VSL Sklep II Cp 159/2020

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da predlagateljici za delež do 1/24 upravičenki M. M., delež do 1/24 upravičencu J. J. in delež do 1/4 upravičenki D. D. v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine, to je 16.238/39.700 poslovnega prostora v pritličju in kleti objekta na naslovu ..., skupaj s pripadajočim delom skupnih prostorov, delov in naprav na objektu in stavbnem zemljišču (v nadaljevanju poslovni prostor), pripada odškodnina v višini 93.188 EUR v obliki obveznic, skupaj z obrestmi, kot se obrestuje odškodnina, določena v obveznicah, v skladu z Zakonom o Slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju ZSOS) in Uredbo o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (v nadaljevanju Uredba), in sicer od 18. 3. 2009 dalje (1. točka izreka). Nasprotnemu udeležencu je določilo rok treh mesecev po pravnomočnosti tega sklepa za izpolnitev navedene obveznosti (2. točka izreka). Odločilo je še, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici v roku 15 dni povrniti stroške tega nepravdnega postopka v višini 16.505,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje nasprotni udeleženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter sklep v 1. in 2. točki izreka razveljavi in predlog predlagateljice zavrne, 3. točko izreka pa spremeni in odmeri stroške postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), podrejeno naj sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Uvodoma navaja, da je treba upoštevati način vodenja upravnih postopkov denacionalizacije. Ti so potekali v dveh fazah, in sicer se je najprej odločalo o vrnitvi nepremičnin v naravi, nato pa se je nadaljeval postopek za določitev odškodnine. V prvi fazi nasprotni udeleženec ni sodeloval, ker v postopku vrnitve v naravi ni stranka postopka. V postopek denacionalizacije glede obravnavanega objekta je vstopil šele leta 2007, ko so bivši lastniki zahtevali odškodnino za podstrešno stanovanje, kar izhaja iz listinske dokumentacije upravnega spisa in dopisa Upravne enote s 16. 11. 2016. Sodišče je sicer ocenilo, da gre za nejasen in neprepričljiv dopis, kar kaže, da ni seznanjeno z načinom vodenja upravnih postopkov denacionalizacije. V zadevi vrnitve nepremičnine ... je sodelovalo več strank in je bilo izdanih več odločb, pri čemer je nasprotni udeleženec sodeloval le v delu postopka v zvezi z odškodninskim zahtevkom strank in tovrstno izdanimi odločbami. Predlagateljici je dobro znano, da nasprotni udeleženec ni sodeloval v postopku vrnitve poslovnega prostora v naravi, kar jasno izhaja iz že omenjenega dopisa Upravne enote. Glede na navedeni dopis bi moralo sodišče sklicati obravnavo, na kateri bi se ugotavljala dejstva v zvezi z (ne)resničnostjo vsebine navedene javne listine. Dokazovanje teh dejstev je mogoče z vsemi dokaznimi sredstvi, po potrebi tudi z zaslišanjem prič. Pri odločitvi o pravilnosti dopisa Upravne enote s 16. 11. 2016 kot javne listine gre za predhodno vprašanje, o katerem bi lahko sodišče odločalo le, če bi predlagateljica podala ustrezen trditveno-dokazni predlog. Sodišče je kršilo določbe postopka, ko se je samo spustilo v dokazovanje neresničnosti dejstev, ki jih izkazuje javna listina, takšno postopanje pa za nasprotnega udeleženca predstavlja tudi presenečenje. Neutemeljeno se je sodišče pri vsebinski presoji sklicevalo na vlogo nasprotnega udeleženca z 21. 3. 