VSL Sodba I Cp 1019/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi VL 109250/2016 z dne 28. 10. 2016 ostane v veljavi v delu, v katerem je tožencu naloženo plačilo 257,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2016 dalje ter v odločitvi o izvršilnih stroških za 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2016 dalje. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in ustavilo postopek. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 10,00 EUR.

2Toženec v pravočasni pritožbi, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da s tožečo stranko ni v obligacijskem razmerju. Neobstoj obligacijskega razmerja je negativno dejstvo, ki ga dokazuje tisti, ki zatrjuje njegov obstoj. Tožeča stranka nima koncesije za izvajanje dejavnosti oskrbe s toploto na območju Občine Jesenice. Sodišče se ni izreklo korektno o neskladju koncesijskega akta in koncesijske pogodbe. Obrazložitev zavrnitve ugovora aktivne legitimacije ne zadošča standardu obrazložene sodbe. Z odločbo Občine Jesenice je bil status koncesionarja podeljen družbi A., d. d., torej drugi pravni osebi, kot je tožeča stranka. Koncesijska pogodba je sklenjena v nasprotju z koncesijskim aktom in je zato neveljavna, kot to določa 41. člena Odloka o dejavnosti in koncesiji za lokalno gospodarsko javno službo oskrbe s toploto na območju Občine Jesenice. O veljavnosti koncesijske pogodbe prvostopenjsko sodišče ni odločalo. Nesporno je, da je tožeča stranka začela opravljati dejavnost 1. 9. 2014, prav tako je nesporno, da je objekt na naslovu Cesta 82 priključen na toplotno distribucijsko omrežje, sporno pa je dejstvo, kdaj naj bi tožena stranka pričela z odjemom toplote in ali pogodba o dobavi toplote med tožečo in toženo stranko sploh obstaja. Tožena stranka je zatrjevala, da dobavljene toplote ni pričela koristiti. Ker je podjetju B., d. o. o., koncesija prenehala, so prenehale tudi morebitne pogodbe o dobavi toplote, ki jih je nekdanji koncesionar sklenil z uporabniki - tudi s toženo stranko. Toženec kljub priključenosti objekta na distribucijsko omrežje dobavljene toplote ni koristil v času od 1. 9. 2014 dalje. Sodišče ni jasno opredelilo ali velja razdelilnik stroškov ali pogodba o medsebojnih razmerjih. Razdelilnik stroškov, ki ga je pridobil predhodni koncesionar ne more biti podlaga za delitev stroškov ogrevanja v novem koncesijskem razmerju. Razdelilnik ne more imeti veljave, saj nasprotuje pogodbi o medsebojnih razmerjih, ki določa delitev stroškov med 13 od 16 stanovanj v večstanovanjskem objektu. Zaključuje, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do ključnih ugovorov oziroma navedb in s tem predlaganih dokazov, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Pritožba ni utemeljena.

4Predmet spora v tej zadevi je zahteva tožeče stranke, da ji tožena stranka plača osem računov za stroške ogrevanja v obdobju od meseca januarja do avgusta 2016 v skupnem znesku 257,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti. Po prvem odstavku 443. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) so spori majhne vrednosti spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. V teh sporih je pritožbeni preizkus sodbe omejen na pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilnost uporabe materialnega prava. Dejanska podlaga sodbe, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, torej ne more biti predmet pritožbenega izpodbijanja.

