22. člen ZVEtL-1

Dokazna pravila in domneve, ki se nanašajo na dokazovanje pravic na posameznih delih stavbe (19. do 22. člen) in na položaj skupnih delov stavbe (23. člen), sodišče uporabi le za presojo tistih spornih dejstev in pravic oziroma pravnih razmerij, o katerih še ni pravnomočno odločilo drugo sodišče oziroma pristojni organ. Če je o njih že pravnomočno odločil matični organ v matičnem postopku, je o predhodnih vprašanjih sodišče v tem postopku vezano na njihove pravnomočne odločbe. Pogoj pa je, da je sporno vprašanje, ki se izpostavi v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, obseženo z objektivnimi, časovnimi in subjektivnimi mejami pravnomočnosti odločbe, izdane v drugem postopku.

Sodišče v postopkih pridobitve in vzpostavitve etažne lastnine odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega organa (18. člen ZVEtL-1). To določbo pa je sodišče očitno spregledalo in se ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem, ali med udeleženci sploh obstaja spor glede lastninske pravice pritožnic na obravnavanem posameznem delu stavbe. Dejstvo, da predlagateljici nista predložili izvirnikov pravnih poslov, ampak le fotokopije, ni razlog, da se ne bi upoštevala (tudi) priposestvovalna doba njune pravne prednice.

Ker iz navedb iz obravnavanega predloga in listin ne neposredno ne implicitno ne izhaja, da bi bila prodajna pogodba z dne 30. 12. 2003 ter zemljiškoknjižno dovolilo z dne 8. 5. 2013 notarsko overjena in da bi bil torej sklenjeni pravni posel perfekten, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoj za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 234. člena ZZK-1 v zvezi z 22. členom ZVEtL-1 ni podan. Ker je trditveno in dokazno breme o verjetnem izkazu, da je bilo v njegovo korist oziroma v korist njegovih pravnih prednikov izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice, na predlagatelju, ki ga zastopa pravno kvalificirani pooblaščenec, predlagatelj ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi ga moralo sodišče pozvati k dopolnitvi predloga.

V postopkih za vzpostavitev in pridobitev etažne lastine, sodišče odloči na podlagi dokaznih pravil in domnev.

Če pridobitelj posameznega dela stavbe na zahtevo sodišča ne more predložiti izvršilnega pravnega naslova, ker se je ta izgubil ali je bil uničen, lahko v roku, ki mu ga določi sodišče, predlaga vzpostavitev pravnega naslova.

ZVEtL-1 ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah, ne na kakšnih drugih objektih, ki niso stavbe. Ali je sporni objekt stavba (kar je prvo dejstvo, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da bi lahko pravilno uporabilo določbe ZVEtL-1), iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti. Prav tako ni mogoče ugotoviti, s katerim ravnanjem (in čigavim) je nekaj, kar je bilo objekt zunanje ureditve, postalo stavba. Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da ne gre za stavbo, ampak za objekt zunanje ureditve, torej skupni del druge stavbe, na njem ne bo moglo samostojno vzpostavljati etažne lastnine in celo ugotavljati pripadajočega zemljišča, pač pa bo moralo poskrbeti za obravnavo dela stavbe skupaj s stavbo.