VSRS Sodba X Ips 28/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji tek postopka

1Tožeča stranka je po nekdanjemu predsedniku uprave skupaj s še dvema pravnima osebama s tožbo zahtevala od Upravnega sodišča, da ugotovi nezakonitost odločb Banke Slovenije št. PBH 24.20-030/13-009 z dne 17. 12. 2013 in št. PBH 24.20-030/13-010 z dne 18. 12. 2013 ter ju odpravi. Banka Slovenije je po izdaji odločbe z dne 6. 9. 2013 (o izredni upravi), s katero je ugotovila, da so podane okoliščine iz prvega odstavka 253.a člena Zakona o bančništvu (ZBan-1) in je banki X d.d., Ljubljana izrekla izredni ukrep imenovanja izredne uprave, z odločbo PBH 24.20-030/13-009 z dne 17. 12. 2013 banki X d.d., Ljubljana izrekla dodatne izredne ukrepe iz 253. člena ZBan-1, "da se zagotovijo pogoji za postopno prenehanje poslovanja banke ter zagotovi stabilnost finančnega sistema," z odločbo PBH 24.20-030/13-010 z dne 17. 12. 2013 pa je, potem ko je Republika Slovenija vpisala in v celoti vplačala 840.625 novih delnic, potrdila povečanje osnovnega kapitala banke.

2Upravno sodišče je zavrnilo tožbo zoper odločbi Banke Slovenije (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

3Na predlog tožnika je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom X DoR 56/2019-4 z dne 10. 5. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bilo ravnanje Upravnega sodišča, ki v zadevi ni razpisalo glavne obravnave in ni zaslišalo tožeče stranke, temveč je odločilo na seji, zakonito in v skladu z vzpostavljenimi kriteriji Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice.

4Tožnik je v zakonskem roku vložil revizijo, v kateri uveljavlja kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi s prvim odstavkom 85. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njegovi reviziji ugodi in s sklepom izpodbijano sodbo Upravnega sodišča razveljavi ter mu vrne zadevo v novo sojenje.

5Toženka je odgovorila na revizijo in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

6Revident je vložil še repliko na odgovor tožene stranke, ta pa odgovor na repliko, česar pa Vrhovno sodišče ni upoštevalo pri odločanju o reviziji, ker niti ZBan-1 niti ZUS-1 replike ne predvidevata v revizijskem postopku.

Glede uporabe postopkovnih določb in obsega revizijskega preizkusa

7Določba 2. točke prvega odstavka 405. člena sedaj veljavnega ZBan-2 je glede sodnega varstva v zvezi z odločitvami Banke Slovenije na podlagi določb 7.7. poglavja., 7.8. poglavja, 8. poglavja ter 9. poglavja ZBan-1 ohranila v veljavi (še naprej) določbe ZBan-1. Če kaj ni urejeno z določbami ZBan-1, je treba smiselno uporabiti določbe ZUS-1 (tako določa drugi odstavek 337. člena ZBan-1).

8V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS, št. 10/17), se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki veljajo od uveljavitve novele ZPP-E.

9Upoštevaje 371. člen ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Bistvene revizijske navedbe

10Revident zatrjuje, da upravno sodišče ni upoštevalo nobenih njenih navedb in dokaznih predlogov, temveč je nekritično sledilo ugotovitvam tožene stranke. Očita mu tudi nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Njegova odločitev, da ne bo opravilo glavne obravnave in izvedlo predlaganih dokazov, predstavlja tudi kršitev pravice do pravnega sredstva. Sklicuje se na določbo prvega odstavka 349. člena ZBan-1, po katerem sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, in na določbo 59. člena ZUS-1, po kateri sodišče lahko odloči brez razpisa glavne obravnave, če dejansko stanje med strankama postopka ni sporno, v tej zadevi pa je sporno. V zvezi s pravico do kontradiktornega postopka se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-192/02 z dne 3. 4. 2003 in št. Up-1055/05-12 z dne 19. 1. 2016 ter na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji z dne 13. 3. 2018 in sodbo v zadevi GÖÇ proti Turčiji št. 36590/97 z dne 11. 7. 2002.

11Revident pojasnjuje, v čem je jedro spora. Že v tožbi je zatrjeval, da se izpodbijani odločbi opirata na napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj banka X. d.d. ni bila insolventna, zaradi česar ni bilo podlage za izrek izrednih ukrepov. V potrditev svojih trditev je ponudil številna dokazila: listinsko dokumentacijo, imenovanje izvedencev finančne, bančne in revizorske stroke ter zaslišanje nekdanjega predsednika uprave revidenta.

Presoja revizije

12Revizija ni utemeljena.

13Po določbi 344. člena ZBan-1, ki velja nasploh za postopek sodnega varstva zoper odločbe Banke Slovenije, sodišče odloča praviloma brez obravnave. Določba sama po sebi ni dovolj določna, da bi jo bilo mogoče neposredno uporabiti, je pa iz nje mogoče nedvomno razbrati stališče zakonodajalca, da naj bo obravnava izjema in ne pravilo. Ker gre za odločanje Banke Slovenije o izrednih ukrepih, je treba uporabiti tudi določbi 349. člena ZBan-1. Prvi odstavek določa, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, po drugem odstavku pa sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku izdaje odločbe o prenehanju banke popolno in pravilno ugotovljeno ali da to ni sporno. Kdaj je dopustno odločanje na seji po ZUS-1, je predpisano z 59. členom. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave predvsem tedaj, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V drugem odstavku so navedeni še drugi, večinoma manj pogosti primeri, ko lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, v tretjem odstavku pa primeri, ko mora biti opravljena glavna obravnava.

14Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave, kar je utemeljevalo s tem, da "je v pripravljalnem postopku ugotovilo, da podatki iz upravnega spisa in iz predloženih listin k tožbi in k odgovoru na tožbo dajejo dovolj zanesljivo podlago za odločitev." Dodalo je, da ni v domeni sodišča, da bi v konkretni zadevi samo "ugotavljalo dejstva ekonomskih in strokovnih analiz, kot to predlaga tožnik v tožbi, saj je sodna presoja glede strokovnih razlogov pri presojanju zakonitosti izpodbijanih odločb zadržana" (35. točka obrazložitve).

15Razlogom iz izpodbijane sodbe ni mogoče v celoti pritrditi. Če je dejansko stanje med strankama upravnega spora sporno, je praviloma treba opraviti glavno obravnavo. Njen osnovni smisel je v tem, da se izvedejo ponujeni dokazi, ki niso zajeti s prepovedjo iz 342. člena ZBan-1. S tem se uresniči pravica strank do kontradiktornosti sodnega postopka. To je tudi zahteva iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Tudi zadržanost sodišč pri presoji strokovnih razlogov izpodbijanih odločb ne more biti sprejemljiv razlog, da se ne postavi izvedencev, če so predlagani, saj so izvedenci prav zato, da se ugotovi ali razjasni kakšno dejstvo, za kar je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Kljub temu pa je bilo v konkretni procesni situaciji dovolj razlogov za odločanje upravnega sodišča na seji in brez glavne obravnave.

16Tožnik je v tožbi predlagal zaslišanje svojega nekdanjega zakonitega zastopnika, ki je tudi vložil v njegovem imenu tožbo. Na poziv sodišča je predložil njegovo pisno izjavo v smislu določbe 236.a člena ZPP. Česar ni mogel povedati v pisni izjavi, pa bi lahko ob zaslišanju, tožnik ni pojasnil. Zato ni videti razumnega razloga, da bi bil še ustno zaslišan, še posebej, ker ugotovljeno dejansko stanje temelji na poročilu izredne uprave tožnika, ki ga je na zahtevo tožene stranke izdelala izredna uprava in je bilo revidirano. Poleg tega je bilo že v odločbi o izredni upravi z dne 6. 9. 2013 ugotovljeno, da bi po stanju na dan 31. 8. 2013 ob pravilnem vrednotenju naložb znašala izguba revidenta 88 mio EUR, iz korespondence med sedanjima strankama tega postopka pa je izhajalo, da je bil revident na dan 31. 8. 2013 nesposoben poravnavati vse dospele obveznosti, kar je stečajni razlog po 1. točki prvega odstavka 320. člena ZBan-1. Zoper odločbo o izredni upravi revident ni vložil tožbe, tožba dveh tožnikov pa je bila zavrnjena. Dejanske ugotovitve iz odločbe o izredni upravi je zato treba šteti za resnično ugotovljene (res judicata pro veritate habetur). Pri zahtevi za zaslišanje nekdanjega zakonitega zastopnika revidenta gre po povedanem za dokaz, ki ne more biti pomemben za odločitev in ga zato ni bilo treba izvesti (enako določa druga alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Kljub zatrjevanju v reviziji, da naj bi tožnik v sodnem postopku predlagal postavitev izvedencev, pregled tožbe pokaže, da to ne drži.

17Glavna obravnava sicer ni namenjena zgolj izvajanju dokazov, pač pa je v splošnem namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS) oziroma zagotavljanju pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Vendar pa ob prepovedi navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov (342. člena ZBan-1) v tem konkretnem postopku ne more biti sama sebi namen.

18Niti iz odločb Ustavnega sodišča niti iz sodb ESČP ni mogoče razbrati stališča, da bi morala biti v upravnem sporu vedno opravljena glavna obravnava. V zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji (št. 32303/13 z dne 13. 3. 2018) je ESČP razsodilo, da je bil kršen prvi odstavek 6. člena EKČP, ker ni moglo ugotoviti, ali je upravno sodišče preprosto zanemarilo obravnavo zahteve inštituta-pritožnika za tako obravnavo, ali pa jo je nameravalo zavrniti, v zadevi GÖÇ proti Turčiji (št. 36590/87 z dne 11. 7. 2002) pa je šlo za povrnitev nepremoženjske škode, v postopku pa oškodovanec ni imel možnosti pričati o preživetem strahu in pretrpljenih bolečinah. Šlo je torej za dve povsem drugačni zadevi od predmetne.

19Vse ostalo, kar uveljavlja revident, presega okvir dopuščenega vprašanja.

20Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (92. člen ZUS-1).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

21Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 (II. točka izreka).

22Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).