VSL Sodba in sklep II Cp 1041/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 25.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode in v III. točki izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 7. 2. 2020 dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka (toženka) tožeči stranki (tožnici) plačati znesek 116.720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2007 do plačila v petih obrokih (II. točka izreka) ter tožnici naložilo v plačilo 2.652,10 EUR toženkinih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da ni pravilen zaključek sodišča o tem, da ni zatrjevala in izkazala, da je pred izbrisom prejemala socialne transferje in da ni izkazala, ali je imela v času izbrisa kakšne prejemke oziroma koliko je v tem času zaslužila. Dokazala je, da je ves čas od izgube službe zaradi stečaja podjetja prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost, zato v tem času ni bila upravičena do socialnih transferjev. Nerazumno je pričakovati, da bi vseeno zaprosila za socialno pomoč. V času izbrisa je bila v drugačni situaciji, saj nadomestila ni več prejemala. Ni zgolj pavšalno navedla, da bi bila upravičena do socialnih transferjev. Sklicevala se je na pravne predpise, ki jih ni treba dokazati, hkrati pa je z listinami izkazala, da je izpolnjevala vse zakonske pogoje, razen pogoja stalnega bivanja. V spis je vložila izpis ZPIZ, ki povzema vse njene dohodke in je javna listina. Za tako oddaljeno obdobje ni mogoče dobiti bančnih izpiskov. Poleg tega bi sodišče takšno stališče lahko zavzelo le, če bi bilo tožnici očitano delo na črno ali da je zaslužila še kaj, kar ni razvidno iz izpisa ZPIZ. Ni jasno, zakaj sodišče, ko je ugotavljalo tožničine zaslužke, ni verjelo njenim trditvam in dokazom. V zvezi z navedenim je predlagala tudi zaslišanje prič in vložila potrdilo ZPIZ o višini moževih dohodkov. Zaradi neopredelitve do javne listine je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Neupravičen je očitek sodišča, da ni izkazala, da je zaprosila za socialne transferje. Jasno je, da v času prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost takšno ravnanje ne bi bilo razumno, v času izbrisa pa teh zaradi protipravne izgube statusa ni mogla dobiti. Da ji je izbris vzel pravico do socialne pomoči in otroških dodatkov, je razvidno iz predpisov iz tistega časa. Iz listinskih dokazov pa je razvidno, da je izpolnjevala vse ostale pogoje za pridobitev socialnih transferjev. To bi lahko potrdile tudi priče. Sodba nima razlogov glede zaključka, da je tožnica RS zapustila prostovoljno. Zaradi te kršitve se do tega zaključka ne more opredeliti. V zvezi s tem je predlagala, da sodišče zasliši njenega moža in neodvisno pričo, a sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ni izvedlo teh dokazov. Sodišče ji ni vročilo zapisnika naroka z dne 23. 12. 2019, s čemer ji je bila kršena pravica, da se pred oziroma ob izdaji sodbe seznani in opredeli do zapisnika. Z vsebino zapisnika se ni seznanila niti ob branju sodbe, saj ga sodišče ne povzema v razloge. Zaradi te kršitve je v neenakopravnem položaju. V vlogah je specificirala trditve o prikrajšanju, ki ga opredeljuje tudi v pritožbi.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Uvodoma se zavrnejo pritožbeni očitki o bistveni kršitvi procesnih pravil, ker sodišče prve stopnje tožnici ni vročalo ter v sodbo ni povzelo vsebine zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 12. 2019, ki se ga nista udeležili (sicer pravilno vabljeni) tožnica in njena pooblaščenka. Takšne zakonske procesne dolžnosti namreč sodišče nima. V zatrjevano neenakopraven položaj zaradi tega se je postavila tožnica sama s svojimi ravnanji. Za neudeležbo na naroku ni navedla opravičljivih razlogov, zaradi katerih bi lahko zaprosila za preložitev naroka, po izvedbi naroka pa tudi ni izkoristila možnosti, da vpogleda v spis in se seznani z vsebino zapisnika.

