VSRS Sklep I Up 144/2020

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1840/2019-72 z dne 27. 7. 2020 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 174/2019 z dne 12. 11. 2019 v ponovljenem postopku na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo št. 2142-425/2016/34 (1312-10) z dne 17. 3. 2017, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. V sodbi je med drugim navedlo, da so tudi po presoji sodišča docela neprepričljive tožnikove navedbe v zvezi z razlogi zatrjevanega preganjanja s strani talibanov, za kar je sicer ponudil številne listinske dokaze. S sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča v sklepih I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 174/2019 z dne 12. 11. 2019 pa je zavrnilo tožbene ugovore glede neprevedenih listin, ki jih je v postopku predložil tožnik sam. Pojasnilo je, da je o tožbi odločilo na seji brez oprave glavne obravnave, ker naj tožnik dokaznih predlogov (zaslišanja tožnika, vpogled tožnikovega e-maila svoji pooblaščenki z dne 5. 4. 2017, neprevedenega SMS sporočila v farsi jeziku z dne 5. 4. 2017 s fotografijo pošiljatelja, zaslišanja svoje prejšnje pooblaščenke kot priče) ne bi substanciral, tj. naj ne bi navedel kako oziroma v čem bi izvedba predlaganih dokazov sploh vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s tem se je sklicevalo na stališča Ustavnega in Vrhovnega sodišča. Navedlo je še, da je pri odločanju brez glavne obravnave izhajalo tudi iz sodne prakse sodišča EU o tem, kdaj je glede na 46(3) člen Procesne direktive 2013/32/EU zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem potrebno.

2Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Sodišču prve stopnje očita, da je, kljub temu da je dejansko stanje med strankama sporno, odločitev sprejelo na seji, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Zmotno naj bi bilo tudi stališče v zvezi s prevajanjem tožnikovih listinskih dokazov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek; podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna mednarodno zaščito; še podrejeno pa, naj ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v nov postopek.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

Dosedanji potek postopka

5Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v navedeni zadevi že trikrat odločalo. Prvič je v sklepu I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018 pojasnilo, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, ker pritožnica prosilca ni soočila z neskladnostmi med njegovimi izjavami in prevedenimi listinskimi dokazi, ki jih je tožnik sam predložil, saj je šlo za dokazno oceno listinskih dokazov. V predmetni zadevi ne gre za to, da bi pritožnica prezrla tožnikove navedbe (izjave) oziroma, da ga ne bi soočila z neskladnostmi v njih, temveč gre za tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno njegovih listinskih dokazov in stališči, na katerih temelji pritožničina odločitev – gre torej za vprašanje nedokazanosti tožnikovih izjav in ne za vprašanje njihove neskladnosti.

6S sklepom I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019, s katerim je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo I U 1558/2018 z dne 28. 3. 2019, izdano v ponovljenem postopku, je med drugim za potrebe ponovnega sojenja pojasnilo tudi, da ker ni sporno, da je prosilec razumel vsebino listin, ki jih je sam predložil, zgolj dejstvo, da neka listina ni bila prevedena, ne pomeni, da dokaz ni bil izveden, niti da tak dokaz ne omogoča ugotavljanja dejanskega stanja.

7Sodbo I U 995/2019 z dne 10. 7. 2019 je Vrhovno sodišče razveljavilo s sklepom I Up 174/2019 z dne 12. 11. 2019 zaradi pomanjkljivosti obrazložitve, ki ni omogočala preizkusa pravilnosti in zakonitosti ugotovitev in stališč, na katerih temelji. Ob tem je ponovno, kot že v sklepu I Up 96/2018, opozorilo na obveznost glavne obravnave, če je dejansko stanje med strankama sporno. Ponovno je pritrdilo tudi stališču, da lahko upravni organ dokazno oceno sprejme na podlagi vseh (relevantnih) dokazov, torej tudi neprevedenih, če jih razume in če jih razume tudi prosilec. Če pa bi sodišče ocenilo, da za presojo tožbenih ugovorov glede ugotovitev dejanskega stanja potrebuje prevode že predloženih dokazov, je imelo v okviru materialno procesnega vodstva podlago to zahtevati.

8Tudi v tem pritožbenem postopku izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sprejelo na seji. Tokrat se je (drugače kot v prvih treh sodbah) sicer strinjalo z dejanskim stanjem, na podlagi katerega je svojo odločitev utemeljila tožena stranka, glavne obravnave pa, kljub tožbenemu ugovoru o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ni opravilo.

