247. člen ZKP

Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ugotavlja, da sta bila sestavljena zapisnik o ogledu in fotoalbum, ki se nahajata v spisu, pri čemer doslej ni zaznati, da obramba ne bi imela učinkovite možnosti opredeliti se do ugotovitev ogleda in izpodbijati njihove verodostojnosti. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, bo imel obdolženec to možnost tudi v nadaljevanju postopka. Zato sama okoliščina, da obdolženec pri ogledu ni bil navzoč, ne pomeni nezakonitosti pridobljenih dokazov niti ne predstavlja kršitve njegovih konvencijskih ali ustavnih pravic (29. člena Ustave RS ali 6. člena EKČP), kot tudi ne kršitve petega odstavka 178. člena ZKP. Utemeljena je presoja prvega sodišča, da določbi 247. in 248. člena ZKP zgolj omogočata možnost angažiranja izvedenca že v tej fazi postopka, ne določata pa tega kot obveznosti, zato zgolj okoliščina, da policistka v tej fazi postopka ni angažirala izvedenca geodetske stroke, ni razlog za izločitev dokazov.

Na podlagi upravičeno ugotovljene potrebe po neposredni zaznavi, ali se na določenem področju dejansko nahaja prepovedana droga konoplja kot predmet, ki se mora vzeti po določbah kazenske materialne zakonodaje in hkrati predstavlja dokazilo v kazenskem postopku, pri čemer je narava stvari (možnost uničenja rastlin) terjala zaseg ter zavarovanje najdenih sadik še pred začetkom preiskave, so policisti utemeljeno ravnali po določbah členov 164, 220, 245 in 247 ZKP. Kljub temu torej, da imajo pritožniki prav glede vsebine, ki se nanaša na pojem tradicionalnega slovenskega kmetijskega gospodarstva, in nanjo vezano pravico lastnika, da svojo lastnino nemoteno uporablja, ter obveznost tretjega, da v to lastnino ne posega, te opredelitve ne terjajo ugotovitve, da so policisti v zasebno lastnino obtoženega B. A. posegali v okoliščinah, za katere določba člena 36 Ustave RS terja odredbo za hišno preiskavo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da področje, na katerem so policisti opravili ogled, ter poti, po katerih so na to področje dostopali, niso ograjeno območje, hkrati pa nič od navedenega tudi ni predstavljalo dela zaključenega prostora, v katerem bi

Zatrjevana kršitev ni podana. Primarno je poudariti, da sme sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Iz zagovornikovih navedb pa je razbrati, da ne sprejema argumentov prvostopenjskega sodišča, da dokaza z zaslišanjem priče M. P. ni bilo mogoče izvesti zaradi njegove nedosegljivosti, nenazadnje pa tudi zaradi nepotrebnosti. Iz podatkov spisa je razvidno, da si je sodišče prve stopnje dalj časa prizadevalo izvesti s strani obrambe predlagan dokaz ter zaslišati pričo M. P., za kar je uporabilo vsa razpoložljiva sredstva, vendar neuspešno.

Dolžnostno ravnanje zdravnika je v inkriminaciji iz prvega odstavka 179. člena KZ-1 določeno kot ravnanje v skladu s pravili zdravniške znanosti in stroke. Kršitev zdravniške stroke je v vseh inkriminacijah, relevantnih za zdravniško dejavnost, prvi, elementarno konstitutivni element kaznivega dejanja. Dolžnostno ravnanje zdravnikov je določeno v posebnih predpisih, imenovanih kot pravila znanosti in stroke, na katere dispozicija odkazuje (blanketna dispozicija). Kot izvršitveno ravnanje pri tem kaznivem dejanju pride v poštev vsakršna preventivna (zdravljenje v širšem pomenu) in kurativna dejavnost (zdravljenje v ožjem pomenu), in, med ostalim, tudi nadzorovanje podrejenega zdravstvenega osebja. Zdravnik torej v postopku zdravljenja lahko ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke pri: 1. postavljanju diagnoze (predvsem opustitev dosegljivih diagnostičnih možnosti); 2. zdravljenju (zanemarjanje temeljnih ukrepov, nesodobno zdravljenje, nepotrebno zdravljenje, preveliki posegi, precenjevanje svojih zmožnosti); ali 3. poverjanju dela in nadzoru. Zdravniška dejavnost zdravnika, ki je v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, se kaže glede na način storilč

Sicer ima obramba prav, da CFP ni izvedenska institucija, spregleda pa, da obstoječa sodna praksa tej ustanovi nikoli doslej ni odrekla dokazne vrednosti podanega strokovnega mnenja, ki pa ga mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov skrbno oceniti kot vsak drugi dokaz, saj stranke takemu dokazu lahko oporekajo, zato tak dokaz v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni niti nedovoljen, niti sam po sebi neverodostojen samo iz razloga, ker ga je izdelala ta strokovna institucija.

Strokovnega mnenja, ki ga je dal kot strokovna služba Center za kriminalističnoteshnične preiskave (prvi odstavek 247. člena ZKP), ni mogoče obravnavati kot izvid in mnenje z odredbo postavljenega izvedenca.

Center za kriminalističnotehnične preiskave ni bil odrejen za izvedenca v smislu 1. odstavka 249. člena ZKP, zato njegovo strokovno mnenje ni izvid in mnenje z odredbo postavljenega izvedenca in ne nedovoljen dokaz. Sodišče to strokovno mnenje ocenjuje po načelu proste presoje dokazov kot vsak drug dokaz, kateremu stranke lahko oporekajo.

Iz navedenega sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje v zvezi z dokaznim predlogom obrambe, ki je bil zavrnjen, ugotovili, da ni podana dovolj visoka stopnja verjetnosti, da bi predlagani dokaz lahko potrdil zatrjevano dejstvo oz. drugače - sodišči sta ugotovili, da ni podlage za upošteven dvom v verodostojnost za obrambo spornega dokaza. Iz določbe 5.odst. 178.čl. ZKP izhaja, da mora preiskovalni sodnik (organi za notranje zadeve) na primeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Navedene osebe imajo torej pravico biti navzoče pri preiskovalnem dejanju (ogledu), ni pa njihova navzočnost obvezna... Okoliščina, da oškodovanec morebiti ni bil ves čas navzoč pri ogledu, ne predstavlja kršitve določb postopka. Tudi če se šteje, da obdolženec o ogledu ni bil obveščen in je zato podana kršitev njegove pravice biti navzoč na ogledu po 5. in o.odst. 178.čl. v zvezi z 2.odst. 164.čl. ZKP, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1.odst. 371.čl. ZKP (razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitost

1) S tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da obsojenec okvare na vozilu ni odpravil, da je vozil pod vplivom alkohola ter da je glede na stanje cestišča in vozila vozil prehitro in neprevidno, pa zagovornik obsojenca uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu drugega odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. 2) Sodni izvedenec prometne stroke si je pred podajo izvedenskega mnenja sam ogledal kraj prometne nezgode, torej ni šlo za procesno dejanje oziroma preiskovalno dejanje, o katerem bi moralo sodišče obvestiti obsojenca, zagovornika, državnega tožilca in oškodovanca.