Glede zahtevka za povrnitev premoženjske škode

6Tožnica je zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2013, temeljila na trditvah o izgubi prihodkov v obliki zajamčene plače in socialnih transferjev (socialne pomoči in otroških dodatkov). Po presoji sodišča prve stopnje njen tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen, ker ni podane vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem, t. j. dejstvom izbrisa, in nastalo škodo in tudi ne same škode. Pritožba ugotovitev v zvezi z izgubo prihodkov v obliki zajamčene plače ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom odločitve opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), a pri tem ni ugotovilo nobenih kršitev.

7Sodišče prve stopnje v delu, v katerem je obravnavalo tožničin zahtevek za povrnitev premoženjske škode v obliki povračila socialne pomoči zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ni zagrešilo procesnih napak. Pravilen je tudi materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da zahtevek v navedenem delu ni utemeljen, pritožbena nasprotna stališča pa pritožbeno sodišče zavrača. Strinjati se je treba sicer s pritožbo, da za zavrnitev tožbenega zahtevka iz tega naslova ne zadošča ugotovitev, da tožnica ni dokazala, ali in kakšne socialne transferje je prejemala pred izbrisom, ali je za dodelitev kakšnega izmed njih kadarkoli sploh zaprosila ter, ali je in kakšne prihodke je imela v času izbrisa. Pri presoji, ali je tožnica zaradi toženkinega protipravnega ravnanja upravičena do povračila izgubljene denarne socialne pomoči, je treba izhajati iz določb v spornem obdobju veljavnega Zakona o socialnem varstvu (ZSV)¹ in dejstva, da zgolj okoliščina posameznikove brezposelnosti ne pomeni avtomatično, da je gotovo upravičen do državne denarne pomoči. Pri tem je treba upoštevati, da so si povprečni odrasli in zdravi ljudje ne samo sposobni, ampak tudi dolžni najprej sami po svojih najboljših močeh zagotoviti sredstva za lastno življenje.² Zgolj v izjemnih okoliščinah in praviloma v določenem krajšem časovnem obdobju, lahko pride do okoliščin, ko si posameznik brez lastne krivde ne more sam zagotoviti najnujnejših sredstev za lastno preživetje, v katerih je na podlagi ZSV pod določenimi pogoji (ki jih je kot izjemo razlagati ozko) upravičen do denarne pomoči ali denarnega dodatka. Trditveno in dokazno breme, da bi bila v spornem obdobju upravičena do socialne pomoči, je bilo na tožnici, vendar tega po presoji pritožbenega sodišča ni zmogla.

8Do denarne pomoči kot edinega vira preživetja so bile v spornem obdobju upravičene osebe, ki so bile trajno nezmožne za delo, in osebe, starejše od 60 let, če so bile brez vsakršnih dohodkov oziroma prejemkov, brez premoženja ter niso imele nikogar, ki bi jih bil dolžan in sposoben preživljati, ter so živele doma (21. člen ZSV). Trajno nezmožnost za delo je dokazovala oseba, mlajša od 60 let, z izvedenskim mnenjem pristojne komisije v skladu s posebnim zakonom (22. člen ZSV). Denarna pomoč, kot edini vir preživljanja, je znašala 60% zajamčene plače in se je izplačevala, dokler so trajale okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev (24. čl. ZSV). Tožnica v trditveni podlagi ni zatrjevala, da bi bila v spornem obdobju trajno nezmožna za delo in da bi delanezmožnost lahko izkazovala z izvedenskim mnenjem pristojne komisije ali da bi v tem obdobju že izpolnila starostni pogoj nad 60 let. Ker ni ponudila ustreznih trditev (tožničine navedbe celo nasprotujejo povzetemu) in dokazov, da bi bila upravičena do denarne pomoči kot edinega vira preživetja, če bi v relevantnem obdobju izpolnjevala pogoj dovoljenja za stalno prebivanje (na kar jo je opozorila tudi toženka že v odgovoru na tožbo), njen zahtevek v tem delu ni utemeljen že iz razloga nesklepčnosti.