Glede prevajanja dokumentacije

9Pritožnik v pritožbi navaja, da je seznanjen s stališčem Vrhovnega sodišča v zvezi s prevajanjem dokumentacije, ki je povzeto tudi v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar mu nasprotuje, ker ne on sam ne njegova pooblaščenka ne moreta dojeti, kako naj toženka sprejema dokazno oceno na podlagi neprevedenih dokazov. Meni namreč, da lahko uradna oseba dokumente, ki jih ima pred seboj razume le, če so prevedeni.

10Vrhovno sodišče je v tej zadevi že dvakrat (v sklepu I Up 81/2019 in I Up 174/2019) pojasnilo, da ne gre za vprašanje pravice do izjave prosilca, saj ni sporno, da je sam razumel vsebino listin, ki jih je predložil. V sklepu I Up 174/2019 je obširno pojasnilo razloge za zavrnitev pritožnikovega naziranja glede prevajanja listin, sestavljenih v tujem jeziku, ki jih je kot dokaz predložil pritožnik.¹ Zato jih tokrat ne ponavlja. Ponovno pa poudarja, da je vprašanje, ali je tožena stranka vsebino neprevedenih listin pravilno razumela, vprašanje pravilnosti dokazne ocene, tj. dejanskega stanja, kar je eden izmed tožbenih razlogov. To pomeni, da mora sodišče prve stopnje presoditi utemeljenost teh tožbenih ugovorov. Če za presojo pravilnosti razumevanja vsebine listin, ki so v tujem jeziku, potrebuje prevod, ga bo, kot je to Vrhovno sodišče tudi že pojasnilo, zahtevalo. Zato niso utemeljene pritožbene trditve o tem, da dokazne ocene neprevedenih listin ni mogoče preizkusiti, saj da obstoječa pravila postopka tega ne omogočajo. Pritožnikova bojazen, da sodišče ne bo pravilno presodilo dokazne ocene, na kateri temelji izpodbijana odločitev toženke, ker listine v postopku do izdaje izpodbijane odločbe niso bile prevedene, je torej neutemeljena in kaže na nerazumevanje sodne kontrole tožbenega ugovora nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11Glede na pritožbene navedbe pa Vrhovno sodišče še pojasnjuje (kar bi pritožnikovi pooblaščenki, ki je prava vešča stranka moralo biti znano), da iz nobene zakonske določbe, niti iz direktive 2013/32/EU (Procesna direktiva II), na katero se pritožnik sklicuje, ne izhaja zahteva po prevajanju listin, ki jih je predložil prosilec, zato, ker jih njegov pooblaščenec ne razume.

12Trditve o tem, da pritožnik ni bil seznanjen s prevodi listin, ki jih je predložil, pa so nejasne, saj pritožnik stališč, na katera se sklicuje v zvezi s tem, ne konkretizira na obravnavano zadevo. Tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, na kaj naj bi se nanašal ta ugovor.

13V tem delu so torej pritožbeni ugovori neutemeljeni.

O izdaji sodbe brez glavne obravnave

14Ne drži niti pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj je odločilo brez glavne obravnave, saj je to pojasnjeno v 43. točki obrazložitve. Po presoji Vrhovnega sodišča pa so stališča sodišča prve stopnje, kot so razvidna iz te obrazložitve, napačna.

15Iz obrazložitve namreč izhaja stališče sodišča prve stopnje, da je izvedba glavne obravnave obvezna le, če in kolikor je treba na njej izvajati dokaze, ter njegova ugotovitev, da so tožnikovi dokazni predlogi nesubstancirani. Pritožnik naj ne bi izkazal kako in v čem naj bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožnik pa temu nasprotuje in meni, da bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo.

16Gre torej za zakonitost odločanja brez glavne obravnave in za vprašanje zakonitosti zavrnitve dokaznih predlogov.

