VSK Sklep I Cp 346/2020

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugovor nasprotne udeleženke in tudi ugovor njene pooblaščenke, oba z dne 6.6.2019, zavrnilo tako, da ostane sklep Dn 185546/2013 z dne 26.5.2014 Okrajnega sodišča v Krškem v celoti v veljavi.

2Zoper sklep se je nasprotna udeleženka pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge, meni, da je sklep nepravilen in nezakonit. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi II Cp 1737/2017 (izbrisna tožba) v sklepu z dne 12.4.2018 v 12. točki izpostavilo, da vknjižba lastninske pravice brez odobritve CSD pomeni neizpolnjenost pogojev iz 5. točke prvega odstavka 148. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) v povezavi s 35. členom ZZK-1, na kar pazi zemljiškoknjižno sodišče. Vpis brez odobritve CSD predstavlja formalnopravno neveljavnost vpisa. V 6. točki je jasno izpostavljeno, da je odobritev CSD pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o odtujitvi varovančevega nepremičnega premoženja in če se takega soglasja ne da, s smrtjo varovanca ta pogoj ne odpade. To je sodišče v izpodbijanem sklepu povzelo, odločilo diametralno nasprotno, sklep je nejasen in nerazumljiv, izrek je v nasprotju z razlogi, podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnica opozarja tudi na zapis v 7. točki sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, da lahko le CSD poda odobritev pravnega posla iz 191. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki je pogoj za njegovo veljavnost, tudi še po smrti varovanca. Res je sodba nadomestila pomanjkljivosti iz kupoprodajne pogodbe z dne 10.12.1998, le ta ni vsebovala intabulacijske klavzule. To pa ne spremeni zavezujočih določil ZZK-1. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 577/2005 z dne 9.7.2007, iz katere ne izhaja, da bi moral pristojni CSD izdati kakršnokoli odločbo o odobritvi vpisa, toda dejstvo je, da k predložitvi takšne odločbe zavezujejo jasne določbe ZZK-1. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da odobritev pravnega posla po smrti S. C. starejšega ni bila več potrebna, ni pravilen. Sicer pa so razlogi sklepa v nasprotju s tem, kar je povzeto glede vsebine in razlogov odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, torej da so si razlogi nasprotni in v nasprotju z izrekom. Zatem povzema vsebino določbe 35. člena ZZK-1, zemljiškoknjižnemu dovolilu bi moralo biti priloženo dovoljenje, odobritev oziroma soglasje pristojnega organa socialnega skrbstva. Če ta pogoj ni izpolnjen, sodišče vpisa ne more dovoliti (peti odstavek 148. člena ZZK-1). Sodna praksa se je že izrekla o dejstvu, da zahtevano soglasje kot pogoj za vknjižbo ne odpade s smrtjo varovanca. Tako odločba VSL II Cp 1737/2017 z dne 12.4.2018, podobno VSL II Cp 4279/2010 z dne 23.2.2011. Gre za primerljivo situacijo, ko je predlagatelj s sodbo izposloval izstavitev zahtevanega zemljiškoknjižnega dovolila, s tem je veljala za izpolnjeno dolžnost podati izjavo o dovolitvi vknjižbe lastninske pravice, toda predlagatelj mora še vedno izpolniti pogoje za vknjižbo, ki jih določa ZZK-1. Ni se mogoče izogniti odobritvi. Soglasje CSD je pogoj za veljavnost zemljiškoknjižnega dovolila. Isti primer se mora isto obravnavati. Ne glede na to, da je izdana sodba, gre v konkretnem primeru za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, sodba le nadomesti manjkajoče zemljiškoknjižno dovolilo (glej VSL II Cp 4279/2010 z dne 23.2.2011). Predmetno situacijo je mogoče primerjati tudi s situacijo prometa s kmetijskimi zemljišči. 38. člen ZZK-1 predpisuje, da mora biti predlogu za vknjižbo priloženo potrdilo upravne enote v smislu določb Zakona o kmetijskih zemljiščih. Prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi pa se opravi šele potem, ko sklenjeno pogodbo (pravnomočna sodba nadomesti pogodbeno in zemljiškoknjižno dovolilo) odobri pristojna upravna enota ter je predlagateljeva pridobitev lastninske pravice pogojna oziroma negotova vse do odobritve pravnega posla oziroma v tem primeru sodbe, ki jo nadomešča (VSK sklep CDn 125/2013 z dne 23.5.2013). Sodišče prve stopnje je v zemljiškoknjižnem postopku vezano na načelo formalnosti postopka iz 124. člena ZZK-1. O pogojih za vpis lahko odloča na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Preverja formalne pogoje za vpis, to je sodišče prekršilo, saj je kljub neizpolnjenosti formalnih pogojev za dovolitev vpisa dovolilo vpis po podanem predlogu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodi, da izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se vpis lastninske pravice na predlagatelja ne dovoli. Predlagatelj naj nasprotni udeleženki povrne stroške.

