VSRS Sodba VIII Ips 322/2016

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca z dne 22. 5. 2013 in 27. 11. 2012 ter tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, priznalo dodatne fizične razbremenitve od 1. 12. 2012 dalje. Priznalo mu je tudi pravico do nadomestila za invalidnost in mu naložilo, da se prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Izdajo odločbe o odmeri in izplačevanju nadomestila je naložilo tožencu. Dejansko stanje je ugotavljalo z izvedenci različnih strok, ki so bili enotnega mnenja, da ob spoštovanju fizičnih razbremenitev pri delu časovna razbremenitev ni potrebna. Zato je zahtevek tožnika za priznanje časovne razbremenitve zavrnilo. S sklepom je zavrnilo predlog za izločitev sodne izvedenke A. A.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper sodbo in sklep zavrnilo. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da časovna razbremenitev glede na ugotovljeno dejansko stanje ni potrebna, da so bili pravilno zavrnjeni dodatni predlogi za izvedbo dokazov ter da niso podani razlogi za izločitev izvedenke.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Ne strinja se z zavrnitvijo predloga za izločitev izvedenk A. A. in B. B. Meni, da sta ga obe izvedenki obravnavali pristransko, kar kaže zlasti neprimernost vprašanj, ki sta mu jih zastavljali ter poudarjanje spora tožnika s starši. Izvedenka A. A. tudi ni podala zaključka glede njegovega psihičnega stanja v povezavi z dogodkom, ki ga navaja, to je, da jo je klical po telefonu, česar se tožnik ne spominja. Njen zaključek o grožnjah in izsiljevanju je pristranski. Videz nepristranskosti pa je porušen tudi zato, ker je ta izvedenka hkrati izvedenka toženca in bi zato sodišče moralo slediti predlogu za izločitev. O predlogu za izločitev izvedenke B. B. pa sodišče sploh ni odločalo. Njeno mnenje je prav tako pristransko, saj ni upoštevala vse medicinske dokumentacije, ki narekuje odločitev, da je za delo zmožen le v skrajšanem delovnem času. Upoštevala tudi ni njegovih navedb o zdravstvenem stanju, stalnih bolečinah in glavobolih. Mnenje je podala le iz psihiatričnega področja. Izvedenka A. A. je ocenjevala njegovo delazmožnost le glede na zadnje delo prodajalca, ni pa upoštevala definicije poklica, določene v zakonu. Prav tako ni podala zaključka, katera dela je ob upoštevanju določenih razbremenitev še sposoben opravljati, njeno mnenje pa je tudi v nasprotju s predloženimi izvidi. Tožnik poudarja, da glede na njegovo izobrazbo ne obstaja delovno mesto, ki bi ga lahko brez škode za svoje zdravje, opravljal osem ur. V zvezi s tem opozarja na odločitve, ki jih je sprejelo Vrhovno sodišče. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je predlagal postavitev novega izvedenca medicine dela, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Zavrnilo je tudi dokaz za pridobitev podatkov od zavoda za zaposlovanje. Zaradi navedenega je prišlo do absolutne bistvene kršitve postopka. Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. V posledici tega je prišlo do napačne uporabe materialnega prava. V nadaljevanju revizije navaja, da je v postopku prišlo do kršitve 22. člena Ustave RS, saj odločba ni obrazložena, pa tudi do kršitve njenega 14., 23. in 25. člena. Oporeka tudi odmerjenim stroškom postopka.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Sodni izvedenci so v skladu s prvim odstavkom 251. člena ZPP dolžni podati svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke. V skladu s prvim odstavkom 247. člena ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Tožnik je predlagal izločitev izvedenk po 6. točki prvega odstavka 70. člena ZPP, torej če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. Iz opisanega ravnanja izvedenke in okoliščin, ki jih tožnik izpostavlja, ni mogoče zaključiti, da te vzbujajo dvom v pristranskost sodne izvedenke do tožnika. Mnenje tožnika o nestrokovnosti pri izdelavi izvedenskega mnenja pa ne more biti razlog za izločitev izvedenke, prav tako ne nezadovoljstvo s podanim mnenjem. Vsebina mnenja se namreč presoja z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Sodišče je tudi utemeljeno štelo za prepozne navedbe o povezanosti izvedenke z invalidsko komisijo, saj jih je tožnik podal šele v pritožbi, hkrati pa ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni navedel do konca glavne obravnave (337. člen ZPP).

