VSK Sodba I Cp 223/2020

I. Pritožba se zavrne in potrdi v izpodbijanem obsegu (II., III. in V. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev izjav o odstopu dednega deleža po pokojnem T.V. v korist tožene stranke zavrnilo, ugodilo pa je podrednemu zahtevku na ugotovitev, da sta izjavi, ki sta ju 10.12.2007 podpisali tožnici in overili pri notarki, kot to določno izhaja iz izreka pod točko II in III, nični, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2Toženec se je zoper ugodilni del sodbe pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in sodbo tako spremeni, da se zavrne tudi podrejeni tožbeni zahtevek ter tožnicama naloži, da tožencu povrneta vse stroške postopka, le podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnici sta oba zahtevka utemeljevali na trditvi, da nista imeli ne namena ne volje odpovedati se dediščini po pokojnem TV in da sta toženca le pooblastili, da v zapuščinskem postopku zastopa njune pravice in interese, toženec pa je zlorabil njuno zaupanje. Tekom postopka pa se je izkazalo kot nesporno, da sta tožnici obe izjavi podpisali in se dejansko odpovedali dedovanju v korist toženca. Sporno pa je, če je toženec dejansko zlorabil zaupanje tožnic in jima namesto dogovorjenega pooblastila za zastopanje njunih interesov v zapuščinskem postopku "podtaknil" sporno izjavo v podpis. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, določbe 138. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki določa, da se izjava o odpovedi dediščini ne more preklicati, da pa lahko dedič, ki je izjavo dal, zahteva razveljavitev izjave, če je bila ta povzročena s silo, grožnjo, zvijačo ali če je bila dana v zmoti. V danem primeru ne gre za situacijo, na katero se sklicuje sodišče v svoji obrazložitvi, ki bi jo bilo mogoče podrediti abstraktnemu dejanskemu stanju iz 16. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa pravne posledice v primeru neobstoječe pogodbe; to je takrat, ko sta stranki prepričani, da je med njima soglasje, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi oziroma predmetu obveznosti. Prav tako napačno je sklicevanje na prvi odstavek 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ne gre namreč za pogodbo, pač pa za enostransko izjavo volje. Vsaka prevara, sila, grožnja, zvijača, je nemoralna, ni pa nična. Treba je upoštevati specialne določbe tako OZ kot ZD, taka izjava je izpodbojna. Tožnici se tudi sklicujeta na napako volje, njuna želena volja naj bi se razlikovala od izjavljene volje, toženec pa naj bi povzročil zmoto pri obeh tožnicah in ju napeljal na podpis izjave. Sodišče bi zato moralo ugotavljati, če so izpolnjene predpostavke za izpodbijanje zaradi prevare, vendar so roki, ki so prekluzivni (subjektivni in objektivni) iz 99. člena v zvezi s 14. členom OZ že potekli. Sklicuje se na teorijo in sodno prakso, Zupančič in Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 211, odločbe VSL sklep II Cp 2017/2018 z dne 20.2.2019, VSL sklep I Cp 763/2018 z dne 5.12.2018, VSL sklep I Cp 2833/2017, VSM sklep I Cp 777/2017 in VSL sklep II Cp 3068/2014. Ker je tožba zaradi prekluzije glede razveljavitve izjave vložena prepozno, je sodišče primarni tožbeni zahtevek moralo zavrniti, podrejenega pa bi moralo zavrniti zato, ker iz opisanega dejanskega stanja zahtevana pravna posledica ne izhaja. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, tudi dejansko stanje je zmotno ugotovilo in pri tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče namreč tožencu ni dopustilo, da bi se lahko izjavil o vlogi, ki sta jo tožnici vložili šele na naroku dne 11.11.2019, posledično pa je kršeno načelo kontradiktornosti kot temeljno načelo pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), poleg tega je prišlo tudi do kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in listin ter med samimi temi listinami, poleg tega pa so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Kot že zgoraj pojasnjeno, se je sodišče v obrazložitvi sodbe sklicevalo na neobstoječ pravni posel, čeprav je bil postopek izveden v smeri ugotavljanja, ali je toženec dejansko prevaral tožnici, poleg tega je svojo odločitev utemeljeval v smeri ničnosti pogodbe, pri čemer pa pogodba kot dvostranski pravni posel ni bila sklenjena in se v tej smeri niti niso izvajali dokazi. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožnici sta odgovorili na pritožbo. Tožena stranka je izjavi sama pripravila in spregleda, da je v teh izjavah napisala, da se obe tožnici odpovedujeta dediščini in v smislu te izjave ne sprejemata dednih deležev, kar niti ne pomeni, da je toženec na podlagi izjav dobil deleža. Vprašanje je, če je tožena stranka sploh legitimirana zahtevati dedna deleža tožnic v zapuščinskem postopku na podlagi teh izjav. Če namreč svojih dednih deležev nista sprejeli, kar sicer ne drži, saj sta se v zapuščinskem postopku pisno in ustno jasno izjavili, da svoja dedna deleža sprejemata, bi se dedna deleža razdelilo ostalim dedičem. Tožnici sta aktivno legitimirani v tej pravdi. Tudi ne gre za enostranski pravni posel. V obeh izjavah je tudi pooblastilo za zastopanje. Najbolj pomembno pa je, da je toženec kot brat, kot je ugotovilo že sodišče, zlorabil zaupanje tožnic kot sester in do njiju ravnal izrazito nepošteno, njegovo ravnanje je nemoralno ter sta obe izjavi na podlagi 16. člena in prvega odstavka 86. člena OZ nični, saj tožnici volje za odstop nista mogli niti oblikovati. Predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dedna izjava je pravni posel civilnega prava. Predpostavke za veljavnost pravnih poslov določa OZ in sicer se njegove določbe, ki se nanašajo na pogodbe, smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle ter se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, ta zakon uporablja le glede tistih vprašanj, ki niso urejena v drugem zakonu (14. člen in drugi odstavek 1. člena OZ). Neveljavne pravne posle OZ glede na značilnosti in razloge, ki neveljavnost povzročijo, ureja tako, da določa krog oseb, ki neveljavnost lahko uveljavljajo, rok za uveljavljanje in pravne posledice. Deli jih v kategorijo ničnih in kategorijo izpodbojnih pravnih poslov. Prevara v smislu prvega odstavka 49. člena OZ je napaka volje in res sama zase nima za posledico ničnosti, pač pa je po prvem odstavku 49. člena OZ podana le lažja oblika neveljavnosti posla, to je izpodbojnost. Ta daje stranki, ki je bila prevarana, upravičenje, da zahteva razveljavitev pogodbe in to upravičenje preneha z iztekom roka iz 99. člena OZ, kot pravilno izpostavi pritožnik. ZD vsebuje specialne določbe o neveljavnosti dedne izjave v 138. členu. Zato se ta načeloma presoja po določbah ZD, toda glede ničnosti dedne izjave ZD nima določb. Po določbah OZ je zato mogoče izreči delno izjavo tudi za nično, ne pa je le razveljaviti na podlagi izpodbojnega zahtevka. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je dopusten, čeprav s 138. členom ZD ni predviden (glej podobno VSRS II Ips 275/2014).