3Predlagatelj je odgovoril na pritožbo. Meni, da je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih postopkovnih kršitev. Predlagatelj si je prizadeval pridobiti tudi odobritev pravnega posla, a je s smrtjo S. C. st. pristojnost CSD prenehala. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V zemljiškoknjižnem postopku, ki je tekel pod Dn 185546/2013, je Okrajno sodišče v Krškem s sklepom z dne 26.5.2014 na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 577/2005 z dne 9.7.2007 vknjižilo lastninsko pravico pri parceli št. 13/4 k.o ... z deležem: ½ in vpis novega imetnika: F. P., P. ulica 45, Š. ter izbris prejšnjega imetnika: S. C. st., J. cesta 48, K.. S pravnomočno sodbo, ki je bila podlaga vpisu, je bilo S. C. st. naloženo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo v korist predlagatelja pri navedeni nepremičnini, do deleža ½. Sklep o vpisu je pravnomočen in izveden v zemljiški knjigi.

6Dne 19.6.2018 je nasprotna udeleženka v navedenem zemljiškoknjižnem postopku predlagala razveljavitev klavzule pravnomočnosti in zahtevala vročitev zemljiškoknjižnega sklepa o vpisu. Predhodno je zahtevala z izbrisno tožbo ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, izbris vpisa in ponovno vknjižbo na prejšnjega imetnika, S. C. st. Tožbeni zahtevek je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju P 348/2015 z dne 12.4.2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1737/2017 z dne 12.4.2018 zavrnjen. V predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in vročitev zemljiškoknjižnega sklepa o vpisu je nasprotna udeleženka navedla, da je S. C. st. umrl v letu 2013 in njej kot dedinji sklep o vpisu ni bil vročen.

7Okrajno sodišče v Krškem je s sklepom Rz 319/2018 z dne 27.9.2018 predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in vročitev sklepa o vpisu zavrnilo, pritožbi je bilo s sklepom Višjega sodišča v Kopru I Cp 652/2018 z dne 7.5.2019 delno ugodeno in sklep prve stopnje delno spremenjen tako, da je predlogu za vročitev sklepa ugodeno, sicer pa pritožba zavrnjena in potrjen sklep o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti.

8V tem postopku je z izpodbijanim sklepom odločeno o ugovoru zoper sklep o vpisu Okrajnega sodišča v Krškem Dn 185546/2013 z dne 26.5.2014, ugovor je zavrnjen.

9Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da v zemljiškoknjižnem postopku razveljavitev klavzule pravnomočnosti ni mogoča. Najpomembnejše načelo zemljiškoknjižnega prava je namreč načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Obseg izrednih pravnih sredstev je v zemljiškoknjižnem postopku taksativno urejen. Po določbi tretjega odstavka 120. člena ZZK-1 v zemljiškoknjižnem postopku niso dopustne niti obnova postopka, niti revizija, niti vrnitev v prejšnje stanje. Bistvo te določbe je, da zakon ne dopušča nobenega instituta, na podlagi katerega bi lahko sodišče v okviru odločanja o istih predlogih za vpis spreminjalo že izvedeni vpis, saj bi bil sicer sistem zaupanja v podatke zemljiške knjige porušen. Z izbrisom plombe ob pravnomočnosti odpadejo procesne ovire za odločanje o vpisih v kasneje začetih postopkih. Zaradi specifičnosti zemljiškoknjižnega postopka, v katerem ni možna razveljavitev klavzule pravnomočnosti (prim. tudi sodno prakso, odločbe Cdn 519/2012, Cdn 29/2013, Cdn 490/2013, Cdn 376/2013, VSK sklep I Cp 701/2014, ki jo je povzela tudi pravna teorija, prim. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) s komentarjem in sodno prakso, GV založba 2016, komentar k 120. členu). Nasprotni udeleženki zemljiškoknjižno sodišče tudi v primeru utemeljenega ugovora ne bi moglo ugoditi, saj ne bi smelo razveljaviti že opravljenega vpisa, za kar se je nasprotna udeleženka zavzemala v ugovoru in se zavzema v pritožbi. Nasprotnemu udeležencu je v takih primerih mogoče pravno varstvo zagotoviti le v pravdnem postopku na podlagi izbrisne tožbe.

