18. člen ZASP

Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen ZASP). Ker se je tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe. Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine. Tožnica ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetn

Ob ugotovitvi sodišča, da je bilo avtorsko delo ustvarjeno v tesnem skupnem sodelovanju tožnikov, je podan zaključek, da obema avtorjema pripada nedeljiva avtorska pravica. Ni namreč ugotovljeno, da bi se prispevki avtorjev lahko ločeno izkoriščali. Glede na ustvarjalno povezanost tožnikov in tesno naravo dela, deležev prispevkov zaradi zlitosti niti ni mogoče razlikovati. V takšni situaciji to pomeni, da delež prispevka (npr. 1/2 ali 1/3) posameznega avtorja v razmerju do toženke kot uporabnice dela niti nima odločilnega pomena, saj lahko vsak soavtor sam zahteva varstvo celotne pravice.

V zahtevi za sodno varstvo zaradi nepooblaščene objave avtorskega dela v mediju je pasivno legitimiran izdajatelj medija in ne lastnik medija. Gre za dve pravni osebi, ki sta z vpisom v sodni register pridobili pravno sposobnost, torej lastno pravno subjektiviteto. Vsaka od njiju ima lastne pravice in obveznosti.

Iz besedila objave tožene stranke na spletni strani www.X.si, kot tudi iz naslova časopisnega članka z dne 21. 4. 2010 je razvidno, da je vir omenjenega videoposnetka stran YouTube. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da navedba točne URL povezave (linka) do mesta spornega videoposnetka, ki ni več delovala, v zvezi z navedbo vira v skladu z zahtevo tretjega odstavka 48. člena ZASP, v obravnavanem primeru ni odločilna. Ker je bilo do objavljenega videoposnetka na spletni strani www.X.si mogoče dostopati le tako, da je uporabnik odprl spletno stran s člankom in tam nato predvajal video posnetek, v naslovu članka pa je bil naveden vir videoposnetka - spletna stran YouTube skupaj z navedbo, da gre za intervju, ki ga je predsednik A. umaknil z YouTuba, je bilo po oceni pritožbenega sodišča s tem v obravnavanem primeru zadoščeno pogoju navedbe vira po tretjem odstavku 48. člena ZASP.

Toženci so na študijah, ki so jih izdelali kot avtorji pri delodajalcu (tožeči stranki), obdržali moralne avtorske pravice, zato objava imen študij na spletni strani družbe A. d.o.o. ni bila protipravna, iz tega razloga pa tudi ni podana odškodninska odgovornost tožencev. Da študije niso vezane izključno na delodajalca, ampak so vezane na avtorje, izhaja tudi iz zapisov na posameznih študijah, saj imajo na mnogih listih opozorilo, da študij (elaboratov) ni dovoljeno spreminjati niti reproducirati brez soglasja avtorjev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova protipravne objave referenc na spletni strani družbe A. d.o.o., ki so obsegale seznam študij, izdelanih s strani tožencev v času zaposlitve pri tožeči stranki.

Ravnanje tožene stranke, ki je fotografijo tožničinega avtorskega dela brez tožničinega soglasja neločljivo vpela v samo bistvo novoletne voščilnice (tako na vizualni kot na verbalni ravni), ne predstavlja le kršitve tožničine materialne pravice reproduciranja, marveč tudi njene moralne pravice do spoštovanja dela. Pravila iz 19. člena ZASP namreč ni mogoče vsebinsko razlagati mimo vrednotne podstati moralne avtorske pravice, kakor je opredeljena v 16. členu ZASP.

Objava fotografije tožnikovega dela, kot izhaja iz fotomonografije Ž., nedvomno predstavlja reprodukcijo, pravica reproduciranja pa je izključna pravica avtorja. Fotografija ne predstavlja v celoti avtorjevega dela, zlasti ne v idejni zasnovi, zato je kršena avtorjeva pravica do spoštovanja dela. Brez dovoljenja avtorja ni mogoča nobena uporaba njegovega dela v kakršnikoli obliki, zato dejstvo, da je bila fotografija objavljena v knjigi, ki promovira mesto Ž., ne opravičuje ravnanja tožene stranke. Tožena stranka ni navedla imena avtorja in naziva dela, kar je naslednja kršitev pravice do priznanja avtorstva.

Obseg izpodbijanja zamudne sodbe je omejen, ker se ta ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zato ni mogoče z dodatnimi navedbami v reviziji vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širše ali drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja tožbe.