2007 kot dokaz njegovega sodelovanja v spornem delu upravnega postopka, saj se je v njej opredelil le do zahtevka, glede katerega je bil pozvan, in izpostavil vprašanje državljanstva. Zakaj bi moral preverjati celoten obseg objekta, vse zavezance in njihove navedbe v upravnem postopku, sodišče ni navedlo. Sodišče je kršilo določbe postopka, s tem ko tudi v ponovljenem postopku ni ugotavljalo, zakaj predlagateljica ni ščitila svojih interesov v upravnem postopku, pri čemer tega nikoli ni pojasnila. Če bi nasprotni udeleženec sodeloval v postopku vrnitve v naravi, bi o tem obstajali listinski dokazi v obliki njegovih vlog, vabil, udeležb in zapisnikov z obravnav, dokazil o vročitvi sporočil in odločbe, vendar nobena od teh listin ne obstaja. Poleg tega bi nasprotni udeleženec, če bi sodeloval v postopku vrnitve poslovnih prostorov v naravi, vsekakor izpostavil ugovor državljanstva, vendar te možnosti ni imel. Sodišče se je napačno sklicevalo na osnovno vlogo s 4. 3. 1993 kot na dokaz o vedenju nasprotnega udeleženca o predmetu denacionalizacije. Iz te vloge izhaja, da vlagatelji kot zavezanca navajajo le Občino X ter da zahtevajo vrnitev v naravi. Iz vloge vlagateljev z 12. 2. 2007 pa izhaja, da je predmet odškodninskega zahtevka le 4-sobno mansardno stanovanje. Pri tako jasno opredeljenem zahtevku nasprotnemu udeležencu res ni bilo treba ugotavljati, kaj je z ostalimi deli nepremičnine, za to tudi ni imel pravne podlage, pri čemer tega ne bi dovolil niti upravni organ, predvsem pa bi lahko temu upravičeno nasprotovali vlagatelji in zavezanci. Nobena listina, na katero se je sklicevalo sodišče, ne dokazuje, da je nasprotni udeleženec sodeloval v postopku vrnitve poslovnega prostora v naravi in bil z njim seznanjen. Predlagateljica je aktivno sodelovala v upravnem postopku od 9. 5. 1995, medtem ko je bil nasprotni udeleženec vanj pritegnjen šele leta 2007. Do tedaj je upravni organ vrnil že vsa stanovanja in poslovni prostor Y ter pripeljal do konca ugotovitveni postopek glede vrnitve poslovnega prostora v naravi. Poročilo na podlagi 65. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je upravni organ izdal 28. 3. 2007, torej le en teden za tem, ko je nasprotni udeleženec vstopil v postopek, odločba o vrnitvi poslovnega prostora v naravi pa je bila izdana 18. 5. 2007. Glede na opisani postopek je odločitev sodišča protispisna. Navaja še, da z izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine v naravi ni nastopilo nikakršno razmerje med predlagateljico in nasprotnim udeležencem ter da se z vložitvijo predloga po 73. členu ZDen začne nov postopek, v katerem se ugotavljajo vsa dejstva, ki so potrebna za odločitev o utemeljenosti in višini zahtevka, zaradi česar ima nasprotni udeleženec pravico do vseh ugovorov materialnopravne narave. Napačna je tudi odločitev o obrestih. Izrek je v obrestnem delu pomanjkljiv, ker ne vsebuje odločitve, do kdaj tečejo obresti. Iz obrazložitve sklepa sicer izhaja, da 6 % obresti tečejo tudi po 1. 6. 2016, kar je glede na določbe ZDen, ZSOS ter Uredbe napačno. Navedeni predpisi določajo dvajsetletni rok za izplačilo obveznic, isti rok ob uporabi analogije velja tudi za tek zakonskih 6 % obresti, kar pomeni, da 6 % obresti tečejo le do 1. 6. 2016, po tem datumu pa ob analogni uporabi sedmega odstavka 44. člena ZDen tečejo obresti z obrestno mero, kot velja za vloge na vpogled. Sodišče bi moralo odločiti o stroških, ki so nastali v že končanem postopku. Izid tega dela postopka, ki je v teku, pa je sporen, zato je odločanje o stroških navedenega dela postopka preuranjeno. Če bo pritožba utemeljena, bo namreč vrednost spornega predmeta nižja, posledično bodo nižji tudi stroški.

3Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo nasprotnemu udeležencu.

4Pritožba je utemeljena.

5Predlagateljica je odplačno pridobila 16.238/39.700 poslovnega prostora¹, kar je bilo predmet vračila v denacionalizacijskem postopku, zato v tem postopku uveljavlja odškodnino na podlagi 73. člena ZDen z obrestmi. O delu njenega zahtevka je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer je bila pravnomočno določena odškodnina za delež obravnavane nepremičnine do 1/12, vrnjen D. D., in za delež do 1/2, vrnjen O. O. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o predlogu za določitev odškodnine za delež obravnavane nepremičnine do 1/24, vrnjen M. M., za delež do 1/24, vrnjen J. J., in za delež do 1/4, vrnjen D. D.

6V postopku po 73. členu ZDen mora sodišče presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke za priznanje odškodnine. Ena od teh je, da je upravičenec do te odškodnine zavezanec v postopku denacionalizacije, nadaljnji pa, da se iz njegovih sredstev vrne nepremičnina v naravi in da je to nepremičnino pridobil odplačno.²

7Nasprotni udeleženec je zatrjeval, da je v upravnem postopku neutemeljeno prišlo do vračila zgoraj navedenih deležev (1/24, 1/24 in 1/4) na poslovnem prostoru M. M., J. J. in D. D. kot pravnim naslednikom A. A. in B. A. (njima je bila obravnavana nepremičnina podržavljena), saj predlagateljica v tem obsegu ni bila zavezanka za vračilo v postopku denacionalizacije. Ker v upravnem postopku glede vrnitve poslovnega prostora ni imel možnosti sodelovati, ne more biti vezan na napačno izdano upravno odločbo. Sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku njegovemu ugovoru ni sledilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bil s tekom postopka denacionalizacije celotne nepremičnine na naslovu... seznanjen in je zato imel možnost v njem sodelovati, in sicer tudi v delu, ki se nanaša na vrnitev poslovnega prostora, zato pravilnost in zakonitost denacionalizacijske odločbe, na podlagi katere je bila obravnavana nepremičnina vrnjena denacionalizacijskem upravičenem, ne more biti predmet presoje v tem postopku. Nasprotni udeleženec zaključek sodišča prve stopnje, da je imel možnost sodelovati v upravnem postopku v delu glede vrnitve poslovnega prostora, utemeljeno graja.

8Nasprotni udeleženec sicer sodišču prve stopnje zmotno očita, da se je samo, brez predloga predlagateljice, spustilo v ugotavljanje (ne)resničnosti dejstev, ki jih izkazuje dopis Upravne enote s 16. 11. 2016 (list. št. 221 spisa), iz katerega (med drugim) izhaja, da nasprotni udeleženec o upravnem postopku v delu, ki se je vodil glede poslovnega prostora, s strani upravnega organa ni bil seznanjen in v njem ni sodeloval, ker v njem na podlagi določb ZDen ni imel položaja stranke. Predlagateljica je namreč vsebini navedenega dopisa obrazloženo nasprotovala (glej pripravljalno vlogo predlagateljice s 24. 1. 2017). Dopisu je očitala nerazumljivost ter zatrjevala, da je bil nasprotni udeleženec seznanjen s celotnim postopkom denacionalizacije glede stavbe na naslovu ..., ki se je vodil pod opr. št. 362-205/1993, in da je imel možnost sodelovati tudi v delu postopka glede vrnitve poslovnega prostora, kar je utemeljevala in dokazovala z dopisom nasprotnega udeleženca, ki ga je 21. 3. 2007 vložil v denacionalizacijski spis (priloga A20), predlagala pa je tudi vpogled v celoten upravni spis št. 362-205/1993³. Presoja tega dokaza je bila tako nedvomno potrebna.

