VSL Sodba V Cpg 897/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je toženki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 10.321,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke:

- na ugotovitev, da je tožeča stranka avtor in imetnik vseh avtorskih pravic na avtorskih delih, ki so izražena v knjižici z nazivom "WALTER WOLF RACING LOGO GUIDE BOOK", ki tvori sestavni del te sodne odločbe, in sicer zlasti stilizirane črke "W", v kateri je izrisana silhueta volka, stiliziranega podpisa "Walter Wolf" in fonta črk, s katerimi je zapisan naziv "Walter Wolf Racing" (I. točka izreka),

- da tožena stranka krši avtorske pravice tožeče stranke, ki so izražene v knjižici z nazivom "WALTER WOLF RACING LOGO GUIDE BOOK", ki tvori sestavni del te sodne odločbe, zlasti na cigaretah in škatlicah cigaret Walter Wolf, Walter Wolf Gold 100's, Walter Wolf White, Walter Wolf White 100's, Walter Wolf Silver, Walter Wolf 20th Anniversary in Walter Wolf Collectors Edition, Walter Wolf Flavour, Walter Wolf Flavour 100's, Walter Wolf Icon ter na promocijskem materialu, kot na primer na promocijskem kartonu Walter Wolf ter na spletni strani www.... (II. točka izreka),

- da je dolžna tožena stranka iz gospodarskih tokov odstraniti in uničiti cigarete, embalažo cigaret in promocijski material, na katerih se nahajajo avtorska dela tožeče stranke (III. točka izreka),

- da se toženi stranki prepoveduje kršenje avtorskih pravic iz omenjene knjižice s predelavo, dodelavo, spreminjanjem, skazitvijo in neupravičenim poseganjem v avtorska dela (IV. točka izreka),

- da je dolžna tožena stranka s spletne strani www.... odstraniti napis Walter Wolf v posebnem fontu, stilizirano črko "W" z izrisano silhueto volka in stilizirani podpis "Walter Wolf", kot so izraženi v knjižici (V. točka izreka),

- zahtevek na prepoved bodočih kršitev avtorskih pravic iz knjižice (VI. točka izreka),

- zahtevek za plačilo zneska 5.000,00 EUR z obrestmi solidarno z gospodarsko družbo T. (VII. točka izreka) in

- zahtevek za plačilo zneska zneska 45.000,00 EUR z obrestmi solidarno z gospodarsko družbo T. in za plačilo zneska 1.255.939,20 EUR z obrestmi od posameznih tam navedenih zneskov (VIII. točka izreka).

Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača 22.320,00 EUR pravdnih stroškov (IX. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V prvem odstavku 125. člena novele ZPP-E je določeno, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, konča po določbah sedaj veljavnega zakona, če ni v tem členu drugače določeno. V drugem odstavku 125. člena ni določeno ničesar, kar bi vplivalo na presojo pritožb v obravnavani zadevi. Prav tako odločba sodišča prve stopnje z dne 23. 5. 2017 ni bila izdana po začetku uporabe novele ZPP-E, to je po 14. 9. 2017 (132. člen ZPP-E), kar bi v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E narekovalo uporabo spremenjenih določb ZPP. Zato je pritožbeno sodišče uporabilo določbe ZPP, veljavnega pred novelo ZPP-E.

6Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo storilo s tem, da je ugodilo prepozno predlaganemu dokaznemu predlogu toženke glede izvedenca forenzične stroke, na rezultate izvedenskega dela pa je oprlo svojo odločitev. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

7Tožnik je v prvostopenjskem postopku trdil, da je avtor logo knjižice in se je pri tem skliceval na zapis v tej knjižici "Designer/author: A. A." V tožbi je predložil fotokopijo knjižice in napovedal, da bo na naroku za glavno obravnavo predložil originalni izvod te knjižice (l. št. 2); to trditev je ponovil v vlogi z dne 25. 9. 2014 (l. št. 76). Na naroku za glavno obravnavo 7. 10. 2014 je v spis vložil en izvod originalne knjižice (trditev na l. št. 104 in priloga A57). Originalnost na naroku predložene knjižice je tožnik zatrjeval tudi v vlogi z dne 14. 11. 2014 (l. št. 122), s katero je odgovoril na poziv sodišča z dne 3. 11. 2014 (l. št. 113). O tem, da je bila z logo knjižico mišljena prav tista iz leta 1979, je razvidno iz navedb tožnika v pripravljalni vlogi z dne 2. 12. 2014 (l. št. 137), kot pravilno opozarja toženka v svojem odgovoru na pritožbo.