17Po prvem odstavku 59. člena ZUS-1 lahko Upravno sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji) le, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V primeru, da je dejansko stanje med strankama sporno, pa je treba upoštevati, da 22. člen Ustave vzpostavlja pravico do glavne obravnave v upravnem sporu ne le za izvedbo dokazov, temveč tudi zato, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti Upravno sodišče.²

18Če ne gre za obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna, pomeni opustitev izvedbe glavne obravnave kršitev človekove pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Vsebino te ustavne pravice je namreč Ustavno sodišče nadalje razvilo v odločbi št. Up-360/16 z dne 18. 6. 2020, v kateri je poudarilo, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave,³ in nadgradilo svoje dotedanje stališče, po katerem je glavna obravnava (le) sredstvo za izvedbo dokazov. To pomeni, da presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi, po novejši praksi Ustavnega sodišča (10. do 17. točka obrazložitve odločbe Up-360/16 z dne 18. 6. 2020), ki ji je Vrhovno sodišče tudi že sledilo v sklepu X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, ni izjemen razlog, zaradi katerega bi lahko sodišče odreklo izvedbo glavne obravnave. Glede na pravico do glavne obravnave iz 22. člena Ustave, ki izhaja iz navedenih stališč Ustavnega sodišča, je po stališču, ki ga je Vrhovno sodišče obširneje pojasnilo v sklepu X Ips 22/2020 in na katerega se sklicuje tudi v tej zadevi, treba šteti, da je zakonska določba druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 protiustavna, saj gre za nedopustno izjemo od glavne obravnave.⁴

19Glavna obravnava v upravnem sporu je torej namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi.

20Po navedenem je treba pritožbi ugoditi že zato, ker je sodišče dokazne predloge zavrnilo in odločilo o tožbi, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je po navedenem že zato podana kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

O zavrnitvi dokaznih predlogov

21Utemeljeni so tudi pritožbeni ugovori glede razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov.

22Vrhovno sodišče ponovno poudarja,⁵ da je pravica do izvedbe dokazov na glavni obravnavi sestavni del pravice do izjave strank v postopku, zagotovljene v okviru 22. člena Ustave. Tožniku v upravnem sporu zagotavlja, da ni postavljen v vsebinsko slabši položaj kot nasprotna (tožena) stranka. Pravica do kontradiktornega postopka je torej z Ustavo zagotovljena človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja, da ima v sodnem postopku položaj subjekta, in s tem preprečuje, da bi se pretvoril le v objekt državnega odločanja. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi formalni ali vsebinski razlogi.

23Iz 22. člena Ustave sicer res ne izhaja dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze. Sodišču ni treba slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, dolžno pa je zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.

24Trditveno breme glede nepravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in natančnega ter konkretiziranega utemeljevanja le-tega ob upoštevanju prvega odstavka 20. člena ZUS-1 je nedvomno na tožniku. Upravno sodišče pa mora te navedbe in predloge preizkusiti ter se do njih opredeliti na pravno dopusten način. Sodišče lahko zavrne dokazni predlog, če šteje, da je stranka zatrjevano dejstvo že dokazala, če je dokaz neprimeren ali če se z njim dokazuje trditev, ki ni pravno odločilna. Zavrnitev mora obrazložiti z razumnimi argumenti, ki ne predstavljajo vnaprejšnje dokazne ocene.⁶

25Ni pa mogoče pritrditi oceni sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznih predlogov zaradi nesubstanciranosti. Sodna praksa je enotna v zahtevi, da mora biti zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena dokazni predlog substanciran, kar pomeni, da mora stranka v njem natančno opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Ustrezna substanciranost je šele pogoj za to, da se ugotovi, ali je določen dokaz nepotreben, neprimeren ali nerelevanten in ga torej ni treba izvesti.

26Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP),⁷ v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.⁸

27V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva ni opravilo. To pomeni, da bi sodišče storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če bi bila njegova ocena o nesubstanciranosti dokaznih predlogov pravilna, saj bi bil pritožnik nezakonito prikrajšan za možnost obravnavanja tožbenih ugovorov pred sodiščem.

28Po presoji Vrhovnega sodišča pa je utemeljen pritožnikov ugovor, da dokazni predlogi sploh niso bili nesubstancirani. Glede dokaznega predloga zaslišanja pritožnika ta ocena temelji na protispisni ugotovitvi, da tožnik ni navedel dejstev, ki jih želi dokazovati z lastnim zaslišanjem. Kot utemeljeno opozarja pritožba, je v tožbi tako na 16 kot na 18 strani izrecno navedeno, o čem naj bi tožnik na zaslišanju izpovedal.