9Je pa sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih okoliščin konkretnega primera napačno zaključilo, da je imel nasprotni udeleženec možnost sodelovati v denacionalizacijskem postopku v delu, ki se nanaša na vrnitev poslovnega prostora. Drži sicer ugotovitev, da je bil nasprotni udeleženec z dopisom Upravne enote s 27. 2. 2007, h kateremu so bile priložene tudi zahteva za denacionalizacijo s 4. 3. 1993 ter vlogi vlagateljev zahteve za denacionalizacijo s 27. 10. 2006 in z 12. 2. 2007, seznanjen, da je v teku postopek denacionalizacije glede celotne stavbe na naslovu ..., v kateri se nahaja tudi obravnavani poslovni prostor, ter da je večino te stavbe, razen štirisobnega mansardnega stanovanja, mogoče vrniti v naravi. Vendar obveščenost nasprotnega udeleženca o celotnem upravnem postopku št. 362-205/1993 v okoliščinah konkretnega primera še ne omogoča materialnopravnega sklepa, da je imel slednji (konkretno) možnost sodelovanja v delu tega upravnega postopka, ki se je nanašal na vrnitev poslovnega prostora.

10Kot je pravilno poudarjeno v pritožbi in izhaja tudi iz listin upravnega spisa št. 362-205/1993, nasprotni udeleženec v delu postopka glede vrnitve poslovnega prostora v naravi ni sodeloval, ker ni bil stranka tega dela upravnega postopka, ki se je sicer vodil pod enotno opr. št. 362-205/1993⁴. V postopek denacionalizacije glede stavbe na naslovu ..., ki je tekel že od leta 1993, je bil pritegnjen (šele) po tem, ko so predlagatelji z vlogo z 12. 2. 2007 zahtevali, da se za štirisobno podstrešno stanovanje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, določi odškodnina v obliki obveznic, in sicer le tri mesece pred izdajo odločbe Upravne enote o vrnitvi poslovnega prostora v naravi denacionalizacijskim upravičencem (priloga A5) in zgolj v del postopka, ki je tekel v zvezi z odškodninskim zahtevkom predlagateljev glede štirisobnega podstrešnega stanovanja (glej dopis Upravne enote z dne 27. 2. 2007 na list. št. 121 upravnega spisa, ki se nahaja med prilogami C tega spisa). Upravni organ je namreč nasprotnega udeleženca pozval, naj zavzame stališče (le) do zahtevka vlagateljev za določitev odškodnine za podržavljeno podstrešno stanovanje in ne tudi glede zahteve za denacionalizacijo glede ostalih delov objekta na naslovu ... V delu denacionalizacijskega postopka glede podstrešnega stanovanja je nasprotni udeleženec po funkciji sodeloval kot stranka (zavezanec) in zatrjeval ovire za denacionalizacijo oziroma za določitev odškodnine za podstrešno stanovanje, ki je bilo ob podržavljanju v solasti (med drugim) A. A. in B. A. (izpostavil je, da za delež A. A. in B. A., ki sta bila ob podržavljenju hrvaška državljana, na stanovanju ne pride v poštev uporaba 12. člena ZDen - priloga A20). Z navedenim ugovorom glede državljanstev, ki ga uveljavlja tudi v tem nepravdnem postopku, je v delu upravnega postopka, v katerem je sodeloval, uspel, ter je bila zahteva za denacionalizacijo glede deleža na podstrešnem stanovanju, ki je bil ob podržavljenju v solasti A. A. in B. A., zavrnjena (priloga B21), ni pa bil ta njegov ugovor upoštevan glede poslovnega prostora, katerega solastnika sta bila (med drugim) ob podržavljanju prav tako A. A. in B. A., saj je bil upravičencem v celoti vrnjen v naravi (priloga A5 in A7).

11Navedene okoliščine, v povezavi z dejstvom, da upravna odločba o vrnitvi poslovnega prostora v naravi nasprotnemu udeležencu ni bila vročena⁵, utemeljujejo sklep, da upravni organ nasprotnega udeleženca ni štel za stranko upravnega postopka v delu, ki se je vodil glede vrnitve poslovnega prostora na podlagi 60. člena ZDen. Če bi ga, bi ga že bistveno pred letom 2007, in sicer že po prejemu zahteve za denacionalizacijo v letu 1993, obvestil o teku postopka denacionalizacije, ter bi ga takrat ali vsaj pozneje (najkasneje ko je nasprotni udeleženec vstopil v postopek določitve odškodnine v obveznicah) pozval, da se opredeli do celotne zahteve za denacionalizacijo in ne le do zahteve za določitev odškodnine v obveznicah za podstrešno stanovanje. Navedeno mu je namreč izrecno narekoval 23. člen Navodil za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (v nadaljevanju Navodila), v katerem je bilo določeno, da upravni organ prve stopnje pošlje denacionalizacijski zahtevek iz vloge zavezancu ali osebi, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, torej vsem strankam⁶, da se opredelijo do zahteve upravičenca. Poleg tega bi upravni organ, če bi nasprotnemu udeležencu priznaval položaj stranke v delu postopka vrnitve poslovnega prostora, njegov ugovor glede državljanstva A. A. in B. A. upošteval tudi v tem delu postopka in ne le v delu glede podstrešnega stanovanja, saj sta bila A. A. in B. A. ob podržavljenju solastnika tako podstrešnega stanovanja kot tudi poslovnega prostora, poleg tega bi mu vročal odločbe, izdane v postopku vrnitve poslovnega prostora.

12Da je upravni organ nasprotnemu udeležencu priznaval položaj stranke le v delu postopka št. 362-205/1993, ki se je vodil glede podstrešnega stanovanja, ne pa tudi v drugih delih postopka, ki so se vodili glede ostalih delov stavbe na naslovu ... nenazadnje izhaja iz že omenjenega dopisa upravnega organa, ki je vodil denacionalizacijski postopek glede nepremičnine na naslovu ... (list. št. 221 spisa). V njem je namreč jasno navedeno, da upravni organ nasprotnega udeleženca ni obvestil o delu postopka, ki se je vodil glede vrnitve poslovnega prostora, ker v njem ni imel položaja stranke na podlagi določb ZDen.

13Stališče, da ima nasprotni udeleženec položaj stranke po 60. členu ZDen le v postopkih, v katerih denacionalizacijski upravičenec zahteva odškodnino za podržavljeno premoženje v obliki obveznic, za katere je po ZDen (51. člen) zavezanec nasprotni udeleženec, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi U 1151/94-10 s 13. 3. 1996, zaradi česar je zavrnilo tožbo nasprotnega udeleženca, s katero je izpodbijal odločitev upravnega organa, ki je iz razloga, ker ga ni vložila upravičena oseba, zavrgel predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, v katerem je denacionalizacijski upravičenec neuspešno zahteval odškodnino za podržavljeno stanovanje v obliki nadomestnega premoženja. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 411/2010 s 15. 11. 2012, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, sicer izhaja, da bi nasprotni udeleženec lahko uveljavljal pravna sredstva zoper odločbo, izdano v postopku vrnitve nepremičnine v naravi, vendar pa to stališče temelji na dejanski ugotovitvi nižjih sodišč, da nasprotni udeleženec ne le, da je bil seznanjen z navedenim postopkom, temveč je vanj tudi vstopil, kar pomeni, da mu je upravni organ očitno priznal položaj stranke v postopku vrnitve nepremičnine v naravi in je zato imel v njem konkretno možnost sodelovati, kar pa je drugače kot v obravnavanem primeru.

