61. člen ZPIZ-1

Dejstvo nastanka poškodbe (bolezni) ni enako dejstvu nastanka telesne okvare. Sam nastanek poškodbe oziroma bolezen še ne upravičuje priznanja pravice do invalidnine. Do telesne okvare lahko pride po razvoju in zdravljenju določenih zdravstvenih sprememb po poškodbi oziroma bolezni. Nastanek telesne okvare je torej tisto pravno dejstvo, ki upravičuje priznanje pravice, in ne zgolj poškodba oziroma bolezen. V obravnavni zadevi se je sklop pravno pomembnih dejstev za priznanje pravice do invalidnine dokončno dopolnil v času, ko veljavni ZPIZ-2 ni več priznaval pravice do invalidnine zaradi telesne okvare kot posledice poškodbe izven dela. ZPIZ-2 nastanka poškodbe na poti na in z dela namreč ne šteje več med poškodbe pri delu, zato tožnica ni upravičena do invalidnine zaradi telesne okvare, ki izvira iz poškodbe pri delu.

V svoji delovni karieri je tožnik opravljal različna dela, bil je delavec v proizvodnji, ključavničar, vzdrževalec, kurjač, vodja skladišča, delal je na blagajni, bil je prodajalec. Vsa ta dela sestavljajo njegov poklic in ne samo delo ključavničarja, kmetovalca in prodajalca. Zato je poleg del, ki ustrezajo ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi, treba upoštevati tudi usposobljenost za ta in vsa druga dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim in ima zanje potrebne delovne izkušnje. Ni naloga izvedenke, da navede, katero konkretno delo za tožnika bi bilo ustrezno glede na podane omejitve oziroma bi ga še lahko opravljal. Pomembno je, da v okviru definicije poklica ugotovi, kakšno je zmanjšanje delovne zmožnosti oziroma kakšna je preostala delovna zmožnost.

V vsakem konkretnem primeru je v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZPIZ-1 potrebno pri invalidnosti II. in III. kategorije razčistiti preostalo delovno zmožnost. Torej bodisi v primeru zmanjšane zmožnosti za delo, pri kateri gre za preostalo delovno zmožnost za vsaj polovico polnega delovnega časa ali omejeni zmožnosti za delo, ko še obstaja preostala delovna zmožnost za polni delovni čas. Ker je edino merilo za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti, torej tudi v II. kategorijo iz 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kamor je bil razvrščen tudi tožnik, ugotovljena preostala delovna zmožnost, je potrebno nadalje vedno razčistiti še, ali je določena dela z omejitvami, bodisi v okviru poklica ali drugega dela, zavarovanec zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije. Delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na dan nastanka invalidnosti že dopolnil starost 50 let, se glede na 2. alinejo 67. člena ZPIZ-1 lahko invalidsko upokoji, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je že dopolnil 50 let starosti. Prav vprašanje, ali je tožnik za drugo delo z določenimi omejitvami v polovičnem delovnem času zmožen z ali b

Pri tožniku do dokončnosti izpodbijane upravne odločbe ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, ali da bi bila le-ta popolnoma izgubljena. Tožnik je še zmožen s polnim delovnim časom opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Takšno stanje ustreza preostali delovni zmožnosti iz 1. alineje 1. odstavka 61. člena ZPIZ-1, ki je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, in se ugotavlja pri invalidnosti III. (in II.) kategorije. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Pri tožnici je izvedenski organ ugotovil, da za delo kontrolor steklenih izdelkov in za delo pomožni steklarski delavec ni zmožna. Še vedno pa je zmožna za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom in je torej pri njej še podana preostala delovna zmožnost v smislu 3. alineje 61. člena ZPIZ-1, kar ustrezna definiciji III. kategorije invalidnosti po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Ker pri tožnici ni podana popolna in trajna izguba delovne zmožnosti, primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Ob ugotovitvah, da pri tožniku ni prišlo do sprememb njegovega zdravstvenega stanja in preostale delovne zmožnosti, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožnikov zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in priznanje pravic na podlagi I. kategorije invalidnosti zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožnik namreč izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine, kar pomeni, da v tem primeru ni potrebno uporabiti določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino glede seštevanja zavarovalnih dob. Za odločitev je odločilen 21. člen Sporazuma, v katerem je določeno, da v primeru, če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. V sporni zadevi so pogoji za priznanje pravice do samostojne invalidske pokojnine izpolnjeni. Tožnik je invalid I. kategorije invalidnosti, izpolnjuje pa tudi pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka spremenilo tako, da je tožniku upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Tožnikov dokazni predlog v delu, kjer predlaga zaslišanje izvedenca varstva, varnosti in zdravja pri delu je bil dovolj substanciran. Navedel je, kaj sta invalidski komisiji napačno ugotovili in zakaj. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu voznika-skladiščnika, za drugo delo v svojem poklicu (sodišče ne pove v katerem) pa naj bi bil tožnik še sposoben. Razlikovati je treba namreč med delom, delovnim mestom in poklicem. Iz sodb nižjih sodišč ne izhaja, kaj je sodišče štelo za tožnikov poklic. Podatki iz zdravstvene dokumentacije pa so v konkretnem primeru taki, da sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem za presojo tožnikove delazmožnosti, oziroma za kakšna dela bi bil tožnik glede na določbi 60. in 61. člena ZPIZ-1 še sposoben Tožnik je v tožbi izrecno navedel, da bi moral biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, najmanj pa v III. kategorijo s pravico do dela v skrajšanem delovnem času ali v II. kategorijo invalidnosti, čeprav je v predlogu, kako naj sodišče razsodi navedel zgolj priznanje I. kategorije invalidnosti. Glede na vsebino celotne tožbe bi moralo biti sodišče vsaj v dvomu, ali tožnik zahteva samo ugotovitev prve kategorije inval