8O predlogu za izločitev izvedenke B. B. sodišče prve stopnje ni odločilo, kar pa ni kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Predlog za njeno izločitev je bil podan prepozno. Na podlagi drugega odstavka 247. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve, da je podan izločitveni razlog, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Tožnik predloga za izločitev ni podal takoj, ko je izvedel, da je podan izločitveni razlog, to je ne ob seznanitvi z imenovanjem izvedenke, ne po izdelavi pisnega izvedenskega mnenja in tudi ne po njenem zaslišanju v letu 2015; predlog je podal šele 12. 1. 2016. Pri tem pa ni navedel, da je izvedel za izločitveni razlog kasneje.

9Revizija sodišču očita, da ni razčistilo nasprotij med posameznimi izvidi in podanimi izvedenskimi mnenji. Zaključki sodišča o tožnikovi preostali delovni zmožnosti za opravljanje svojega poklica predstavljajo dejanske ugotovitve. Tožnik s tem izpodbija dokazno oceno sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog. Navaja neupoštevanje izvidov z dne 27. 10. 2010, 3. 5. 2011 in 18. 10. 2011. Navedene izvide so skupaj s celotno drugo dokumentacijo in rezultati osebnega pregleda obravnavali trije izvedenci, specialist ortoped pa je pojasnil, da so podane objektivne okvare s področja ortopedije, vendar te omogočajo 8-urno delo z omejitvami. Pojasnjeno je tudi bilo, da gre v navedenih izvidih za aktualno zdravstveno stanje, ki se spreminja in je ob poslabšanjih mogoče uveljavljati bolniški stalež.

10Podana tudi ni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, kar je pojasnilo že sodišče druge stopnje. Tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da do bistvenih kršitev določb postopka ni prišlo in s tem tudi ne do kršitev 14., 23. in 25. člena Ustave RS. Izpodbijana sodba je vsebinsko obrazložena in omogoča preizkus. Če vsebinsko ne ustreza tožnikovim pričakovanjem, gre lahko le za zmotno uporabo materialnega prava.

11Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca specialista medicine dela. Nestrinjanje tožnika z izvedenskim mnenjem ni utemeljen razlog za postavitev novega izvedenca. Iz 22. člena Ustave RS načelno izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar ta pravica ni neomejena. ZPP v tretjem odstavku 254. člena določa, da se zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v že podanem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ki se ne dajo odpraviti z zaslišanjem. Takih nasprotij in pomanjkljivosti sodišče ni ugotovilo, zato predlogu ni ugodilo. Izvedenka je pojasnila, kakšna je preostala delovna zmožnost tožnika in to utemeljila z medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da za delo prodajalca z omejitvami ni zmožen, podana pa je preostala delovna zmožnost za delo v njegovem poklicu. Izpovedala je, da taka dela v okviru poklica tožnika so. Ali je delavec sposoben za določeno delo, pa se ugotavlja glede na pogoje dela na tem delovnem mestu. Zato sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka tega člena. Tožniku ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Imel je možnost podati pripombe na mnenje, to možnost pa je tudi izkoristil.

12Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 11. 11. 2009 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto od 1. 10. 2009 dalje. V letu 2012 je bil uveden nov postopek zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja. Obe invalidski komisiji sta podali mnenje, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, ker je njegova zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ter da za delo prodajalca z omejitvami, na katerega je bil razporejen po ugotovitvi invalidnosti, ni zmožen od 5. 11. 2012. Ugotovljena je bila potreba po novih stvarnih razbremenitvah ter odločeno, da ima pravico do premestitve na drugo delo od 1. 12. 2012 dalje. V postopku ni bila ugotovljena potreba po časovni razbremenitvi.

