VSM Sodba I Cp 640/2020

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), s katerim zahteva preklic oziroma razvezo izročilne pogodbe SV 730/01 z dne 17.12.2001, sklenjene med A. S. in toženo stranko (v nadaljevanju toženca), izbris na tej podlagi vknjižene lastninske pravice, ugotovitev, da nepremičnini, ki sta bili predmet navedene izročilne pogodbe, spadata v zapuščino po pokojnem A. S. ter povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka), tožniku pa naložilo, da tožencema v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 1.552,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo tožencev glede neoskrbe izročitelja od smrti mame tožnika naprej. Tožnik je podal obrazložen predlog glede dodatnega zaslišanja tožencev, vendar se sodišče prve stopnje do le-tega v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je zaslišani prvi toženki dovolilo obširno opisovati družinske razmere za več kot 40 let nazaj, medtem ko tožniku ni dovolilo izpovedati o oskrbi mame tožnika in prve toženke (izpovedba bi pokazala odnos tožencev do izročitelja in njegove žene po tem, ko sta od obeh na podlagi izročilnih pogodb prišla do nepremičnega premoženja) ter o neoskrbi očeta v zadnjih letih pred smrtjo. Izpodbijana sodba po mnenju pritožbe tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Večji del sodbe se nanaša na ravnanja tožnika, ki pa ni bil stranka sporne izročilne pogodbe. Zaključek, da tožniku okoliščine glede izvajanja izročilne pogodbe niso znane, je sodišče prve stopnje utemeljilo z navedbo, da je od doma odšel v letu 1984/1985 in se vrnil šele leta 2000, kar je nejasno glede na dejstvo, da je bila sporna izročilna pogodba sklenjena leta 2001. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj ne verjame tožniku oziroma volji pokojnega A. S., ki je sam vložil tožbo na preklic oziroma razvezo izročilne pogodbe leta 2011, v kateri je obširno opisal, zakaj želi pogodbo razvezati. Iz izpovedbe prve toženke ter iz njenega dopisa A. S. z dne 29. 9. 2004 izhaja, da prva toženka nikoli ni imela namena nuditi pokojnemu oskrbe, za katero se je z izročilno pogodbo zavezala, sodišče prve stopnje pa se do tega v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Pritožba vztraja, da toženca nista izpolnjevala prevzetih obveznosti iz sporne izročilne pogodbe, temveč je za izročitelja tožnik poskrbel sam. V tej zvezi navaja, da sodišče zaključka, da sta toženca izpolnila izročilno pogodbo glede zdravniške pomoči, bolniške nege in oskrbe ni pojasnilo, ter izpostavlja, da je bil izročitelj po tem, ko je zbolel, bil prepuščen samemu sebi, živel je v zidanici, kjer ni imel osnovnih pogojev za bivanje, tekoče vode in ogrevanja. Tožnik je sestrični, ki je živela bližje bolnici, v kateri se je na koncu zdravil izročitelj, poslal 400,00 EUR za potrebe plenic in zdravil, ki mu jih toženca nista priskrbela. Toženca izjave o tem, da bosta doplačala razliko oskrbnine v DOSOR, nista nikoli podala, v posledici česar se je izročitelj iz doma odselil. Iz dopisov, ki so v spisu, jasno izhaja, da je izročitelj toženca večkrat prosil ali za doplačilo ali za oskrbo, kot so se dogovorili po pogodbi, vendar toženca v to nista pristala. Oskrbnino za mesec in pol sta plačala šele po njegovi smrti, ko je bil vložen predlog za izvršbo, in ne prostovoljno, kot to zmotno zaključi sodišče prve stopnje. Toženca izročitelju tudi nista zagotovila samostojne uporabe sobe, kot sta se zavezala z izročilno pogodbo, saj sta imela opremljeno le spodnjo etažo hiše, kjer sta živela tudi sama z dvema otrokoma in tako je zaradi sobivanja v istih sobah prihajalo do nesoglasij. Ker sta toženca izročitelju popolnoma odklonila pomoč in oskrbo tudi pri najnujnejših zadevah, je moral tožnik prevzeti to oskrbo, in sicer je izročitelju in svoji materi kupil avtomobil, iz V. je prihajal domov, da je postoril potrebna opravila okrog hiše in oskrbel ovce, prav tako je usposobil staro hišo na domačiji. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženca se v odgovoru na pritožbo zavzemata za zavrnitev le-te ter priglašata stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavzelo jasne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da je izpodbijano določitev mogoče preizkusiti. Podane niso niti pritožbeno zatrjevane niti uradoma upoštevne kršitve določb postopka iz 339. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v okviru pravočasno ponujenega procesnega gradiva (286. člen ZPP), na katerega je pri pravnem sklepanju, skladno z razpravnim načelom sodišče vezano (prvi odstavek 7. člena ZPP¹ v zvezi z 212. členom ZPP²) pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče zato v izogib nepotrebnemu ponavljanju povzema pravilne razloge sodbe sodišča prve stopnje in glede na pritožbene ugovore še navaja:

