241. člen SPZ

Po prvem odstavku 237. člena v zvezi z 248. členom SPZ upravičenca do služnosti stanovanja bremenijo vsi stroški rabe kot tudi stvarna bremena in javne dajatve, ne glede na korist, ki jo ima od užitka stanovanja zavezanec za plačilo teh stroškov.

Z lastništvom obremenjene nepremičnine je tožnica zaradi stvarnopravnih učinkov vknjižene izvedene stvarne pravice pridobila vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pravnega posla, ki je bil podlaga za nastanek služnosti, vključno s pravico do odpovedi pogodbe (14. člen Pogodbe). Ker služnost na nepremičnini preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (drugi odstavek 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), je tožnica kot lastnica obremenjene nepremičnine upravičena zahtevati izdajo izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti pri nepremičnini in vrnitev predmeta služnosti. Dolžnost vrnitve stvari po prenehanju neprave stvarne služnosti določa 240. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. Ob prenehanju služnosti se vsa lastninska upravičenja vračajo lastniku, zakar je potrebna vrnitev predmeta služnosti. Obveznost vrnitve stvari je obligacijskopravne narave in je utemeljena v zakonu. Lastnik nepremičnine lahko v primeru, če bivši služnostni upravičenec po prenehanju služnosti stvari ne vrne, vrnitev stvari zahteva bodisi z lastninsko tožbo bodisi s tožbo, utemeljeno na obligacijski obveznosti upravičenca, da lastniku po prenehanju služnosti vrne stvar. Za

Ker gre pri uporabi nepremičnine, obremenjene s tovrstno služnostjo, za pravico služnostnega upravičenca in ne za njegovo obveznost, gola opustitev posesti in njeno neizvrševanje sama po sebi ne moreta imeti pravnoposlovnih učinkov enostranske izjave volje o odpovedi vknjiženi stvarni pravici služnosti stanovanja.

Obseg in vsebino vknjižene neprave stvarne služnosti določa pravni posel, ki je (bil) podlaga za nastanek služnosti in ki učinkuje v razmerju do tretjih, kasnejših lastnikov obremenjene (služeče) nepremičnine. Pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti se tako razteza na vsakokratne lastnike služeče nepremičnine, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe, ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi načela relativnosti pogodbenih razmerij v smislu 125. člena OZ. Materialnopravno pravilen je po oceni sodišča druge stopnje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 14. člena Pogodbe, ki vsaki stranki pogodbe daje pravico, da z odpovednim rokom enega leta odpove pogodbo, ne nasprotuje določilu 241. člena SPZ. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi pogodbe s strani služnostnega zavezanca kot načina prenehanja osebne stvarne služnosti, takšna odpoved ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da stranki druga drugi omogočita prenehanje pogodbe in s tem prenehanje pogodbeno ustanovljene neprave stvarne služnosti. V materialnem pravu ni ovire, da sodišče tožbenemu zahtevku po nadomestit

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Glede na trditve tožečih strank razlog za zahtevano razvezo pogodbe o preužitku ni v kršitvi obveznosti v sklopu potrebne in dogovorjene vsakodnevne pomoči in oskrbe prvo tožnice-gledano izključno s stališča pogodbeno opredeljenih pravic in obveznosti strank, temveč le v očitkih, da prvo toženka s svojimi ravnanji ne omogoča prvi tožnici, enako pa velja tudi za drugo tožnico, nemotenega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š. v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše. Ker kmetovanje na prevzeti kmetiji ne predstavlja dela pogodbeno prevzetih obveznosti prvo toženke, posledično, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, opustitev kmetovanja ali morebitno nepravilno kmetovanje tudi ne more biti pravno upošteven razlog za razdor pogodbe. Preužitkarska pogodba je pogodba, pri kateri preužitkar izbere osebo, ki bo zanj skrbela in od katere bo pridobil ustrezno pomoč (v obliki dajatev in storitev) do svoje smrti. Kljub temu pa je sodna praksa že zavzela stališče, da če ni izrecnega drugačnega dogovora pogodbenih strank, za doseganje namena tovrstne pogodbe, ki je v nudenju potrebne pomoči v obliki dogovorjenih dajatev in storitev,

Sklicevanje tožnikov na shranjevalno pogodbo (pa tudi na zloženo pogodbo z elementi podjemne in darilne pogodbe) ter tožencev na „ustni dogovor“, ne more biti ovira, da je sodišče prve stopnje, glede presoje konkretno zatrjevanih in ugotovljenih dejstev, uporabilo drugo pravno podlago. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki sta jih stranki navedli, brez pomena pa je, katera od strank je neko dejstvo navedla. Najemna pogodba je nujno odplačna, najemnik mora za uporabo plačevati nadomestilo (najemnino). Sklenjen je bil obligacijski dogovor o ustanovitvi osebne služnosti stanovanja z nekaterimi elementi, ki so značilni za pogodbo o preužitku (pomoč in oskrba), tudi tak dogovor pa je, ob upoštevanju 241. člena v zvezi z 248. členom SPZ, s strani služnostnega upravičenca mogoče odpovedati z enostransko izjavo.