14Sodišče je sledilo predlogu tožnika za imenovanje izvedenca ortopeda in psihiatra. V tej sestavi je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti že priznanim stvarnim razbremenitvam dodala še razbremenitev dela z vsiljenim ritmom in normo, ni pa ugotovila potrebe po časovni razbremenitvi. Mnenje je bilo podano po pregledu celotne medicinske dokumentacije, po osebnem pregledu tožnika, oba izvedenca pa sta tudi ustno pojasnila mnenje. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja (tožnik se z izvedenskim mnenjem ni strinjal) je bila postavljena še izvedenka specialistka medicine dela, ki po pregledu zdravstvene medicinske dokumentacije in osebnem pregledu tožnika prav tako ni našla razlogov za časovno razbremenitev. Izvedenka je bila tudi zaslišana in je odgovorila na pripombe tožnika.

15Po drugem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je III. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Skladno s tretjim odstavkom tega člena kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivni pogodbami.

16Pri tožniku je bila ugotovljena III. kategorija invalidnosti. Skladno z 61. členom ZPIZ-1 je treba ugotoviti še preostalo delazmožnost. Ta je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, ali če zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa.

17Za tožnika je bilo ugotovljeno, da je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% in da lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom. Za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, ni več sposoben brez dodatnih omejitev, je pa podana preostala delovna zmožnost. Odločilno ni zadnje delo, ki ga je zavarovanec opravljal, temveč je treba upoštevati tudi celotno usposobljenost in s tem širše zaposlitvene možnosti zavarovanca¹ . V svoji delovni karieri je tožnik opravljal različna dela, bil je delavec v proizvodnji, ključavničar, vzdrževalec, kurjač, vodja skladišča, delal je na blagajni, bil je prodajalec. Vsa ta dela sestavljajo njegov poklic in ne samo delo ključavničarja, kmetovalca in prodajalca. Zato je poleg del, ki ustrezajo ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi, treba upoštevati tudi usposobljenost za ta in vsa druga dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim in ima zanje potrebne delovne izkušnje. Zaključek sodišč je, da lahko tožnik v polnem delovnem času opravlja dela na vseh tistih delovnih mestih v okviru poklica ključavničarja, kmetovalca, prodajalca, skladiščnika in vseh drugih, kjer gre za pretežno sedeče delo, vsaj 2/3 delovnega časa, ostalo s hojo po ravnem terenu, občasno v prisilnem položaju hrbtenice, z ročnim premeščanjem bremen do 8 kg, brez poklekanja in počepanja.

18Tožnik v reviziji navaja, da ne obstaja delovno mesto z navedenimi omejitvami, oziroma da izvedenka ni odgovorila na vprašanje, katero konkretno delo bi z danimi omejitvami lahko opravljal. Ni naloga izvedenke, da navede, katero konkretno delo za tožnika bi bilo ustrezno glede na podane omejitve oziroma bi ga še lahko opravljal. Pomembno je, da v okviru definicije poklica ugotovi, kakšno je zmanjšanje delovne zmožnosti oziroma kakšna je preostala delovna zmožnost. Za ugotovitev delazmožnosti na konkretnem delovnem mestu je potrebno imeti podatke o obremenitvah na konkretnem delu, za vse možne oblike dela, ki jih posamezen poklic narekuje. Tako npr. prodajalec lahko dela v trgovini s težkimi bremeni, lahko pa prodaja vstopnice za predstavo. Tudi pri delu ključavničarja je mogoče zagotoviti dela, kjer je delo pretežno sedeče in občasno v prisilnem položaju ter z lažjimi premeščanji bremen (npr. v kiosku za izdelavo ključev). Ali je na trgu dela povpraševanje za prav takšno delo, pa za odločitev o invalidnosti ni pomembno. Pri tem je namreč treba upoštevati širše zaposlitvene možnosti. Glede na omejitve delovne zmožnosti bi tožnik lahko v polnem delovnem času opravljal druga dela izven ožjega delokroga del, ki jih je do sedaj opravljal.

19Tožnik se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 11/2013. Zadevi nista primerljivi. V citiranem primeru je namreč šlo za ozko specializirano usposobljenost, kjer so bile možnosti za opravljanje drugega dela, ustreznega izobrazbi in izkušnjam ter s tem povezano premestitvijo, manjše.

20Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, na katerih temelji revizija, niso podani, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

¹ Glej sodbo VS VIII 192/2015 z dne 8. 3. 2016.