6Napake volje je treba umestiti v širši kontekst presoje sklenitve pravnega posla in v konkretnem primeru je ugotovljeno, da na strani tožnic ni bilo volje, da podata izjavo o odstopu dednega deleža. Načela, s katerim mora biti uravnoteženo načelo pacta sunt servanda, so predvsem načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic in enake vrednosti dajatev (5., 7. in 8. člen OZ). Kadar se stranka, to je toženec v konkretnem primeru, ne upoštevaje svoje nepošteno ravnanje, opira na načelo pacta sunt servanda, ki naj bi navzven saniralo nepošteno razporeditev premoženja, gre za zlorabo tega načela (primer VSL II Cp 210/2013) in je ob tem zelo pomembna tudi okoliščina, da se stranke sorodniki, med katerimi velja drugačna, bistveno višja stopnja zaupanja. Iz dejanskih ugotovitev sodbe izhaja, da sta tožnici svojemu bratu, tožencu, brezpogojno zaupali, šlo je za težko zlorabo zaupanja, ko jima je "podtaknil" v podpis izjavo z vsebino, ki je bila povsem nasprotna dogovorjeni, pred overitvijo izjav nista niti prebrali, saj sta mu kot bratu povsem zaupali. Izjava o sprejemu in hkratnem odstopu dednega deleža oziroma o nesprejemu in hkratnem odstopu dednega deleža je zato neobstoječa, volja podati tako izjavo s strani tožnic ni bila podana (15. člen OZ – napačna pravna kvalifikacija, 16. člen OZ – nesporazum, ni vplivala na pravilnost sodbe).

7Pritožnik neupravičeno trdi, da je podana bistvena postopkovna kršitev. Sodišče je podalo razloge, zakaj ni določilo roka ob predložitvi vloge s strani nasprotne stranke, navedeno ni bilo nobeno novo dejstvo. Pritožba konkretnih protitrditev niti ne poda. Tudi ne drži, kar trdi pritožba, da je bila trditvena podlaga le napaka volje in bi se njuna želena volja razlikovala od izjavljene ter naj bi toženec povzročil zmoto pri tožnicah. Tožnici sta že v tožbi trdili tudi, da v pisni izjavi izražena volja nikoli ni bila njuna volja. Brat je ravnal nepošteno, zlorabil je njuno zaupanje, zato sta poleg zahtevka za razveljavitev postavili tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti.

8Tako se izkaže, da razlogi pritožbe niso podani ter je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo, saj je sodišče prve stopnje, glede na dejanske ugotovitve, materialno pravilno uporabilo (drugi odstavek 350. in 353. člen ZPP). Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve ter ne gre za potrebne stroške (165. in 155. člen ZPP).