Stališče sodišča, da bi morala predlagateljica navesti pravno podlago za predlagani vpis izbrisa časovno omejene pravice, in sicer zakonsko določbo, iz 140. člena ZZK-1, ki določa, kaj mora obsegati predlog, ne izhaja. Sicer pa je bilo zahtevi sodišča zadoščeno s tem, ko je predlagatelj svoj predlog obrazložil, pojasnil je na kakšni podlagi izbris obravnavne pravice predlaga (pod zaporedno št. 2, predlogu je priložil pojasnilo v obliki nestandardiziranega dela besedila v smislu 11.člena Pravilnika o zemljiški knjigi).

Prenehanja osebne služnosti zaradi neizvrševanja (upiranje služnosti in triletno neizvrševanje pravice) zakon ne predvideva. Tožnika se očitno nista odpovedala niti svoji služnostni pravici do souporabe večje garaže. Ob upoštevanju v sodbi ugotovljenih okoliščin primera, ko gre za hude spore med ožjimi sorodniki, ki bivajo skupaj v istih stavbah, izpovedi tožnice, da pred vložitvijo tožbe s tožnikom nista posebej zahtevala od toženca izročitve ključev vrat večje garaže ali naj jih odklene, ni mogoče razumeti kot izjavo užitkarja, da se odpoveduje pravici v tem obsegu.

SPZ sicer izrecno določa, da je za izbris potrebna pisna izjava volje lastnika, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, le v primeru izbrisa stvarne služnosti, ki je prenehala zato, ker je ista oseba postala lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine, medtem ko določbe o načinu izbrisa osebne služnosti, ko pride do združitve lastnika in užitkarja v eni osebi, nima. Vendar pravna teorija tudi za te primere razlaga enako: da je potrebna za izbris užitka iz zemljiške knjige (po 248. členu SPZ se za osebno služnost stanovanja smiselno uporabljajo določila o užitku) enostranska izjava oziroma zemljiškoknjižno dovolilo za vpis izbrisa užitka iz zemljiške knjige. V obravnavani zadevi ne gre za primer, v zvezi s katerim bi pravila zemljiškoknjižnega prava izključevala obveznost predložitve listine, ki je podlaga vpisu (izbrisu).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da morebitno tožnikovo izvrševanje dogovorjene služnostne pravice v nasprotju z njenim namenom ali naravo stvari, ni izkazano. Tudi sicer izvrševanje služnosti, ki jo ima tožnik, ni pogoj za njen (nadaljnji) obstoj. Tožnik ima pravico osebne služnosti stanovanja ne zato, ker jo izvršuje, ampak ker je bila v njegovo korist dogovorjena in vknjižena. Okoliščina, ali tožnik služnost potrebuje, za sam obstoj pravice ni ključna. Pravica služnosti stanovanja namreč ne preneha (avtomatično) zaradi neizvrševanja (oziroma ker je imetnik ne potrebuje), ampak zgolj v zakonsko predvidenih primerih (glej 248. v zvezi s 1. odstavkom 241. člena SPZ).

Posledica kršitve pogodbene obveznosti oziroma neizpolnitve le-te je lahko škoda, v konkretnem primeru bi to bila škoda tožnice, ki je svoj del obveznosti (denarni prispevek h kupnini) izpolnila. Vendar tudi za tak primer velja, da je treba izkazati vse predpostavke civilnega delikta, kar tožnici v obravnavanem primeru ni uspelo.

Dolžnik ne zanika, da sodba, s katero je bilo odločeno o vzpostavitvi zemljiškoknjižnega stanja na nepremičninah vpisanih v vl. št. 1 k.o. Vogrsko, ponovno na njegovo ime, še ni izvedena v zemljiški knjigi. Vendar pa je celo v takem primeru za potrebe izbrisa užitka iz zemljiške knjige potrebna izjava lastnika, t.i. enostransko zemljiškoknjižno dovolilo.

Toženca sta z odstranitvijo strehe tožniku preprečila nadaljnje izvrševanje osebne služnosti, s čimer sta tožnika vznemirjala v njegovi služnostni pravici. Zgolj morebitno enoletno neizvrševanje služnosti, ki izhaja le iz toženkine izpovedbe, pa tudi sicer še ne zadošča za zaključek o tožnikovi opustitvi izvrševanja služnosti oziroma o prenehanju služnosti, ki je bila ustanovljena za čas, ko se bo tožnik ljubiteljsko ukvarjal z mizarjenjem.