9ZSV je predvideval tudi možnost pridobitve socialnega transferja v obliki denarnega dodatka, do katerega je bila upravičena oseba, ki si začasno ni mogla zagotoviti sredstev za preživetje iz razlogov, na katere ni mogla vplivati (25. člen ZSV) in se je dodelil za določen čas, največ za obdobje šestih mesecev, ponovno pa le, če se okoliščine, ki so bile podlaga za dodelitev in določitev višine denarnega dodatka, niso spremenile (35. člen ZSV). Tožnica je v tem pogledu v trditveni podlagi navedla zgolj, da je izbris predstavljal oviro za pridobitev nove zaposlitve. Dejstvo, da je bil posameznik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, pa samo po sebi še ne pomeni, da je bil izključen iz trga dela in se ni mogel zaposliti (v konkretnem primeru z vidika presoje nekrivdne zmožnosti pridobiti sredstva za preživetje), zato izgubljenih prihodkov v kakršnikoli obliki ni mogoče obravnavati kot avtomatske in nujne posledice.

10Tožnica tudi ni podala navedb v smeri, da je storila karkoli glede iskanja zaposlitve pred, med in po obdobju izbrisa v Sloveniji (npr. da bi poslala kakšno prošnjo za zaposlitev, kdaj in kam), pa je bila v tem prizadevanju neuspešna zaradi neurejenega statusa v Sloveniji. Da ne moremo govoriti o začasni nekrivdni nezmožnosti zagotovitve sredstev za preživetje, kažejo tudi v pritožbi neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožničino neizkazano prizadevanje, da si zagotovi sredstva za preživetje, potrjujejo sledeče okoliščine: tožnica je že v letu 1991 (več kot leto dni pred izbrisom) izgubila zaposlitev zaradi stečaja podjetja; po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva je pridobila delovni vizum z veljavnostjo od 7. 1. 1993 do 25. 6. 1993³, za podaljšanje katerega tožnica ni zaprosila; glede na njene delovne izkušnje in razlog izgube zaposlitve bi bilo glede na običajen tek stvari pričakovati, da bi zaposlitev dobila; v letu 1993 je zapustila Republiko Slovenijo. Povzeto narekuje zaključek, da tožnica ni izkazala, da bi bila upravičena do denarnega dodatka, tudi če bi imela dovoljenje za stalno prebivanje, zato njen zahtevek za plačilo premoženjske škode ni utemeljen niti na tej podlagi.

11Tožnica, kljub toženkinim opozorilom, tudi ni ustrezno konkretizirala trditev o upravičenosti do otroškega dodatka za dva mladoletna otroka, saj ni navedla razlogov za izpolnjevanje pogojev za pridobitev tega socialnega transferja skladno z določbami relevantne zakonodaje, veljavne v obdobju izbrisa (Zakon o družbenem varstvu otrok, Zakon o družinskih prejemkih, Zakon o starševskem varstvu in družinskim prejemkih). Zgolj pavšalna trditev, da je izpolnjevala vse pogoje, razen pogoja stalnega prebivališča, namreč ne zadošča. Prav tako tožnica ni podala trditev o dohodkovnem in premoženjskem stanju družine, iz katerih bi bilo mogoče določiti višino otroškega dodatka, do katerega naj bi bila družina upravičena. Tudi njen zahtevek za povrnitev premoženjske škode iz naslova otroškega dodatka tako ni utemeljen (že) zaradi nesklepčnosti trditev.

Glede zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode

12Tožnica v pritožbi izpodbija sprejeto odločitev v celoti, torej tudi glede zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode, ki jo ocenjuje na 25.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu navedenega dela odločitve sodišča prve stopnje, ki ga je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena opravilo po uradni dolžnosti, ugotovilo, da so v obrazložitvi izpodbijane sodbe v celoti izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina (prvi odstavek 179. člena OZ). Vrhovno sodišče⁴ je pri obravnavi podobnih primerov že zavzelo stališče, da tovrstni primeri zaradi relativno neobičajne narave nematerialne škode in neločljive povezanosti posameznih pojavnih oblik škode, katere morebitno razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik v veliki meri otežuje podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost negativnih posledic, utemeljujejo enotno odmero odškodnine. Po ustaljeni sodni praksi⁵ sta pri (sodnem) določanju višine odškodnine iz naslova nezakonitega izbrisa odločilna čas, v katerem posameznik ni imel urejenega statusa in tudi posebna, izredna intenzivnost duševnih bolečin, ki jo izkazujejo druge okoliščine (npr. morebitna nezaposlenost, ponižujoča ravnanja predstavnikov oblasti, strah, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi, težje zdravstvene posledice in podobno).

