19. člen ZASP

S predlagano začasno odredbo upnika želita preprečiti zasičenje trga, zaradi katerega ne bi mogla prodati svojega prevoda. S tožbo, ki jo nameravata vložiti, pa želita preprečiti skazitev njunega dela - z oglaševanjem skupaj z imeni prevajalcev brez renomeja ter označevanjem, da sta prevajalca in avtorja dodatnega besedila. Zato se izkaže, da predlagana izdaja začasne odredbe ne more doseči svojega namena, saj nedenarne terjatve na preprečitev skazitve dela ne zavaruje.

Na avdiovizualnih delih pripada nedeljiva avtorska pravica vsem soavtorjem. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (prvi in drugi odstavek 12. člena ZASP). Soavtorstvo nastane že v trenutku stvaritve dela. Avtorju pripada avtorska pravica na podlagi same stvaritve AVD (14. člen ZASP). Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva (69. člen ZASP), kar pomeni, da posamezni soavtor ne more izstopiti iz skupnosti. Moralnih avtorskih pravic avtor ne more prenesti na druge osebe. Ostanejo pri posameznem soavtorju, uveljavlja pa jo lahko sam zase in ne pod režimom iz prvega odstavka 12. člena ZASP. Za materialne avtorske pravice pa velja drugi odstavek 12. člena ZASP, pri čemer lahko posamezni soavtor na druge soavtorje prenese svoje materialne avtorske in druge pravice avtorja, če ni ZASP drugače določeno (70. člen ZASP).

Ob ugotovitvi sodišča, da je bilo avtorsko delo ustvarjeno v tesnem skupnem sodelovanju tožnikov, je podan zaključek, da obema avtorjema pripada nedeljiva avtorska pravica. Ni namreč ugotovljeno, da bi se prispevki avtorjev lahko ločeno izkoriščali. Glede na ustvarjalno povezanost tožnikov in tesno naravo dela, deležev prispevkov zaradi zlitosti niti ni mogoče razlikovati. V takšni situaciji to pomeni, da delež prispevka (npr. 1/2 ali 1/3) posameznega avtorja v razmerju do toženke kot uporabnice dela niti nima odločilnega pomena, saj lahko vsak soavtor sam zahteva varstvo celotne pravice.

V zahtevi za sodno varstvo zaradi nepooblaščene objave avtorskega dela v mediju je pasivno legitimiran izdajatelj medija in ne lastnik medija. Gre za dve pravni osebi, ki sta z vpisom v sodni register pridobili pravno sposobnost, torej lastno pravno subjektiviteto. Vsaka od njiju ima lastne pravice in obveznosti.

V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZASP velja, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar je pisnost v 80. členu ZASP predpisana le kot dokaz o vsebini pogodbe (ad probationem), ne pa kot pogoj za veljavnost pogodbe (ad valorem). Z izpolnitvijo pogodbene obveznosti je razmerje med strankama stabilizirano, vztrajanje pri namenu oblike, ki je v varstvu strank pred nepremišljenostjo, pa ne bi imelo nobene vloge več. Zato je tudi na področju avtorskega pogodbenega prava v sodni praksi sprejeto pravilo teorije realizacije. Glavni obveznosti strank po Pogodbi o prenosu avtorskih pravic sta bili prenos materialnih avtorskih pravic (1. člen) in plačilo nadomestila (3. člen). O izpolnitvi pogodbe s tako vsebino je na podlagi teorije realizacije mogoče sklepati le posredno iz ravnanj strank, pri čemer ravno izpolnjevanje glavnih pogodbenih obveznosti strank najočitneje kaže na vsebino in spoštovanje obveznosti iz pogodbe.

Poseg v delo je treba razumeti povsem stvarno, kot spremembo dela. Skazitev dela je vrsta posega v delo, torej manjša množica znotraj večje. Do takšnega sklepa pripelje že samo besedilo 19. člena ZASP.

Toženci so na študijah, ki so jih izdelali kot avtorji pri delodajalcu (tožeči stranki), obdržali moralne avtorske pravice, zato objava imen študij na spletni strani družbe A. d.o.o. ni bila protipravna, iz tega razloga pa tudi ni podana odškodninska odgovornost tožencev. Da študije niso vezane izključno na delodajalca, ampak so vezane na avtorje, izhaja tudi iz zapisov na posameznih študijah, saj imajo na mnogih listih opozorilo, da študij (elaboratov) ni dovoljeno spreminjati niti reproducirati brez soglasja avtorjev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova protipravne objave referenc na spletni strani družbe A. d.o.o., ki so obsegale seznam študij, izdelanih s strani tožencev v času zaposlitve pri tožeči stranki.

Ravnanje tožene stranke, ki je fotografijo tožničinega avtorskega dela brez tožničinega soglasja neločljivo vpela v samo bistvo novoletne voščilnice (tako na vizualni kot na verbalni ravni), ne predstavlja le kršitve tožničine materialne pravice reproduciranja, marveč tudi njene moralne pravice do spoštovanja dela. Pravila iz 19. člena ZASP namreč ni mogoče vsebinsko razlagati mimo vrednotne podstati moralne avtorske pravice, kakor je opredeljena v 16. členu ZASP.

Če je bilo avtorsko delo narejeno v delovnem razmerju, materialna avtorska pravica ni prešla na tožnikovega delodajalca. Materialne avtorske pravice se od avtorja ne prenesejo na delodajalca, ampak so le obremenjene s pravicami delodajalca. Če pa tretje osebe kršijo avtorske pravice, je tudi avtor tisti, ki je legitimiran, da nastopi zoper kršilce. Lastnik mora predelavo avtorskega dela prednostno ponuditi prvotnemu avtorju, če je ta živ in običajno dosegljiv. Dejstva, da je avtor upokojen, pa ni mogoče interpretirati, da zato običajno ni dosegljiv. Ker je predmet varovanja tako moralnih kot tudi materialnih avtorskih pravic omejen na izvedbo fasadne obloge in izvedbo zunanjega panoramskega dvigala, kot je bil ugotovljen poseg v avtorsko delo, se kot običajen honorar lahko upoštevalo samo tisti honorar, do katerega bi bila tožnika upravičena v zvezi s predelavo fasade in izgradnjo panoramskega dvigala, ne pa drugih stvaritev, ki niso predmet varovanja avtorskih pravic. Poseg v moralno avtorsko pravico sam po sebi v nobenem primeru ni pravno priznana škoda. Predstavlja lahko le pravnorelevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin.

Arhitekturna avtorska dela so zgradbe in podobne konstrukcije, če vsebujejo individualne ustvarjalne elemente glede oblike, oblikovanja ali ornamentov. V skladu s 6. členom ZASP so varovani tudi sestavni deli arhitekturnega dela, če le izpolnjujejo pogoje individualne intelektualne stvaritve (npr. notranja oprema). Tožnikovo avtorsko delo v smislu notranje ureditve igralnice, kot sestavnega dela avtorskega dela projektiranja hotela, ne obstoji več oziroma je uničeno. Uničenje arhitekturnega avtorskega dela ureja določilo tretjega odstavka 45. člena ZASP, ki avtorju omogoča, da delo fotografira in na svoje stroške zahteva izročitev reprodukcij načrtov. Določba 44. člena ZASP, ni ustrezna materialnopravna podlaga v konkretnem primeru, saj je poglavitna predpostavka za uporabo te določbe obstoj že izvedenega arhitekturnega dela oziroma njegovega sestavnega dela. Uporabiti tudi ni mogoče določbe 19. člena ZASP, ki ureja pravico do spoštovanja avtorskega dela kot moralne avtorske pravice, saj tudi ta predvideva, da avtorsko delo še obstoji.

Objava fotografije tožnikovega dela, kot izhaja iz fotomonografije Ž., nedvomno predstavlja reprodukcijo, pravica reproduciranja pa je izključna pravica avtorja. Fotografija ne predstavlja v celoti avtorjevega dela, zlasti ne v idejni zasnovi, zato je kršena avtorjeva pravica do spoštovanja dela. Brez dovoljenja avtorja ni mogoča nobena uporaba njegovega dela v kakršnikoli obliki, zato dejstvo, da je bila fotografija objavljena v knjigi, ki promovira mesto Ž., ne opravičuje ravnanja tožene stranke. Tožena stranka ni navedla imena avtorja in naziva dela, kar je naslednja kršitev pravice do priznanja avtorstva.

Če se izkaže, da iz kakršnihkoli razlogov sodišče ni moglo upoštevati navedb, ki so bile dane v skladu z ZPP, že samo to predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. Vendar gre v takšnem primeru le za relativno kršitev, ki jo mora upoštevati tudi revizijsko sodišče, kolikor je bila storjena pred sodiščem druge stopnje. Razlogi, da tožeča stranka tudi z zahtevkom za denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo po 169. členu ZASP ni mogla uspeti, niso v tem, ker naj bi drugostopenjsko sodišče napačno štelo, da se ni sklicevala tudi na to določbo, marveč v tem, da je pri oblikovanju višine zahtevka izhajala iz drugih dejanskih podlag kot pri oblikovanju njegovega temelja. Ker je bil predmet spora domnevni poseg v moralne avtorske pravice, pravna (ne)pravilnost stališč, ki jih je ex abundante cautela zavzelo sodišče druge stopnje glede materialnih avtorskih pravic, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne more vplivati.

Objava fotografije kipa kot avtorskega dela ne pomeni poseg v izključno avtorjevo pravico upreti se skazitvi avtorskega dela. Poseg v to pravico je podan le, kadar gre za neposredni poseg v samo delo in je s tem izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe.

1. Druga tožeča stranka (enako prva, katere tožbeni zahtevek je pravnomočno zavrnjen) je zatrjevala kršitev moralne avtorske pravice iz 19. čl. ZASP. S takšno opredelitvijo je pravno kvalificirala očitana dejanja tožene stranke. Omenjena trditev pa ima tudi in predvsem pomen trditve o dejstvih. S sklicevanjem na moralno avtorsko pravico je tožeča stranka v dejanskem pogledu namreč opredelila svoj pravni položaj, ki ga varuje določena moralna pravica (oziroma upravičenje avtorske pravice) zoper vsakogar. 2. Res sodišče ni vezano na pravno podlago, ki je navedena v tožbi (3. odst. 180. čl. ZPP). Vezano pa je na dejstva, s katerimi tožeča stranka opredeli predmet spora. 3. Kršitev (absolutne) avtorske pravice, daje njenemu imetniku novo pravno možnost. Ta možnost je varstvo kršene pravice s pravovarstvenim zahtevkom, predvidenim v zakonu. 4. "Tožeča stranka" je zahtevani znesek opredelila kot "plačilo običajnega honorarja za take spremembe povečanega za 200 %". Takšna opredelitev zahtevanega denarnega zneska kot sankcije za zatrjevano kršitev moralne avtorske pravice je tuja naravi in funkciji pravične denarne odškodnine, ki gre avtorju zaradi kršitve njegove moralne av

Ker ni bilo skupnega sodelovanja in ker delo ni nedeljiva celota, toženca nista kršila moralnih avtorskih pravic tožnikov s tem, da sta delo brez njihovega prispevka prenesla v drugo založbo. Založba je izgubila prednostno pravico do sklenitve dodatka k založniški pogodbi, ker ni sprejela pogojev tožencev.

Za kršitev te pravice morata biti kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj. Objektivni obsega neposredne ali posredne posege, subjektivni pa, da pride do prizadetosti oziroma okrnitve avtorjeve osebnosti.