8Toženka je nasprotovala avtorstvu tožnika na grafičnih elementih knjižice med drugim z navedbami, da je v obravnavanem postopku vložena knjižica prirejena, saj tožnik v knjižici, ki jo je vložil v spis v postopku na Hrvaškem, ni nikjer naveden kot avtor (odgovor na tožbo na l. št. 17-18 in priloga B6; pripravljalna vloga z dne 29. 7. 2014 na l. št. 42-43; navedbe na naroku 7. 10. 2014 na l. št. 105). Kasneje je toženka podala navedbe tudi o tem, da naj bi nekdo posegel v hrvaški spis in v tamkajšnjo knjižico vstavil strani z navedbo tožnika kot avtorja (vloga z dne 6. 10. 2014 na l. št. 89-90; vloga z dne 22. 10. 2014 na l. št. 110). Svoje navedbe je dokazovala s sklicevanjem na tiste listovne številke hrvaškega spisa, s katerimi je reško sodišče še pred zatrjevanim posegom fotokopiralo spis zaradi oblikovanja dopisa s prilogami dunajskemu sodišču (vloga z dne 5. 11. 2014 na l. št. 119-120; vloga z dne 7. 1. 2015 na l. št. 158). Svoje trditve o tem, da knjižica ni vsebovala navedbe tožnika kot avtorja je dokazovala še s predložitvijo odločbe URSIL, izdane v ugovornem postopku zoper registracijo znamke s spornimi grafičnimi elementi (vloga z dne 15. 1. 2015 na l. št. 165). Toženka je tudi natančno opisala razlike med slovensko in hrvaško knjižico (vloga z dne 6. 10. 2014 na l. št. 91).

9V skladu s prvim odstavkom 107. člena ZPP so lahko listine, ki se priložijo vlogi, v izvirniku ali v prepisu. Razlika med izvirnikom in prepisom listine se kaže v njeni dokazni moči.¹ Iz prej povzete obrambe toženke je jasno, da je tožnikovo zatrjevanje avtorstva na logo knjižici in dokazno moč predložene knjižice izpodbijala s sklicevanjem na primerjavo med dokazi v slovenskem spisu in dokazi, ki jih je tožnik vložil v hrvaški spis. S takšno obrambo je povsem možno izpodbijati dokazno moč logo knjižice, ki je bila predložena v obravnavan spis. Ker sodišče prve stopnje takšnega načina dokazovanja dokazne (ne)vrednosti v ta spis vložene logo knjižice ni sprejemalo, čeprav je bil, kot obrazloženo, povsem primeren način dokazovanja, bi moralo toženko v okviru materialnega procesnega vodstva k drugačnemu načinu dokazovanja tega dejstva jasno pozvati. Zgolj pavšalno navrženo vprašanje na naroku 16. 1. 2015 (l. št. 178) toženki, ali je kje predlagala dokaz z izvedencem glede ugotavljanja starosti knjižice, pogoju konkretiziranega materialnega procesnega vodstva v obravnavanem primeru ne zadosti. Zato toženkin dokazni predlog za angažiranje izvedenca forenzične stroke, ki ga je samoiniciativno podala na naroku v ponovljenem sojenju 16. 6. 2016, ni bil prepozen. Pomanjkljiva dokazna podlaga toženke je v konkretnem primeru posledica dejstva, da sodišče prve stopnje ni ustrezno vodilo postopka in izvajalo materialnega procesnega vodstva, čeprav bi moralo pristnost listine razčistiti najprej.² V skladu s sodno prakso VSRS neustrezno izvajanje materialnega procesnega vodstva izključuje krivdo stranke za prepozno podajanje relevantnih trditev in ponudbo dokaznih sredstev.³ Zato dokazni predlog toženke za angažma izvedenca forenzične stroke šele na naroku 16. 6. 2016 ni bil prepozen. Uvodoma očitana pritožbena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