5Toženec v pritožbi navaja, da ni sporno, da je tožeča stranka pričela opravljati dejavnost dobave toplotne energije s 1. 9. 2014 in da je objekt na naslovu Cesta 82, ki je večstanovanjska stavba, v kateri je toženec eden od etažnih lastnikov, priključen na toplotno distribucijsko omrežje. Tožeči stranki oporeka, da za izvajanje omenjene dejavnosti nima koncesije, saj naj bi bila ta podeljena drugi družbi in sicer družbi A., d. d. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v vtoževanem obdobju in na podlagi odločbe Občine Jesenice št. ... z dne 31. 3. 2014 ter na njeni podlagi sklenjene koncesijske pogodbe z Občino Jesenice, opravljala gospodarsko javno službo oskrbe s toploto v omenjeni občini. Iz druge točke izreka koncesijske odločbe, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, izhaja, da mora gospodarska družba A., d. d., Cesta 8, pred podpisom koncesijske pogodbe ustanoviti novo družbo, ki bo v njeni 100% lasti in bo imela isto pooblaščeno osebo in zakonitega zastopnika ter bo izpolnjevala vse pogoje za opravljanje gospodarske javne službe. Ta družba je tožeča stranka, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je koncesionar, ki je opravljal distribucijo toplote večstanovanjski stavbi, v kateri ima tožnik svoje stanovanje. Neutemeljena je zato tudi pritožbena trditev, da je koncesijska pogodba v bistvenem nasprotju s koncesijskim aktom oziroma odlokom Občine Jesenice.¹ Toženec sam navaja, da ni sporno, da je bila v obdobju na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, večstanovanjska stavba, v kateri je etažni lastnik, priključena na distribucijsko omrežje za prenos toplote. Prav tako iz dejanske podlage sodbe izhaja, da je bila toplotna energija dobavljena tudi pred 1. 9. 2014. Šlo je torej za kontinuirano dobavo toplotne energije, ki jo je pred omenjenim datumom izvajal koncesionar B., d. o. o., po navedenem datumu pa tožeča stranka. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodba ne vsebuje razlogov, kdaj naj bi toženec pričel z odjemom toplote. Pisna pogodba o dobavi toplote res ni sklenjena, vendar je v petem odstavku 21. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja v Občini Jesenice (v nadaljevanju Splošni pogoji)² določeno, da se šteje, da je pogodba sklenjena z dnem začetka dobave in koriščenja toplote, četudi ni sklenjena v pisni obliki, če odjemalec, to pa so etažni lastniki večstanovanjske stavbe, prične z odjemom toplote. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da med pravdnima strankama ne obstoji obligacijsko razmerje³.

6Pogodba o dobavi toplote in njenem odjemu zavezuje distributerja toplote na njeno dobavo, njenega odjemalca pa na plačilo ustrezne denarne odmene oziroma stroškov. V skladu s prvim odstavkom 30. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe v skladu s svojimi solastniškimi deleži, razen če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. Enako določa tudi 115. in 116. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Etažni lastniki morajo torej v pogodbi o medsebojnih razmerjih opredeliti stroške in obveznosti in v njej določiti drugačno obremenitev, kot ta sicer izhaja iz splošnega pravila, ki kot merilo za njihovo bremenitev določa solastniške deleže etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo določbo 26. člena Splošnih pogojev, ki določa, da pooblaščenec odjemalcev toplote skupnega odjemnega mesta predloži distributerju toplote razdelilnik stroškov dobavljene toplote sprejet na način, kot ga določa veljavna zakonodaja ter da se na osnovi razdelilnika stroškov dobavljene toplote določijo deleži stroškov. Da bi bila v pogodbi o medsebojnih razmerjih določena drugačna bremenitev stroškov in da bi bil na podlagi takšne pogodbe določen razdelilnik stroškov toplote predložen tožeči stranki, pa toženec ni niti zatrjeval ne dokazoval. Pogodbe o medsebojnih razmerjih ni predložil, zato pritožbene trditve, da je razdelilnik stroškov v nasprotju z njo, tudi če bi bila dovoljena, pa ni, ker predstavlja nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja, ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je tožeča stranka stroške ogrevanja razdelilo med posamezne dele stavbe v skladu z določbo 10. člena Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli⁴. Pri tem je poudarilo, da tožeča stranka sama v način delitve obveznosti med etažnimi lastniki ne more posegati. Toženec posameznim parametrom za porazdelitev stroškov tudi ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je neutemeljeno, sicer pomanjkljivo sklicevanje toženca na druge stanovalce, ki naj bi odstopili od pogodbe, glede na to, da odstop od pogodbe s strani posameznega odjemalca ni mogoč (drugi odstavek 22. člena Splošnih pogojev), tega dejstva pa tudi ni dokazal. Toženec tudi ni pojasnil, kako naj bi okoliščina, da tožeča stranka trem stanovalcem ne obračunava odjema dobave toplote, vplivala na višino njegove obveznosti.

8Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Odlok o dejavnosti in koncesiji za lokalno gospodarsko javno službo oskrbe s toploto na območju Občine Jesenice, Ur. l. RS št. 57/2013.
² Ur. l. RS št. 50/2012.
³ Pri tem gre za materialnopravni zaključek, ne pa za dejstvo, kot je navedeno v pritožbi, saj v tem primeru glede na omejen pritožbeni preizkus v postopkih v sporih majhne vrednosti, sploh ne bi moglo biti predmet pritožbenega preizkusa.
⁴ Uradni list RS št. 82/2015.