VSM Sodba IV Kp 62058/2019

I. Pritožba zagovornika obdolženega R.S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo III K 62058/2019 z dne 1. 7. 2020 obdolženega R.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, ko mora v prihodnje preživnino redno plačevati, sicer bo pogojna obsodba preklicana in določena kazen izrečena. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila mladoletna oškodovanka T.S. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, obdolženi pa je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji: Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri je sodišče prve stopnje zmotno presodilo odločilno dejstvo, ali je obdolženi lahko razumel odgovor zakonite zastopnice mladoletne oškodovanke priče S.K. kot njen pristanek na začasni odlog plačevanja preživnine, ter je v posledici tudi napačno uporabilo materialno pravo glede tega, ali je bilo dejanje storjeno v dejanski zmoti.

5Ne, na opisani način kazenskega zakona ni mogoče kršiti. Dejstva in pravo niso v razmerju vzroka in posledice kot to posredno izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve, temveč sta pogoja, ki vsak zase določata pravilnost posamezne sodne odločbe. Če dejstva niso bila pravilno ugotovljena do pravilne ali napačne uporabe prava, ki šele sledi ugotavljanju dejstev ne more priti, kot po drugi strani pravilno ugotovljena dejstva, pravilne uporabe prave ne morejo zagotoviti. Od tod samostojnost izpodbojnih razlogov v prvem odstavku 370. člena ZKP in od tod razlika v posledicah iz prvega odstavka 392. člena ZKP, ko torej dejstva niso bila pravilno ugotovljena in v posledicah iz prvega odstavka 394. člena ZKP, ko so bila dejstva sicer pravilno ugotovljena, pa je bilo treba ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo.

6Jedro pritožbenih zatrjevanj v zvezi z odločilnimi dejstvi je, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da do dogovora zaradi katerega bi obdolženi lahko štel, da se bodo preživninski obroki plačevali kasneje, ni prišlo. Dejstvo je namreč, da je obdolženi poklical zakonito zastopnico mladoletne oškodovanke pričo S.K., jo prosil, če lahko s plačili obrokov počaka in dejstvo je, da je zakonita zastopnica na prošnjo odgovorila z „v redu“. Slednje je obdolženi kot vsak povprečni človek razumel kot pristanek, zaradi katerega preživnine začasno ni plačeval.

7Ko se pritožnik sklicuje na zmoto o okoliščinah zaradi katerih storilec misli, da je dejanje dopustno iz drugega dela prvega odstavka 30. člena KZ-1, najprej prezre opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, po katerem je bila obdolženčeva preživninska obveznost iz 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih individualizirana z izdatkom sodne poravnave kot sodno odločbo, ki že po sebi ne more biti nadomeščena z neformalnim pristankom, temveč le z novim izdatkom poravnave, ki v obravnavanem primeru po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bila sklenjena. Povedano drugače, obdolženi zaradi formalne narave navedene podlage, začasnega odpusta obveznosti plačevanja preživnine kot posledice neformalnega pristanka zakonite zastopnice niti ni mogel pričakovati, sploh pa je bilo jedro obdolženčevega zagovora v zatrjevanih prioritetah zaradi katerih preživnine ni zmogel plačati in ne v zatrjevanem zmotnem prepričanju, da mu zaradi pristanka zakonite zastopnice preživnine v obravnavanem obdobju ni treba plačati oziroma, da to sme storiti naknadno.

8Razen tega sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, po kateri morajo biti navedbe zakonite zastopnice mladoletne oškodovanke priče S.K. razumljene v drugačnem kontekstu in ne v kontekstu iz pritožbene obrazložitve. Besedni zvezi „v redu“ je sledil še dostavek „kaj pa naj drugega rečem“, ki ga pritožnik ne omenja, izpovedbo zakonite zastopnice pa zanesljivo postavlja v kontekst, ki niti po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni pristanka na odlog plačila. Še zlasti, ker je zakonita zastopnica v nasprotju s pritožbeno obrazložitvijo, na glavni obravnavi sklenitev ustnega dogovora, da obdolžencu ni treba plačevati preživnine, izrecno zanikala, kar se dejansko sklada z njenimi nezavidljivimi premoženjskimi razmerami, kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ko se torej pritožnik v pritožbeni obrazložitvi sklicuje na dejansko zmoto, to počne mimo navedenega jedra obdolženčevega zagovora in hkrati s pomanjkljivo dokazno oceno izpovedbe zakonite zastopnice, ki zatrjevanega razloga za izključitev krivde, ocenjena vsak zase ali oba skupaj, ne potrjujeta.

9Po pritožniku sta višina kazni zapora in dolžina preizkusne dobe v pogojni obsodbi pretirano določeni, saj je bil obdolženčevi predhodni obsojenosti dan prevelik pomen, kot je bilo na drugi strani v premajhni meri upoštevano, da je bil obdolženi obsojen za relativno lahko kaznivo dejanje, da je zakonito zastopnico poklical in jo prosil za odlog plačila in da je preživnino plačeval celo tedaj, ko se je nahajal v priporu.

10Sodišče druge stopnje se strinja, da obdolženi še ni bil obsojen za istovrstno oziroma identično kaznivo dejanje, je pa bil po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje že dvakrat obsojen za kaznivo dejanje z istim objektom kazensko pravnega varstva. Pravilno je bilo ravnano tudi tedaj, ko se je sodišče prve stopnje pri odmeri določene kazni osredotočilo na težo konkretnega kaznivega dejanja namesto na težo kot posredno izhaja iz višine zagrožene kazni pri abstraktno predpisanem kaznivem dejanju. V tem primeru je namreč teža stvar zakonodajalca, ki po lastni kriminalitetno politični oceni določa zgolj kaznovalne okvirje in ne že, da mora biti kazen zaradi okvirjev samih nižje ali višje odmerjena. Ker je obdolženi poklical zakonito zastopnico in prosil za odlog plačila, dejanje z vidika otrokovih koristi ni bilo lažje, medtem ko je bila obdolženčeva delna poravnava zapadlih zneskov preživnine pri odmeri kazni v celoti upoštevana. Pomeni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri določene kazni in preizkusne dobe upoštevalo vse odločilne okoliščine, po razumljivih razlogih pa še tiste, ki jih pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ne omenja in ki skupaj s preizkušenimi utemeljujejo odmero v okvirjih, ki teže kaznivega dejanja in obdolženčeve krivde v ničemer ne presegajo.

11Po obrazloženem in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika R.S. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Izrek o obdolženčevi oprostitvi plačila sodne takse temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.