10Ker je bil dokazni predlog za izvedenca forenzične stroke torej podan pravočasno, tudi do kršitve tožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ni prišlo, kot to neutemeljeno očita v pritožbi. V zvezi s tem očitkom tožnik ni navedel, da se o uspehu dokazovanja z izvedencem ni mogel izreči. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugi del pritožbenih očitkov o neenakem varstvu pravic (točka 4.b/ pritožbe) ne predstavlja tega procesnega očitka, temveč gre po vsebini za izpodbijanje dokazne ocene iz prvostopenjske sodbe.

11Tožnik v pritožbi očita prvostopenjskemu sodišču absolutno bistveno kršitev določb ZPP v obliki protispisnosti, ki naj bi jo storilo v 37. točki obrazložitve s povzemanjem tožnikovih navedb in izpovedbe o tem, da gre pri logo knjižici za avtentičen dokument iz leta 1979. Vendar pritožbeno sodišče v 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe takega zapisa, kot ga sodišču prve stopnje očita tožnik, ne najde. Zato izpodbijana sodba s to procesno kršitvijo ni obremenjena.

12Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič P. R., Ž. Š., M. T., A. M., M. P. in S. P., ni utemeljen. Dokazni predlog mora vselej vsebovati dokazni stavek (dolžnost substanciranja), kar pomeni, da mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj s predlaganim dokazom ugotovi.⁴ Dolžnost substanciranja je sestavni del dokazne ponudbe in obveznost stranke na podlagi 212. člena ZPP. Drugače sodišče dokaznega sklepa ne more sprejeti (prim. prvi odstavek 287. člena ZPP) in postopka ne more voditi ekonomično (prvi odstavek 11. člena ZPP). Dokazovanje obsega le tista dejstva, ki so pomembna (tj. relevantna) za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik konkretizirano ne izpodbija razlogov izpodbijane sodbe o nerelevantnosti ali nesubstanciranosti dokaznih predlogov. Tožnik se v pritožbi sklicuje le na izjave zgoraj navedenih oseb, torej na dokaze, kar pa v odsotnosti ustreznih trditev o dejstvih, ki naj bi jih s temi dokazi dokazovala, predstavlja nedovoljeno nadomeščanje trditvenega bremena z izvedbo dokazov. Ker je dokazni sklep obrazložen, njegovi razlogi pa s pritožbo niso izpodbijani, očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

13Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe o tem, da tožnikovih trditev o original logo knjižici ni mogoče razumeti kot sklicevanja na avtentično knjižico iz leta 1979 ter da je bilo lahko izdanih tudi več izvodov te knjižice, sprenevedanje. Pritožbeno sodišče je že povzelo tožnikove trditve, da je v spis vložena logo knjižica original. Trditev o "originalu" v kontekstu tega spora ni mogoče razumeti drugače kot da gre za prvotno verzijo te knjižice, saj se je tožnik s temi trditvami branil toženkinih očitkov, da je knjižico naknadno priredil z navedbo o svojem avtorstvu. S sklicevanjem na izvod knjižice, ki na drugi strani vsebuje zapis "Designer/author: A. A.", je tožnik namreč uveljavljal domnevo avtorstva, sklicujoč se na švicarski zakon o avtorski pravici iz leta 1922 in 1992 (tožba na l. št. 2-3). Ta dva zakona vsebujeta prvemu odstavku 11. člena ZASP primerljivi določbi, da za avtorja velja tisti, katerega ime, psevdonim ali znak je na običajen način naveden na delu ali pri objavi dela, dokler se ne dokaže nasprotno. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenca forenzične stroke ugotovilo, da sta prva in zadnja platnica natisnjena v drugačnem tisku kot notranje strani, kjer se med drugim nahaja navedba o tožnikovem avtorstvu (44. in nasl. obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato je dokazno vrednost temu dokumentu, in s tem tudi navedbi tožnika kot avtorja v njem, upravičeno odreklo. Sodišče prve stopnje je dokazno natančno ocenilo avtentičnost knjižice, zato pritožbeno sodišče teh razlogov ne bo ponavljalo (44. in nasl. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno izpostavljanje podobnosti med "original" knjižico (priloga A57) in posameznimi stranmi take knjižice (priloge A114 in A115), kjer tožnik ni naveden kot avtor, ne more privesti do zanj ugodnejše odločitve. Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje nato odločilo, da je tožnik s sklicevanjem na domnevo avtorstva propadel (85. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