10Nasprotna udeleženka je po izvedenem vpisu sicer vložila izbrisno tožbo, a je bil zahtevek pravnomočno zavrnjen, ker se je pritožbeno sodišče (sodba VSL II Cp 1737/2017 z dne 12.4.2018) postavilo na (drugačno) stališče, da je v takem primeru pravno varstvo treba doseči z razveljavitvijo klavzule pravnomočnosti in zatem z vložitvijo ugovora kot pravnega sredstva zoper sklep o vpisu, ne pa z izbrisno tožbo. Pod točko 12 je res med drugim zapisalo, da gre v primeru neizpolnjenosti pogoja iz 5. točke prvega odstavka 148. člena ZZK-1 v povezavi s 35. členom ZZK-1 za formalno neveljavnost vpisa, ki jo udeleženec lahko uveljavlja s pravnimi sredstvi v zemljiškoknjižnem postopku, kar je povzeto tudi v razlogih izpodbijanega sklepa, kar pomeni le, da je po stališču navedene sodbe vprašanje, ali so pogoji za vpis izpolnjeni, treba presojati v postopku s pravnimi sredstvi v zemljiškoknjižnem postopku. V točki 6 in 7 pa je presodilo, da odobritev pravnega posla iz 191. člena ZZZDR poda lahko le CSD, tudi v primeru smrti varovanca. V izpodbijanem sklepu je prvostopenjsko sodišče te razloge povzelo, povzelo tudi potek postopka pred Okrožnim sodiščem v Kranju I P 577/2005 zaradi izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, in zatem s pravnimi sredstvi in zavzelo pravno stališče, da je pogodba, ki je bila izpodbijana, ostala v veljavi, naložena je bila izstavitev zemljiškoknjižne listine, brez dodatnih pogojev, zato so formalni pogoji za vpis izpolnjeni. Ni torej nasprotij med razlogi oz. med razlogi in izrekom, uveljavljena postopkovna kršitev ni podana.

11V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje tudi vsebinsko presojalo razloge ugovora in ga zavrnilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku, da je bilo vprašanje ali je pogodbo lahko sklenila skrbnica S. C. st., J. C., ali pa bi jo moral, da bi bila veljavna, odobriti pristojni organ, že presojano v pravdni zadevi (s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 577/2005 z dne 9.7.2007 je bilo zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine ugodeno, pritožba je bila zavrnjena (sodba in sklep VSL II Cp 4808/2007 z dne 28.5.2008), tudi revizija (sodba VS RS II Ips 1091/2008 z dne 14.7.2011, v kateri je pritrjeno stališču nižjih sodišč, da se je prodajalec zavezal prenesti lastnino in mora zato obveznost izpolniti, izstaviti zemljiškoknjižno listino)). Tega ugovora zato v tem zemljiškoknjižnem postopku ne more uspešno uveljavljati. Izrek sodbe tudi ne vsebuje kakega nadaljnjega pogoja odobritve, zato se pritožnica v tej zadevi neuspešno sklicuje na določbe ZZK-1, ki nalagajo predložitev dodatnih listin (35. člen ZZK-1). V odločbi VSL II Cp 4279/2010 z dne 23.2.2011 je res zavzeto stališče, da s pravnomočnostjo sodbe, s katero je predlagatelj izposloval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, velja za izpolnjeno dolžnost nasprotnega udeleženca, da poda izjavo, s katero izrecno in brezpogojno dovoli predlagatelju vknjižbo lastninske pravice pri sporni nepremičnini, a da to še ne pomeni, da predlagatelju zato ni treba izpolniti tistih pogojev za vknjižbo, ki jih določa ZZK-1 in se zato predlagatelj v nobenem primeru ne more izogniti predpisani odobritvi, soglasje centra za socialno delo je namreč pogoj za veljavnost zemljiškoknjižnega dovolila. Toda tudi v primeru, če bi temu stališču sledili, se je situacija spremenila, prodajalec, S. C. st. je zatem dne 6.1.2013 umrl ter je pristojni upravni organ s sklepom 27.1.2014 583-3/90 zahtevo predlagatelja za odobritev pravnega posla zavrgel, ker je s smrtjo pristojnost CSD za odločanje o odobritvi prenehala.