14Ker torej v obravnavanem primeru upravni organ nasprotnemu udeležencu ni priznaval položaja stranke v delu upravnega postopka št. 362-205/1993, ki se je nanašal na vrnitev poslovnega prostora, temveč le v delu postopka glede podstrešnega stanovanja, ni mogoč zaključek, da je imel nasprotni udeleženec konkretno možnost uresničiti svojo pravico do izjave v upravnem postopka v delu, ki se je nanašal na vrnitev poslovnega prostora. Nasprotni udeleženec res ni zahteval, da se mu prizna položaj stranke v navedenem delu upravnega postopka, vendar v okoliščinah konkretnega primera tega od njega niti ni bilo mogoče pričakovati/zahtevati, saj je iz vseh (zgoraj opisanih) procesnih dejanj upravnega organa oziroma načina vodenja upravnega postopka št. 362-205/1993 jasno izhajalo, da ga upravni organ ne bi štel za stranko, četudi bi to zahteval.⁷ Posledično je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je vezano na upravno odločbo, na podlagi katere je bil upravičencem vrnjen poslovni prostor. Zgolj v primeru, če ima stranka sodnega postopka v predhodnem upravnem postopku konkretno možnost sodelovanja oziroma konkretno možnost uresničitve svoje pravice do izjave, jo namreč v njem izdana pravnomočna odločba zavezuje v sodnem postopku.⁸

15Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo zmotno uporabilo, ko je štelo, da že obveščenost nasprotnega udeleženca, da teče postopek denacionalizacije celotne nepremičnine na naslovu ..., zadošča za sklep, da je imel nasprotni udeleženec možnost sodelovati tudi v postopku glede vrnitve poslovnega prostora in da je zato na upravno odločbo, izdano v navedenem delu upravnega postopka opr. št. 362-205/1993, vezano. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč zaradi zmotnega stališča, da je vezano na upravno odločbo, ni obravnavalo ugovora nasprotnega udeleženca, da M. M., J. J. in D. D. kot pravnih naslednikov A. A. in B. A. ni mogoče šteti za upravičence po ZDen, ker sta bila A. A. in B. A. ob smrti hrvaška državljana, pogoj vzajemnosti z Republiko Hrvaško pa ni bil podan.

16Navedeno je terjalo ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1). Pritožbeno sodišče je namreč ocenilo, da bi, če bi sámo prvič odločalo o navedenem ugovoru nasprotnega udeleženca, onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in s tem nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Napotki sodišču prve stopnje za nadaljnje delo izhajajo iz predhodno navedenih razlogov. Ob tem velja glede na pritožbene navedbe še dodati, da stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je bilo treba razveljaviti v posledici razveljavitve odločitve o glavni stvar, ni bila preuranjena, saj je predstavljal izpodbijanji sklep končni sklep v tem postopku (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

17Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

18Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ V nadaljevanju bo uporabljen izraz poslovni prostor, brez navedbe deleža (16.238/39.700), ki je bil predmet vračila.
² Glej VS RS sklep II Ips 270/2012 s 15. 5. 2014.
³ To je predlagala na naroku 22. 9. 2017.
⁴ Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel nasprotni udeleženec status stranke le v delu postopka za vračilo podstrešnega stanovanja.
⁵ Da bi bila navedena upravna odločba nasprotnemu udeležencu vročena, ne izhaja iz podatkov spisa oziroma listinskih dokazov, pri čemer predlagateljica tega niti ni trdila.
⁶ Tako v času sprejema Navodil veljavnem ZUP (Ur. l. SFRJ, št. 47-690/1986, 49. člen) kot tudi v ZDen (prvi odstavek 60. člena) je bilo določeno, da je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek (upravičenec oziroma njegov pravni naslednik), zoper katero teče postopek (zavezanec) ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.
⁷ Kar je bilo skladno s prakso Vrhovnega sodišča RS, opisano v 13. točki obrazložitve zgoraj.
⁸ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 294/2010 s 30. 9. 2010.