VSL Sklep I Cpg 629/2020

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in IV. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 1.060,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2018 do plačila in znesek 706,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2018 do plačila (II. točka izreka), kar je zahtevala tožeča stranka več pa je zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 112,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Navedla je, da uveljavlja vse pritožbene razloge in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tožeče stranke; podredno je predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi sklep in sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Ker tožeča stranka ni izrecno navedla, v katerem delu izpodbija sodbo, pač pa le, da jo pritožbeno sodišče spremeni v izpodbijanem delu, je sodišče obravnavalo pritožbo tožene stranke v delu, v katerem ni uspela, torej III. in IV. točko izreka prvostopenjske odločbe.

6Iz uvoda sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku v višini 4.980,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka v pritožbi pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe za 706,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2018 do plačila, sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih listin (treh računov) pa je bil izdan za znesek glavnice 4.274,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega računa do plačila. Iz II. točke izreka sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevku v višini 706,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2018 v celoti ugodilo in ta del zahtevka torej ni vsebovan v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Prav tako ni vsebovan v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka zahtevek tožeče stranke v višini 1.060,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2018, ker mu je ugodeno. Tožbeni zahtevek je zavrnjen za 3.249,13 EUR, za kolikor je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe in priloženem obračunu zamudnih obresti ugotovilo, da je terjatev zaradi pobota prenehala. Pritožbeni očitek, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo je, da je tožena stranka v pobot svoji terjatvi do tožeče stranke v višini 3.249,13 EUR po računu 507 z dne 16. 5. 2018 (B10) podala izjavo o pobotu terjatev tožeče stranke do nje v isti višini, in sicer v višini 1.404,24 EUR po računu 014, 1.391,13 EUR po računu 015 in 453,76 EUR delno po računu 018. Izhajalo je iz stališča, da so bile vse obveznosti, ki so bile pobotane, priznane. Tožeča stranka je svojo obveznost po računu 507 z dne 16. 5. 2018 (B10) priznala v dopisu z dne 17. 5. 2018 (B9), v katerem je navedla: »Obveščamo vas, da bomo vaš račun 507 plačali takoj po plačilu vseh naših zapadlih obveznosti. IOP se nahaja v priponki. Prosimo vas, da nam ga podpišete in vrnete na naš e-mail. Hvala in lep dan. I. M.«. Tožena stranka pa je svoje obveznosti priznala s tem, ko je podala tožeči stranki 18. 5. 2018 predlog za medsebojno kompenzacijo (B58). O pogojih prenehanja terjatve je sklepalo na enak način, kot da je tožeča stranka soglašala s predlogom tožene stranke za medsebojno kompenzacijo, česar pa ni storila, na kar pravilno opozarja tožena stranka. Pri tem je odločilo, da je terjatev tožeče stranke zaradi pobota prenehala v višini 3.249,13 EUR. V tem znesku je upoštevalo vse obresti kot jih vtožuje tožeča stranka in jih obračunalo do dneva, ki ga je štelo kot datum zapadlosti terjatve tožene stranke. Zato je opravilo obračun obresti, ki je priložen sodbi. Za razliko pa je ugotovilo, da je prenehala terjatev iz naslova vtoževane glavnice.

8Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu tožene stranke, da naj predlog medsebojne kompenzacije, ki ga tožeča stranka ni podpisala, šteje kot njeno izjavo tožeči stranki v smislu določbe 312. člena OZ. V razlogih sodbe je pravilno povzelo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da terjatve lahko s pobotom prenehajo. Pri tem pa je po stališču pritožbenega sodišča zmotno ugotovilo, da je 18. 5. 2018, ko je tožena stranka kot dolžnik tožeče stranke izjavila tožeči stranki, da tistemu kar ona terja od nje, daje v pobot svojo terjatev v višini 3.249,13 EUR, ta terjatev tudi zapadla v plačilo. Če je na podlagi dopisa tožene stranke z dne 17. 5. 2018 (B9) lahko sklepalo, da je tožeča stranka toženi stranki priznala njeno terjatev za škodo, ki ji je nastala zaradi zamud z dobavami, pa iz njegove vsebine ni imelo nobene podlage za sklepanje, da je tožeča stranka priznala tudi zapadlost terjatve na dan 16. 5. 2018, ki ga je očitno zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje na podlagi podatka iz računa. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njene trditve, da račun ne more biti podlaga odškodninske terjatve in da je tožeča stranka v dopisu izjavila voljo, da ne plača toženi stranki prej, preden ji ona ne prizna in plača svojih zapadlih obveznosti. S takim stališčem tožeče stranke se pritožbeno sodišče strinja, saj izhaja iz dopisa B9. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je na dan izjave o pobotu 18. 5. 2018 terjatev tožene stranke do tožeče stranke že zapadla v plačilo. To pa pomeni, da pogoji za medsebojni pobot terjatev s pobotno izjavo niso bili izpolnjeni. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka na podlagi materialnopravnega predpravdnega pobotanja. S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotno uporabilo materialno pravo glede prenehanja terjatve. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi tožena stranka vtoževano terjatev priznala le posredno, torej v smislu mirne rešitve spora, če njej tožeča stranka prizna odškodnino za škodo, ki ji jo je povzročila s prekoračitvijo dogovorjenih rokov dobave. V to smer pa očitno soglasje volj pogodbenih strank ni bilo doseženo, kar pa hkrati pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe obravnavati tudi druge trditve tožene stranke, ki so bile usmerjene zoper utemeljenost zahtevka tožeče stranke. Obravnavalo pa jih ni v delu, v katerem se tožeča stranka pritožuje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je glede na okoliščine konkretnega primera, ki jih bo navedlo v nadaljevanju, ocenilo, da niso podani pogoji za odločitev pred sodiščem druge stopnje ( prvi odstavek 355. člena ZPP).

9Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2018 navedla, da bi po potrditvi medsebojne kompenzacije ostal odprt znesek v višini 1.025,26 EUR in napovedala, da bo za znesek v višini 3.249,00 EUR vložila nasprotno tožbo. V pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2019 pa je navedla, da podredno, v kolikor sodišče oceni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati zahtevane obveznosti, uveljavlja ugovor zaradi procesnega pobotanja. Sodišču je predlagala, da odloči s tričlenskim izrekom, ni pa ga sama tudi določno postavila. Navedla je le, da želi terjatve tožeče stranke iz računov, ki jih je citirala, pobotati z vzajemno terjatvijo, ki izhaja iz računa št. 507 tožene stranke. V navedeni vlogi niti do konca postopka na prvi stopnji pa ni pa ustrezno postavila zahtevka, da naj sodišče ugotovi zneskovno ovrednoteno terjatev tožene stranke do tožeče stranke, niti ni podala zahtevka za ugotovitev terjatve iz naslova zamudnih obresti. Prav tako tudi ni postavila napovedanega zahtevka z nasprotno tožbo. Zato jo bo sodišče prve stopnje moralo pozvati, da v določenem roku določno postavi svoj zahtevek in se še izjavi, ali ga uveljavlja z nasprotno tožbo ali z ugovorom zaradi pobota, da o njem sodišče odloči kot je določeno v tretjem odstavku 319. člena ZPP. Tudi v takem primeru mora biti namreč zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve določno postavljen.

10Ker pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obravnavalo terjatev tožene stranke in jo v obrazložitvi sodbe ocenilo kot utemeljeno, zoper take razloge sodbe pa je tožeča stranka v pritožbi nasprotovala, je pritožbeno sodišče odgovorilo tudi na te pritožbene očitke.

