VSL Sodba II Cp 322/2020

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

- v točki 1 izreka tako, da se zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka E. T. je dolžan tožeči stranki L. S., D. S., Š. S. in M. S., plačati 7.000 EUR v roku 15 dni po izdaji te sodne odločbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 21. 10. 2016 dalje do plačila.“ zavrne;

- v točki 3 izreka pa tako, da se ta po spremembi glasi: „Tožeče stranke so dolžne toženima strankama v roku 15-tih dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča povrniti 1.951,73 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. Tožeče stranke so dolžne prvi toženi stranki v roku 15-tih dni od prejema te sodbe povrniti 311,68 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

III. Tožeče stranke in druga tožena stranka same nosijo vsaka svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvemu tožencu E. T. (v nadaljevanju toženec) naložilo, da tožnikom v roku 15-tih dni plača 7.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2016 dalje do plačila (točka I izreka). Zahtevek zoper drugo toženo stranko B. T. (v nadaljevanju toženka) je zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (točka III izreka).

2Pritožbo vlagata oba toženca. Izpodbijata odločitev v 1. in 3. točki izreka. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zavrnjen tudi zahtevek zoper toženca, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očitata, da je odločalo mimo trditvene podlage in kršilo razpravno načelo. Tožniki zahtevka niso utemeljevali s trditvami o najemni pogodbi, njeni odpovedi in neupravičeni obogatitvi. To tudi sicer ni bilo dokazano. Tožencema je bila kršena pravica do izjave, saj se o tem, da gre za najemno razmerje, da je bilo to odpovedano in da gre na njuni strani za obogatitev, nista mogla izjaviti.

V nadaljevanju oporekata dejanskim ugotovitvam. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je med strankami obstajal dogovor, po katerem sta se prvi tožnik in pok. A. S. zavezala, da tožencema izročita 7.000 EUR in kupnino od prodanih nepremičnin v V., toženca pa sta se zavezala, da bosta zanju skrbela in jima nudila bivanje v T. hiši. Nepravilna je tudi ugotovitev, da je bilo 7.000 EUR izročenih v sklopu dogovora o obnovi hiše. Ta denar je bil, kot sta trdila toženca, izročen v potrditev dogovorjenega, pri čemer dogovor smiselno izhaja iz oporoke prvega tožnika z dne 28. 4. 2016. To sta ob zaslišanju potrdila tako prvi tožnik kot toženka. V nadaljevanju povzemata relevanten del toženkine in tožnikove izpovedbe. Ker naj bi toženca dobila celotno kupnino od prodane hiše na V., je življenjsko in logično, da sta obnovo začela z lastnimi denarnimi sredstvi. Sta pa toženca prejeti denar, čeprav ni bil tak dogovor, kasneje res porabila za obnovo in ne za druge namene. Dodajata še, da sta šla v obnovo zaradi dogovora, da bosta prvemu tožniku in njegovi ženi nudila varstvo, oskrbo in nego in da bosta živela bližje in ne zaradi dogovora o obnovi. Obnova je bila zahteva prvega tožnika (prilagoditev kopalnice za ženo prvega tožnika, ureditev kuhinje in spalnice, ureditev inštalacij, beljenje) in ni bila dogovorjena. Podrejeno izpostavljata tudi to, da sta v teku postopka navedla, da jima je bilo 7.000 EUR izročenih, čeprav sta prvi tožnik in njegova žena vedela, da jima nič ne dolgujeta. Tega zato ni mogoče zahtevati nazaj. Sodba o tem nima razlogov.

3Tožniki so na pritožbo odgovorili. Menijo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. S tem, ko je uporabilo drugačno materialnopravno podlago, ni storilo nobene procesne kršitve. Predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločitve.

4Pritožba toženke ni dovoljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

5Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnikov zoper toženko (pravnomočno) zavrnilo¹, pritožbeno sodišče, saj na to pazi po uradni dolžnosti, najprej pojasnjuje, da toženka za vloženo pritožbo zoper odločitev, ki se nanaša le na toženca, nima procesne legitimacije. Ker je takšna pritožba nedovoljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP zavrglo.

6V nadaljevanju je obravnavalo pritožbo toženca in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo ne očitanih ne uradoma upoštevnih kršitev postopka. Pravilno je ugotovilo tudi vsa odločilna dejstva, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepravilno ugodilo tožbenemu zahtevku.

7Po 3. odstavku 180. člena ZPP sodišče v primeru, da tožeča stranka v tožbi navede pravno podlago tožbenega zahtevka, nanjo ni vezano in odloča o tožbi tudi, če je sploh ne navede. Pravna kvalifikacija je torej naloga sodišča. To stališče, ki v sodni praksi nikoli ni bilo sporno, je že pojasnilo tudi Ustavno sodišče, ko je v odločbi Up 108/04 z dne 8. 9. 2005 zapisalo: „Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogodka. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke.“ Sklicevanje tožnikov na shranjevalno pogodbo (pa tudi na zloženo pogodbo z elementi podjemne in darilne pogodbe²) ter tožencev na „ustni dogovor“, zato ne more biti ovira, da je sodišče prve stopnje, glede presoje konkretno zatrjevanih in ugotovljenih dejstev, uporabilo drugo pravno podlago³.

8Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja prekoračilo trditveno podlago in s tem kršilo razpravno načelo ter pravico toženca do izjave. Vse dejanske ugotovitve, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, so bile del trditev, ki sta jih pravdni stranki ponudili v svojih vlogah. Pri tem ni pomembno, da gre v večjem delu za trditve tožencev, ne pa tožnikov. Razpravno načelo (glej 7. in 212. člen ZPP) namreč pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki sta jih stranki navedli, brez pomena pa je, katera od strank je neko dejstvo navedla.⁴ Glede na to, da pritožnik med dejstvi, ki naj ne bi bila zatrjevana, omenja najemno razmerje, odpoved pogodbe in neupravičeno obogatitev, pa pritožbeno sodišče dodaja, da gre za pravne pojme, ki, tudi če bi jih katera od pravdnih strank navedla, ne bi sodili med dejanske navedbe. Med njimi je bilo namreč sporno, do kakšnega dogovora je sploh prišlo in je zato že iz tega razloga vprašljivo, ali bi stranka tak pravni pojem uporabila pravilno.

9Sodišče prve stopnje se do navedb tožencev, da sta prvi tožnik in njegova žena tožencema denar izročila, čeprav sta vedela, da jima nič ne dolgujeta, res ni posebej opredelilo, a s tem ni storilo ne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne smiselno zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z vidika materialnopravne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, te navedbe niso odločilne. Celo več. Ob trditvah tožencev, da je bil denar izročen zaradi sklenjenega ustnega dogovora, so tudi nesklepčne in posledično očitno neutemeljene. Do takih navedb pa se sodišču, kljub načelni obveznosti seznanitve in opredelitve, ni treba posebej izjavljati.

10Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med prvim tožnikom in njegovo (med postopkom umrlo) ženo na eni ter tožencema na drugi strani, prišlo do sklenitve ustnega dogovora, po katerem sta se prvi tožnik in njegova žena zavezala tožencema izročiti znesek 7.000 EUR in po izvedeni prodaji nepremičnin v V., tudi prejeto kupnino, toženca pa sta se zavezala, da bosta zanju skrbela in jima omogočila (do smrti oziroma do poslabšanja njunega zdravstvenega stanja) bivati v (obnovljeni) T. hiši. Prvi tožnik je v posledici takega dogovora tožencema 26. 4. 2016 izročil 7.000 EUR. Z njimi naj bi toženca začela prenovo hiše. Ta se je dejansko začela 3. 5. 2016, toženca pa sta poleg prejetega denarja, v prenovo vložila tudi svoja sredstva. Pri prenovi so bile upoštevane tožnikove zahteve (namestitev tuš kabine namesto kadi; prilagoditev WC-ja potrebam tožnikove invalidne žene). 25. 7. 2016, še pred dokončanjem adaptacijskih del in pred preselitvijo prvega tožnika in njegove žene v hišo, je prvi tožnik toženca preko telefona obvestil, da odstopa od pogodbe. Tožniki niso izkazali svojih trditev, da sta toženca kršila sklenjen ustni dogovor. Sodišče je ugotovilo tudi to, da je prvi tožnik soglašal le s ustno obliko dogovora in da je 28. 4. 2016, to je dva dni po izročitvi 7.000 EUR, napisal oporoko, v kateri je potrdil dogovor, da sta toženca pripravljena nuditi oskrbo, tožnik in njegova žena pa jima bosta izročila vse imetje. T. hiša je na podlagi dedovanja last toženca in je še sedaj prazna.

11Toženec s pritožbo izpodbija dejanske ugotovitve glede vsebine dogovora in namena izročitve zneska 7.000 EUR. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo izvedene dokaze (to je izpovedbe zaslišanih strank in predloženo oporoko) ter navaja, da je bil namen sredstev drugačen (šlo naj bi za potrditev dogovora, da toženca poskrbita za varstvo, oskrbo in nego prvega tožnika in njegove žene, slednja dva pa naj bi tožencema izročila kupnino, prejeto s prodajo svoje nepremičnine); da sta obnovo začela z lastnimi sredstvi in da obnova ni bila dogovorjena.