29Enako velja za dokazni predlog zaslišanja pritožnikove prejšnje pooblaščenke kot priče, saj je iz tožbenih navedb očitno, da je ta dokaz predlagal v zvezi z zatrjevanimi kršitvami pravil upravnega postopka glede pravice do tolmačenja in prevajanja. Izrecno je tudi pojasnil, da ga je ta pooblaščenka zastopala tudi na osebnem razgovoru dne 21. 9. 2016. Upoštevati pa je treba tudi, da je v zvezi z zaslišanjem prič dovolj, da se opredeli, o čem bo predlagana priča izpovedala, ne da bi se točno navedlo, kaj bo izpovedala (236. člen ZPP).⁹

30Utemeljene so tudi pritožnikove trditve, da je v tožbi na 15. strani konkretno navajal, kaj naj bi bila vsebina predložene fotografije, kot tudi, kaj naj bi dokazovala njena vsebina. Navajal je tudi, da SMS sporočilo, ki ga je prejel 5. 4. 2017, e-mail pooblaščenki in sporočilo, ki ga je prav tako tega dne prejel preko aplikacije Viber, predlaga kot dokaz, da mu Talibani še vedno grozijo. Očitno je torej, da je s temi dokazi dokazoval svoje trditve o obstoju groženj. Teh pa, kot je razvidno iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, tožena stranka ni zavrnila kot nerelevantne, temveč kot neverodostojne, torej, da ni izkazana njihova verjetnost.

31Tudi sodišče prve stopnje tožnikovih trditev o grožnjah ni zavrnilo kot nerelevantne glede na materialnopravno podlago, ki jo povzema v 35. in 36. točki obrazložitve.¹⁰ Iz prej navedenega je očitno, da jih je povsem prezrlo. Tako je z napačno oceno o nesubstanciranosti dokaznih predlogov, tožnika prikrajšalo za vsebinsko polno sodno kontrolo nad izvedbo odločilnih dokazov. S tem je poseglo v tožničino pravico do izjave in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave).

32Na drugačno presojo ne vpliva niti dejstvo, da naj bi bil tožnik tekom upravnega postopka večkrat zaslišan. Tožnik namreč izpodbija dejansko stanje, ki ga je tožena stranka ugotovila na podlagi dokazne ocene o neverodostojnosti njegovih izpovedb. Tudi iz sodb SEU, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izhaja stališče, da zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno že zato, ker je bil zaslišan tekom upravnega postopka. Res je, da iz sodb SEU izhaja stališče, da iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ne izhaja absolutna obveznost, da se opravi glavna obravnava, vendar to stališče samo zase še ne utemeljuje pravilnosti odločanja na tak način tudi v obravnavani zadevi. Kakšen naj bi bil glede vprašanja zavrnitve dokaznega predloga neposredni učinek tretjega odstavka 46. člena Direktive 2013/32/EU, sodišče prve stopnje ne pojasni. Glede na to, da se v zvezi s tem sklicuje na sodbo C-556/17 (ki se ne nanaša na vprašanje zaslišanja prosilca niti na izvajanje dokazov), pa je očitno, da je prezrlo, da se je SEU v tej sodbi sklicevalo na neposredni učinek določbe o pravici do učinkovitega pravnega sredstva, ki pa je namenjena prosilcu in ne sodišču.

33Tudi sicer sklicevanje na sodbe SEU samo po sebi še ne zadošča za sklepanje o pravilnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. Da je to sklicevanje (milo rečeno) z namenom argumentiranja zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem pritožnika in odločanja brez glavne obravnave povsem neutemeljeno, pokaže vsebina teh sodb. Sodba C-652/16 se namreč nanaša na vprašanje obravnavanja razlogov za mednarodno zaščito, ki so prvič navedeni v postopku s tožbo, sodba C-585/16 pa na vprašanje potrebe po zaslišanju prosilca v primeru novih elementov (okoliščin), ki so se pojavili po sprejetju odločbe. Iz izreka sodbe C-348/16 z dne 26. 6. 2017 sicer izhaja, da razlaga tam navedenih določb Direktive 2013/32/EU v povezavi s 47. členom Listine, ne nasprotuje možnosti, da lahko nacionalno sodišče (med drugim z namenom pospešitve postopka obravnave) zavrne pravno sredstvo, ne da bi zaslišalo prosilca, vendar le, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Prvi pogoj je, da dejanske okoliščine ne dopuščajo nobenega dvoma glede utemeljenosti te odločbe. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi o tožbi odločalo štirikrat, od tega je trikrat tožbi celo ugodilo, pa je povsem nerazumljivo, zakaj naj bi v obravnavani zadevi šlo za primer, ko glede na navedeno stališče SEU zaslišanje tožnika ni potrebno. Pospešitev postopkov namreč tudi po stališčih SEU ne sme ogroziti prosilčeve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. S tem v zvezi je treba pritrditi tudi pritožnikovi graji dolgotrajnega ponovnega odločanja sodišča prve stopnje, ki bi ob ustreznem procesnem vodstvu in upoštevanju, da je bila tožba vložena že leta 2017, o zadevi moralo odločiti nemudoma po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje.

Sklepno

34Glede na navedeno je očitno, da je prišlo do kršitve pravice stranke do glavne obravnave iz 22. člena Ustave, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave kljub temu, da ne obstajajo razlogi, zaradi katerih glavne obravnave izjemoma ni treba izvesti. Če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z določbami ZUS-1, pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (četrti odstavek 75. člena ZUS-1).

35Ker je bil pritožnik zaradi nezakonite zavrnitve dokaznih predlogov prikrajšan za možnost obravnavanja tožbenih ugovorov pred sodiščem, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

36Zato je bilo treba pritožbi na podlagi 77. člena ZUS-1 ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo za varstvo pritožnikove ustavne pravice sodišče prve stopnje moralo izvesti glavno obravnavo in na njej razjasniti vprašanje spornega dejanskega stanja ter odločiti o tem, katere dokaze je treba izvesti. Ob tem Vrhovno sodišče v tej zadevi ponovno opozarja, da mora na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUS-1 predsednik senata že pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor reši. Od strank lahko zahteva tudi predložitev listin ali pridobitev potrebnih podatkov. Gre za pooblastilo sodniku, ki ga ima v okviru materialnoprocesnega vodstva s ciljem, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo (podobno kot to velja za pooblastilo, ki ga ima sodnik v pravdnem postopku po 285. členu ZPP).

37Ker je pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih trditev, da se sodišče prve stopnje do nekaterih dokaznih predlogov sploh ni opredelilo. Na glavni obravnavi v ponovljenem postopku se bo moralo namreč opredeliti do vseh predlaganih dokazov, torej tudi tistih, ki jih je pritožnik predlagal kasneje v pripravljalnih vlogah.

K II. točki izreka

38Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridrži za končno odločbo.

¹ Med drugim je v 10. točki obrazložitve navedlo: "Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 81/2019 pojasnilo, da dejstvo, da neka listina ni bila prevedena, ne pomeni, da dokaz ni bil izveden (kot to še vedno zmotno meni tožnik v odgovoru na pritožbo), niti da tak dokaz ne bi omogočal ugotavljanja dejanskega stanja. Tudi tokrat Vrhovno sodišče ponovno pritrjuje pritožbenemu stališču, da lahko upravni organ dokazno oceno sprejme na podlagi vseh (relevantnih) dokazov, torej tudi neprevedenih, če jih razume in če jih razume tudi prosilec. Prosilec pa ima seveda pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati. To pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov."
² Glej 8. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020.
³ Glej 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-360/16.
⁴ Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v navedenem sklepu, mu ni treba prekiniti postopka in vložiti zahteve za oceno ustavnosti ZUS-1 pred Ustavnim sodiščem, saj je mogoče varstvo človekove pravice do glavne obravnave pred sodiščem v upravnem sporu iz 22. člena Ustave zagotoviti tudi brez tega. Uporaba določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je namreč procesna možnost (in ne obveznost) Upravnega sodišča, da namesto po opravljeni glavni obravnavi odloči na seji. Gre zgolj za procesno pooblastilo sodišču, ki pa ne sme biti uporabljeno, če bi se z njim nedopustno poseglo v ustavno pravico strank do izvedbe glavne obravnave.
⁵ Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 270/2017 z dne 13. 2. 2020 in odločitve, na katere se sklicuje ta sklep.
⁶ Odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 342/2017, III Ips 19/2014, II Ips 179/2012, II Ips 211/2011, II Ips 197/2007 in druge. Odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-284/13, Up-2195/06, Up-626/05.
⁷ Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2019 z dne 22. 1. 2020.
⁸ Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 342/2017 z dne 1. 7. 2020.
⁹ Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 119/2016 z dne 30. 1. 2019.
¹⁰ Drugi in tretji odstavek 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti.