169. člen ZASP

Ob ugotovitvi sodišča, da je bilo avtorsko delo ustvarjeno v tesnem skupnem sodelovanju tožnikov, je podan zaključek, da obema avtorjema pripada nedeljiva avtorska pravica. Ni namreč ugotovljeno, da bi se prispevki avtorjev lahko ločeno izkoriščali. Glede na ustvarjalno povezanost tožnikov in tesno naravo dela, deležev prispevkov zaradi zlitosti niti ni mogoče razlikovati. V takšni situaciji to pomeni, da delež prispevka (npr. 1/2 ali 1/3) posameznega avtorja v razmerju do toženke kot uporabnice dela niti nima odločilnega pomena, saj lahko vsak soavtor sam zahteva varstvo celotne pravice.

Takoj, ko jo je tožnik opozoril in je bila seznanjena, da obstaja možnost, da posega v avtorsko pravico, je prenehala z reprodukcijo in vse konjičke umaknila iz prodaje. Ker torej ni ugotovljena krivda, niti huda malomarnost tožene stranke, podlage za civilno kazen ni. Tožbenemu zahtevku na plačilo nepremoženjske škode v smislu določila 169. člena ZASP ni mogoče ugoditi že zato, ker tožnik ni ponudil navedb o trajanju in jakosti duševnih bolečin, ker tožniku moralna škoda ni bila povzročena na področju cele države in ker gre za precejšen časovni zamik od takrat, ko je tožnik konjička ustvaril in tržil (od 1988 do 2003). Konjička niso distribuirali masovno (izdelali so 10 primerkov), niso ga oglaševali in si niso lastili avtorstva, ki bi ga označili na izdelkih, niso ga izpostavili strokovni javnosti, niti s konjički niso ustvarjali dobička.

Avtor dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega literarnega dela in primerkov svojega dela. Kljub sklenjeni založniški pogodbi je legitimiran za vložitev odškodninske tožbe zaradi nepooblaščene objave literarnega dela na spletu.

Tožena stranka neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče zmotno ugotovilo, da je bilo ravnanje delavke tožene stranke storjeno s hudo malomarnostjo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da izpoved grafične oblikovalke ni potrdila trditev tožene stranke, da je oblikovalka v časovni stiski pozabila opozoriti na potrebo po zamenjavi slike. Izpovedala je namreč, da pri oblikovanju sploh ni vedela, da gre za tujo fotografijo oziroma na to sploh ni bila pozorna. Fotografijo je našla na internetu izmed več fotografij, na avtorstvo ni bila pozorna in ni opazila, da fotografija ni iz D. baze. Ob vpogledu v prilogo A2, iz katere jasno izhaja, da je bila na fotografiji navedena označba avtorja, sodišče druge stopnje soglaša, da opisano ravnanje delavke ne ustreza standardu skrbnosti razumnega človeka, pri čemer se v primeru tožene stranke skrbnost presoja po strožjih merilih.

Postopek v smislu 157.a člena ZASP se lahko nanaša zgolj na vprašanje urejanja primernosti nadomestila za zakonito uporabo fonogramov, zato je materialnopravno zmotno stališče pritožnika, da bi v okviru tega postopka pri Svetu urejali vprašanje obsega upravičenj tožnika zoper nezakonitega uporabnika fonogramov.

Okoliščina, da drugo tožnik ni profesionalni fotograf (in da toženec fotografij ni naročil), nikakor ni razlog, da se v zvezi z višino avtorskega honorarja, ki mu gre, ne bi uporabil predloženi cenik Obrtne zbornice Slovenije. Ta predstavlja namreč povsem ustrezno podlago.

ZASP dovoljuje tudi citiranje avdiovizualnih del oziroma filmskih posnetkov.

Sodišču ni treba zaprositi za razlago skupnega sporazuma Svet za avtorsko pravo. Postopek pred Svetom za avtorsko pravo lahko začne le tisti, ki za začetek postopka izkaže pravni interes. Ta predpostavka je jasno določena v 2. odstavku 157a. člena ZASP. Sodišča pri odločanju o sporih ne zasledujejo prav nikakršne lastne pravne koristi, temveč ravnajo tako po uradni dolžnosti. Poleg tega je zahtevek tožeče stranke zoper tisto osebo, ki s tožečo stranko (kot kolektivno organizacijo) ne sklene pogodbe, očitno zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni. Iz procesnopravnega stališča bi zahtevki na poročanje ne bili neutemeljeni le, če bi tožeča stranka opredeljeno zahtevala poročanje za čas do konca glavne obravnave. Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ni utemeljen, saj mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice.

Prvo sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno ugotovilo, da je tožena stranka skazila avtorsko delo tožnice logotip „SLOVENIJA

Ravnanje tožene stranke, ki je fotografijo tožničinega avtorskega dela brez tožničinega soglasja neločljivo vpela v samo bistvo novoletne voščilnice (tako na vizualni kot na verbalni ravni), ne predstavlja le kršitve tožničine materialne pravice reproduciranja, marveč tudi njene moralne pravice do spoštovanja dela. Pravila iz 19. člena ZASP namreč ni mogoče vsebinsko razlagati mimo vrednotne podstati moralne avtorske pravice, kakor je opredeljena v 16. členu ZASP.

Med izvajalce se na podlagi 2. odstavka 118. člena ZASP štejejo tudi režiserji. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožnik ustvaril režijsko delo, kar bi mu zagotavljalo varstvo po ZASP. Priznanje sorodne pravice ni odvisno od tega, kakšen strokovni naziv ima neka oseba, temveč kakšen je njen dejanski prispevek k ustvaritvi umetniškega (gledališkega) dela. V konkretnem primeru to pomeni, če je bil prispevek tožnika le tehnične narave, v takšnem primeru ni moč tožniku priznati, da je režiser dramske igre in zato mu ne gre varstvo sorodne pravice po ZASP.

Objava fotografije tožnikovega dela, kot izhaja iz fotomonografije Ž., nedvomno predstavlja reprodukcijo, pravica reproduciranja pa je izključna pravica avtorja. Fotografija ne predstavlja v celoti avtorjevega dela, zlasti ne v idejni zasnovi, zato je kršena avtorjeva pravica do spoštovanja dela. Brez dovoljenja avtorja ni mogoča nobena uporaba njegovega dela v kakršnikoli obliki, zato dejstvo, da je bila fotografija objavljena v knjigi, ki promovira mesto Ž., ne opravičuje ravnanja tožene stranke. Tožena stranka ni navedla imena avtorja in naziva dela, kar je naslednja kršitev pravice do priznanja avtorstva.

V avtorskem pravu je predpisana solidarna odgovornost več kršilcev avtorske pravice. Civilno kazen v višini do 200 odstokov povečanja običajnega honorarja je mogoče naložiti samo tistim med njimi, ki so kršitev avtorske pravice storili namenoma ali iz hude malomarnosti.

Če se izkaže, da iz kakršnihkoli razlogov sodišče ni moglo upoštevati navedb, ki so bile dane v skladu z ZPP, že samo to predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. Vendar gre v takšnem primeru le za relativno kršitev, ki jo mora upoštevati tudi revizijsko sodišče, kolikor je bila storjena pred sodiščem druge stopnje. Razlogi, da tožeča stranka tudi z zahtevkom za denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo po 169. členu ZASP ni mogla uspeti, niso v tem, ker naj bi drugostopenjsko sodišče napačno štelo, da se ni sklicevala tudi na to določbo, marveč v tem, da je pri oblikovanju višine zahtevka izhajala iz drugih dejanskih podlag kot pri oblikovanju njegovega temelja. Ker je bil predmet spora domnevni poseg v moralne avtorske pravice, pravna (ne)pravilnost stališč, ki jih je ex abundante cautela zavzelo sodišče druge stopnje glede materialnih avtorskih pravic, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne more vplivati.

Po določilu 2. točke prvega odstavka 167. člena ZASP je predpostavka za utemeljenost odstranitvenega zahtevka okolnost, da kršitev še traja.

V avtorski pogodbi je mogoče dogovoriti pogodbeno kazen za primer neizpolnitve tistih obveznosti avtorjevega sopogodbenika, ki niso denarne narave. Prepoved pogodbene kazni za denarne obveznosti po tretjem odstavku 270. člena ZOR se takih primerih nanaša samo na plačilo honorarja.

Ob ugotovljeni stopnji krivde (naklep) in predrznosti tožene stranke (ki je kljub opozorilu tožnice še več kot dve leti uporabljala avtorsko delo tožnice), ter ob upoštevanju preventivnega namena civilne kazni (da tožena stranka ne bo ponavljala kršitev in ob vplivanju na druge potencialne kršilce) je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo civilno kazen v maksimalnem znesku (trikratni honorar). Odškodnina za nepremoženjsko škodo: pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve moralnih avtorskih pravic (porušeno psihično ravnotežje pri tožnici, ki se je izrazilo v nespečnosti, nemiru in pogosti razdražljivosti ter zaradi že prej povečane ščitnice poslabšana lokalna simptomatika na vratu z občutkom tiščanja, dušenja in motnjami ob požiranju, vse v trajanju približno enega leta) - odškodnina 700.000,00 SIT.