11Glede ugotovitve, da je tožeča stranka priznala odškodninsko terjatev tožene stranke, se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, kolikor se nanašajo na ugotovitev, da se je tožeča stranka toženi stranki terjatev v višini 3.249,13 EUR (po specifikaciji vsebovanem v računu 507 z dne 16. 5. 2018 (B10)) zavezala poravnati, kar pomeni, da je izrazila voljo, da odškodnino plača, le čas njenega plačila je odložila, oziroma je plačilo pogojevala s plačilom naročenega blaga. Trditve tožeče stranke, da je šlo za dopis s cinično naravo, je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. V obvestilu posredovana izjava volje ni v ničemer izražena cinično. Kakšen odnos do zahtevka tožene stranke je pri tem imela oseba, ki je napisala navedeno izjavo, pa ni pomembno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem tožeče stranke o tem, ali je pri zapisu imela v mislih kaj drugega od tistega, kar je zapisala. Sicer pa tožeča stranka ni niti trdila, da je v zapisu dopisa mogoče iz kakšne zapisane besede ali znaka razbrati, da tožeča toženi stranki sporoča, da ni zamujala, da toženi stranki ni mogla nastati nobena škoda, ali da ji v nobenem primeru ne bo plačala odškodnine. V konkretnem primeru je namreč pomembno, katero sporočilo je doseglo naslovnika. Doseglo ga je tisto, ki je bilo zapisano v dopisu. To pa ostaja ves čas enako. Da se je tožeča stranka pri zapisu kakšne besede zmotila, namreč ni trdila. Neutemeljen je zato očitek sodišču prve stopnje, da je tožeči stranki z opustitvijo njenega zaslišanja kršilo pravico do kontradiktornosti in storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kaj je tožeča stranka izrazila v sporočilu, je jasno. Izrazila je to, kar je zapisala. Zato stališče, da bi dokaz z zaslišanjem tožeče stranke sodišče v konkretnem primeru lahko zavrnilo le v primeru, če bi bilo na podlagi vsebine zapisa prepričano, da tožeča stranka v elektronskem sporočilu ni izrazila resne volje priznanja dolga iz izstavljene fakture, ni pravilno. Moralo bi jo zaslišati, če bi tožeča stranka trdila, da je izjava neresnična ter da jo je dala pod vplivom prisile, grožnje ali pravno opravičljive zmote, česar pa ni trdila. Vsebina spornega zapisa z zavezo plačila ne izraža negativnega odnosa do zahtevka tožene stranke za plačilo odškodnine. Kaj si je pri tem zapisu mislila o terjatvi tožene stranke pa ni pomembno, četudi bi stranka z zaslišanjem pred sodiščem potrdila zatrjevani ciničen odnos.

12Ni pa s tem obvestilom tožeča stranka izgubila pravico v pravdi nasprotovati terjatvi tožene stranke, če jo bo ta uveljavljala z ustreznim zahtevkom, tako po temelju kot po višini. Ker je tožena stranka zatrjevala, da se ji je tožeča stranka zavezala odškodninsko terjatev plačati, kar izhaja tudi iz obvestila tožeče stranke, pa se je trditveno in dokazno breme, da navedena terjatev ne obstoji, tako po temelju kot po višini prevalilo na tožečo stranko. Trditi bi morala za vsako posamezno postavko iz naslova zahtevane odškodnine za škodo zaradi zamude z dobavo, torej za prevozne stroške v višini 182,78 EUR in 115,44 EUR ter bremepisa zaradi zastojev v proizvodnji v višini 800,00 EUR in 1.565,00 EUR, zakaj terjatev ni utemeljena. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da so bile trditve tožeče stranke prepozne, kolikor so se nanašale na dejstva v zvezi z v pobot ugovarjanemu zahtevku. Do vprašanja, ali je bil navedeni ugovor utemeljen, pa se bo moralo opredeliti sodišče prve stopnje, v kolikor bo tožena stranka sploh postavila določen zahtevek glede terjatve, ki izhaja iz računa št. 507 tožene stranke.

13Ker je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, ni odločilo o stroških pritožbenega postopka, pač pa je to odločitev pridržalo za končno odločbo, ki jo bo izdalo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku.