VSM Sodba II Kp 14361/2016

I. Pritožba zagovornika obdolženega L. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, pa se izplačajo iz proračuna.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega L. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Oškodovanko V. F. M. je s premoženjskopravnim zahtevkom po določilu drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega L. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, nadalje podrejeno pa, da zniža izrečeno kazen.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Navedeno kršitev utemeljuje z navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, presojalo in se opredelilo do celotnega zagovora obdolženca, ki ga je le-ta podal v fazi policijske preiskave, pač pa je povzelo le dopolnitev zagovora iz glavne obravnave.

5Sodišče prve stopnje res ni povzelo obdolženčeve izjave, ki jo je podal pred policijo, vendar pa kršitev kot jo zatrjuje zagovornik ni podana. Obdolženec je namreč po podanih pravnih poukih v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, podal izjavo brez navzočnosti zagovornika. Takšna obvestila (izjave), ki jih zbere policija od osumljenca po danem pouku pa niso dokazi, na katerih bi lahko temeljila sodba, saj predstavljajo dokaze v spoznavnem smislu in ne v formalnem pomenu in torej ne gre za dokaze, ki bi bili izvedeni na glavni obravnavi.¹ Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je opredelilo „le“ do zagovora, ki ga je obdolženec podal tekom obravnavanega kazenskega postopka.

6Po oceni zagovornika je sodišče prve stopnje kršilo tudi drugi odstavek 371. člena ZKP ter s tem obdolženčevo pravico do obrambe in ustavno jamstvo po 29. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), saj mu je bilo onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist, kar pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče M. P., za katerega zagovornik ocenjuje, da bi v celoti zanikal navedbe oškodovanke ter potrdil zagovor obdolženca, ter ob tem pojasnil, ali je obravnavanega dne kot taksist peljal oškodovanko, kam jo je peljal in v kakšnem stanju je le-ta bila.

7Zatrjevana kršitev ni podana. Primarno je poudariti, da sme sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Iz zgoraj povzetih zagovornikovih navedb pa je razbrati, da ne sprejema argumentov prvostopenjskega sodišča, da dokaza z zaslišanjem priče M. P. ni bilo mogoče izvesti zaradi njegove nedosegljivosti, nenazadnje pa tudi zaradi nepotrebnosti. Iz podatkov spisa je razvidno, da si je sodišče prve stopnje dalj časa prizadevalo izvesti s strani obrambe predlagan dokaz ter zaslišati pričo M. P., za kar je uporabilo vsa razpoložljiva sredstva, vendar neuspešno. Pri tem je ravnalo z vso potrebno skrbnostjo in storilo vse, da bi opravilo zaslišanje navedene priče, a se je izkazalo, da dokaza ni mogoče izvesti. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je prvotno ugoden dokazni predlog zavrnilo in pojasnilo, da je takšno odločitev sprejelo zaradi nedosegljivosti priče in ob upoštevanju dejstva, da slednji niti ni bil očividec obravnavanega kaznivega dejanja (in njegovo zaslišanje ne bi v ničemer doprineslo k boljši razjasnitvi zadeve), kakor tudi zato, ker so bile v brisu nožnice oškodovanke najdene biološke sledi obdolženca, kot bo še pojasnjeno. Pravilnega zaključka sodišča prve stopnje pa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da se je obdolženec ves čas zagovarjal, da sta se z oškodovanko razšla pred poslopjem EM, ko je poklical taksista, da je oškodovanko odpeljal domov. Takšna navedba je povsem v nasprotju s podatki spisa in nima podlage v izvedenem dokaznem postopku, saj je slednje ob hkratni trditvi, da gre za kronsko pričo, izpostavil zagovornik šele v besedi strank, kar pa ne more nadomestiti zagovora obdolženca, ki kaj takega tekom postopka ni zatrjeval. Glede na obrazloženo in ker je izvedeni dokazni postopek dal zanesljivo podlago za razsojo, pri čemer so bila vsa odločilna dejstva razjasnjena v takšni meri, da so omogočala pravilno odločitev, z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe in s tem določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in 29. člena Ustave RS. Zaradi neizvedbe s strani obrambe predlaganega dokaza pa tudi ni utemeljen očitek pritožbe o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj kot že pojasnjeno, zaslišanje navedene priče ni bilo bistveno za razjasnitev zadeve.

8Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornik ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga povsem nekonkretizirano in ga posledično ni mogoče preizkusiti.

9Neutemeljena pa je pritožba zagovornika tudi iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva in izvedene dokaze pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika pa še dodaja:

10Zagovornik v pritožbi navaja, da je opis dogodka, kot ga je podala oškodovanka, zelo podroben za osebo, ki naj bi bila močno alkoholizirana. Po njegovi oceni oškodovanki ni mogoče verjeti med drugim tudi iz razloga, ker je zaslišana na glavni obravnavi sprva izpovedala, da lahko ugotovi, kje se je dogodek zgodil, kasneje pa je izjavila, da kraja dogodka ne more locirati. Prav tako je dogodek prijavila policiji šele po dveh dneh, čeprav naj bi obdolžencu že takoj povedala, da ga bo prijavila. V celotni zgodbi pa manjka še ključni dokaz, in sicer, v kolikor bi oškodovanka govorila resnico, bi policija na posnetku nadzornih kamer morala zaznati obdolženca in oškodovanko, ko preko Glavnega trga prečkata stari most. Odsotnost obeh na posnetkih tako v celoti zanikajo zgodbo oškodovanke, medtem ko izpovedbi prič V. K. in Z. B. predstavljata tako imenovani hear say evidence, zato ne moreta biti razlog za obsodbo.

11S povzetimi navedbami skuša zagovornik omajati verodostojnost oškodovanke, vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje je namreč svoje zaključke pravilno oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki je prepričljivo in skladno opisala dogajanje inkriminiranega dne ter v celoti potrdila očitek, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Njena izpovedba je podprta tudi z izpovedbami priče V. K. (oškodovankine ginekologinje), ki je pojasnila, da je dva dni po obravnavanem dogodku opravila pregled in vzela brise za DNK oškodovanke, le-ta pa ji je povedala, da je bila spolno zlorabljena in da se dogodka natančno ne spomni, ker je bila alkoholizirana, ter priče Z. B. (oškodovankinega očeta), ki mu je oškodovanka povedala, da je v mestu v lokalu pila alkohol in da jo je moški, ki ji je pomagal, ko je bruhala, peljal v stanovanje, kjer jo je slekel in posilil. Izpovedbi navedenih prič sicer res predstavljata posredna dokaza, a slednje apriori ne pomeni, da nimata nobene dokazne vrednosti, kot se za to zmotno zavzema zagovornik. Zlasti ne ob presoji preostalih dokazov, na katere je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo svoje zaključke, in sicer poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) ter izvedenskega mnenja sodne izvedenke za psihologijo dr. S. Š., univ. dipl. psih., iz katerega izhaja, da je oškodovankina izpovedba, glede na to, da se že vrsto let ustrezno psihiatrično zdravi za paranoidno shizofrenijo, resnična in zanesljiva ter ni nagnjena k temu, da bi razmišljala, kako bo sestavila zgodbo. Na podlagi vseh razpoložljivih dokazov pa je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča, prepričljivo in logično presodilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

12Nadalje se kot neutemeljen izkaže tudi zagovornikov pomislek o oškodovankini nezmožnosti locirati kraj dogodka. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, je povsem verjetno, da se oškodovanka glede na psihično stanje v katerem je bila zaradi alkoholiziranosti, ni mogla natančno spomniti, v katerem stanovanju na desnem bregu Drave se je dogodek zgodil, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da slednje niti ne predstavlja odločilnega dejstva, prav tako pa ni pomembno, kdaj je oškodovanka podala prijavo o kaznivem dejanju. V zvezi s pritožbenim polemiziranjem glede vsebine posnetkov nadzornih kamer pa je le še dodati, da je policija tekom predkazenskega postopka pregledala posnetke z dne 2. 12. 2015, od 16.25 ure do 18.02 ure, na katerih ni zasledila obdolženca in oškodovanke, vendar pa je glede na časovno opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja („2. 12. 2015 v popoldanskem času“) povsem jasno, da je do le-tega lahko (in tudi je) prišlo izven, s strani zagovornika zatrjevanega časovnega okvirja, zato se kot povsem zgrešeno izkaže pritožbeno pričakovanje prisotnosti obdolženca in oškodovanke na posnetkih nadzornih kamer.

