, štelo, da se pritožuje le zoper točko I. izreka zamudne sodbe, pritožbo pa vlaga iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma podredno, da izpodbijano zamudno sodbo spremeni, vse pa s stroškovno posledico. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino izpodbijane zamudne sodbe, v nadaljevanju pa sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane zamudne sodbe. Ta svoj očitek utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje skupaj s tožbo toženi stranki vročilo tudi sklep, s katerim je toženi stranki naložilo, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v R Sloveniji in jo s predmetnim sklepom tudi opozorilo, da bo zastopnika za sprejemanje pisanj določilo sodišče samo na stroške tožene stranke v primeru, da tožena stranka v roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, vse v skladu s 146. členom ZPP. Čeprav tožena stranka ni imenovala pooblaščenca za sprejemanje pisanj, pa ga ni določilo niti sodišče prve stopnje, to pa je po mnenju tožene stranke vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Izpostavlja namreč, da začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj določi sodišče, v skladu s 5. odstavkom 82. člena ZPP pa ga postavi med odvetniki in drugimi strokovno usposobljenimi osebami. Če bi sodišče prve stopnje izpolnilo svojo dolžnost, ki mu jo nalaga 146. člen ZPP, bi tožena stranka imela po njenem mnenju vsaj minimalno strokovno oporo v samem pooblaščencu, kot strokovnjaku s področja prava. Čeprav je vloga zastopnika za sprejemanje pisanj pasivna, pa je po mnenju tožene stranke običajno, da podajo tako imenovani strokovnjaki ob vročitvi zastopanemu tudi osnovno obrazložitev posredovanega pisanja. Ob tako zagotovljenem strokovnjaku, upoštevajoč okoliščine, ki so že novembra 2019 nakazovale na nujnost prestrukturiranja delovnega procesa (SARS-2 Covid 19 ) velikih družb (in so se v tem času že začele delno izvajati, saj popolni »lock down« tako velike družbe ne bi bil mogoč v 24 urah), kar tožena stranka je, se sodno pisanje t.j. tožba gotovo ne bi založila in posledično ne bi prišlo do izdaje zamudne sodbe, zato je navedeno vplivalo na zakonitost tako izdane sodne odločbe, kakor tudi na njeno pravilnost. Tožena stranka nadalje v pritožbi sodišču prve stopnje še očita, da zamudne sodbe ne bi smelo izdati tudi iz razloga, ker so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Ob tem izpostavlja, da je tožnik k tožbi priložil tudi odločbo Državnega odvetništva v Zadru R Hrvaške, opr. št. KDO-91/17, s katero je državni odvetnik kazensko ovadbo zoper zavarovanca tožene stranke zavrgel. Iz obrazložitve te odločbe pa izhaja, da se kazenska ovadba zoper zavarovanca tožene stranke zavrže, saj ne obstoji vzorčna zveza med prometno nesrečo in ravnanjem zavarovanca tožene stranke (str. 3 odločbe Državnega odvetništva v Zadru v sodnem spisu). Nekdo je lahko odgovoren za nastalo škodo zgolj, če so izkazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je nastala škoda, da obstoji vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in odgovornost za nastalo škodo, iz odločbe Državnega odvetništva v Zadru pa izhaja, da vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ni podana. Dokazovanje vzročne zveze je na strani tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik), le-ta pa je po oceni tožene stranke ni izkazal. Sodišču prve stopnje zato tožena stranka očita, da je ne samo prezrlo to neskladje, temveč je tudi odločilo mimo tožbenega zahtevka, saj tožnik v tožbi ne zatrjuje objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, temveč krivdno odgovornost, ki pa iz izkazov v spisu ne izhaja. Navedbe v tožbi tako po mnenju tožene stranke nasprotujejo dokazom, ki jih je v spis predložil sam tožnik, zato je podan tudi ta pritožbeni razlog bistvene kršitve pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje zamudno sodbo izdalo kljub temu neskladju. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke razsodilo tudi izven tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka v ničemer ni zatrjevala objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Po mnenju tožene stranke zaradi vseh zgoraj navedenih kršitev zamudne sodbe v danem postopku nikakor ni mogoče izdati, saj brez da bi se toženi stranki dalo možnost se izjasniti glede navedb tožnice ni mogoče izdati zakonite in pravilne sodbe. Tožena stranka zasleduje stališče, da bi moralo sodišče v ponovljenem postopku razpisati glavno obravnavo v predmetni zadevi in dati možnost toženi stranki, da se izjasni glede navedb tožnika kljub zamujenemu roku za odgovor na tožbo oziroma pozvati tožnika na dopolnitev tožbe, na katero bi imela nato tožena stranka možnost odgovoriti. Nadalje tožena stranka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Izpostavlja, da se sodišče prve stopnje sicer sklicuje na določbe Zakona o obveznim odnosima Republike Hrvaške (v nadaljevanju: ZOO), v skladu s katerim za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo odgovarja njen imetnik objektivno (kakor že izpostavljeno izven tožbenega zahtevka). Sodišču prve stopnje pa očita, da je popolnoma prezrlo hrvaško sodno prakso, ki je prav tako del materialnega prava, upoštevajoč ustavno zahtevo po enakosti pred zakonom, s tem pa napačno uporabilo materialno pravo Republike Hrvaške. Ob tem izpostavlja sodno odločbo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, ki temelji na podobnem dejanskem stanju, voznik vozila se nikakor ni mogel izogniti trčenju pešca, saj mu je le ta nenadoma stopil na cestišče, iz katere pa izhaja, da se pri tako dokazanem dejanskem stanju šteje, da je škoda nastala izključno po krivdi oškodovanca. Meni, da bi moralo tako zaključiti tudi sodišče prve stopnje v tej zadevi, čeprav tožena stranka ni odgovorila na tožbo in ni kakor zaključuje sodišče prve stopnje uveljavljala soprispevka oškodovanca, kakor tudi ni zatrjevala niti predložila dokaza, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika. Sicer je res, da tožena stranka izkaza o izključni krivdi oškodovanca ni predložila, vendar navedeno dejstvo po njenem mnenju izhaja iz predložene odločbe Državnega odvetništva v Zadru R Hrvaške, opr. št. K-DO-91/17. Še enkrat poudarja, da ta odločba izključuje vzročno povezanost ravnanja zavarovanca tožene stranke s prometno nesrečo, v kateri je tožnik utrpel škodo, kar pomeni, da iz izkazov v spisu nedvoumno izhaja, da vzročne povezanosti ni in sodbo tako ni mogoče opreti na krivdo po načelu vzročnosti. Na podlagi tako razpoložljivih dokazov v sodnem spisu, upoštevajoč materialno pravo Republike Hrvaške po mnenju tožene stranke ni mogoče zaključiti, da zavarovanec tožene stranke odgovarja za nastale škodne posledice tožniku. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava tudi pri sami presoji višine odškodnine. Pri tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sicer sledilo Orientacijskim kriterijem Republike Hrvaške, vendar na podlagi izkazov v spisu brez zaslišanja tožnika in angažiranja ustreznega izvedenca medicinske stroke po njenem mnenju ni mogoče umestiti nastale škodne posledice v Orientacijske kriterije, saj sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, ki bi omogočalo umestitev tožnikovih poškodb v le-te. Napačna uporaba Orientacijskih kriterijev Republike Hrvaške pa je po mnenju tožene stranke kršitev materialnega prava. Nasprotuje pa tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede odškodnine za materialno škodo, saj meni, da je v nasprotju z določili materialnega prava priznalo tožniku celotno materialno škodo, ki pa mu ni nastala, saj so izkazani stroški nastali očetu mld. tožnika in ne tožniku samemu in bi tako postavljen zahtevek za povrnitev potnih stroškov tožnik lahko zahteval iz naslova tuje pomoči in postrežbe in ne iz naslova neposredno nastalih potnih stroškov, saj le-ti niso nastali neposredno tožniku. Po mnenju tožene stranke je v tem delu tožbeni zahtevek napačno postavljen in nastalo premoženjsko škodo, brez da bi se presegel tožbeni zahtevek, sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo priznati ob pravilni uporabi materialnega prava.

3Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške vloženega odgovora na pritožbo.

4Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Zamudna sodba se v skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano zamudno sodbo, ker je po ugotovitvi, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, zaključilo, da so izpolnjene še vse ostale predpostavke za izdajo zamudne sodbe, navedene v prvem odstavku 318. člena ZPP: 1. da je bila tožencu tožba pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7Ni pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane zamudne sodbe, ker ni ravnalo v skladu s 146. členom ZPP in ni izdalo sklepa o določitvi začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj toženi stranki. V skladu z 2. odstavkom 146. člena ZPP sodišče toženi stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob prvi vročitvi pisanj naloži, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožena stranka ali njen zakoniti zastopnik ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter toženo stranko ali njenega zakonitega zastopnika po imenovanem začasnem zastopniku obvesti o tem imenovanju. Sodišče prve stopnje je v tem konkretnem primeru, kar nenazadnje priznava tudi sama pritožba, pravilno uporabilo to zakonsko določbo, ko je toženi stranki ob priliki vročanja tožbe v odgovor, kot prvem pisanju, ki ji ga je v tem postopku vročalo, vročilo tudi poziv za postavitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. V tem pozivu ji je določilo 15-dnevni rok za postavitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Tožena stranka ima sicer prav, da bi moralo sodišče prve stopnje po preteku tega roka toženi stranki, ki sama ni imenovala pooblaščenca za sprejemanje pisanj, postaviti na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, vendar njegova (ne)postavitev na samo pravilnost vročitve tožbe v odgovor ter na začetek teka, sam tek in iztek roka za vložitev odgovora na tožbo nima in ni imela prav nobenega vpliva, posledično pa to pomeni, da tudi na pravilnost in zakonitost izpodbijane zamudne sodbe ni imela in tudi ni mogla imeti nobenega vpliva. Glede na to, da mora v skladu s 5. odstavkom 146. člena ZPP stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, imenovanega za toženo stranko, založiti tožeča stranka, pa bi bilo tudi sicer v praksi neizvedljivo, da bi lahko sodišče določilo začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj za toženo stranko, še pred iztekom roka za odgovor na tožbo, saj bi moralo sodišče prve stopnje, po tem ko se je iztekel 15-dnevni rok, v katerem bi lahko tožena stranka sama imenovala pooblaščenca za sprejemanje pisanj v RS, najprej tožnika pozvati na plačilo predujma za te stroške in šele po založitvi predujma s sklepom določiti začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj za toženo stranko. Tudi če bi bil začasni zastopnik, upravičen za sprejemanje pisanj s strani sodišča prve stopnje določen do dneva izteka roka za odgovor na tožbo, toženi stranki tožba v odgovor ne bi bila ponovno vročena po začasnem zastopniku, upravičenem za sprejemanje pisanj, prvo pisanje, ki bi ji ga le-ta vročil, pa bi bil sklep o njegovi določitvi. Vloga začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, je, kot to pravilno ugotavlja tudi pritožba sama, povsem pasivna, saj je njegova naloga zgolj ta, da sodišče prve stopnje opravi vročitev pisanja stranki na način, da ga vroči začasnemu zastopniku. Datum vročitve začasnemu zastopniku, upravičenemu za sprejemanje pisanj, je namreč tudi datum vročitve stranki, za katero je začasni zastopnik določen, ta pa mora nato na primeren način poskrbeti za to, da sodno pisanje izroči stranki, za katero je določen. Glede na takšno pasivno vlogo začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, je povsem neutemeljeno pričakovanje tožene stranke, da bi ji začasni zastopnik, upravičen za sprejemanje pisanj, kot strokovnjak s področja prava, poleg osnovne obrazložitve sklepa o svoji določitvi, nudil še kakšno drugo osnovno strokovno oporo v smislu razlage vložene tožbe, ki je sodišče toženi stranki po začasnem zastopniku, upravičenem za sprejemanje pisanj, tudi sicer ni in tudi ne bo ponovno vročalo. Kako bi lahko določitev začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, vplivala na predhodno ravnanje tožene stranke, t.j. na to, da tožena stranka tožbe, ki ji je že bila vročena, gotovo ne bi založila, kot to trdi v pritožbi, pa tožena stranka ni konkretizirano pojasnila, pritožbeno sodišče pa neke življenjsko logične razlage za takšno stališče ne vidi.

8Tožena stranka neutemeljeno izpodbija izdano zamudno sodbo tudi s pritožbenimi navedbami, da ni podan pogoj iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP za njeno izdajo, ker so dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil, pri čemer v zvezi s podlago tožbenega zahtevka izpostavi dokaz z odločbo Državnega odvetništva v Zadru, Republika Hrvaška. Pritrditi je sicer toženi stranki, da je s to odločbo državni odvetnik zavrgel kazensko ovadbo zoper njenega zavarovanca in da iz njene obrazložitve izhaja, da je do takšne odločitve prišlo zato, ker ne obstoji vzročna zveza med prometno nesrečo in ravnanjem zavarovanca tožene stranke, vendar pa takšen dokaz, ki se nanaša na vprašanje obstoja kazenske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ni v nasprotju s trditvami tožnika, da obstoji civilna, odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki je ni mogoče enačiti z njegovo kazensko odgovornostjo, saj je civilna odgovornost širša od kazenske odgovornosti in je lahko podana tudi takrat, ko kazenska odgovornost povzročitelja škode ne obstaja. To še zlasti velja za primere, kot je tudi obravnavani, ko se odškodninska odgovornost presoja po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti, pri kateri se vzročnost domneva in je oškodovancu ni potrebno dokazovati. Prav nasprotno. Tožena stranka je tista, na kateri je tako trditveno kot tudi dokazno breme, da dokaže, da nevarna stvar ni vzrok nastale škode, če se želi razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti.

9Nadalje pa tudi ni pritrditi toženi stranki, da temelji izpodbijana zamudna sodba na nesklepčni tožbi. Ta pritožbeni očitek tožena stranka utemeljuje z navedbami, da iz navedb tožnika ne izhaja niti utemeljenost podlage tožbenega zahtevka iz razloga, ker je tožnik zatrjeval zgolj obstoj krivdne odškodninske odgovornosti, ki pa ni izkazana, ker ni podana vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem njenega zavarovanca, objektivne odškodninske odgovornosti pa tožnik sploh ni zatrjeval, niti utemeljenost tožbenega zahtevka po višini, ker na podlagi dejstev, navedenih v tožbi, tožnikovih poškodb ni mogoče umestiti v Orientacijske kriterije kot materialno pravno podlago za določitev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, vtoževana premoženjska škoda iz naslova povračila prevoznih stroškov pa ni nastala tožniku, temveč njegovemu očetu in bi jo tožnik lahko zahteval le kot premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči.

10Krivdna oziroma objektivna odškodninska odgovornost sta le pravna pojma, pravna standarda, predstavljata torej pravno kvalifikacijo, ki pa v skladu s 3. odstavkom 180. člena ZPP, ki določa, da sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo, za sklepčnost tožbe ni bistvena sestavina, če pa jo stranka navaja, pa nanjo sodišče ni vezano. S tem, ko je, čeprav tožnik ni izrecno trdil, da je podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, zaključilo, da obstoji objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, sodišče prve stopnje tako ni odločalo niti mimo tožbenega zahtevka, niti mimo trditvene podlage tožnika, posledično pa ni kršilo niti 2. člena ZPP, niti 7. in 212. člena ZPP, kot mu neutemeljeno očita tožena stranka v pritožbi, kar posledično pomeni, da tudi na teh pritožbenih navedbah smiselno utemeljevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11Sodišče prve stopnje zaključka o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti ni sprejelo, zato so pritožbene navedbe tožene stranke o neizpolnitvi in neizkazanosti pogojev za obstoj te oblike odškodninske odgovornosti zaradi neizkazanosti vzročne zveze za odločitev o pritožbi pravno nepomembne. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu in njegove tožbene navedbe zadoščajo za zaključek, da so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti po načelu objektivne odgovornosti. Tožnik je namreč v tožbi navedel vsa odločilna dejstva, ki so v skladu z materialnim pravom, če se izkažejo za resnična, potrebna za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. V tožbi je tako med drugim navajal, da ga je pri prečkanju ceste zbilo vozilo osebni avtomobil znamke Fiat Punto, in sicer, da je voznik slednjega P. B. s prednjim delom svojega vozila trčil v tožnika, katerega je odbilo na pešpot, kjer je udaril v prednje kolo kolesa, ki ga je potiskala J. P.. S temi navedbami, ki tudi niso v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi, je podal opis škodnega dogodka, ki napeljuje na uporabo določil ZOO o odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila in sicer določila 1069. člena ZOO, ta pa je umeščen v poglavje o objektivni odškodninski odgovornosti, določa pa, da za škodo, ki jo utrpijo tretje osebe v zvezi z upravljanjem motornega vozila, odgovarja njegov lastnik. Motorno vozilo je, kot je to pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe, zaradi lastnosti motorja in hitrosti, ko ga med vožnjo ni mogoče v celoti obvladovati, ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1063. in 1064. člena ZOO, tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišč Republike Hrvaške, nedvomno stvar s povečano nevarnostjo, pri čemer se za škodo v zvezi s takšno stvarjo šteje, da izvira iz nje, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, zanjo pa odgovarja njen imetnik. Glede na povedano je s svojimi tožbenimi navedbami tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z opredelitvijo okoliščin, ki nakazujejo na povečano škodno nevarnost stvari, v zvezi s katero je prišlo do škodnega dogodka, zato so nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Potrebno je namreč upoštevati, da je obseg tožbenih trditev v vsakem postopku odvisen tudi od obrambnih trditev tožene stranke glede spornih dejstev. Če teh ni zaradi neaktivnosti tožene stranke v postopku, pa se neprerekane trditve tožeče stranke, štejejo na podlagi 2. odstavka 214. člena ZPP za priznane. Kot je v točki 15. obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, je objektivno odgovorni imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njenega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti oziroma če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti oziroma se te svoje odgovornosti deloma oprosti, če dokaže, da je oškodovanec delno prispeval k nastanku škode (l ., 2. in 3. odstavek 1067. člena ZOO). Ker tožena stranka v tem postopku ni podala odgovora na tožbo, tako ni niti zatrjevala niti ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi dokazala, da je škoda nastala iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njenega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, prav tako pa tudi ne, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, da je bilo njegovo ravnanje nepričakovano in da se posledicam njegovega ravnanja njen zavarovanec kot imetnik motornega vozila ni mogel izogniti oziroma vsaj, da je tudi tožnik delno prispeval k nastanku škode. Materialno pravno pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke in posledično (zaradi sklenjenega obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti) nje same za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 16. 8. 2016, pa tudi, da zaradi pasivnosti tožene stranke, ker ni podala nobenih trditev in predlagala nobenih dokazov v tej smeri, tožniku ni mogoče očitati kakršnega koli soprispevka k nastanku škode, saj iz po tožniku zatrjevanih dejstev, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo v točki 20. obrazložitve te sodbe, izhaja utemeljenost podlage njenega tožbenega zahtevka, s tem pa je glede podlage tožbenega zahtevka izpolnjen tudi pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe.

12Ker v zadevi hrvaškega vrhovnega sodišča opr. št. Rev 85/11-2, ki jo je predložila tožena stranka, ni bila izdana zamudna sodba in je bilo dejansko stanje ugotovljeno tudi na podlagi ugovorov tožene stranke in po izvedenem dokaznem postopku, v pravnem in dejanskem pogledu ne gre za primerljivo zadevo, zato se v pritožbi nanjo ne more uspešno sklicevati. Sodišče mora namreč pred izdajo zamudne sodbe zgolj preveriti, ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik.

13Neutemeljeni so tudi očitki tožene stranke o nesklepčnosti tožbe in s tem posledično neizpolnjevanja pogoja iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP glede višine tožbenega zahtevka. Tudi v zvezi z višino tožbenega zahtevka je tožnik podal povsem zadostno trditveno podlago, saj je v tožbi opisal poškodbe, ki jih je zadobil ob škodnem dogodku, opredelil intenzivnost in trajanje povzročenih fizičnih bolečin in strahu, ter opisal posledice, ki jih zaradi poškodbe trpi, kar vse je zadoščalo tudi za uporabo Orientacijskih kriterijev za določanje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške (v nadaljevanju: Orientacijski kriteriji) kot dela materialnega prava Republike Hrvaške za določitev pravične denarne odškodnine za vtoževano nepremoženjsko škodo. Z navedbami, da brez izvedbe dokazov z zaslišanjem tožnika in angažiranjem ustreznega izvedenca medicinske stroke ni mogoče umestiti nastale škodne posledice v Orientacijske kriterije, pa tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v primeru izdane zamudne sodbe ni dopusten pritožbeni razlog.

14Pritožbeno pa niti nista bili izpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani zamudni sodbi, da sta bila tožba s prilogami in pozivom, naj nanjo odgovori v roku 30 dni, toženi stranki vročena pravilno in da v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP), kar predstavlja pogoja iz 1. in 2. točke 1. odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani zamudni sodbi povsem pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi štirje pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

15Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta tudi po hrvaškem pravu (člen 1100 in 1104 ZOO), enako kot po slovenskem pravu, temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami. Je pa, kot to pravilno pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje, potrebno upoštevati še Orientacijske kriterije in sodno prakso hrvaških sodišč, pri čemer uporaba Orientacijskih kriterijev ne predstavlja enostavne matematične formule za izračun višine odškodnine, saj je potrebno poleg teh meril upoštevati tudi vse okoliščine posameznega primera, pri čemer imajo trajanje in intenzivnost telesnih in duševnih bolečin ter strahu značaj pomembnih, vendar ne edinih okoliščin, ki jih mora upoštevati sodišče. Iz Orientacijskih kriterijev je tako razvidno, da je potrebno pri odmeri odškodnine po hrvaškem pravu dodatno upoštevati tudi starost oškodovanca, poklic, mesto poškodbe in njegove druge individualne lastnosti. Individualizacijo odškodnine v konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno opravilo na podlagi tožnikovih navedb, pri tem pa je, kar pritožbeno ni izpodbijano kot posebno okoliščino v konkretnem primeru upoštevalo tudi dejstvo, da tožnik živi v Republiki Sloveniji ter s tem povezan življenjski standard.

16Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani zamudni sodbi, ki temeljijo na neprerekanih tožbenih navedbah tožnika, ki se zaradi pasivnosti tožene stranke štejejo za priznane v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel udarnino in pretres možganov ter difuzno aksonsko poškodbo možganov, kontuzijo parenhima desnih pljuč, udarnino in razpočno rano trebuha ter številne odrgnine, zlasti na glavi, desni strani prsnega koša in desnem kolenu, da je bil v času škodnega dogodka še otrok, star 12 let, da je zaradi utrpelih poškodb prestajal številne telesne bolečine, ki so bile sprva hude, nato nekaj časa srednje hude, še vedno pa prestaja lažje do srednje hude telesne bolečine, da so se tožniku v posledici pretresa možganov ter difuzne aksonske poškodbe možganov pojavljale omotice ter močni glavoboli, ki so še vedno prisotni, zlasti pri večjih fizičnih in psihičnih obremenitvah, pri učenju, branju, gledanju televizije, izpostavljenosti soncu, intenzivni svetlobi in močnemu hrupu, da so se in se še bolečine tožniku pojavljajo tudi ob pritisku na prizadeto mesto in ob vremenskih spremembah, da so bolečine v glavi posebej močne tudi ob hitrem, sunkovitem in nenadnem gibu z glavo, do omotic pa prihaja zlasti ob hipnem dvigu telesa, da je zaradi kontuzije parenhima desnih pljuč tožnik trpel hude bolečine pri dihanju, ki so še vedno prisotne zlasti ob izvajanju fizično napornejših aktivnosti, kjer se tožnik zadiha, ter pri kihanju in kašljanju, da je tožnik tudi s težavo hodil na daljše razdalje, da je imel težave pri hoji po stopnicah, neravnem terenu in pri hoji v klanec, bolečine pa se mu pojavljajo tudi pri izvajanju športnih aktivnosti, da so pri tožniku kakršnikoli nenadni in sunkoviti gibi, prenašanje in dvigovanje težjih bremen, povzročili hude bolečine, bolečina pa je pridobila na intenzivnosti zlasti, ko je tožnik naredil sunkovit in nenaden premik s celotnim predelom zgornjega telesa, da je zaradi udarnine in razpočne rane trebuha tožnik trpel hude bolečine pri dihanju, kašljanju, kihanju, pri ležanju, zlasti na boku in trebuhu ter pri vseh gibih, pri katerih je prišlo do premika trebušne stene, da se bolečine v predelu trebuha tožniku še vedno pojavljajo pri prenašanju in dvigovanju težjih bremen, pri večjih fizičnih naporih, pri športnih aktivnostih, pri dolgotrajnem sedenju, ob pritisku na prizadeto mesto ter ob vremenskih spremembah, da je zaradi številnih odrgnin, zlasti na glavi, desni strani prsnega koša in desnem kolenu, tožnik trpel bolečine na področju poškodovanih in odrgnjenih predelov, da so se in se mu še vedno pojavljajo bolečine ob vsakršni lažji športni aktivnosti ter pri dnevnih opravilih, da tudi ni mogel spati, saj se je zaradi bolečin pogosto zbujal, zaradi česar je bil razdražljiv, brez motivacije in volje ter depresiven, da bo takšne občasne bolečine moral prestajati tudi v bodoče in glede na ugotovitve, da je tekom zdravljenja tožnik trpel tudi vrsto neugodnosti v zvezi z zdravljenjem: urgentni prevoz z reševalnim vozilom od kraja nesreče do bolnišnice, hospitalizacija v bolnišnici v Zadru v času od 16. 8. 2016 do 22. 8. 2016 (6 dni), kjer je bival v tujem kraju in v tujem govornem področju, imobilizacija s Schanzovim ovratnikom, CT možganov, vratne hrbtenice, trebuha in prsnega koša, kjer je bil izpostavljen izvoru škodljivega ionizirajočega žarčenja, intubacija, eksplorativna laparaskopija in kirurška oskrba ran trebušne stene, MRI možganov, prevoz z reševalnim vozilom iz bolnišnice v Zadru do SB Celje dne 22. 8. 2016, hospitalizacija v SB Celje do 26. 8. 2016 (4 dni), RTG pljuč, kar je imelo za organizem tožnika zaradi ionizirajočega sevanja neugodne posledice, UZ abdomna, odstranitev šivov, hospitalizacija v URI Soča od 5. 9. 2016 do 16. 9. 2016 (11 dni), hospitalizacija v SB Celje od 19. 9. 2016 do 20. 9. 2016 (1 dan), številni kontrolni pregledi v URI Soča (dne 16. 3. 2017, 2. 6. 2017, 19. 10. 2017, 8. 12. 2017, 14. 2. 2018, 11. 4. 2018), pregledi pri pedopsihiatru, številni pregledi pri raznih specialistih v SB Celje, preiskava EEG dne 9. 11. 2018, hospitalizacija v SB Celje od 6. 11. 2018 do 7. 11. 2018 (l dan), MRI glave, jemanje številnih analgetičnih in drugih zdravil (Manitol, Ritalin, Concerta, Analgin), 5x pregled pri osebni zdravnici, hlajenje bolečih predelov, težave pri ležanju, prisiljen počitek ter omejitev športnih aktivnosti, ki je bil v času škodnega dogodka star komaj 12 let, izpostavljen v času zdravljenja, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 15.000,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavljata določili 1100. in 1104. člena ZOO ter Orientacijski kriteriji, ki sicer določajo dnevno odškodnino za hude bolečine 340,00 HRK oz 49,76 EUR (od 15. 6. 2020 povišano za 50%), za srednje hude bolečine 220,00 HRK oz. 29,59 EUR (+ 50%) in za lahke bolečine 70,00 HRK oz. 9,41 EUR + 50%. Že samo upoštevanje 22 dni hospitalizacije s hudimi telesnimi bolečinami (22 dni x 49,76 EUR, povečano za 50%, kar znaša skupaj 1.642,08 EUR) in do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje skoraj štiri leta prestanih vsaj lahkih telesnih bolečin (4 x 365 dni x 9,41 EUR, povečano za 50%, kar znaša skupaj 13.738,60 EUR), namreč dosega prisojeno denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode, ne da bi se ob tem upoštevalo dejstvo, da je vsaj občasno dve leti po škodnem dogodku prestajal tožnik tudi srednje hude telesne bolečine, in da bo moral vsaj lahke telesne bolečine prestajati občasno tudi še v bodoče in to še zelo dolgo časa glede na njegovo starost (12 let v času škodnega dogodka oziroma 16 let v času sojenja), pa tudi dejstvo, da je tožnik moral v času zdravljenja trpeti še vse zgoraj omenjene neugodnosti v zvezi z zdravljenjem.

17Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani zamudni sodbi, ki temeljijo na neprerekanih tožbenih navedbah tožnika, ki se zaradi pasivnosti tožene stranke štejejo za priznane v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP, da se je tožnik ob sami nesreči ustrašil za svoje življenje, da pa se nesreče ne spominja, da je v teku zdravljenja ves čas prestajal zelo dolgotrajen strah, ko ga je bilo strah, kakšne posledice mu bo škodni dogodek pustil, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova prestanega strahu, upoštevaje pravilen zaključek, da primarnega strahu tožnik ni doživljal, v znesku 2.000,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavljata določilo 1100. člena ZOO in Orientacijski kriteriji, ki določajo, da se prisodi pravična denarna odškodnina za strah, če to opravičujejo okoliščine primera, predvsem trajanja in intenzivnost strahu, okvir višine odškodnine za strah pa znaša od 2.200,00 HRK do 30.000,00 HRK oz. od 295,86 EUR do 4.034,54 EUR (+ 50%).

18Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani zamudni sodbi, ki temeljijo na neprerekanih tožbenih navedbah tožnika, ki se zaradi pasivnosti tožene stranke štejejo za priznane v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP, da so zaradi posledic prometne nesreče tožnikove življenjske aktivnosti močno zmanjšane, da so mu kot trajna posledica udarnine in pretresa možganov ter difuzno aksonske poškodbe možganov ostali glavoboli, omotičnost ter huda motnja pozornosti, da je njegova mentalna učinkovitost nihajoča, da se hitreje psihofizično utrudi in je psihomotorično upočasnjen, da ima največ težav na področju kompleksnejših psihičnih funkcij (spomin, pozornost, izvršilne sposobnosti, učenje, čustvovanje, vedenje), na področju pomnjenja pa dosega bistveno nižje rezultate kot vrstniki, da v vse dejavnosti, ki vključujejo drobno gibalne spretnosti, vlaga pomembno več truda kot vrstniki in se hitreje utruja, ob vrnitvi iz šole pa potrebuje popoldanski počitek v trajanju do dveh ur, da je zaradi vsega navedenega manj zmožen za aktivnosti, ki so pred škodnim dogodkom pomenile bistven del njenega vsakdanjika, težje tudi bere in gleda televizijo, saj se mu ob daljšem branju oziroma gledanju pojavijo glavoboli, da je bistveno manj zmožen tudi za umska dela in aktivnosti, ki zahtevajo večjo stopnjo koncentracije, pri čemer potrebuje premor in počitek, kar vse pa se odraža tudi na njegovem učnem uspehu, da je bil pred prometno nesrečo v šoli zgleden, ravno tako pa so bile njegove ocene bistveno boljše od ocen po prometni nesreči, da zaradi posledic prometne nesreče sedaj ni zmožen samostojnega učenja, potrebuje pomoč vrstnikov in strokovno usposobljenih oseb, s strani Zavoda Republike Slovenije za šolstvo pa je bila zato dne 8. 11. 2016 izdana odločba, v skladu s katero je bil tožnik usmerjen v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, dodatno učno pomoč pa je pridobil tudi ob vpisu v srednjo šolo, da se zaradi svojih učnih težav v razmerju do vrstnikov počuti manjvredno in zapostavljeno, ker pa je v precejšnji meri omejil tudi športne aktivnosti, katerih se je moral sprva v celoti izogibati, pa duševno trpi in se počuti prikrajšano, saj mu je med drugim izvajanje športnih aktivnosti predstavljalo tudi pomembno obliko druženja in povezovanja s prijatelji in vrstniki, da je zaradi kontuzije parenhima desnih pljuč ter udarnine in razpočne rane trebuha manj zmožen za skrajne, sunkovite in hitre gibe z gornjim delom telesa, zlasti za prepogibanje, za aktivnosti, ki zahtevajo prisilno držo v sedečem položaju, za prenašanje in dvigovanje težjih bremen ter za izvajanje fizično napornih opravil in športnih aktivnosti, kjer se tožnik močneje zadiha, prikrajšan pa je tudi pri lažjih prostočasnih športnih aktivnosti, kot so igranje nogometa, košarke, odbojke, saj je le-te zaradi bolečin po škodnem dogodku omejil, pa tudi, da so zaradi vsega navedenega močno zmanjšane njegove življenjske aktivnosti na vseh področjih življenja, zaradi česar prestaja in bo tudi v bodoče prestajal duševne bolečine, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 67.500,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavljata določili 1100. in 1104. člena ZOO ter Orientacijski kriteriji, ki določajo, da je pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode predvsem potrebno upoštevati specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, torej konkretno zmanjšanje njegovih aktivnosti zaradi trajnih posledic in njegovo prizadetost ter kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na starost, spol, poklic in siceršnje življenjske aktivnosti.

19Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani zamudni sodbi, ki temeljijo na neprerekanih tožbenih navedbah tožnika, ki se zaradi pasivnosti tožene stranke štejejo za priznane v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP, da je tožniku kot posledica poškodb ostala brazgotina na trebuhu, ki je vidna zlasti poleti, ko tožnik nosi kopalke, zaradi česar se počuti nelagodno in trpi duševne bolečine zaradi skaženosti, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje pri tem dejstvo, da je brazgotina na delu telesa, ki je praviloma prekrit z oblačili, odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 500,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavljata določili 1100. in 1104. člena ZOO ter Orientacijski kriteriji, ki določajo odškodnino za skaženost v razponu od 2.500,00 HRK do 37.000,00 HKR oz. od 336,21 EUR do 4.975,94 EUR (+ 50%).

20Odmerjena skupna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika v znesku 85.000,00 EUR, je po oceni pritožbenega sodišča povsem primerljiva z odškodninami za podobne škode, kot jih določajo hrvaška sodišča, hkrati pa ustrezno upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnika, tudi dejstvo, da tožnik živi v Republiki Sloveniji. Ob pravilni uporabi določila 1103. člena ZOO, ki določa, da obveznost pravičnega denarnega nadomestila zapade na dan vložitve pisne zahteve ali tožbe, razen če je škoda nastala po tem in v skladu z določilom 2. odstavka 183. člena ZOO, ki določa, da pride dolžnik v zamudo v primeru, če rok izpolnitve njegove obveznosti ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost ter v skladu z določilom 1. odstavka 29. člena ZOO, ki določa, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še obresti, pa mu je od zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno priznalo tudi zakonske zamudne obresti od dne 30. 4. 2019, kot je to zahteval, čeprav bi mu le-te šle že od 16. 4. 2019, ko je tožena stranka prejela njegov odškodninski zahtevek, dalje.

21Tožena stranka je izpodbijala tudi višino odškodnine za nastalo premoženjsko škodo tožnika iz naslova povračila potnih stroškov z navedbo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odmerilo odškodnino iz tega naslova, ker le-ta ni nastala tožniku. Ker je vprašanje, komu je nastala ta oblika premoženjske škode, dejansko vprašanje, zamudne sodbe pa ni dopustno izpodbijati zaradi nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, so te pritožbene navedbe prvo tožene stranke pravno neupoštevne. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v izpodbijani zamudni sodbi, ki temeljijo na neprerekanih tožbenih navedbah tožnika, ki se zaradi pasivnosti tožene stranke štejejo za priznane v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP, da mu je zaradi posledic navedenega škodnega dogodka nastala tudi premoženjska škoda v obliki stroškov prevozov zaradi zdravljenja in stroška plačila računa prevoza iz Zadra v Celje, da je prevozil skupaj 2.171,60 km, kar ob upoštevanju vrednosti 0,37 EUR na prevožen kilometer znaša skupaj 803,49 EUR, pa tudi da je znašal strošek za prevoza tožnika iz Zadra v Celje v višini 1.305,72 EUR, je sodišče prve stopnje s tem, ko mu je za obe obliki premoženjske škode odmerilo odškodnino, ker ju je priznalo kot potreben strošek v zvezi z zdravljenjem, pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 1095. člena ZOO, ki določa, da mora tisti, ki prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Ob pravilni uporabi določila 1086. člen ZOO, ki določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode ter 1. odstavek 29. člena ZOO, ki določa, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še obresti, pa mu je pravilno priznalo tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 803,49 EUR od 14. 2. 2019 (t.j. od dneva specifikacije in izjave o teh prevozih) dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 1.305,72 EUR pa od 23. 8. 2016 (t.j. od dneva plačila računa) dalje do prenehanja obveznosti.

22Glede na vse obrazloženo se tako izkaže pritožba tožene stranke zoper zamudno sodbo za v celoti neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišča, ki ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), kot tako v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo.

23Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka, dolžna pa je tožniku povrniti njegove potrebne (155. člen ZPP) stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je, upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) in vrednost spornega predmeta na pritožbeni stopnji (87.109,21 EUR) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo: 1.375 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife, 23,75 točk (2% oz. 1%) za materialne stroške v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo po 3. odstavku 11. člena OT ter 184,64 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT, kar skupaj znese 1.023,89 EUR stroškov v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Te stroške je tožena stranka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo za 125 točk preveč priglašenih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, za 1,25 točk preveč priglašenih materialnih stroškov in posledično tudi za 16,66 EUR preveč priglašenega DDV.