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta toženca prevzete obveznosti po sporni izročilni pogodbi izročitelju izpolnjevala, v kolikor pa jih nista mogla izpolnjevati, pa je to pripisati odločitvam oziroma ravnanjem izročitelja samega. Na tej podlagi je zaključilo, da pogoji za preklic izročitve po določilih 555. člena Obligacijskega zakonika³ niso podani, posledično pa je tožbeni zahtevek tudi v preostalem neutemeljen, zato ga je v celoti zavrnilo.

7V zvezi s tožbo izročitelja zaradi preklica sporne izročilne pogodbe iz leta 2011, ki zaradi neplačila sodne takse ni bila vsebinsko obravnavana, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da vložitev tožbe še ne pomeni, da je le-ta po materialnem pravu tudi utemeljena, nato pa je v skladu s temeljnim metodološkim napotkom, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, ugotavljalo relevantno dejansko stanje. 8. člen ZPP določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Dokazna ocena torej mora biti ne samo vestna (subjektivna, moralna, vrednostna ocena sodnika), temveč tudi skrbna (izčrpno, poglobljeno in razumno obrazložena in prepričljiva). Sodnik mora oceniti vsak dokaz posebej, nato primerjati posamezne dokaze med seboj, sledi pa še končna ocena, ki upošteva uspeh celotnega postopka⁴, zato navedena tožba ne more imeti takšne dokazne teže, kot se zavzema pritožba.

8Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi prve toženke, ki je obširno in prepričljivo povedala o življenju z izročiteljem po sklenitvi izročilne pogodbe ter sta jo potrdila drugi toženec in priča – njuna hčerka B. B., izpovedbi tožnika, ki ni vedel konkretno povedati o skrbi tožencev za izročitelja, temveč se je skliceval na vsebino tožb očeta – izročitelja in mame, pa ni sledilo. Ugotovitve, da tožniku okoliščine v zvezi z izvajanjem sporne izročilne pogodbe niso znane, sodišče prve stopnje ni oprlo zgolj na dejstvo, da je tožnik od doma odšel že leta 1984/85 in se tja do leta 2000 ni vračal (od takrat do leta 2016 pa dvakrat mesečno ob vikendih), kot navaja pritožba, temveč tudi na dejstvo, da v S., kjer živita toženca in kjer sta se zavezala izročitelju nuditi oskrbo, od leta 1985 ni več prihajal, česar pritožba ne izpodbija, poleg tega pa tudi konkretno ne utemelji pritožbene navedbe da je tožnik bil seznanjen z neizvajanjem sporne izročilne pogodbe.

9Glede potrebne zdravniške pomoči, bolniške nege in oskrbe je prva toženka prav tako prepričljivo izpovedala, da so ga vozili k zdravniku, po zdravila, kolikor je dopuščal. Vedno se je sam odločal, kje bo živel in mu tega niso preprečevali, v S. je prespal v povprečju dve tretjini leta, eno tretjino pa ne. Izpovedbo prve toženke, da si je izročitelj po bolnišničnem zdravljenju v R. v letu 2016 uredil domsko oskrbo v DOSOR in da sta toženca pristala v doplačevanje razlike oskrbnine, vendar je bil tam le en mesec in nekaj dni, potrjuje Poročilo CSD o pritožbi na delo centra z dne 7. 3. 2018 (priloga A10 spisa), na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Iz le-tega izhaja, da je prva toženka pristala v doplačevanje domske oskrbe in je zapadle obveznosti do DOSOR-ja dne 6. 3. 2018 tudi poravnala, pri čemer je izročitelj dne 31. 7. 2016 prostovoljno zapustil dom. Pritožba pa tudi ne navede, iz katerih dopisov naj bi izhajalo, da je izročitelj toženca večkrat prosil za doplačilo, vendar toženca v to nista pristala.

10Zaključek, da sta toženca izpolnjevala svoje zaveze iz izročilne pogodbe, je tako po mnenju pritožbenega sodišča pravilen, pritožba pa ga ne more izpodbiti z navedbami, da je tožnik izročitelju in svoji materi kupil avtomobil, da je iz V. prihajal na domačijo (G.), da je postoril potrebna opravila okrog hiše in oskrbel ovce, ter da je usposobil staro hišo na domačiji.