13Zagovornik še navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na mnenje NFL, ki ne more imeti strokovne dokazne vrednosti, saj je bilo izdelano po metodi, ki ni akreditirana. Preiskava vzorca iz brisa nožnice oškodovanke in ujemanje z brisom obdolženca je bila tako opravljena z nepreverjeno metodo, zato rezultatov ni mogoče uporabiti kot dokaz o obstoju bioloških sledi obdolženca. Ker pa je sodišče prve stopnje oprlo sodbo ravno na tak dokaz, je kršilo obdolženčevo pravico, da o njegovih pravicah odloča nepristransko sodišče po 23. členu Ustave RS. Vsak strokovni pomočnik mora namreč pri svojem delu upoštevati strokovne standarde in uveljavljene postopke znanosti, v nasprotnem primeru gre za strokovno nepotrjeno in pristransko obravnavanje obdolženca, kot je to bilo v obravnavani zadevi.

14Povzetemu ni mogoče pritrditi. Neakreditirana metoda, ki je bila uporabljena pri izdelavi poročila in mnenja NFL, ne pomeni, da rezultati ugotovitev NFL-ja niso kakorkoli vsebinsko pravilni, kot se za to zmotno zavzema zagovornik in kar je tekom postopka že bilo obravnavano v okviru zagovornikovega predloga za izločitev dokazov, katerega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, takšni odločitvi pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Bistveno je namreč, da je poročilo in strokovno mnenje izdelal akreditiran organ (NFL). Pri tem ne gre prezreti, da je NFL poročilo in mnenje podal za potrebe kriminalistično tehnične preiskave (prvi odstavek 247. člena ZKP), v tej luči pa je poudariti, da NFL ni bil z odredbo v smislu prvega odstavka 249. člena ZKP odrejen za izvedenca, zato takšnega poročila in mnenja ni mogoče obravnavati kot izvid in mnenje z odredbo postavljenega izvedenca, temveč predstavlja strokovno mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot vsak drug dokaz, in ob presoji katerega je utemeljeno zaključilo, da so bile v brisu, odvzetem iz nožnice oškodovanke, ugotovljene biološke sledi, ki imajo enak haplotip Y-STR, kot ga ima obdolženec, ter da so najdene biološke sledi zelo verjetno biološke sledi obdolženega L. B.. Po obrazloženem je zagovornikov očitek o kršitvi obdolženčeve pravice iz 23. člena Ustave RS neutemeljen.

15Prav tako ni mogoče soglašati z zagovornikovim predlogom po uporabi „in dubio pro reo“. Sodišče mora namreč v skladu z navedenim načelom odločiti na način, ki je obdolžencu v korist, če po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje po izvedbi in presoji dokazov ni ostalo v dvomu, temveč je zaključilo, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano ter svoj zaključek v izpodbijani sodbi tehtno utemeljilo, kar pomeni, da ni bilo v položaju, ko bi moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je sklicevanje na to načelo neutemeljeno.

16Iz navedenih razlogov in ker pritožba v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

17Zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji, in sicer z navedbami, da je sodišče prve stopnje obdolženčevo predkaznovanost štelo kot obteževalno okoliščino, kar ni mogoče, saj še nikoli ni bil kaznovan za kazniva dejanja zoper spolno integriteto, ob tem pa bi tudi izrečena kazen lahko bila na spodnjem nivoju predpisane kazni. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), ter izreklo povsem primerno kazensko sankcijo. Po oceni pritožbenega sodišča je izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora povsem primerna teži očitanega kaznivega dejanja in ugotovljenim okoliščinam, zato je ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Še zlasti ne upoštevaje obdolženčevo predkaznovanost, ki izhaja iz obširnega izpiska iz kazenske evidence, česar ne morejo omajati gole zagovornikove trditve o kaznovanosti le za „premoženjske delikte“. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da bo edino izrečena kazen zapora pri obdolžencu dosegla namen, ki ga doslej izrečene kazenske sankcije niso, torej da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

18Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse ter nagrade in potrebnih izdatkov njegovega zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti.

¹ Tako Horvat Š. v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 313 in 533.