VSL Sodba V Cpg 580/2019

I. Pritožba toženke se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožba tožnice se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

III. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Uvodno pojasnilo

1Tožnica je kolektivna organizacija (v nadaljevanju: k.o.), ki na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino¹ (v nadaljevanju: UIL) uveljavlja pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, med drugim tudi v primerih javne priobčitve fonogramov (male glasbene pravice), vključno z javnim prenašanjem in radiofuzno retransmisijo. V tem sporu od toženke, ki je izdajateljica radijskega programa, zahteva plačilo 199.067,29 EUR s pripadki zaradi javnega priobčevanja komercialnih fonogramov od 1. 8. 2013 do 31. 12. 2016. V vtoževanem znesku je vključen tudi zahtevek na plačilo civilne kazni v višini 18.729,53 EUR.

Izpodbijana sodba

Izrek

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. To odločitev je oprlo na prvi odstavek 130. člena ZASP. Razsodilo je, da mora toženka tožnici plačati 65.092,81 EUR² z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 59.175,28 EUR od 13. 9. 2017 do plačila, od zneska 5.917,53 EUR pa v 15 dneh od izdaje prvostopenjske sodbe (I. točka izreka). V presežku (glede zneska 133.974,48 EUR s pripadki) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Posledično je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 116,23 EUR s pripadki (III. točka izreka).

Obrazložitev

3V obrazložitvi je pojasnilo, da je toženka v obdobju od 1. 8. 2013 do 31. 12. 2016 javno predvajala oziroma oddajala komercialne fonograme. Ob sklicevanju na 145. člen v zvezi s 1. točko 147. člena ZASP je pojasnilo, da je (med drugim tudi) kolektivno upravljanje mali pravic obvezno. Torej je tožnica v tej pravdi aktivno legitimirana na temelju zakona. Zavrnilo je ugovor toženke, da lahko sodišče nudi pravno varstvo le tistim tujim izvajalcem in proizvajalcem fonogramov, s katerimi ima tožnica sklenjene posebne pogodbe. Ob sklicevanju na tretji odstavek 151. člena ZASP je pojasnilo, da lahko tožnica pravice iz 147. člena ZASP uveljavlja tudi brez pogodbe z avtorjem. Te pravice tožnica uveljavlja na podlagi prvega odstavka 146. člena ZASP kot mandatar v svojem imenu za več avtorskih del in več avtorjev hkrati³. Presodilo je, da je trditveno in dokazno breme, da je toženka kršila sorodne pravice, to je, da je javno predvajala fonograme brez plačila, na strani tožnice. Zavzelo je stališče, da bi se toženka plačila nadomestila razbremenila le, če bi dokazala, da je predvajala samo nezavarovane fonograme, ki so prosti plačila. Zavrnilo je ugovor toženke, da se sorodna pravica proizvajalca fonograma nanaša zgolj na prvi posnetek, ne pa tudi ne njene reprodukcije. Pojasnilo je, da ZASP daje proizvajalcem fonogramov tako izključne pravice⁴ (npr. pravico do reproduciranja in dajanja na voljo), kot neizključne (pravica do nadomestila pri javni priobčitvi⁵).

4Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini se je oprlo na skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v RS ter o višini nadomestil za njihovo uporabo z dne 15. 6. 2006 (v nadaljevanju SS 2006), ki sta ga sklenila tožnica in RGL d. d., radijska mreža INFONET ter pridružene radijske postaje. Zavzelo je stališče, da je s sprejemom SS 2006 Tarifa 2005, ki je bila sprejeta kot začasna tarifa, prenehala veljati na podlagi zakona (četrti odstavek 156. člena ZASP). Pojasnilo je, da je SS 2006 dne 31. 12. 2011 sicer prenehal veljati, vendar je ob sklicevanju na enotno sodno prakso zavzelo stališče, da je SS 2006 edina možna podlaga za odmero višine pripadajočega nadomestila (51. in 52. točka obrazložitve). Ob ugotovitvi, da je znašal obseg predvajanja čiste glasbe v relevantnem obdobju 72,93 %, je na podlagi III. člena SS 2006 presodilo, da tožnici pripada 2,7 prihodkov iz dejavnosti tožene stranke. Ugovor tožnice, da je toženka ustvarjala prihodke preko povezanih družb, je zavrnilo kot premalo konkretiziran. Upoštevajoč, da je toženka svojo obveznost delno že izpolnila, je tožnici prisodilo (glede na vsakoletne podatke iz izkazov poslovnega izida za toženko v relevantnem obdobju) 59.175,28 EUR. Iz naslova civilne kazni pa je toženki na podlagi določila 168. člena ZASP naložilo še plačilo 10 % priznanega denarnega nadomestila v znesku 5.917,53 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev o pravdnih stroških je oprlo na določilo drugega odstavka 154. člena ZPP. Upoštevajoč uspeh vsake od strank je po pobotanju pravdnih stroškov, za katere je menilo, da vsaki od pravdnih strank pripadajo, odločilo, da mora tožnica toženki plačati 116,23 EUR teh stroškov.

Pritožbi pravdnih strank in in njuna odgovora na pritožbo

5Proti tej sodbi ste se pritožili obe pravdni stranki. Tožnica jo je izpodbijala v tistem delu, s katerim v pravdi ni uspela (II. točka izreka) in posledično glede pravdnih stroškov, toženka pa v ugodilnem delu (I. točka izreka). Obe pravdni stranki sta uveljavljali vse pritožbene razloge iz drugega odstavka 338. člena ZPP. Tožnica je predlagala, naj pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka. Toženka pa je predlagala spremembo izpodbijanih delov sebi v prid oziroma razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni zahtevala.

6Vsaka strank je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke. Obe sta predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Obe sta zahtevali tudi povrnitev vsaka svojih stroškov, povezanih z odgovorom na pritožbo. Tožnica je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbah

7Pritožbi nista utemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče kot taki zavrnilo in izpodbijane dele sodbe potrdilo (353. člen ZPP), saj niti ob uradnem preizkusu izpodbijanih delov sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

8Na odločilne pritožbene navedbe vsake od pravdnih strank je odgovorjeno v nadaljevanju.

Odgovori na pritožbene navedbe tožnice

9Po pritožbenem stališču v tem sporu SS 2006 ni mogoče uporabiti za pravilno določitev višine nadomestila. Dogovor med strankami SS 2006, da se kot osnova za določitev nadomestila določi le prihodke od izdajatelja, ki so razvidni iz izkaza poslovnega izida, je bil sprejet v času, ko se je prihodek iz radijskega programa ustvarjal samo pri izdajatelju in še ni bilo „izigravanj“ z ustvarjanjem prihodka preko povezanih družb. Pritožnica trdi, da je med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedla, da je toženka začela ustvarjati prihodek tudi preko povezanih družb, ki so tržile oglasnih prostor v radijskem programu toženke. Po njenih podatkih tožnica uporablja najmanj 6 % časa oddajanja za namen oglaševanja, kar pomeni v enem mesecu najmanj 155.520 sekund. Ker naj bi teh trditev toženka ne prerekala, bi sodišče prve stopnje moralo šteti za priznane.

10Sodišče prve stopnje je na zgoraj povzete pritožbene navedbe, ki jih je tožnica podala tudi med postopkom pred sodiščem prve stopnje, odgovorilo v 65. točki obrazložitve. Štelo jih je za neutemeljene, ker so preveč pavšalne. Zapisalo je, da shema povezanih družb, ki jo je tožnica vložila v spis (A18) in dohodki družbe I. d. d. še ne dokazujeta, da je dejansko prišlo do preusmerjanja poslovanja in za prihodke tožene stranke.

11Z zgornjo presojo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša. Prvič ne drži, da je tožnica v dokaz, da je toženka „uporabljala najmanj 6 % časa oddajanja za namen oglaševanja“ predložila mnenje izvedenca za ekonomijo A. A. Tega mnenja med prilogami v spisu sodišče druge stopnje ni našlo. Drugič pa, tudi če bi ga bila tožnica priložila, je zmotno njeno stališče, da lahko sodišče (upoštevajoč njene podatke „da toženka „uporablja najmanj 6 % časa oddajanja za namen oglaševanja“) poseže v III.1. SS 2006⁶ saj bi s tem kršilo 7. odstavek 157. člena ZASP⁷. Zato s pritožbenimi navedbami, da iz razlogov, navedenih v pritožbi, ni več mogoče uporabljati SS 2006 za določitev višine nadomestila, toženka ne more doseči spremembe SS 2006, ki sta ga sklenili tožnica in RGL d. d., radijska mreža Infonet ter pridružene radijske postaje. Ker se torej pritožnica poteguje za poseg v pogodbeno dogovorjen SS 2006 mimo volje strank tega sporazuma, je nepomembno, ali je tožnica navedbe o 6 % času oddajanja za namen oglaševanja prerekala ali ne.

12Kot rečeno, da se je tožnica sklicevala zgolj na „svoje podatke“, ki naj bi potrjevali, da družba I. d. d. trži oglasni prostor za toženko in s tem ustvarja prihodke z radijskimi programi. Izvora teh informacij, kot pojasnjuje sodišče prve stopnje, tožnica ni razkrila, niti ni konkretno pojasnila, kolikšen dohodek družbe I. d. d. naj bi odpadel na toženko (65. točka obrazložitve). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je predlog za zaslišanje izvedenca zavrnilo. Šele izvedba tega dokaza bi dala odgovor na pravkar izpostavljene vrzeli v trditveni podlagi tožnice. Sodišče pa izvedenca ne sme postaviti zato, da njegovo mnenje nadomesti manjkajočo trditveno podlago⁸.

13Pritožnica se tudi v pritožbi poteguje za uporabo Tarife 2005, rekoč da ta z nobenim določilom SS 2006 ni bila razveljavljena. Še več, stranke SS 2006 so tarifo SS 2005 zavestno obdržale v veljavi ves čas veljavnosti SS 2006, kar da izhaja iz IV.⁹ in X. točke sporazuma.

14Navedbe tožnice, da bi moralo sodišče, upoštevajoč spodaj povzeti četrti odstavek IV. člena SS 2006, nadomestilo izračunati na podlagi Tarife 2005, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot pravno zmotno. V prid presoji, da pravno podlago za odmero nadomestila predstavlja tarifa iz SS 2006, se je sklicevalo na ustaljeno sodno prakso¹⁰. Tarifa SS 2005 določa neprimerno višje prispevke kot tarifa iz SS 2006. Že večkrat je bilo pojasnjeno, da sklenitelji SS 2006 niso imeli zakonske podlage za razlikovanje uporabnikov glede na sklenitev ali nesklenitev pogodbe s tožečo stranko. ZASP sicer dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom (primerjaj četrti odstavek 157. člena ZASP), vendar sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tožnico nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik¹¹. Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožnica upravičena zahtevati v primeru, ko bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženko. V četrtem odstavku 4. točke SS 2006 so se torej stranke tega SS dogovorile za kaznovanje tistih uporabnikov, ki ne sklenejo pogodbe tako, da zanje velja višja tarifa (Tarifa 2005). Dogovor o kaznovanju pa ne more biti predmet obligacijsko pravnega urejanja.

15Proti odločitvi o stroških postopka se je tožnica pritožila le posledično. Ker pa s pritožbo proti izpodbijanemu delu prvostopenjske odločitve ni uspela, je posledično neutemeljena pritožba tudi proti stroškovni odločitvi.

Odgovori na pritožbene navedbe toženke

16Zmotno je pritožbeno stališče, da bi se moralo sodišče prve stopnje v pravdah med kolektivnimi organizacijami in uporabniki avtorskih ali sorodnih pravic ukvarjati z vprašanjem, ali kolektivne organizacije izplačujejo nadomestila imetnikom pravic, kot pritožnica trdi v (a) točki pritožbe. Spodaj povzeti del obrazložitve¹² sodbe VSRS II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011 tega stališču pritožnice ne podpira. V praksi je bilo že večkrat pojasnjeno, da lahko tožnica uveljavlja pravice imetnikov avtorskih in sorodnih pravic celo v primeru, če sama krši svoje obveznosti do imetnikov sorodnih pravic¹³.

17V (b) točki pritožbe je toženka na štirih straneh povzela članek dr. Jorga Sladiča, ki je bil pod naslovom Obvezno kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov, objavljen v Pravni praksi 2013, št. 29-30, str. 22. Kateremu delu odločitve oziroma obrazložitve prvostopenjske sodbe s tem teoretičnim razmišljanjem nasprotuje, pa ni navedla. Navedla je npr., da je pravilna delitev avtorske pravice na male, velike, mehanične in književne avtorske pravice in da je ob taki delitvi težko slediti sklepanju, da poznamo tudi male sorodne pravice proizvajalcev fonogramov¹⁴. Zastopa stališče, da je sorodna pravica avtorjev fonogramov bolj podobna mehanični avtorski pravici kot mali avtorski pravici, češ da se mehanične pravice nanašajo na fonograme in videograme. Mehanične pravice naj bi bile samostojne premoženjske pravice, ločene zlasti od avtorskega upravičenja živega javnega izvajanja in prenašanja. To po njenem pomeni, da se pravice, ki se nanašajo na fonograme in videograme, ne morejo obravnavati kot male pravice. Po njegovem se 147. in 145. člen obravnava male pravice, to je neodrska glasbena in pisana dela, ne pa fonogramov, saj je pravica proizvajalca fonogramov podobna mehanični pravici. V nadaljevanju povzemanja tega članka se ukvarja z genetično razlago pojma mehanične pravice in pojma male pravice, z izvirno različico 147. člena ZASP, z Novelo ZASP-B in z drugimi vprašanji, ki so za odločitev o pritožbi popolnoma nepomembna. Spodaj povzeto določilo prve točke 147. člena ZASP (13. opomba) namreč ne pušča nobenega dvoma. Zato s povzemanjem citiranega članka Jorga Sladiča pritožnica ne more doseči zavrnitve tožbenega zahtevka v izpodbijanem delu.

18V (c) točki tožbe pritožnica poudarja, da Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu v 5. členu jasno določa, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU. Navaja, da tožnica ni izključni nosilec varovanja malih pravic v RS, ampak da mora dokazati, da je toženka uporabljala avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako slovenskih kot tujih, avtorjev iz članic EU in drugih). Da je temu tako, naj bi izhajalo tudi iz 147. člena ZASP, ki določa, da je kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic obvezno, vendar pa da nikjer ne omejuje avtorjev, da si sami izberejo kolektivno organizacijo. Po njenem stališču ima dovoljenje za delovanje na ozemlju RS vsaka KO, ki je registrirana kjerkoli v EU in ima dovoljenje za opravljanje storitev od lokalnega organa. Kolektivno upravljanje avtorskih pravic je torej storitev, ki jo lahko tuja KO opravi za slovenskega avtorja v RS ali tuja KO ščiti tujega avtorja v RS. Glede na to, da tožnica sama navaja, da je njena tožba mandatna tožba, bi morala navesti, katere avtorje zastopa.

19Prav vsa pravkar povzeta pritožbena stališča so pravno zmotna. Prvič: Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP (Ur. list, št. 63/16)¹⁵. Drugič: Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje¹⁶. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno. Tretjič: Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica¹⁷. Četrtič: Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako slovenskih kot tujih, avtorjev iz članic EU in drugih). Kot izhaja iz določila tretjega in četrtega odstavka 159. člena ZASP, so RTV organizacije in uporabniki varovanih del tisti, ki morajo kolektivni organizaciji mesečno sporočati podatke o uporabi teh del in ne obratno. Petič: Tožnica ima mandat v svojem imenu in za račun avtorjev opravljati naloge iz 147. člena ZASP že na podlagi zakona. To pravico in dolžnost ima tudi v primeru, če posamezni avtorji z njo ne sklenejo pogodbe (tretji odstavek 151. člena ZASP). Torej tudi iz tega sledi, da je zmotno stališče toženke, da bi morala navesti, katere avtorje zastopa.

20Kot izhaja iz 6. točke prvega odstavka 146. člena ZASP KO izterjuje plačila nadomestil in avtorskih honorarjev, skladno s 7. točko istega določila pa zbrana sredstva deli imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve.

21Vprašanje, kateri imetnik lahko participira na zbranih sredstvih, pa ne vpliva na pravico in dolžnost kolektivne organizacije izterjevati plačila nadomestil. Če so posamezni slovenski avtorji upravljanje svojih pravic prenesli na tujo organizacijo, bodo pač na tuje organizacije naslavljali zahtevke za izplačilo nadomestil. Kot je bilo v praksi že večkrat pojasnjeno¹⁸, je razmerje med kolektivno organizacijo in imetniki sorodnih pravic notranje razmerje, ki se tiče le teh dveh, ne pa toženke. Drugačna razlaga bi pripeljala do tega, da bi radijske postaje lahko predvajale komercialne fonograme zastonj, z izgovorom, da KO ne izpolnjuje svojih obveznosti do imetnikov sorodnih pravic. V zunanjem razmerju pa na račun vseh avtorjev iz repertoarja varovanih del v svojem imenu izterjuje izplačila nadomestil in kot rečeno zbrana sredstva deli imetnikom pravic.

22Vprašanje, ali bi bila Madona, kot je izpostavljeno v (c) točki pritožbe uspešna, če bi Radiu Y. prepovedala predvajanje skladbe „Like a Virgin“ zato, ker se npr. ne strinja z njihovimi stališči do splava, za odločitev o tej pritožbi ni pomembno.

23Kakšno kršitev toženka očita sodišču prve stopnje s tem, da se sklicuje na članek pooblaščenca tožnice „Obvezno kolektivno uporabljanje sorodnih pravic“, ki da je bil objavljen v Odvetniku 2015, št. 72, iz v pritožbi povzetega teksta ne izhaja. Ker pa že iz zgornje obrazložitve izhaja, da je neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožnica ni aktivno legitimirana v tem sporu, na to izrecno pritožbeno navedbo iz (d) točke, pritožbeno sodišče ne odgovarja še enkrat. H gornji obrazložitvi ponovno le dodaja, da KO zbrana sredstva razdeli na eni strani imetnikom pravic, na drugi strani pa drugim kolektivnim organizacijam na podlagi sporazuma o zastopanju imetnikov posameznih sorodnih pravic (30. člen ZKUASP).

24Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša delež čiste glasbe v obsegu radijskega programa toženke 72,93 % (60. točka obrazložitve). Da se ta delež nanaša na vse radijske postaje toženke, pa je pojasnjeno v 58. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbeno navedbo iz (f) točke pritožbe, da ni jasno, na katere radijske postaje se odločitev o tožbenem zahtevku nanaša.

25Sodišče prve stopnje je odločitev o višini tožbenega zahtevka oprlo na III. točko SS 2006. Po tem določilu predstavljajo podlago za izračun nadomestila prihodki posameznega člana združenja iz radijske dejavnosti, ki so razvidni iz izkaza poslovnega izida (I. točka). Ti podatki so javno objavljeni na AJPES, v spis pa jih je v tem sporu vložila tožnica (v prilogah od A1 do A6). Ker je podatke o količini predvajanje glasbe sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitve o monitoringu radijskih postaj toženke, je pritožbeno spraševanje kako to, da sodišče verjame le eni sami listini, premalo za presojo, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker se je oprlo na te rezultate.

26Ob tem, ko je sodišče prve stopnje kot podlago za višino nadomestila uporabilo nižjo tarifo iz SS 2006, ne pa višje tarife 2005, s pritožbenim navajanjem, da je sodišče EU v sodbi C 395/87 presojalo učinek treh kolektivnih organizacij, ki so znatno višje kot tarife kolektivnih organizacij drugih držav članic in presodilo, da imajo značaj zlorabe prevladujočega položaja, če razlike tarif niso upravičene z objektivni razlikami, ki se nanašajo na situacije v državah članicah in med drugim, da je ugotovilo, da gre za zlorabo, če se za te družbe uporablja neenake pogoje za primerljive posle … pritožnica ne more doseči uporabe še nižje tarife od tiste, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, saj je uporabilo tarifo iz skupnega sporazuma. Zato s sklicevanjem na to sodbo sodišča EU in odločbo C 523/2007 ter C-52/2007 ni izpodbila primernosti uporabe tarife iz SS 2006.

27Pritožnica je navedla, da iz 2. člena SS 2006 izhaja, da bo tožnica s člani združenja, ki so navedeni v prilogi 1, ki da je sestavni del tega SS, sklenila pogodbe o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda v komercialnih radijskih programih pod pogoji, določenimi v tem sporazumu. Vzorec pogodbe naj bi bil kot priloga 2 sestavni del tega SS. SS naj bi določal 47 % popust na tarifo. Ker pa v spisu ni niti pogodbe, niti priloge 1, pa tudi priloge 2 ne, na to pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ne more odgovoriti. Hkrati pritožnica v (g) točki pritožbe navaja, da bi bila tožnica, ki utemeljuje svoj zahtevek na neupravičeni obogatitvi, lahko oškodovana le, če bi dokazala, da je toženka uporabila zaščitena dela imetnikov pravic ob upoštevanju Pogodbe, ki sta jo stranki sklenili. Tako stališče toženke je pravno zmotno. Tožbeni zahtevek je neutemeljen (in sicer zaradi nesklepčnosti tožbe), če v pravdi iz naslova neupravičene obogatitve tožeča stranka svoj zahtevek opira na pogodbo. Le takrat, kadar pride brez pravne podlage do okoriščanja na eni strani in do prikrajšanja na drugi strani, je zahtevek iz neupravičene obogatitve lahko utemeljen.

28Ob sklicevanju na obrazložitev odločbe VSL I Cpg 726/2013 z dne 28. 8. 2013 pritožnica v isti točki (g) navaja, da je že v odgovoru na tožbo trdila, da imajo sklenjene pogodbe z radijskimi postajamo naravo sklenjenega sporazuma, saj so bile pogodbe sklenjene z veliko večino radijskih postaj. Kaj s to navedbo toženka izpodbija, pa ni pojasnila.

29Iz določila prvega odstavka 360. člena ZPP izhaja, da se pritožbenemu sodišču do tistih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena, ni treba opredeliti. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do (h) točke pritožbe, v kateri toženka pojasnjuje, da Tarifa 2005 ne velja. Očitno je ob koncu pritožbe spregledala, da na to tarifo, uporabi katere je tožnica v pritožbi le na skromnih 6 vrsticah nasprotovala, sodišče prve stopnje ni oprlo svoje odločitve.

30Prav tako se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbene navedbe iz (i) točke pritožbe, v kateri je tožena stranka navedla, da je pooblaščenec toženke sprejel približno pet različnih stališč, ki se nanašajo na civilno kazen. Za odločitev v pritožbi tudi ni pomembno poudarjanje, da je civilna kazen urejena v tretjem odstavku 168. člena ZASP, da predstavlja vrsto odškodnine itd.

31Povsem pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba tako neobrazložena, da se zoper njo sploh ne da kvalitetno pritožiti. Drži ravno obratno. Sodišče prve stopnje je na dolgovezne, abstraktne, teoretične in nepovezane ter ponekod nerazumljive in na mnogokrat ponavljajoče trditve toženke v izpodbijani sodbi jasno, lucidno in popolno odgovorilo. Isto velja za očitek glede civilne kazni. Civilni kazni se je posvetilo v 10. točki svoje sodbe. Pojasnilo je temelj, povzelo navedbe obeh pravdnih strank ter v 81. do 83. točki obrazložitve konkretno pojasnilo, zakaj meni, da je tožbeni zahtevek na plačilo civilne kazni v višini 10 % od priznanega denarnega nadomestila utemeljen.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

32Toženka povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka ni zahtevala. Zato je izrek o stroških postopka zanjo odpadel. Tako kot ona, niti tožnica s pritožbo ni bila uspešna. Zato ta sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

33Pritožbeno sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške odgovora na pritožbo. V neskončnem številu istovrstnih pravd, v katerih je že neštetokrat odgovorjeno na vsa v obeh pritožbah izpostavljena vprašanja, oba odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče šteje za nepotrebno vlogo (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Odločba UIL z dne 7. 10. 2020 (v prilogi A8)
² Pojasnilo je, da je del zneska toženka tožnici že plačala.
³ Kot je zapisalo VS RS v sodbi II Ips 606/2007 z dne 9. 1. 2008.
⁴ 129. člen ZASP.
⁵ 130. člen ZASP.
⁶ II. 1. točka SS 2006: Stranke tega sporazuma se dogovorijo, da so nadomestila za posameznega člana združenja določena glede na kriterije, določene v tem členu: Dohodkovna osnova za izračun nadomestila so prihodki člana združenja iz radijske dejavnosti, ki so razvidni iz izkaza poslovnega izvida, pri čemer mora član ...
⁷ Sedmi odstavek 157. člena ZASP: Sodišča so vezana na veljavni skupni sporazum.
⁸ Z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomestiti manjkajoče trditvene podlage (212. člen ZPP).
⁹ Četrti odstavek IV. točke SS 2006: Pogodbeni stranki sta sporazumni, da velja višina nadomestil, določenih s tem sporazumom samo za tiste člane združenja, ki bodo pristopili k temu sporazumu oziroma sklenili individualno pogodbo v času treh mesecev od dneva sklenitve tega sporazuma. V kolikor člani združenja v roku treh mesecev ne bodo pristopili k temu sporazumu oziroma sklenili individualne pogodbe, bodo plačevali nadomestilo, določeno s tarifo Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno transmisijo fonogramov, ki je bila dne 31. 5. 2005 objavljena v Uradnem listu RS, št. 53/05.
¹⁰ VSL V Cpg 1297/2015, VSL V Cpg 430/2018, VSL V Cpg 638/2016, VSL V Cpg 1555/2015.
¹¹ Npr. odločba VSL Cpg 37/2019 z dne 7. 3. 2019 in številne druge.
¹² da je na eni strani treba upoštevati, da ne glede na to, da je male avtorske pravice zaradi njihove narave, razprostranjenosti in množičnosti uporabe mogoče učinkovito zagotavljati le s sistemom kolektivnega varovanja, pravica do plačila za uporabo avtorskih del – kot bistvena sestavina (ustavno zagotovljene) avtorske pravice – ostaja pri avtorju. Kljub kolektivnemu uveljavljanju avtor in uporabnik nista enakopravna pri določanju cene za uporabo avtorskega dela. KO ima v razmerju do uporabnikov značaj kolektivnega avtorja z vsemi značilnostmi avtorja; vsa dejanja in posle opravlja za račun avtorjev in v njihovem kar najboljšem interesu, a v svojem imenu. Na drugi strani mora zakonodajalec zaradi nevarnosti zlorab, ki izvirajo iz monopolnega položaja kolektivnih organizacij, predvideti ustrezne varovalke za njihovo preprečitev.
¹³ Npr. sodba VSL V Cpg 1555/2015 z dne 27. 1. 2016 (17. točka obrazložitve).
¹⁴ 145. člen ZASP: Določbe tega poglavja, ki se nanašajo na avtorsko pravico, se smiselno uporabljajo za sorodne pravice. 1. točka 147. člena ZASP: Kolektivno upravljanje avtorskih pravic je dopustno glede že objavljenih avtorskih del in je obvezno v primerih priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice).
¹⁵ Prim 2. člen tega zakona.
¹⁶ Prim. 9. člen ZKUASP in 147. člen ZASP.
¹⁷ Tožnica je na podlagi dovoljenja URSIL z dne 7. 11. 2000 (A8) upravičena kolektivno uveljavljati pravice na že objavljenih fonogramih, med drugim tudi v primeru njihove javne priobčitve (male glasbene pravice) vključno z javnim prenašanjem in radifuzno retransmisijo.
¹⁸ Npr. sodba VSL V Cpg 1555/2015 in V Cpg 338/2015.