VSL Sklep II Cp 2273/2019

Pritožbam se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1V tem postopku sodišče prve stopnje po razdružitvi predloga za vzpostavitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča na več različnih postopkov odloča o vzpostavitvi etažne lastnine za stavbo 000/281, ki je v zemljiški knjigi poimenovana »drvarnica s kokošnjakom«. V zemljiški knjigi je vpisana kot del stavbe z ID znakom 000-259. Na parceli, na kateri stoji, je vknjiženo lastništvo v korist vsakokratnega lastnika stavbe z ID znakom 000-259.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predvsem ugotovilo, da na stavbi, stoječi na parceli 189/1 in 190/5, k. o. 000, brez naslova, obstoji etažna lastnina, določilo pripadajoči zemljišči k stavbi, solastniške deleže na splošnih skupnih delih, določilo posamezna dela stavbe z ID znakoma 000/281-1 in ID 000/281-2 ter lastninsko pravico na posameznih delih in odločilo o prenosu izvedene pravice.

3Zoper tak sklep se pritožujejo drugi predlagatelj in tretja predlagateljica ter druga nasprotna udeleženka in prva udeleženka. Vsi predlagajo razveljavitev ali spremembo sklepa.

Drugi predlagatelj in tretja predlagateljica s sklicevanjem na pogodbo o nakupu štirisobnega stanovanja zastopata stališče, da je sporni objekt v celoti njun, saj sta ga tudi prenovila.

Druga nasprotna udeleženka zastopa stališče, da je sama lastnica celotnega posameznega dela št. 2 spornega objekta, ki ga izključno uporablja od leta 1984.

Prva udeleženka pa meni, da je sama lastnica celotnega objekta, saj ga drugi predlagatelj in tretja predlagateljica nista nikoli kupila. Pri tem se sklicuje na prodajne pogodbe.

4V odgovorih na pritožbe, tisti udeleženci, ki so jih vložili, ponavljajo svoje pritožbene navedbe.

5Pritožbe so utemeljene.

6Razlogi izpodbijanega sklepa so tako pomanjkljivi, da ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)); sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev, ki so jih podali udeleženci postopka (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), materialno pravo pa je uporabilo napačno oziroma ga, kljub sklicevanju na določbe Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) ni uporabilo (355. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

7Iz izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče lahko ugotovi, da je objekt 000/281 v zemljiški knjigi poimenovan »drvarnica s kokošnjakom« in vpisan kot del stavbe z ID znakom 000-259. Gre torej za objekt, ki (očitno) stoji ločeno od večstanovanjske stavbe, in je bil v preteklosti objekt zunanje ureditve.¹ Kdo so lastniki stavbe z ID znakom 000-259 in ali so to morda le pritožniki (za katere je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom določilo lastninsko pravico) iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti.

8Iz obrazložitve sklepa izhaja še, da druga nasprotna udeleženka trdi, da objekt od leta 1984 uporablja za shranjevanje premoga² in da drugi predlagatelj in tretja predlagateljica trdita, da sta drvarnico s kokošnjakom v celoti prenovila. Kaj je drvarnica s kokošnjakom po prenovi oziroma v času odločanja, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Glede na to, da je na njej vzpostavilo etažno lastnino, ugotovilo pripadajoče zemljišče in napovedalo izbris vpisa, da sporna stavba predstavlja del stavbe z ID znakom 000-259, se je najverjetneje (a ne izrecno) postavilo na stališče, da gre za (samostojno) stavbo in ne več objekt zunanje ureditve. Kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporna stavba postala samostojna stavba ter prenehala biti del stavbe z ID znakom 000-259 oz. pomožni objekt zunanje ureditve te stavbe (če je), pritožbeno sodišče iz razlogov izpodbijanega sklepa ne more ugotoviti, je pa pravno relevantno.

9Pravno relevantno je zato, ker ZVEtL-1 ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah (1. odstavek 17. člena ZVEtL-1), torej ne na kakšnih drugih objektih, ki niso stavbe. Kaj je stavba, ZVEtL-1 izrecno ne določa, opredelitev tega pojma najdemo v Zakonu o evidentiranju nepremičnin (ZEN).³ Stavba je v skladu s 1. odstavkom 71. člena ZEN objekt, v katerega lahko človek vstopi, in ki je namenjen njegovemu stalnemu ali začasnemu prebivanju, opravljanju poslovne ali druge dejavnosti ali zaščiti ter ga ni mogoče prestaviti brez škode za njegovo substanco. Ali je sporni objekt stavba (kar je prvo dejstvo, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da bi lahko pravilno uporabilo določbe ZVEtL-1), iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti.

10Prav tako ni mogoče ugotoviti, s katerim ravnanjem (in čigavim) je nekaj, kar je bilo objekt zunanje ureditve⁴, postalo stavba - morebiti z gradnjo enega od etažnih lastnikov na tujem svetu, morda s kakšno pogodbo o odsvojitvi skupnega dela večstanovanjske stavbe. Pritožbeno sodišče o tem lahko le ugiba.

11Kako je glede na to, da je sporni objekt vpisan kot del stavbe z ID znakom 000-259⁵, lahko sodišče prve stopnje ugotovilo njegovo lastninsko pripadnost na podlagi podatkov zemljiške knjige, pritožbeno sodišče prav tako ne more ugotoviti. Lastninsko pripadnost (če gre za samostojni objekt) bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo ob upoštevanju pravnih naslovov (19. člen ZVEtL-1) in morebitnega priposestvovanja (20. člen ZVEtL-1). Pritožniki so trditve v tej smeri podali (ponavljajo jih v pritožbah), a se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, zakaj ne, pa ni pojasnilo.

12Zaradi vsega opisanega je višje sodišče pritožbam ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Kršitve določb postopka so namreč takšne narave in obsega, da jih s pritožbeno obravnavo ne bi bilo mogoče odpraviti, pomanjkljivosti dejanskih ugotovitev pa tako obsežne, da bi njihovo odpravljanje na pritožbeni obravnavi pomenilo prvo obravnavo vseh odločilnih vprašanj pred sodiščem druge stopnje, kar je nedopustno.

13V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, kaj je sporni objekt v naravi, nato pa ob pravilni uporabi določb ZVEtL-1 in ZEN ugotoviti, ali gre za stavbo. Če gre za stavbo, bo moralo ugotoviti, kako in kdaj je nastala („se osamosvojila“), nato pa glede na v času nastanka veljavno pravo ugotoviti, kdo je (p)ostal lastnik stavbe oziroma njenih delov po kriterijih, določenih v 18. do 24. členu ZVEtL-1.⁶ Če pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne gre za stavbo, ampak za objekt zunanje ureditve, torej skupni del druge stavbe, na njem ne bo moglo samostojno vzpostavljati etažne lastnine in celo ugotavljati pripadajočega zemljišča, pač pa bo moralo poskrbeti za obravnavo dela stavbe skupaj s stavbo (kakor se je ta postopek začel). Pritožbeno sodišče mora opozoriti še na neustrezno urejenost spisa, ko so vloge udeležencev postopka popisane kot priloge (npr. priloga B 11 v spisu) in na to, da iz podatkov v spisu ni jasno, ali sodišče šteje za udeležence tega postopka vse, ki jih je navedlo v uvodu, ali le tiste udeležence, ki jih je navedlo v II. točki izreka sklepa z 21. 12. 2011.

¹ Prim. 2. odstavek 23. člena ZVEtl-1: Za objekte zunanje ureditve se štejejo tiste stavbe in drugi objekti, ki so v funkciji redne rabe stavbe, na kateri se vzpostavlja etažna lastnina, ali njenih posameznih delov (npr. zunanje kolesarnice, zaklonišča, garaže, drvarnice).
² Kar bi tudi kazalo na to, da gre za objekt zunanje ureditve.
³ Ta primarno definira nepremičnino, in sicer kot zemljišče s pripadajočimi sestavinami (1. odstavek 2. člena ZEN); zemljišče je zemljiška parcela, ki je evidentirana v zemljiškem katastru (2. odstavek 2. člena ZEN); pripadajoče sestavine zemljišč pa so stavbe in deli stavb, ki so evidentirani v katastru stavb (3. odstavek 2. člena ZEN).
⁴ Možno bi bilo celo, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da drvarnica s kokošnjakom ni bila objekt zunanje ureditve, a tega stališča ni obrazložilo.
⁵ Ki torej deli lastninsko usodo stavbe.
⁶ Ker so ugotovitve v izpodbijanem sklepu tako pomanjkljive, višje sodišče natančnejših napotkov za nadaljnje delo ne more ponuditi.