247. člen SPZ

Za veljavnost dogovora o brezplačni uporabi nepremičnine, kot ga zatrjujeta toženca, ni potrebno, da bi imela tožnica na predmetu uporabe lastninsko pravico. Zatrjevan dogovor je obligacijski pravni posel, v katerem nastanejo pravice in obveznosti med pogodbenima strankama. Ob upoštevanju zatrjevane vsebine dogovora, je bila dolžnost tožnice omejena na to, da tožencema omogoči brezplačno rabo stanovanja, pri čemer je tako rabo dolžna zagotavljati do izgradnje hiše obeh tožencev (razen če bi A. A. stanovanje želela ponovno sama uporabljati). OZ ne določa, da bi tak dogovor lahko sklenil le lastnik nepremičnine, in tudi ni prepovedan. Tožnico je torej dogovor, če je bil sklenjen, zavezoval že v času, ko je bil lastnik nepremičnine njen oče, zavezuje pa jo tudi sedaj, ko je njena lastnica sama.

Ni mogoče šteti štirimesečnega bivanja v hiši med materjo in tožencem (sinom) za takšno družinsko življenjsko skupnost, ki bi pripeljala do položaja, ko je toženec v stanovanju bival kot član družine služnostnega upravičenca po 247. členu SPZ. Predvsem pa je sodišče pravilno ugotovilo, da se je mati izselila in ni želela s tožencem imeti takšnega odnosa, ki bi ga lahko opredelili kot skupno gospodinjstvo družine. Ravno obratno: mati se je umaknila pred tožencem in ni želela več bivati v hiši zaradi slabih odnosov.

Pritožnica v tem stečajnem postopku ni upnica, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi morala imeti v postopku preizkusa terjatev in ločitvenih pravic enaka procesna upravičenja kot upniki.

Tožnika navajata, da sta tožnica in toženec sklenila ustni dogovor o brezplačni souporabi hiše do preklica, kot prekarij. Priči neposredno res nista bili prisotni, ko sta tožnica in toženec sklenila ustni dogovor, vendar sta o obstoju takšnega dogovora vedeli izpovedati iz drugih lastnih zaznav. Kljub temu, da sta o sklenjenem dogovoru izvedela od toženca, ne gre za nedovoljen posredni dokaz. Priči sta toženčeva dolgoletna prijatelja in sta izpovedala o tem, kar sta sama zaznala tekom večletnega druženja s tožencem in obiskih pri njemu doma.

Prednostno načelo pomeni, da imajo starejše stvarne pravice prednost pred mlajšimi stvarnimi pravicami. Smiselno enako pravilo določa glede osebnih služnosti, stvarnega bremena in stavbne pravice 3. točka prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP. Pritožnika se na vknjiženo pravico služnosti stanovanja (in stavbnega bremena) ne moreta uspešno sklicevati, saj gre za pozneje pridobljeni izvedeni pravici. V takem primeru zaradi izključujočega učinka uveljavitve hipoteke s prednostnim vrstnim redom, prenehajo vse osebne služnosti in stvarno breme, ki so bile pridobljene po trenutku, od katerega učinkuje vpis najzgodnejše hipoteke v zemljiško knjigo.

Ker toženec nima pravnega naslova za bivanje v hiši, se mora iz nje izseliti.

Glede na trditve tožečih strank razlog za zahtevano razvezo pogodbe o preužitku ni v kršitvi obveznosti v sklopu potrebne in dogovorjene vsakodnevne pomoči in oskrbe prvo tožnice-gledano izključno s stališča pogodbeno opredeljenih pravic in obveznosti strank, temveč le v očitkih, da prvo toženka s svojimi ravnanji ne omogoča prvi tožnici, enako pa velja tudi za drugo tožnico, nemotenega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š. v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše. Ker kmetovanje na prevzeti kmetiji ne predstavlja dela pogodbeno prevzetih obveznosti prvo toženke, posledično, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, opustitev kmetovanja ali morebitno nepravilno kmetovanje tudi ne more biti pravno upošteven razlog za razdor pogodbe. Preužitkarska pogodba je pogodba, pri kateri preužitkar izbere osebo, ki bo zanj skrbela in od katere bo pridobil ustrezno pomoč (v obliki dajatev in storitev) do svoje smrti. Kljub temu pa je sodna praksa že zavzela stališče, da če ni izrecnega drugačnega dogovora pogodbenih strank, za doseganje namena tovrstne pogodbe, ki je v nudenju potrebne pomoči v obliki dogovorjenih dajatev in storitev,