14Pritožbeno sodišče ne razume, zakaj naj bi predložitev originalne nalepke z znakom W s stiliziranim volkom in napisom WALTER WOLF RACING v tem postopku dokazovala avtorstvo tožnika. Sodišče prve stopnje prav tako ni storilo očitanih procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker omenjeni nalepki ni posvečalo posebnega pomena, kot to zmotno meni tožnik. Tožnik namreč v zvezi s to nalepko ni postavil tožbenega zahtevka. Iz navedb toženke pa je jasno, da je tožnikovo avtorstvo na grafičnih elementih, najsi bodo vsebovani v knjižici ali na nalepki, prerekala, saj je bilo prav to bistvo spora med strankama. Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da naj bi tožnikovo avtorstvo dokazovala predložitev embalaž za kozmetiko in sončnih očal, ki jih je tržila A. P. in katere direktor je bil tožnik. Na teh proizvodih tožnik ni naveden kot avtor.

15Materialnopravno nepomembne so tudi vse pritožbene navedbe v smeri, da toženka ni zmogla svojega dokaznega bremena glede avtorstva Walterja Wolfa. V obravnavanem postopku avtorja ni potrebno določiti, kot si (implicitno) zmotno razlaga tožnik. Ena izmed predpostavk, ki bi jim moral tožnik zadostiti za ugoditev tožbenemu zahtevku, je dokaz svojega avtorstva na grafičnih elementih, ki so zajeti v tožbenemu zahtevku. Če tega bremena ne zmore, z vidika odločanja o tožbenem zahtevku ni pomembno, ali je avtor Walter Wolf ali kdo tretji. Ker to ni pomembno, do drugačnih zaključkov ne more pripeljati niti tožnikovo navajanje, da bi Walter Wolf v pogodbi z dne 16. 10. 1989 zagotovo razkril svoje avtorstvo obravnavanih grafičnih elementov, če bi to res držalo.

16Tožnik je s sklicevanjem na domnevo avtorstva propadel iz že pojasnjenih razlogov o vsebinski prilagojenosti logo knjižice, česar v pritožbi ni uspel izpodbiti. S takim procesnim ravnanjem je tožnik zapravil tudi dobršen del procesne kredibilnosti, ki se sicer od njega pričakuje v skladu z 9. členom ZPP, ki procesnim udeležencem nalaga govorjenje resnice in pošteno uporabo pravic pred sodiščem. Ob takšnem procesnem postopanju je tožnika namreč s sporno logo knjižico težko povezovati. Že zato indica o avtorstvu nikakor ne more predstavljati okoliščina, ki jo izpostavlja tožnik v pritožbi,⁵ da sicer ne bi razpolagal s tolikšnim propagandnim materialom s spornimi grafičnimi elementi (embalaža, fotografije, nalepke, ipd.), če ne bi bil avtor grafičnih elementov na njem. Dostopnost tovrstnega potrošniškega materiala širšim množicam je zaradi pospeševanja prodaje pravzaprav njegovo bistvo. Zato pravkar navedeno avtorstva tožnika ne dokazuje. Enako velja za pogodbo s KZ G. iz leta 2015, ki naj bi jo sklenil tožnik, medtem ko o njej ni znal ničesar izpovedati, kot pravilno opozarja toženka v svojem odgovoru na pritožbo.

