VSL Sodba I Cpg 163/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 881,33 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 8.516,00 EUR glavnice, 74,00 EUR izvršilnih ter 1.759,00 EUR pravdnih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V konkretnem primeru sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki prepeljala pesek (gramozni material), ki ga je tožeča stranka izkopavala v K., na gradbišče S. v Idriji, tožena stranka pa se je zavezala, da ji bo za prevoz plačala.

6Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka toženi stranki na omenjeni relaciji prepeljala 1.670 m3 peska, da je tožena stranka račune za opravljene prevoze prejela in da jih ni zavrnila niti plačala. Sporna med pravdnima strankama pa je bila cena vseh opravljenih prevozov.

7Tožeča stranka je trdila, da je v telefonskem razgovoru toženi stranki povedala, da znaša cena za kubični meter prepeljanega peska 6,00 EUR in da se je tožena stranka s to ceno strinjala. Tožena stranka je nasprotno zatrjevala, da se s tožečo stranko o ceni prevoza ni nikoli pogovarjala, pogovarjali sta se le na splošno, da se bo strošek prevoza peska plačal.

8Ker sta pravdni stranki zatrjevali, da sta se za posel dogovarjali ustno, je sodišče prve stopnje z namenom ugotovitve resničnega dejanskega stanja, dopustilo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. in B. B., katerega je sodišče štelo za zakonitega zastopnika tožene stranke. Ker slednji ni prišel na narok, čeprav je bil v redu vabljen, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, je sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 258. člena ZPP zaslišalo le zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je potrdil, da je bila dogovorjena cena 6,00 EUR na m3 prepeljanega peska. Da je tožena stranka na to ceno pristala, je po oceni sodišča prve stopnje kazalo tudi dejstvo, da tožena stranka prvega računa tožeče stranke (v katerem je bila izrecno navedena cena 6,00 EUR/m3) ni zavrnila, nasprotno, tudi po prejemu tega računa je pri tožeči stranki še najprej naročala prevoze peska.¹ Ker le teh ni plačala, je sodišče prve stopnje skladno s 619. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tožbenemu zahtevku za plačilo neplačanih računov ugodilo.

9Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da pravno podlago konkretnega dejanskega stanu (prim. opis v 5. točki obrazložitve te sodbe) predstavljajo določbe prevozne pogodbe (666. člen in nasl. OZ) in ne podjemne pogodbe, kot je to materialnopravno zmotno ocenilo sodišče prve stopnje. Ugotovljeno pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo, saj so za ta spor relevantne določbe OZ o višini plačila pri prevozni in podjemni pogodbi smiselno enake (prim. 669. člen in 642. člen OZ).

10Tožena stranka je v pritožbi pravilno izpostavila, da B. B. ni zakoniti zastopnik tožene stranke, ampak je bil predlagan za zaslišanje kot priča. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za uporabo drugega odstavka 258. člena ZPP, temveč bi B. B. (ker je šlo za pričo, ki bi vedela izpovedati o pravno odločilnih dejstvih) na podlagi prvega odstavka 229. člena ZPP moralo zaslišati. Ker tega ni storilo, je pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očitala kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka je višje sodišče odpravilo tako, da je dne 21. 9. 2020 razpisalo pritožbeno obravnavo in na njej zaslišalo pričo B. B. B. B. je v svoji izpovedbi zanikal, da bi se s tožečo stranko pogovarjala o ceni prevoza. Pogovarjala sta se le o tem, da bo prevoz plačan. V mislih je imel plačilo po cenah, ki so običajne za tovrstne storitve. Zakoniti zastopnik tožeče stranke A. A., ki je želel biti še enkrat zaslišan, je na pritožbeni obravnavi vztrajal, da je on zahteval 6 EUR/m3 prepeljanega peska.

12Višje sodišče sledi tožeči stranki, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke ob prvem telefonskem pogovoru s takratnim zakonitim zastopnikom tožene stranke B. B., slednjemu povedal, da za prevoz na omenjeni relaciji računa 6 EUR/m3. To je A. A. obakrat prepričljivo izpovedal. Ob upoštevanju, da je bila cena 6 EUR/m3 izrecno navedena že na prvem računu za plačilo 2.562,00 EUR, da je tožena stranka ta račun prejela in da ga ni zavrnila², temveč ga je, nasprotno, točno v tem znesku plačala (priloga A15) in še naprej naročala prevoze pri tožeči stranki, je po oceni višjega sodišča na to ceno tožena stranka očitno (če že ne izrecno, pa konkludentno) pristala.

13Dejstvo, da na naročilnicah ni bila navedena cena 6 EUR/m3, višjega sodišča v nasprotno ne prepriča, saj tudi cene, ki jo je imel v mislih takratni zakoniti zastopnik B. B. (torej običajne, tržne cene) na naročilnicah niso bile navedene. Toženkinim ugovorom, da cena 6 EUR/m3 ni bila dogovorjena, tako ni mogoče slediti.

14Ob tem višje sodišče poudarja, da bi bil tožbeni zahtevek v celoti utemeljen tudi, če bi sledili toženi stranki, da je za prevoz dolžna plačati po cenah, ki so za tovrstne storitve običajne (drugi odstavek 669. člena OZ). Tožena stranka je namreč v odgovoru na dopolnitev tožbe izrecno navedla: „Običajna cena za prevoz kubičnega metra gramoznih agregatov na razdalji 5 kilometrov znaša po kilometru približno 1,47 EUR za vsak kubični meter prepeljanega tovora na tej razdalji“ (l. št. 42 spisa, hrbtna stran). Če ceno 6,00 EUR na kubični meter peska, ki jo je tožeča stranka zaračunala za prevoz peska na relaciji K. do gradbišča S. v Idriji, ki po navedbah tožene stranke znaša približno 4 kilometre, preračunamo na en kilometer, znaša cena za en kilometer prepeljanega kubičnega metra peska 1,5 EUR, to pa je ravno toliko, kot tožena stranka zatrjuje, da znaša običajna cena.

15Ostale pritožbene navedbe (v zvezi s kvaliteto peska in o tem, da je bil pesek tudi raztovorjen) za odločitev niso bistvene (bistvena je bila le cena za prevoza peska), zato višje sodišče na te navedbe ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela in zato sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožeči stranki povrniti njene potrebne stroške v zvezi s pritožbenim postopkom, in sicer 500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 500 točk za pristop na pritožbeno glavno obravnavo (tar. št. 20/5 OT) 120 točk za urnino (prvi in četrti odstavek 6. člena OT), 10 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 44,4 EUR kilometrine (Idrija – Ljubljana – Idrija, 120 km x 0,37 EUR), kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR ter upoštevanjem 22 % DDV, znaša 881,33 EUR. Navedeni znesek je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

¹ Dejstvo, da tožena stranka ni zavrnila računov, je bil torej le dodaten argument (in ne edini, kot to skuša prikazati pritožnica), ki ga je sodišče prve stopnje navedlo v prid stališču, da se je tožena stranka s postavljeno ceno tožeče stranke očitno strinjala.
² B. B. je sicer izpovedal, da so prve račune likvidirali v računovodstvu in da jih zato niti ni videl, vendar teh trditev tožena stranka v postopku ni podala, zato izpovedba B. B. v tem delu, zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ne more biti upoštevana.