Sodišče postavi praviloma enega cenilca, ki ga izbere sodišče (prvi odstavek 244. in prvi odstavek 245. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Le če so v izdelanem mnenju (ali več mnenjih, če je postavljenih več cenilcev) nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem cenilca, je šele dopustno postaviti novega cenilca (tretji odstavek 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sklicevanje tožnikov na shranjevalno pogodbo (pa tudi na zloženo pogodbo z elementi podjemne in darilne pogodbe) ter tožencev na „ustni dogovor“, ne more biti ovira, da je sodišče prve stopnje, glede presoje konkretno zatrjevanih in ugotovljenih dejstev, uporabilo drugo pravno podlago. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki sta jih stranki navedli, brez pomena pa je, katera od strank je neko dejstvo navedla. Najemna pogodba je nujno odplačna, najemnik mora za uporabo plačevati nadomestilo (najemnino). Sklenjen je bil obligacijski dogovor o ustanovitvi osebne služnosti stanovanja z nekaterimi elementi, ki so značilni za pogodbo o preužitku (pomoč in oskrba), tudi tak dogovor pa je, ob upoštevanju 241. člena v zvezi z 248. členom SPZ, s strani služnostnega upravičenca mogoče odpovedati z enostransko izjavo.

Pravdni stranki obdobja, v katerem lahko toženka biva v stanovanju, nista dogovorili. V danem primeru torej ne gre za služnost stanovanja, saj se poleg pravnega posla zahteva tudi zemljiškoknjižno dovolilo in vpis služnosti v zemljiško knjigo, ki ustvarja konstitutivni učinek. Toženka na podlagi ustnega dogovora osebne služnosti ni mogla pridobiti. Dogovor o brezplačnem bivanju toženke v stanovanju je sodišče pravilno ovrednotilo kot prekarij, ki je posebna oblika posodbenega pravnega razmerja.

Namen regulacijske začasne odredbe je v ureditvi spornega pravnega razmerja do pravnomočne sodne odločbe. V bistvu gre za varstvo obstoječega stanja, ne pa za zavarovanje kasnejše izvršbe. Zato je potrebno pogoje iz 272. člena ZIZ obravnavati strožje. Ker gre za varstvo obstoječega stanja pred nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode, je zato pri izdajanju takšnih začasnih odredb potreben restriktiven pristop, to pa je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Sodišče prve stopnje mora zato ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank zelo omejevalno razlagati pojem težko nadomestljive škode in morajo začasne odredbe ostati omejene zgolj za nujne primere. V postopku zavarovanja je potrebno upoštevati namen in značilnosti začasne odredbe kot časovno omejenega, začasnega sredstva zavarovanja, ki omogoča hitro vmesno odločitev v času, dokler se postopek glede posamezne terjatve ne konča s pravnomočno odločbo. Pri tem se ne prejudicira izid pravdnega postopka in cilj začasne odredbe tudi ni uresničitev zahtevka, pač pa le zagotovitev možnosti, da bo zahtevek mogoče uresničiti s prisilno izvršbo, če bo terjatev ugotovljena z izvršilnim naslo

Tretji, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno (64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). V primeru njegove zavrnitve pa lahko vloži tožbo na ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna. Katera je tista pravica, ki preprečuje izvršbo, se presoja glede na okoliščine posameznega primera. V sodni praksi tožba zaradi nedopustnosti izvršbe največkrat varuje tretjega pred tem, da bi bila za poplačilo upnikove denarne terjatve prodana kakšna njegova stvar. A tudi pri izterjavi nedenarne terjatve (kot v obravnavanem primeru, ko se izvršba nanaša na izpraznitev in izročitev nepremičnine) lahko izvršba poseže v pravni položaj tretjega in ga mora ta varovati že v izvršilnem postopku. To v obravnavanem primeru pomeni, da bi morala tožnika izkazati, da imata na stanovanju takšno stvarno ali obligacijsko pravico, ki preprečuje upniku, da zahteva njuno prisilno izselitev. Ker po prodaji stanovanja toženki v izvršilnem postopku tožnika nimata nobenega pravnega naslova za bivanje v stanovanju, se v tem postopku zaradi nedopustnosti

Pripadnost terjatev rezervnega sklada skupnosti etažnih lastnikov utemeljuje sklep, da je zavezanec za njihovo plačilo etažni lastnik, ne pa imetnik služnosti, in to ne glede na to, ali gre za financiranje vzdrževalnih del ali izboljšav. To ne pomeni, da se pravdni stranki o tem, kdo je zavezanec za plačilo stroškov rezervnega sklada, v njunem relativnem razmerju ne bi mogli dogovoriti drugače, kot je urejeno v zakonu. Ponuja pa odgovor, katera pravila je treba uporabiti za presojo medsebojnih pravic in obveznosti strank spornega pravnega razmerja glede vprašanja, ki ga ti s konkretnim pravilom nista uredili.

Število osebnih služnosti je omejeno (228. člen SPZ), zato stranke ne morejo poljubno oblikovati novih osebnih služnosti, ki bi imele naravo stvarnih pravic.

Prenehanje trajnih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas, je v dispoziciji strank. Trajno dolžniško razmerje, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje, lahko preneha z odpovedjo. Sodna praksa kot pomembno okoliščino pri razločevanju v praksi pogosto zabrisane meje med prekarijem in dovoljenjem, ki je usmerjeno v nastanek osebne služnosti, upošteva npr. vlaganja v nepremičnino, ki kažejo na trajnost (in ne zgolj začasnost) in nepreklicnost razmerja.

Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da imajo po določbi prvega odstavka 247. člena SPZ pravico do uporabe stanovanja ne le imetnik služnosti stanovanja, ampak tudi člani njegove družine in pravilno zaključilo, da je skupnost toženca z A. A. šteti za družinsko skupnost. Višje sodišče se strinja, da ima toženec za bivanje v spornem stanovanju pravni naslov, ki ga izvaja kot član družine iz pravice služnostne upravičenke (svoje matere).

Užitkar mora med trajanjem užitka stvar vzdrževati kot dober gospodar v skladu z njenim gospodarskim namenom in ga bremenijo tako stroški rabe kot stvarna bremena in javne dajatve. Toženec, ki si je ob prodaji stanovanja izgovoril dosmrtno brezplačno osebno služnost stanovanja, hkrati pa se je zavezal plačevati vse stroške stanovanja in tekočega vzdrževanja, mora plačati tudi prispevek v rezervni sklad, saj je bila taka volja pogodbenih strank, ki se je odražala v 9-letni tovrstni izpolnitvi pogodbe.

V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 111. člena SZ-1, saj ima toženec pravni naslov za bivanje v spornem stanovanju, ki ga kot družinski član izvaja iz pravice matere kot služnostne upravičenke. Toženec ima pravni naslov za uporabo stanovanja vse dokler bo njegova mati to stanovanje uporabljala. Skupnost toženca z njegovo materjo je družinska skupnost, saj toženec skupaj z materjo sporne prostore uporablja, toženec in njegova mati pa imata tudi skupno gospodinjstvo. Čas bivanja družinskega člana oziroma čas njegove preselitve v stanovanje z namenom skupnega bivanja z imetnikom služnostne pravice stanovanja ni pogoj za upravičenost takšnega bivanja družinskega člana.

Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari se po splošnih pravilih lahko uveljavlja bodisi na temelju stvarnopravne reparacije, obligacijskih določb o uporabnini ali celo kot odškodnina, kadar je podan element protipravnosti. Če občinski odlok od zavezanca za plačilo NUSZ določa neposrednega uporabnika, to na samo višino koristi iz naslova plačila najemnine ne vpliva, saj ne gre za razmerje med lastnikoma in uporabniki, temveč za razmerje med uporabniki in občino.

Izvršba na premoženjsko oziroma materialno pravico se opravi z rubežem pravice in z njenim unovčenjem, kar pomeni, da mora biti pravica taka, da se njena vrednost lahko izrazi v denarju, je unovčljiva in jo je torej mogoče prodati. Služnost stanovanja je osebna služnost, ki je strogo vezana na osebo in je neodsvojljiva, neprenosljiva in nepodedljiva. Glede na navedeno osebna služnost stanovanja ne predstavlja premoženjske oziroma materialne pravice, katere vrednost bi bilo mogoče izraziti v denarju in ki bi jo bilo mogoče prodati oziroma unovčiti s prenosom na tretjo osebo, zato izvršba na tako pravico ni mogoča. Tudi taka osebna pravica ima sicer določene učinke na premoženjskem področju imetnika, vendar pa se morebitni premoženjski učinki na tretje osebe ne morejo raztezati oziroma tretja oseba (tudi upnik) od njih ne more imeti premoženjske koristi oziroma z njimi ne more doseči poplačila svoje terjatve.