17Tožnikovi argumenti z izpostavljanjem časovnega sosledja dogajanja o zatrjevanem nastanku avtorskih del na elementih logo knjižice ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje iz naslednjih razlogov. Pritožbene navedbe, da bi bilo o avtorstvu tožnika mogoče sklepati na podlagi okoliščine, da sta Walter Wolf in R. T. sklenila dogovor 12. 9. 1977, na podlagi katerega se je R. T. zavezal kreirati nov logotip za Walter Wolf Racing in to vložiti kot ustanovni delež njunega skupnega podjema (WALTER WOLF ENTERPRICES), nato pa naj bi tožnik na podlagi naročila R. T. izdelal avtorska dela (kar sta izpovedala tudi zaslišani tožnik in R. T.), so lahko kvečjemu argumenti v tožnikovo škodo. Nasprotujejo namreč izpovedi tožnika in R. T., da je tožnik zatrjevana avtorska dela licenciral družbi A. P., kot izhaja iz dokumenta "Wolf design" in kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (71. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče tudi sicer ne dvomi v tisti del dokazne ocene, ki dokument "Wolf design" opredeli kot dokument z vprašljivo dokazno vrednostjo in ki niti samostojno niti v povezavi z drugimi dokazi ne dokazuje zatrjevanega tožnikovega avtorstva (68. točka obrazložitve). Ker tožnika z logo knjižico na podlagi vsega doslej obrazloženega sploh ni mogoče povezovati,⁶ je povsem sprejemljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je skladnost izpovedb tožnika in R. T. premalo za dokaz avtorstva na zatrjevanih delih premalo v odsotnosti ustreznih materialnih dokazov, ki bi kazali na avtorja in čas izdelave obravnavanih grafičnih elementov (80. in nasl. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Dokazne nevrednosti priče T. T. (75. in nasl. točke izpodbijane sodbe) pa tožnik ne izpodbija s konkretiziranimi razlogi, da bi pritožbeno sodišče v dokazno oceno dvomilo. Do drugačnih zaključkov ne more pripeljati niti tožnikovo izpostavljanje skice iz priloge C4, ki jo je na narok prinesel R. T., po ugotovitvah izpodbijane sodbe sicer prijatelj tožnika, s katerim ga je vezalo že preteklo poslovno sodelovanje. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je predložitev ene skice na naroku s strani priče, ki je tesno povezana s tožnikom premalo tudi v luči dejstva, da je bilo obema (tožniku in R. T.) znano, da bodo izdelani logotipi upodobljeni na dirkalnikih moštva formule 1 ter v povezavi s tem predmet licenc in TV prenosov vsaj po Evropi, Ameriki in na Japonskem. Ob tem ne gre prezreti niti tožnikove izpovedbe, povzete v izpodbijani sodbi (34. točka), da se je z izdelavo logotipov začel ukvarjati že sredi leta 1977, o čemer je pripravil nekaj predlogov oziroma zasnov, s katerimi se R. T. ni strinjal. Nato naj bi tožnik po lastni izpovedi še spreminjal tako v smislu uporabljenih barv kot tudi črk. Iz tega več kot očitno izhaja, da je z izdelavo logotipov precej dela ter da pri sami izdelavi nastajajo različne predloge, ki so predmet kasnejšega spreminjanja. Da bi bila tolikšna količina materiala nato zavržena, ko bi tožnik moral dokazovati avtorstvo na zatrjevanih delih, ni prav verjetno. Zato ni v nasprotju z 8. členom ZPP dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik avtorstva na zatrjevanih delih ni dokazal.

18Ker tožnik ni uspel s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

19Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožnik dolžan toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 8.440,00 (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV, kar skupaj znaša 10.321,20 EUR. Niso pa utemeljeni priglašeni stroški v višini 40,00 EUR za fotokopije, saj te odgovoru na pritožbo niso priložene. Navedeno obveznost je tožnik dolžan izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Prim. J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list, RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 419.
² Gl. op. 1277 na str. 416 - J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list, RS, Ljubljana 2006, druga knjiga.
³ VSRS II Ips 33/2014 in II Ips 347/2010.
⁴ J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list, RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 353.
⁵ Npr. v 9. točki pritožbe.
⁶ Zlasti ne v povezavi z ugotovitvami o nepristnosti logo knjižice, ki so bili opisani uvodoma, in procesno verodostojnostjo, ki jo je tožnik v zvezi s tem zapravil.