Pri tožnici je prišlo do zmanjšanja delazmožnosti, saj je zmožna za delo le z omejitvami (invalid II. kategorije invalidnosti). Ni pa pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in tudi ne do izgube pridobitne zmožnosti, da bi jo bilo mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti v smislu 1. alinee drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Pri tožniku je še podana preostala delovna zmožnost, in sicer je zaradi bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo v polnem delovnem času, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno pa je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Ker pri tožniku še ni bilo mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo, tožbeni zahtevek na njegovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Revident je zmožen za delo z omejitvami s polovičnim delovnim časom (3. alineja prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1) brez poklicne rehabilitacije, zato ni upravičen do invalidske pokojnine po določbi 2. alineje 67. člena ZPIZ-1.

Pri tožniku je delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %, zato je sodišče prve stopnje tožnika pravilno skladno z določbo 2. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti. Tožnik je zmožen za drugo delo s skrajšanim delovnim časom in ga za drugo delo ni potrebno usposobiti. Le pod pogojem, da tožnik za drugo delo ne bi bil zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije, bi v tožnikovem primeru, ker je ob nastanku invalidnosti star nad 50 let in mu zato glede na določbo 81. člena ZPIZ-1 rehabilitacija ni zagotovljena, prišla v poštev invalidska pokojnina.

Pri tožniku (invalidu II. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, zato niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji iz prve alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, da bi se tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine. Pri tožniku je podana preostala delovna zmožnost, za kar ni potrebna poklicna rehabilitacija, zato tožnik po drugi alineji 67. člena ZPIZ-1 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Sodišče druge stopnje je dejstva, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje povzelo pomanjkljivo, ta protispisnost pa ima za posledico, da sodba sodišča druge stopnje ne temelji na enakem dejanskem stanju kot sodba sodišča prve stopnje. Invalidska pokojnina za invalida II. kategorije, ki je starejši od 50 let, ni avtomatizem, v poštev pride le, če je zavarovanec sicer zmožen za drugo delo, pa ga zanj ni mogoče usposobiti, ker je star več kot 50 let.

Pri tožnici so zaradi zdravstvenih težav potrebne določene omejitve pri delu v okviru III. kategorije invalidnosti. Tožnica dosedanjega dela ni več sposobna opravljati, zato se ji zaradi posledic bolezni prizna pravica do premestitve na drugo, psihofizično manj zahtevno delovno mesto, z določenimi omejitvami.

Na podlagi izvedenih dokazov je zaključek sodišča jasen - v času izdaje spornih odločb tožene stranke pri tožnici ni bila podana I. kategorija invalidnosti, temveč je bila še naprej podana njena preostala delovna zmožnost v okviru že prej priznane III. kategorije invalidnosti v smislu 60. in 61. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1).

Po drugi alineji 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ki mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Glede na citirano določbo pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec (ki je razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in je zmožen za drugo delo le po predhodni poklicni rehabilitaciji, vendar je bil ob nastanku invalidnosti starejši od 50 let), ki nima preostale delovne zmožnosti za delo na drugem delovnem mestu v smislu prve ali tretje alineje prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, če bi zavarovanec (brez poklicne rehabilitacije) lahko delal s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti (prva alineja) ali če bi lahko opravljal določeno delo (v svojem poklicu) vsaj s polovico polnega delovnega časa (tretja alineja 61. člena ZPIZ-1 v zvezi s 3. odst. 60. čl. ZPIZ-1). Glede na določbo 67. člena ZPIZ-1 je pogoj za pr

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podano takšno bolezensko stanje, da bi bila pri njemu podana I. ali II. kategorija invalidnosti. Tožnik še vedno lahko opravlja delo na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa z določenimi omejitvami. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidnosti, ni utemeljen.

Pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, ni utemeljen.

Pri tožniku izvedenka ni ugotovila popolne nezmožnosti za delo, pač pa, da ima še preostalo delovno zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.