12Po prvem odstavku 40. člena ZZK-1 se vknjižba pravic dovoli na podlagi: 1. zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga; 2. listine, sestavljene v obliki notarskega zapisa, ki vsebujejo zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga; 3. pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga; 4. pravnomočne sodbe, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da prizna svoj podpis na zasebni listini iz 1. točke tega odstavka oziroma da izroči odpravek notarskega zapisa, sestavljen za vpis v zemljiško knjigo; 5. pravnomočne sodbe, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga; 6. pravnomočnega sklepa o dedovanju; 7. pravnomočnega sklepa, izdanega v postopku izvršbe na nepremičnino oziroma v stečajnem postopku, s katerim je sodišče, ki je ta sklep izdalo (v nadaljnjem besedilu: izvršilno oziroma stečajno sodišče), odredilo vpis lastninske pravice v korist kupca oziroma izbris drugih pravic na nepremičnini, oziroma sklepa o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, s katerim je izvršilno sodišče odredilo vknjižbo te zastavne pravice; 8. naslednjih listin, če zakon določa, da se stvarne pravice pridobijo, spremenijo ali prenehajo na njeni podlagi: - druge pravnomočne sodne odločbe, - druge listine, sestavljene v obliki notarskega zapisa, ali - druge pravnomočne ali dokončne odločbe drugega državnega organa. Po drugem odstavku 40. člena ZZK-1 se za pravnomočno sodno odločbo šteje tudi sodna poravnava, sklenjena v postopku iz 3., 4., 5. oziroma 8. točke prejšnjega odstavka. V zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče pod II Ips 219/2014, je v primerljivi situaciji zavzeto stališče, da tedaj, ko se vpis predlaga na podlagi sodne poravnave, s katero je zemljiškoknjižni lastnik izrecno in nepogojno dovolil predlagano vknjižbo lastninske pravice in ki se glede na drugi odstavek 40. člena ZZK-1 šteje za pravnomočno sodno odločbo, kot v obravnavani zadevi, ni treba priložiti tudi potrdila o plačilu davka na promet nepremičnin, ki ga sicer predvideva 37. člena ZZK-1, saj je predložitev potrdila o plačilu davkov glede na izrecno določbo 37. člena ZZK-1 predvidena tedaj, ko se predlaga vpis pridobitve lastninske pravice na podlagi listin o zavezovalnem poslu in ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, ki dovoljuje predlagani vpis. V tej zadevi je situacija podobna, po 35. členu ZZK-1 mora biti v primeru, ko je za pravni posel, iz katerega izhaja obveznost izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, potrebno dovoljenje, odobritev oziroma soglasje pristojnega organa socialnega skrbstva oziroma drugega pristojnega državnega organa, zemljiškoknjižnemu dovolilu priloženo tudi to dovoljenje, odobritev oziroma soglasje, ter se te določbe smiselno uporabljajo tudi za zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga je izstavila poslovno omejeno sposobna oseba. Ker gre v sedaj obravnavani zadevi za sodbo, s katero je zemljiškoknjižni lastnik izrecno in nepogojno dovolil predlagano vknjižbo lastninske pravice, sklicevanje pritožbe na določilo 35. člena ZZK-1 ob upoštevanju vsega navedenega ni uspešno. Predpostavke za veljavnost zemljiškoknjižnega dovolila so bile preverjene v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Kranju, ki je tekel pod I P 577/2005, izdajo pa je zatem zaradi procesnih ovir (smrt varovanca) odrekel tudi pristojni organ. Neuspešna je primerjava z zadevo VSK Cdn 125/2013, gre za neprimerljivo situacijo (izrek sodbe je nalagal, da se prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi šele potem, ko sklenjeno pogodbo odobri pristojna upravna enota).

13Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1). O stroških odgovora na pritožbo predlagatelja je odločeno na podlagi prvega odstavka 40. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1, ki se v tem postopku smiselno uporablja – 120. člen ZZK-1), po katerem vsak udeleženec postopka trpi svoje stroške postopka, razen če zakon določa drugače, kar ni podano.