17. člen ZASP

Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen ZASP). Ker se je tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe. Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine. Tožnica ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetn

Ob ugotovitvi sodišča, da je bilo avtorsko delo ustvarjeno v tesnem skupnem sodelovanju tožnikov, je podan zaključek, da obema avtorjema pripada nedeljiva avtorska pravica. Ni namreč ugotovljeno, da bi se prispevki avtorjev lahko ločeno izkoriščali. Glede na ustvarjalno povezanost tožnikov in tesno naravo dela, deležev prispevkov zaradi zlitosti niti ni mogoče razlikovati. V takšni situaciji to pomeni, da delež prispevka (npr. 1/2 ali 1/3) posameznega avtorja v razmerju do toženke kot uporabnice dela niti nima odločilnega pomena, saj lahko vsak soavtor sam zahteva varstvo celotne pravice.

Toženka, ki je nesporno uporabljala avtorska dela, se plačila svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na notranje razmerje med avtorji in kolektivno organizacijo, torej na razmerje, v katerem ni udeležena, in na morebitne (ne)predložitve računov avtorjem s strani kolektivne organizacije. Razmerje toženke s kolektivno organizacijo se odraža v plačevanju avtorskega honorarja, kar predvideva zakon.

Toženci so na študijah, ki so jih izdelali kot avtorji pri delodajalcu (tožeči stranki), obdržali moralne avtorske pravice, zato objava imen študij na spletni strani družbe A. d.o.o. ni bila protipravna, iz tega razloga pa tudi ni podana odškodninska odgovornost tožencev. Da študije niso vezane izključno na delodajalca, ampak so vezane na avtorje, izhaja tudi iz zapisov na posameznih študijah, saj imajo na mnogih listih opozorilo, da študij (elaboratov) ni dovoljeno spreminjati niti reproducirati brez soglasja avtorjev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova protipravne objave referenc na spletni strani družbe A. d.o.o., ki so obsegale seznam študij, izdelanih s strani tožencev v času zaposlitve pri tožeči stranki.

V obravnavanem primeru gre za razmerje, pri katerem gre za podjemniško pogodbo, katere predmet je avtorsko delo. Pogodba lahko preneha po volji naročnika (648. člen OZ), ali po volji avtorja, ki pa ima v primerjavi z naročnikom za odstop manjši interes in največkrat ne nastopa v vlogi, ko bi lahko drugi stranki postavljal pogoje. Ima pa izključno pravico odločiti, ali, kdaj in kako bo njegovo delo prvič objavljeno (17. člen ZASP). Avtor lahko s pravico do prve objave naročniku prepreči, da bi postal lastnik naročenega dela, ki je lahko zaradi tega oškodovan. Njegovo pričakovanje, da bo postal lastnik dela, se je izjalovilo, kar ima zanj škodne posledice.

Ravnanje tožene stranke, ki je fotografijo tožničinega avtorskega dela brez tožničinega soglasja neločljivo vpela v samo bistvo novoletne voščilnice (tako na vizualni kot na verbalni ravni), ne predstavlja le kršitve tožničine materialne pravice reproduciranja, marveč tudi njene moralne pravice do spoštovanja dela. Pravila iz 19. člena ZASP namreč ni mogoče vsebinsko razlagati mimo vrednotne podstati moralne avtorske pravice, kakor je opredeljena v 16. členu ZASP.