VSL Sodba I Cpg 372/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 31.130,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2016 dalje do plačila in ji povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te odločbe do plačila. Obenem je tožeči stranki naložilo, da je dolžna plačati prvi toženki pravdne stroške v znesku 3.764,75 EUR, drugi toženki pa v znesku 619,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka se zoper sodbo pravočasno pritožuje iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Prva toženka in druga toženka vlagata vsaka svoj odgovor na pritožbo, v katerem predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe. Priglašata stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnima strankama ni sporno, da sta tožeča stranka kot naročnik in prva toženka kot izvajalec del dne 6. 5. 2015 sklenili Gradbeno pogodbo št. 000 (priloga A3) z Aneksom št. 1 z dne 11. 8. 2015 k tej pogodbi (priloga A4). S pogodbo sta se dogovorili, da bo prva toženka izvedla energetsko sanacijo osnovne šole. Med drugim se je prva toženka zavezala izvesti tudi sanacijo strehe na šoli. Prav tako ni sporno, da je dne 23. 6. 2015, 15. 7. 2015, 26. 7. 2015 in 30. 7. 2015 prišlo do škodnih dogodkov, zaradi katerih je na objektu osnovne šole nastala premoženjska škoda. Sporno pa je, ali sta za nastalo škodo odgovorna prva toženka kot izvajalec del in druga toženka kot zavarovalnica, kjer je imela prva toženka zavarovano svojo odgovornost.

6Tožnica prvi toženki očita, da v kritičnem obdobju odkritih delov strehe (ki jih istega dne z novo kritino delavci niso uspeli pokriti nazaj) ni ustrezno zaščitila, kljub temu, da so bile vremenske nevšečnosti napovedane. Posledično je zaradi neurij voda poplavila objekt in povzročila materialno škodo na premični opremi in na elektroinstalacijah, potrebna pa so bila tudi pleskarska dela. Prva toženka se brani, da je vse svoje pogodbene obveznosti izvedla s potrebno skrbnostjo, skladno s pravili stroke, predpisi in sklenjeno pogodbo, tožnica pa bi tudi sicer morala škodo uveljavljati v v končni situaciji z dne 16.9.2015 (priloga B2), ki predstavlja dokončni obračun. Druga toženka uveljavlja ekskulpacijski razlog višje sile.

7Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je prva toženka vse kritične dni odkrite dele strehe ustrezno zaščitila s cerado, saj ni dokazano, da bi bilo mogoče odkrite dele strehe zaščititi drugače. Padavine so sicer bile pričakovane, vendar ne v takšni jakosti. Iz vremenskega poročila ARSO (priloga A28) izhaja, da je bilo za dne 15. 7. 2015 napovedano večinoma sončno, popoldne ali zvečer lahko predvsem v severni Sloveniji nastanejo posamezne nevihte. Ob predočenju takšne napovedi je sodni izvedenec P. pojasnil, da se mu pojma „plohe in nevihte“ ne zdita nič posebnega in bi se ob takšnih napovedih upal prekrivati streho. Upoštevajoč vremenske napovedi po oceni sodišča prve stopnje tako močnega vetra in dežja ni bilo mogoče predvideti, prva toženka pa kljub temu, da je streho ustrezno zaščitila, vdora vode ni mogla preprečiti. Iz dopolnjenega vremenskega poročila ARSO (priloga A28) z dne 24.6.2016 namreč izhaja, da je na lokaciji, kjer se nahaja osnovna šola, dne 15.7.2015 padlo od 30 do 40 l/m2 padavin med 19.30 uro in 20.30 uro, od tega približno 80 % v drugi polovici ure. Po analizi ekstremnih nalivov po Gumbelovi metodi je za to lokacijo verjetno, da se v povprečju enkrat v desetih letih ponovi urni naliv, ob katerem pade 36 l/m2 padavin. Nadalje iz poročila ARSO z dne 26. 10. 2016 (priloga B11) izhaja, da so ob nevihti dne 15. 7. 2015 sunki vetra dosegali viharno jakost 8 Bf, ki se na tem območju Slovenije v povprečju pojavi zgolj enkrat letno. Iz meteoroloških poročil tudi ne izhaja, da bi ARSO izdal kakšna opozorila v zvezi s tem neurjem. Ob ugotovitvi izvedenca, da je bil način zaščite ustrezen, izveden v skladu s pravili stroke, tudi sodišče prve stopnje ocenjuje, da je prva toženka ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo. Prva toženka je storila vse, kar je lahko, da bi na svojem delovišču preprečila vdor vode v notranje prostore objekta, kljub temu pa škodnega dogodka ne bi mogla preprečiti. Zato je prvostopenjsko sodišče presodilo, da gre za oprostitveni razlog odgovornosti - višja sila v smislu prvega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da za nastalo škodo ne odgovarja niti prva toženka, niti druga toženka, saj zavarovanje splošne civilne odgovornosti, ki ga je imela pri njej sklenjena prva toženka, ne krije škode na stvareh, ki je posledica delovanja višje sile (točka 3.e tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti O-01/14 (priloga A5 oziroma B5)). Sodišče prve stopnje je dodalo še, da je zahtevek tožeče stranke podan prepozno, saj bi tožnica kot investitor morala najkasneje ob podpisu končnega obračuna uveljavljati kakršnekoli zahtevke, ki bi jih utegnila imeti do izvajalca del.

8Pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tožnica navaja, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo izključno na dan 15. 7. 2015, s preostalimi dnevi (23. 6. 2015, 26. 7. 2015 in 30. 7. 2015), ko je prav tako zalivalo šolo, pa se ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve presodilo, da je prva toženka vse kritične dni, torej tudi 23. 6. 2015, 15. 7. 2015, 26. 7. 2015 in 30. 7. 2015, odkrite dele strehe ustrezno zaščitila in ni dokazano, da bi bilo mogoče odkrite dele strehe zaščititi drugače. Podrobnejša obrazložitev tega stališča je razvidna iz konteksta celotne sodbe, kar bo še obrazloženo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je glavnina škode nastala ob poplavi dne 15.7.2015, zamakanja ob preostalih dnevih pa prvotoženec tudi ni mogel v celoti preprečiti s pokrivanjem s cerado, čeprav je to po mnenju izvedenca ustrezen način zaščite. Delno pa je streha zamakala že tudi pred sanacijo.

9Po oceni pritožbenega sodišča pritožba tudi neutemeljeno graja ugotovljeno dejansko stanje. Dokazna ocena sodišča je namreč vestna in skrbna ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče.

10Podjemnik se je pri opravljanju posla oziroma v zvezi z opravljanjem posla kot profesionalna oseba dolžan ravnati po standardu profesionalne skrbnosti, po pravilih stroke in po običajih (drugi odstavek 6. člena OZ). V skladu z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) mora s pravo mero in na ustrezen način skrbeti tudi za uresničitev in zaščito interesov druge pogodbene stranke, torej ima poleg (glavne) izpolnitvene obveznosti v razmerju do naročnika tudi druge (stranske) obveznosti, tudi dolžnost zaščite naročnika pred škodo. V skladu z 240. členom OZ se odškodninske odgovornosti za škodo, ki je nastala drugi pogodbeni stranki, razbremeni samo, če dokaže, da je škoda nastala zaradi okoliščin, ki jih ni mogel ne preprečiti, ne odpraviti in se jim izogniti. Kljub močno objektiviziranemu ekskulpacijskemu (razbremenilnemu) razlogu večinska pravna teorija zastopa stališče, da je pogodbena odškodninska odgovornost še zmeraj krivdna, le da je krivda natančneje opredeljena (postrožena).¹ Ekskulpacijski razlog ni zgolj višja sila (kot pri objektivni odgovornosti), lahko so tudi notranje okoliščine, in sicer okoliščine, ki jih izvajalec ni mogel obvladati. Za takšen primer gre tudi v tem sporu.

11Pritožnica napada zaključek sodišča prve stopnje, da je dne 15. 7. 2015 prišlo do izrednega vremenskega dogodka, ki predstavlja višjo silo. Pritožbeno sodišče z navedenimi pritožbenimi očitki ne soglaša. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da je po Gumbelovi metodi za predmetno lokacijo verjetno, da se v povprečju enkrat v desetih letih ponovi urni naliv, ob katerem pade 36 l/m2 padavin. Pritožba pa opozarja na obrazložitev vremenskega poročila, iz katerega je razvidno, da je šlo 15. 7. 2015 na območju osnovne šole za padavinski dogodek, ki se ponovi vsakih 5 do 10 let. Ne glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da tako nenadnega in silovitega poslabšanja vremena prvi toženec ni mogel pričakovati, posebno še, če so bile posamezne nevihte napovedane predvsem v severni Sloveniji, ne pa tudi v osrednji Sloveniji, kamor spada območje škodnega dogodka. Enako velja tudi za viharni veter jakosti 8 BF, ki se na tem območju Slovenije v povprečju pojavi zgolj enkrat letno, ki prav tako ni bil napovedan s strani meteorologov.

12Ne držijo pritožbene navedbe, da obrazložitev nima navedenih razlogov glede možnosti preprečitve oziroma izognitve nastanku škode. Sodišče prve stopnje se je oprlo na mnenje gradbenega izvedenca, da se mu pojma „plohe in nevihte“ ne zdita nič posebnega in bi si ob takšnih napovedih upal prekrivati streho. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno povzelo izjave izvedenca, saj izvedenec, zaslišan na glavni obravnavi, v bistvenem ni spremenil svojega pisnega mnenja. Sklicevanje pritožbe na prepis zvočnega posnetka na strani 8 oziroma 6-13 je iztrgano iz konteksta. Mnenja izvedenca na glavni obravnavi, da zaščita glede na (posledice) nevihte ni bila ustrezna, je treba razumeti kot oceno ex tunc v povezavi z (ne)pričakovanostjo dogodka tako, da bi se izvajalec škodi izognil tako, da del sploh ne bi pričel izvajati dne 15. 7. 2015. Ker pa je bil vremenski dogodek dne 15. 7. 2015 tudi po oceni pritožbenega sodišča nepričakovan, za takšno odločitev ni imel razloga. Poleg tega pritožnica v zvezi z očitkom, da je prvi toženec ob pričakovanju poslabšanja vremena dela izvajal, ker je bil zaradi drugih del podizvajalcev v zamudi in da ne bi plačal penalov (sklicujoč se na prijavo zavarovanca z dne 20. 7. 2015), prezre, da je vzrok za zastoj del v trajanju približno tedna dni v tem, da je bilo potrebno čakati na odločitev investitorja, ko se je v nasprotju s PZI izkazalo, da povezovalni del objekta nima betonske plošče. Navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbeno navedbo, da je treba izjavo gradbenega izvedenca, da bi si „upal“ ob napovedi neviht odkrivati streho, dejansko razumeti, da gre za prevzemanje tveganj. Po oceni pritožbenega sodišča iz navedene izjave izvedenca izhaja, da je prvi toženec ravnal po pravilih stroke in po običajih in mu zato neskrbnosti pri delu ni mogoče očitati. Drugačne zaščite, kot je pokrivanje odkritega dela strehe s cerado, izvedenec ni predlagal. 24-urno dežurstvo pa po mnenju izvedenca ni običajno. Vzrok nastanka škode tako ne izvira iz prvotoženčeve sfere.

13Končno pritožbeno sodišče soglaša tudi z zavrnitvijo zahtevka zaradi vsebine dokončnega obračuna, v katerem vtoževana škoda ni zajeta. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 116. in 119. uzanco Posebnih gradbenih uzanc (PGU).² Stranke gradbene pogodbe s končnim obračunom uredijo medsebojna razmerja in določijo način izvršitve njihovih medsebojnih pravic in obveznosti. Ta obračun ima zato pravno naravo zunajsodne poravnave.³ Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da bi tožnica morala v dokončni poračun z dne 16. 9. 2015, ne glede na predhodno izjavo izvajalca z dne 26. 8. 2015, vnesti tudi podatke o povračilu škode, česar pa ni storila. Razlaga pritožnice, da dokončni poračun o tem ne govori, ker je bilo to med strankama nesporno, ne vzdrži logične presoje. Takšna razlaga bi bila v nasprotju z namenom dokončnega obračuna, ki je v rešitvi spora in odpravi negotovosti z določitvijo vzajemnih pravic in obveznosti.

14Niso utemeljene pritožbene navedbe, da se manjko sklenitve dokončnega obračuna ne razteza na drugotoženo zavarovalnico. Pri zavarovanju pred odgovornostjo zavarovalnica odgovarja le za povrnitev škode zaradi dogodka, zaradi katerega odgovarja njen zavarovanec. Če ne odgovarja zavarovanec, tudi ni odgovornosti zavarovalnice za škodni dogodek (prim. člen 965/I OZ).

15S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če pritožnica na kakšno pritožbeno navedbo morebiti ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁴

16Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

17Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Toženki pa z odgovorom na pritožbo nista doprinesli k odločitvi, zato sami nosita svoje stroške za odgovor na pritožbo.

¹ Glej OZ s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, stran 213 in nadaljnje.
² Iz 116. uzance PGU izhaja, da z dokončnim obračunom se razpravijo razmerja med pogodbeniki in določi izvršitev njihovih medsebojnih pravic in obveznosti iz pogodbe. Glede na 7. točko 119. uzance dokončni obračun vsebuje tudi podatke o povračilu škode.
³ Prim. VSS sodba II Ips 478/2004, VSL sodba I Cpg 137/2010 in druge.
⁴ Prim. US RS sklep Up-492/1-5 in VS RS sklep III Ips 84/2017.