12Pritožbeno sodišče mu ne sledi in sprejema dokazno oceno ter jasne, logične in dokazno podprte razloge sodišča prve stopnje. V prvi vrsti ugotavlja, da pritožbene navedbe v večjem delu⁵ nasprotujejo temu, kar sta toženca pred sodiščem prve stopnje sama trdila in dokazovala. Tako sta glede vsebine ustno sklenjenega dogovora trdila to, kar je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo. Enako velja glede namena, zaradi katerega je bil tožencema denar izročen, in glede vira iz katerega je bil financiran začetek obnove.⁶ Ne glede na to pa pritožnik s tem, kar je navedel v pritožbi, tudi sicer ne more vzbuditi dvoma v dokazno oceno. Sklicuje se namreč le na posamezne (iz konteksta iztrgane) dele izpovedb, ki so mu po njegovem mnenju v korist, spregleda pa ostalo. Pritožbeno sodišče samo primeroma izpostavlja, da sta oba toženca ob zaslišanju povedala, da je bil izročeni denar namenjen financiranju začetka obnove, ki je bila dogovorjena⁷, potrdila pa sta tudi z njune strani zatrjevano vsebino dogovora. Njuno izpovedbo je v relevantnih delih potrdil tudi zaslišani A. T., posredno pa tudi nekatere druge ugotovljene okoliščine (glej razloge v točkah 11 do 16 izpodbijane sodbe). Tudi vsebina oporoke ne dokazuje česa drugega. Dejansko stanje je bilo glede na zgoraj obrazloženo pravilno ugotovljeno.

13Je pa sodišče prve stopnje, ob upoštevanju povzetih dejanskih ugotovitev, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je imelo obligacijsko razmerje, ki je nastalo med prvim tožnikom in njegovo ženo ter tožencema, naravo najemne pogodbe s trajanjem do smrti prvega tožnika in njegove žene oziroma do poslabšanja njunega zdravstvenega stanja. Pri presoji je spregledalo, da je najemna pogodba (tudi tista, ki jo ureja Stanovanjski zakon, v nadaljevanju SZ-1) nujno odplačna in mora najemnik za uporabo plačevati nadomestilo (najemnino). V konkretnem primeru ugotovljena dejstva ne omogočajo zaključka, da je bilo med pogodbenimi strankami tako plačilo dogovorjeno. Prvi tožnik in njegova žena sta se sicer zavezala tožencema izročiti 7.000 EUR in kupnino, ki bi jo prejela ob prodaji svoje nepremičnine, vendar za nobenega od teh zneskov sodišče ni ugotovilo, da (v celoti ali delno) predstavlja plačilo za uporabo nepremičnine. Tega nobena od pravdnih strank niti ni trdila. Na tako presojo tudi ne more vplivati sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo VS RS II Ips 400/2011, saj ne gre za primerljivo dejansko stanje.⁸

14Ne glede na to, da se pritožbeno sodišče ne strinja s pravno kvalifikacijo ustnega dogovora, ki je bil sklenjen, pa soglaša s tem, da sta imela prvi tožnik in njegova žena pravico sklenjeni ustni dogovor odpovedati. Ob upoštevanju vsebine dogovora, je bil namreč po presoji pritožbenega sodišča sklenjen obligacijski dogovor o ustanovitvi osebne služnosti stanovanja⁹ z nekaterimi elementi, ki so značilni za pogodbo o preužitku (pomoč in oskrba), tudi tak dogovor pa je, ob upoštevanju 241. člena SPZ v zvezi z 248. členom SPZ, s strani služnostnega upravičenca mogoče odpovedati z enostransko izjavo. Ustni dogovor je zato z odpovedjo¹⁰, ki jo je prvi tožnik sporočil tožencema, nedvomno prenehal veljati.

15Pritožbeno sodišče je na koncu moralo odgovoriti še na vprašanje, ali je toženec znesek 7.000 EUR, ki je bil vložen v obnovo njegove hiše, zaradi odpovedi pogodbe dolžan vrniti. Sodišče prve stopnje, ki je zahtevku ugodilo, je menilo, da je z odpovedjo odpadla pravna podlaga in je toženec (kot lastnik nepremičnine, kamor je bil denar vložen), na podlagi 190. člena OZ, tožnikom dolžan nadomestiti enako količino denarja. Pritožbeno se s tem ne strinja. Drži sicer, da je ustni dogovor z odpovedjo nehal veljati, a to pomeni le odpad podlage za naprej, ne pa za nazaj. Prvi tožnik in njegova žena sta ta znesek tožencema izročila zaradi izpolnitve obveznosti, ki sta jo prevzela z ustnim dogovorom, toženca pa sta prejeti denar na podlagi istega (takrat še veljavnega) dogovora porabila za dogovorjen namen, to je prenovo hiše, v katero naj bi se tožnik in njegova žena preselila. Povračilna obveznost vrniti prejeti znesek zato ni nastala. Glede na to, da so tožniki v vlogi z dne 26. 3. 2018 omenjali, da sta toženca zaradi obnove hiše obogatena, pa pritožbeno sodišče, ne da bi se s tem kakorkoli opredeljevalo do morebitne (ne)utemeljenosti takega zahtevka, dodaja, da tožniki v tem postopku niso ponudili dovolj trditev, ki bi omogočile presojo zahtevka v tej smeri.

16Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in v izpodbijanem delu sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek zoper toženca.

17Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, je ponovno odločilo tudi o stroških celotnega postopka. Ker so ob upoštevanju spremenjene odločitve tožniki s tožbo v celoti propadli, so dolžni tožencema povrniti vse njune potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP), ki so jima nastali pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tožencema ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) priznalo sledeče nagrade: za odgovor na tožbo 440 točk (tar. št. 19/1 in 7. člen OT), za prvo pripravljalno vlogo 440 točk (tar. št. 19/1 in 7. člen OT), za drugo pripravljalno vlogo 330 točk (tar. št. 19/2 in 7. člen OT), za pripravljalni in prvi narok 440 točk (tar. št. 20/1 in 7. člen OT), za tretjo pripravljalno vlogo 220 točk (tar. št. 19/3 in 7. člen OT), za četrto pripravljalno vlogo 220 točk (tar. št. 19/3 in 7. člen OT), za narok dne 20. 11. 2018 220 točk (tar. št. 20/2 in 7. člen OT), za urnino 100 točk (prvi odstavek 6. člena OT), za narok 5. 3. 2018 220 točk (tar. št. 20/2 in 7. člen OT) in za materialne stroške 2 % oziroma 1 % skupno priznanih nagrad (tretji odstavek 11. člena OT), to je 36,30 točk, skupno torej 2.666,30 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znese 1.599,78 EUR, skupaj z 22 % DDV-jem (351,95 EUR) pa 1.951,73 EUR. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo. Pri nagradi za razgovor s stranko gre za nagrado, ki je že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na tožbo; urnina in materialni stroški pa so bili priglašeni v previsokem znesku.

18Toženec je uspel tudi v pritožbenem postopku in je zato na podlagi zgoraj citiranih prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP upravičen tudi do povračila pritožbenih stroškov. Glede na to, da je isti pooblaščenec zastopal tudi toženko (katere pritožba je bila zavržena), je pritožbeno sodišče štelo, da na toženca odpade polovica priglašenih stroškov. Za pritožbo mu je tako priznalo ½ od zahtevanih 413 točk (po tar. št. 21/1 bi bil sicer upravičen do višje nagrade), to je 206,5 točke in ½ materialnih stroškov, to je 4,13 točke, skupaj 210,63 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 126,38 EUR, skupaj z 22 % DDV-jem (27,80 EUR) pa 154,18 EUR. Na toženca odpade tudi polovica plačane takse, to je znesek 157,50 EUR. Tožniki so mu dolžni zato povrniti skupaj 311,68 EUR. Toženka, saj s pritožbo ni uspela, do povračila ni upravičena. Enako velja za tožnike, ki so stroške, ki so jim nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, dolžni nositi sami.

¹ Ker zoper to odločitev nobena od strank ni vložila pritožbe, je z iztekom pritožbenega roka postala pravnomočna.
² Glej vlogo z dne 15.2. 2017 (list. št. 12).
³ O tem, ali je uporabljena pravna podlaga tudi pravilna, se bo pritožbeno sodišče izjavilo v nadaljevanju.
⁴ Glej A. Galič, D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, 1. knjiga, stran 66 in 67; in sodbo VS RS II Ips 79/2018.
⁵ Izjemo predstavlja navedba o plačilu 7.000 EUR zaradi potrditve dogovora, ki pa je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje ponujena skupaj s trditvijo, da je bil denar izročen za financiranje (začetka) obnove.
⁶ Glej navedbe v odgovoru na tožbo z dne 4. 1. 2017 (list. št. 8), stran 2, tretji odstavek.
⁷ Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja toženke 20. 11. 2018, stran 19 (odgovor na prvo vprašanje), stran 20 (ko toženka pove, s kakšnimi besedami je prvi tožnik izročil denar) in stran 25 (odgovor na vprašanje, zakaj je bil denar dan). Glej tudi prepis zvočnega posnetka zaslišanja toženca, stran 30 (odgovor na prvo vprašanje), stran 33 (odgovor na vprašanje, kdaj je bilo prvič govora, da bi se prvi tožnik in žena preselila).
⁸ V citirani zadevi je bilo ugotovljeno, da tožnica izročila tožencu določen denarni znesek zato, da si je s tem zagotovila pravico bivati v hiši do smrti.
⁹ Služnost stanovanja je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca (prvi odstavek 247. člena SPZ). Je lahko odplačna ali neodplačna. Traja najdlje do smrti (227. člen SPZ).
¹⁰ Pri tem ni odločilno, da je prvi tožnik odpoved poimenoval odstop.