11Pritožba neutemeljeno graja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo naj sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni zaslišalo tožencev glede oskrbe pokojnega izročitelja od smrti mame tožnika naprej. Na narok dne 27. 1. 2020, na katerem je bila zaslišana prva toženka, je pristopil pooblaščenec tožnika⁵, ki je zaslišani prvi toženki lahko postavljal vprašanja v skladu z drugim odstavkom 289. člena ZPP⁶. Prepis zvočnega posnetka navedenega naroka je bil tožniku vročen po pooblaščencu dne 7. 1. 2020, da ga je prebral, pa je razbrati iz njegove izpovedbe na naroku dne 11. 3. 2020. Glavna obravnava je bila končana na naroku dne 11. 3. 2020, tožnik takrat niti ni podal nobenega predloga za dodatno zaslišanje tožencev niti ni uveljavljal kršitve določb pravdnega postopka.⁷ Predlog za dodatno zaslišanje prve toženke s strani tožnika je podal šele z vlogo z dne 15. 4. 2020, torej po koncu glavne obravnave. Ne glede na to, da ne gre za nov dokazni predlog, za katerega bi veljala prekluzija po določilih 286. člena ZPP, je pojasniti, da tudi stranke nosijo odgovornost, da s svojim skrbnim in odgovornim ravnanjem pripomorejo k uresničitvi svojih pravic ter h koncentraciji in pospešitvi postopka, zato morajo tudi same ravnati s potrebno skrbnostjo. Dodati je še, da iz zgoraj navedenega predloga tožnika ni razbrati utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se končana glavna obravnava morala začeti znova⁸, zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo izpodbijano sodbo, ne da bi pred tem izdalo sklep, da obravnavo znova začne. Po navedenem torej sodišče prve stopnje ni poseglo v tožnikovo pravico do izjave, ki obsega tudi pravico do predlaganja in izvedbe dokazov, s čimer bi storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Tudi če bi sodišče prvi toženki glede odnosov z materjo dovolilo izpovedati več kot tožniku, s tem ne bi bistveno kršilo določb pravdnega postopka v smislu 339. člena ZPP, saj tega dela izpovedbe pri svoji odločitvi ni upoštevalo, ker to ni predmet obravnavane zadeve. Da sodišče prve stopnje tožniku ne bi dovolilo izpovedati glede oskrbe izročitelja v zadnjih letih pred smrtjo pa iz spisa ne izhaja.

13V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma izjemoma do konca glavne obravnave (337. člen ZPP). Da prva toženka nikoli ni imela namena izročitelju nuditi oskrbe, h kateri se je z izročilno pogodbo zavezala, tožnik v pritožbi navaja prvič, pri čemer ne ponudi opravičljivih razlogov, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni navedel že v postopku pred sodiščem prve stopnje⁹, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

14Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožencev na pritožbo pa v ničemer ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari (prvi odstavek 165. 155. člena ZPP), zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ „Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.“
² „Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.“
³ Izročitelj lahko po prekliče pogodbo, če potomec ne daje njemu ali komu drugemu preživnine, ki je bila dogovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi in če ne poravna izročiteljevih dolgov, katerih poravnava mu je bila v tej pogodbi naložena, v drugih primerih neizpolnitve bremen, prevzetih s pogodbo o izročitvi in razdelitvi, pa odloči sodišče, upoštevajoč pomembnost bremen za izročitelja in druge okoliščine primera, ali ima izročitelj pravico zahtevati vrnitev danega premoženja ali pa ima samo pravico zahtevati prisilno izpolnitev bremen (drugi in tretji odstavek 555. člena OZ).
⁴ J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 91-92.
⁵ Obvestilo o preklicu naroka, razpisanega za dne 6. 1. 2020, in določitvi novega datuma, in sicer 27. 1. 2020, je sodišče prve stopnje vročilo pooblaščencema obeh strank, ki bi naj o tem obvestila tudi stranki, tožnik pa na narok ni pristopil ker naj ne bi prejel obvestila.
⁶ Stranka in njen zastopnik ali pooblaščenec lahko z dovoljenjem predsednika senata neposredno postavljata vprašanja nasprotni stranki, pričam in izvedencem.
⁷ Prvi odstavek 286.b člena ZPP:Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
⁸ 292. člen ZPP:„Senat lahko med posvetovanjem in glasovanjem sklene, da se končana glavna obravnava znova začne, če je to potrebno, da se dopolni postopek ali razjasnijo posamezna pomembnejša vprašanja.„
⁹ V tej zvezi je še pojasniti, da manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi.