VSL Sodba II Cp 635/2020

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožnikoma 740,54 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku izpolnitvenega roka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku in tožnici vsakemu 8.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 dalje (I. točka izreka), v presežku - za vsakega tožnika 2.000 EUR z obrestmi - je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je še naložilo, da povrne tožnikoma 2.040,80 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del izpodbijane sodbe iz vse pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa tako, da sodbo v izpodbijanih delih razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede temelja navaja, da je prvo sodišče le popisalo potek gospodarskega spora IV Pg 5910/2013, vodenega pred istim sodiščem. Sodišče ne pojasni, zakaj zaključuje, da sta tožnika občutila duševne bolečine. Toženka je tekom postopka ves čas zatrjevala, da prvo tožnik ni avtor obravnavanega avtorskega dela oziroma, da ni izkazano, da sta tožnika predlog oddaj pripravila skupaj. To pomeni, da je toženka tožbenemu zahtevku prvega tožnika ugovarjala tako po temelju kot po višini. Kljub temu je prvo sodišče ob uporabi 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaključilo, da je priznala temelj in kršitev avtorskih pravic na spornem delu v celoti, s čimer je kršilo določbi pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je sicer opredelilo do ugovora toženke, da oba tožnika nista avtorja koncepta. A velja opozoriti, da tožnika nista podala trditvene podlage glede obsega del vsakega od avtorjev pri avtorskem delu, na kar je toženka opozorila že v prvi pripravljalni vlogi. Povsem napačna je tudi presoja pomena zaslišanja druge tožnice v gospodarskem sporu na naroku 28. 10 2016. Iz njene izjave je razvidno, da je bil tožničin prispevek le avtorski, tožnikov pa ekonomski. Tožnika nista izkazala, da bi bilo podano soavtorstvo pri ustvarjanju sinopsisa oddaje H. Tožnica je iskreno povedala o razdelitvi nalog oziroma del med njo in njenim možem. Kljub opozorilu toženke v prvi vlogi, tožnika nista dopolnila svojih navedb glede obsega del vsakega od njiju. Sodišče je oprlo obrazložitev na zaslišanje tožnikov, kljub temu, da je toženka na naroku 11. 7. 2019 nasprotovala vprašanjem glede obsega del vsakega od tožnikov ravno iz razloga pomanjkljive trditvene podlage. Sodišče je odločilo mimo trditvene podlage tožnikov, zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da je toženka v zvezi z navedbami tožnikov o upadu njune motivacije za delo ugovarjala pavšalno. Že v prvi vlogi je jasno zapisala, da so se od leta 2013 družbi tožnikov, v kateri sta zaposlena, močno povečali prihodki, kar izhaja iz izpiska. Tožnika sta tista, ki sta zgolj pavšalno trdila, da sta zaradi kršitev avtorske pravice utrpela upad motivacije pri delu, česar pa nista z ničemer izkazala. Obrazložitev v izpodbijani sodbi ne zadosti pravnemu standardu obrazloženosti sodne odločbe. Zmotna je tudi presoja sodišča v zvezi s sporočilom za javnost z dne 22. 4. 2016. Citirani deli članka ne izkazujejo zaključka, da je toženka z objavo lahko povzročila duševne bolečine. Šlo je za odziv toženke na odločitev višjega sodišča, pri tem toženka ni prikazovala tožnikov, kot da ne govorita resnice. Sodišče ne pojasni, iz katerega dela članka bi bilo slednje razvidno. Sodišče je pri presoji višine odškodnine upoštevalo v določeni meri ugotovitve v zvezi s člankom, ne pojasni pa v kolikšnimi meri, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v okviru ugotavljanja nastanka duševnih bolečin pri tožnikih spregledalo dejstvo, da sta tožnika zatrjevala identične duševne bolečine, čeprav gre za dva samostojna subjekta. Več kot očitno je, da sta tožnika obseg bolečin zatrjevala za namen tega postopka. Tožnika pa tudi nista z ničemer izkazala, da sta zaradi zatrjevanih nevšečnosti v posledici kršitve obiskala zdravnika, še manj da bi imela kakšne težave. Sodišče prve stopnje je odmerilo previsoko odškodnino, vsakemu tožniku v višini 8.000 EUR. Sodišče ne pojasni, na podlagi česa je prišlo do zaključka, da je takšna odškodnina pravično zadoščenje. Tožnika sploh nista substancirano opredelila višine odškodnine, sodišče pa se tudi ni konkretno opredelilo do ugovorov toženke glede nje. V obrazložitvi sodbe gre pravzaprav za prepis vlog pravdnih strank. Obrazložitev ni izčrpna in prepričljiva.

3Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bil ves čas obravnavanega postopka poleg višine odškodninskega zahtevka sporen (celoten dejstveni sklop glede) temelj(a) zahtevka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (8.a točka), kot tudi iz podatkov spisa, je razvidno, da toženka temelju tožbenega zahtevka v smislu, da zadevni sinopsis oziroma koncept oddaje predstavlja avtorsko delo, po pravnomočno odločitvi v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v ... pod opr. št. IV Pg 5910/2013, ni več nasprotovala. V pripravljalni vlogi z dne 19. 7. 2018 je izrecno zapisala, da je bilo v gospodarskem sporu ugotovljeno, da predlog oddaje H. predstavlja avtorsko delo, zaradi česar se do navedb tožnikov glede ugotovitev v omenjenem postopku ne bo več opredeljevala. S tem se je odpravil dvom, ali je šlo pri predmetnem konceptu za avtorsko delo in je toženka glede na podane trditve v navedeni vlogi sklop dejstev, ki so bila do tedaj sporna in so se nanašala na temelj (kamor sodi med drugim vprašanje obstoja avtorskega dela), priznala. Toženka je celo na naroku 9. 5. 2019 nasprotovala izvajanju dokazov v tej smeri, na naroku 11. 7. 2019 pa je tudi potrdila, da je kršitev avtorskih pravic izkazana s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 4/2017 v omenjenem gospodarskem sporu. Ker je bilo v gospodarskem sporu ugotovljeno in odločeno o kršitvi tam uveljavljane materialne avtorske pravice, se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede na v tej zadevi uveljavljano odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitev moralnih avtorskih pravic tožnikov (v luči 169. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - ZASP), v nadaljevanju utemeljeno, v okviru vprašanja obstoja temelja odškodninske odgovornosti oziroma utemeljenosti zahtevka po temelju, ukvarjalo s tem, ali je toženka kršila moralno avtorsko pravico in katero ter v tej zvezi z odškodninsko odgovornostjo za (tu uveljavljano in zatrjevano) škodo. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženka s svojim ravnanjem, ko je uporabila predlog oddaje oziroma sporni sinopsis tožnikov, kršila moralne avtorske pravice in sicer pravico do prve objave (17. člen ZASP) in pravico priznanja avtorstva (18. člen ZASP). Koncept oddaje je bil brez dovoljenja avtorja uporabljen za pripravo (vsakokratne) toženkine oddaje X. oziroma je bilo objavljeno brez avtorjeve odločitve o tem, ali, kdaj in kako bo prvič objavljeno. Toženka tudi ni navedla, da sta avtorja koncepta tožnika, ali vsaj (v pritožbi nesporno) tožnica, temveč da so avtorji drugi. Še po pravnomočnosti postopka v gospodarskem sporu, v katerem je sicer na strani tožeče stranke nastopala družba B. d. d., čigar ustanovitelja in zakonita zastopnika sta tožnika¹, je zanikala, da gre pri spornem sinospisu za avtorsko delo in da sta tožnika avtorja. Toženka v pritožbi ne ugovarja ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je kršila moralne avtorske pravice.

6Ker ni bilo sporno, da je šlo pri oblikovanju predloga oddaje H. za avtorsko delo, toženka pa v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam izpodbijane sodbe, da je z njegovo uporabo na ugotovljen način kršila moralne avtorske pravice, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je podan temelj odškodninskega zahtevka.

7Vprašanje (so)avtorstva tožnikov sodi v okvir obstoja aktivne legitimacije. Stvarna legitimacija (legitimatio ad causam) je vprašanje vsebine in pove ali je nekdo lahko subjekt uveljavljanja pravice (aktivna legitimacija). Pomanjkanje aktivne stvarne legitimacije je razlog za zavrnitev zahtevka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do ugovora toženke, da prvi tožnik ni avtor oziroma soavtor ugotovljenega avtorskega dela. Zato so odveč pritožbene trditve, ali je s takšnim ugovorom nasprotovala temelju zahtevka. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje sporno vprašanje obravnavalo, v izpodbijani sodbi pa so o tem podani razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju. Iz njih ne izhaja, da bi o ugovoru toženke odločalo na podlagi pravila o priznanju dejstev v luči 214. člena ZPP.

8Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da ni relevantno, kdo je bil na konceptu oziroma v predlogu oddaje zapisan kot avtor. V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZASP je določena domneva avtorstva. Za avtorja se šteje tisti, katerega ime je na običajen način navedeno na delu, dokler se ne dokaže nasprotno. Tožnika sta trdila, da sta avtorja dela in sta kot avtorja z imenom in priimkom zapisana v predlogu oddaje. Da je temu tako, je potrjeno s pisnim konceptom oddaje (priloga A5). Nadalje sta navajala, da sta oba avtorja oziroma soavtorja predloga oddaje H., saj sta ga ustvarila skupaj in je bil njun soprispevek k stvaritvi predloga enak, v enaki meri sta namreč prispevala ideje o konceptu in zasnovi oddaje. V zvezi s tem sta predlagala svoje zaslišanje. Toženka je ugovarjala, da prvi tožnik ni avtor dela oziroma, da ga tožnika nista ustvarila skupaj, z utemeljitvijo, da je tožnica v gospodarskem sporu na naroku 28. 10. 2016 izpovedala o razdelitvi del med njima, da je bil njen le avtorski prispevek, tožnikov pa ekonomski. Zgolj sklicevanje toženke na izjavo tožnice v gospodarskem sporu tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more izpodbiti domneve avtorstva oziroma ugotovitve prvega sodišča, da sta tožnika soavtorja dela. V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZASP pripada vsem soavtorjem nedeljiva avtorska pravica na delu, če je avtorsko delo, ki je bilo ustvarjeno v sodelovanju dveh ali več oseb nedeljiva celota. Vsak od soavtorjev mora ustvarjalno prispevati k stvaritvi skupnega dela, obseg teh prispevkov je lahko različen. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage tožnikov, ker nista podala konkretnih trditev glede obsega del vsakega od njiju pri stvaritvi avtorskega dela. Trditvena podlaga tožnikov za presojo o soavtorstvu obeh pri stvaritvi dela je bila zadostna. Sicer pa pritožba ne pove, v čem konkretno naj bi sodišče kršilo razpravno načelo, saj ne pojasni, katera dejstva naj bi sodišče ugotavljalo, pa jih tožnika nista podala.

Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka pravilno presodilo pomen tožničine izjave (v gospodarskem sporu), ki je bila izvzeta iz njenega celotnega zaslišanja v tisti zadevi. Dokazna ocena sodišča je prepričljiva in vanjo pritožbeno sodišče ne dvomi. Prvo sodišče je utemeljeno presojalo celotno tožničino izpoved, iz katere že v nadaljevanju izhaja, da sta s tožnikom - možem skupaj ustvarjala oziroma delala scenarij. Večkrat je izpovedala, da sta avtorsko delo skupaj razvijala in oblikovala. Tožnica je tudi v okviru svojega zaslišanja v tej pravdi pojasnila, da sta ustvarjala skupaj, da so ideje, ki sestavljajo koncept oddaje in predstavljajo avtorsko delo, plod njune skupne stvaritve v enakem obsegu, izpostavila je tudi posamezen element oziroma moment prispevka pri stvaritvi dela. Tudi tožnik je potrdil, da je bilo ustvarjanje pri delu enakovredno, da pa je poleg umetniškega dela poskrbel še za ekonomski vidik. Tožnika sta skladno pojasnila, da sta pri ustvarjanju avtorskega dela sodelovala tako, da sta ideje za določen moment prispevala oba, se dopolnjevala, saj so nastajale med vožnjo na nastope, med pogovorom doma in na delu. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj jima verjame, da sta ustvarjalno sodelovala pri avtorskem delu. Tega toženka s izpostavljanjem le dela izpovedi tožnice v drugem postopku ne more ovreči. Ob ugotovitvi prvega sodišča, da je bilo avtorsko delo ustvarjeno v tesnem skupnem sodelovanju tožnikov,² je podan zaključek, da obema avtorjema pripada nedeljiva avtorska pravica. Ni namreč ugotovljeno, da bi se prispevki avtorjev lahko ločeno izkoriščali. Glede na ustvarjalno povezanost tožnikov in tesno naravo dela, deležev prispevkov zaradi zlitosti niti ni mogoče razlikovati, posamezen sklop dela je nastal v skupnem sodelovanju in ustvarjanju tožnikov. V takšni situaciji to pomeni, da delež prispevka (npr. 1/2 ali 1/3) posameznega avtorja v razmerju do toženke kot uporabnice dela niti nima odločilnega pomena, saj lahko vsak soavtor sam zahteva varstvo celotne pravice.³

9V izpodbijani sodbi je pravilno odločeno o obsegu in višini škode, ki je nastala v povezavi s kršitvijo moralne pravice tožnikov (169. člen ZASP). Zaradi kršitve moralnih pravic je mogoče zahtevati denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine, s čimer je tak poseg formalno opredeljen kot pravno priznana nepremoženjska škoda. Za odškodnino ne zadošča sama kršitev (primarna škoda), temveč mora oškodovanec zaradi tega trpeti duševne bolečine (sekundarna škoda). Sodišče prve stopnje je obstoj (in s tem obseg) in višino denarne odškodnine oprlo na v dokaznem postopku ugotovljene okoliščine: na izkazano stopnjo duševnih bolečin in njihovo trajanje; trajanje celotnega postopka, ko se je kljub pravnomočnim odločitvam nadaljevalo zanikanje njunih avtorskih pravic in nadaljnjim predvajanjem oddaj, ki so vsebovale elemente avtorskopravno zaščitenega koncepta oddaje; na sporočila za medije s strani toženke; na okoliščini, da gre pri tožnikih za znani osebi, katerima je še toliko bolj pomembna ohranitev dobrega imena ter da je toženka nacionalna televizija, ki kot taka uživa dodaten ugled; na to, da toženka ni podala tožnikoma nobenega priznanja glede avtorstva kljub pravnomočni odločitvi ter na odziv okolice na tožnika zaradi sodnega postopka. Pri odmeri odškodnine pa je upoštevalo tudi okvir sodne prakse v podobnih primerih.

10Neprepričljivo je pritožbeno vztrajanje, da upad motivacije za delo pri tožnikih ni izkazan iz razloga, ker so se prihodki in dobiček družbe B. d. o. o., v kateri sta tožnika zaposlena, v letu 2013 povečali. Glede na trditve tožnikov o upadu volje do dela, ob tem, ko sta v tretji pripravljalni vlogi tudi pojasnila, da sta zaradi vseh psihičnih občutij v posledici ravnanja toženke potrebovala za opravljanje istega dela bistveno več energije, je ugovor toženke sklicujoč se na zaslužek družbe v letu 2013, ko je prišlo do nedovoljenega ravnanja, ostal na pavšalni ravni. Strinjati se je z izpodbijano sodbo, da golo dejstvo rasti prihodkov družbe, ob tem, da tožnika niti nista bila edina zaposlena v družbi, ne ovrže zatrjevanega in v izpovedbah tožnikov potrjenega upada motivacije za delo v posledici kršitve avtorskih moralnih pravic. Življenjsko sprejemljiva je takšna reakcija v primeru, ko tretji nedovoljeno uporabi tvoje delo oziroma ga ne priznava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika zaradi ravnanja toženke utrpela psihični in čustveni pretres, kar pa gotovo vpliva tudi na zbranost, koncentracijo in motiviranost pri delu, kar se lahko odraža v večjem naporu.

11Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na obstoj duševnih bolečin, ki sta jih tožnika trpela zaradi kršitve avtorskih pravic s strani toženke. Sodišče prve stopnje je v okviru obrazložene dokazne ocene izvedenih dokazov (listinske dokumentacije in zaslišanja tožnikov in dveh prič) pravilno ugotovilo, da je bilo porušeno duševno stanje tožnikov zaradi ravnanj toženke, s katerimi je prišlo do kršitve moralnih avtorskih pravic. Obširno je obrazložilo, v čem in kako so se odražale duševne bolečine zaradi določenih kršitev njunih moralnih avtorskih pravic. Za zaključek o obstoju trajajočih in intenzivnih duševnih bolečin je imelo oporo predvsem v prepričljivih izpovedbah tožnikov. V trditveni podlagi sta dovolj individualizirano opredelila duševne bolečine, njihovo trajanje in intenzivnost pa je prvo sodišče tudi opisno ugotovilo (glej b4 in b5 točka izpodbijane sodbe); obrazložilo je tudi, zakaj verjame tožnikoma, da sta obiskala zdravnika, da pa posebno zdravljenje kot le občasno jemanje pomirjeval ni bilo potrebno. Z zaslišanjem tožnikov in prič je bilo potrjeno, da sta bila dalj časa razdražljiva, prizadeta in v stresu zaradi toženkinih ravnanj. Ker ZPP ne pozna nobenih dokaznih pravil, je duševno stanje tožnikov mogoče dokazovati tudi z zaslišanjem strank in prič. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, zato listine tudi sicer niso nujne.

12Prepričljive dokazne ocene pritožnica s ponavljanjem trditev, da objava sporočila za javnost z dne 22. 4. 2016 ni mogla povzročiti duševnih bolečin tožnikom, ne more ovreči. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da obrazložitev v zvezi spletnim člankom ni podana. V izpodbijani sodbi je pojasnjeno, kateri del javnega sporočila je ključen. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem prvega sodišča, da je toženka z uradnim odzivom (na svoji spletni strani) na odločitev višjega sodišča z vsebino, kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in med pravdnima strankama niti ni sporna, predstavila tožnika v negativni luči. Toženka tudi po pravnomočnosti odločitve ni priznavala njunega dela kot avtorskega, saj je zapisala, da v oddaji X. ni bila uporabljena kombinacija sestavnih delov, ki sta jo predlagala tožnika, ter da njun koncept H. ne vsebuje nobene originalne sestavine, ki naj ne bi bila videna že prej. Toženka je še v letu 2016 zanikala avtorstvo tožnikov. Glede na takšno sporočilo za javnost, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je objava povzročila pri tožnikih močne čustvene odzive, saj ima oporo v prepričljivih in skladnih izpovedih tožnikov. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pri javnem sporočilu ni šlo za javno ponižanje tožnikov, kar bi bilo mogoče umestiti v kršitev pravice spoštovanja dela (19. člen ZASP), na katero se tožnika niti nista sklicevala, je sodišče prve stopnje dejanske okoliščine glede zapisa toženke v odzivu na odločitev višjega sodišča pravilno upoštevalo (kot eno izmed okoliščin) pri presoji višine denarne odškodnine.

13Neutemeljen je pritožbeni očitek o tožbeno nekonkretizirani opredelitvi višine odškodnine. Tožnika sta višino zahtevka utemeljevala z sklopom okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo. To je razvidno iz povzetka tožbenih trditev kot iz ožje obrazložitve v izpodbijani sodbi. Pravdni stranki sta tekom postopka predstavili vsaka svojo oceno glede odmere odškodnine, s sklicevanjem na primer iz sodne prakse. Odmera odškodnine je ovrednotenje konkretnih škodnih posledic (duševne bolečine), katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pri tem pa je treba te posledice ovrednotiti s primerjavo podobnih primerov iz sodne prakse. To je sodišče prve stopnje tudi storilo (glej točka b7 izpodbijane sodbe), ko je okoliščine obravnavanega primera primerjalo z okoliščinami v izpostavljenih odločbah, na podlagi katerih je bilo podano ovrednotenje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Do katerih toženkinih ugovorov glede višine odškodnine, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pritožba ne pojasni. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, stopnja bolečin in njihovo trajanje po oceni sodišča druge stopnje opravičuje vsakemu tožniku prisojo odškodnine, kot je določilo sodišče prve stopnje. Tako prisojena odškodnina je tudi v okviru primerljivih odškodnin. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo v luči 169. člena ZASP povezavi s 179. členom Obligacijskega zakonika - OZ.

14Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov, nastalih z njeno vložitvijo, tožnika pa sta upravičena do povrnitve stroškov, nastalih z vložitvijo odgovora na toženkino pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe (16.000 EUR) sta tožnika upravičena do povrnitve stroška za vložitev odgovora na pritožbo (587 EUR po tar. št. 3210 Zakon o odvetniški tarifi- ZOdvT⁴), in pavšalnega izdatka za poštne in druge podobne storitve (20 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT,) oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar znaša 740,54 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem na podlagi pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Iz dokaznih listin v spisu (tri sodbe in zapisnik) pa je razvidno, da v gospodarskem sporu niti ni bilo sporno, da sta avtorja (kot fizična oseba; 10. člen ZASP) predloga tožnika oziroma zakonita zastopnika omenjene družbe.
² „Do soavtorstva pride pod pogojem, da je delo ustvarjeno s skupnim sodelovanjem. Sodelovanje dveh ali več oseb pri ustvarjanju pomeni njihovo vzajemno razumevanje skupne naloge, njihovo voljo za sodelovanje in njihovo vzajemno podreditev skupni ideji.“.... Glej Miha Trampuž in drugi v: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Ljubljana 1997, str.62.
³ Glej delo omenjeno pod op.1
⁴ Ur. l. RS, št. 67/08 s sprem., ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS, št. 2/15.