14Tožnica je svoj zahtevek iz obravnavanega naslova temeljila na trditvah o hudih duševnih bolečinah, ki naj bi jih povzročil izbris iz registra stalnega prebivalstva in posledice tega. Te duševne bolečine, ki so se po tožničinih trditvah izražale v splošno slabem, depresivnem počutju, joku, zdravstvenih težavah, nespečnosti, neješčosti in podobno, naj bi povzročale okoliščine splošne negotovosti zaradi neurejenega statusa, okrnitve osebnostnih pravic, diskriminacije, kršitve pravice do dobrega imena in časi, ponižanja, ločenosti od moža zaradi izselitve v Bosno, kjer je divjala vojna, strahu pred izgonom oziroma deportacijo, šikaniranja, pomanjkanja, preganjanja, zaskrbljenosti za vpliv izbrisa na odraščanje in prihodnost otrok ter podobno, kar je zgolj strnjen povzetek tožničinih obsežnih trditev v obravnavani smeri. Glede na navedeno ne drži navedba sodišča prve stopnje, da so tožničine trditve o hudih duševnih in telesnih bolečinah ostale na pavšalni ravni. Upoštevaje vsebino zgoraj opredeljenih relevantnih določb materialnega prava so tožničine trditve tudi ustrezne, zato bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vseh pravno odločilnih dejstev in navesti vsebinske razloge za sprejeto odločitev.

15Tožnica je za povzete pravno relevantne trditve poleg svojega zaslišanja predlagala tudi zaslišanje prič moža A. A. in B. B., za katerega je navedla, da bi kot sosed lahko izpovedal, kaj se je dogajalo z družino po izbrisu, zakaj se je tožnica izselila, kaj se jim je zgodilo ob izbrisu, kako se je tožnica ob tem počutila, kako so živeli, zakaj se je družina ločila in podobno. S tem v zvezi pritožba utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje opustilo navedbo kakršnihkoli (sploh pa vsebinskih) razlogov za zavrnitev navedenih dokaznih predlogov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, namreč odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena (kar za navedene dokazne predloge velja), v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

Sklepno

16Glede odločitve o tožbenem zahtevku iz naslova premoženjske škode je pritožba iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo na podlagi 353. člena ZPP v tem delu potrdilo.

17Glede tožbenega zahtevka za plačilo 25.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode pa je pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo. Sodbo je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP v delu točke II izreka, posledično pa tudi v točki III izreka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za razveljavitev se je odločilo, ker sodišče prve stopnje v posledici ugotovljene absolutne bistvene kršitve pravil postopka zahtevka v tem delu sploh še ni obravnavalo, ni ugotavljalo dejstev, ki so relevantna in se ni opredelilo do nobenega od ključnih spornih dejstev (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa ne more prvič samo ugotavljati dejstev, ki so pravno odločilna z vidika relevantne materialnopravne podlage, saj bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Ob tem je pritožbeno sodišče ocenilo tudi, da zaradi razveljavitve zadeve tudi ne bo huje kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

18Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku glede na ustreznost tožničinih navedb o obstoju nepremoženjske škode dopolniti dokazni postopek z vsemi ponujenimi dokazi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ter nato v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP izdelati celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in navesti jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Nato bo moralo sodišče prve stopnje v okviru načel individualizacije in objektivizacije odškodnine, torej na podlagi v dokaznem postopku ugotovljenih posebnih okoliščin konkretnega primera in z umestitvijo konkretnega primera med druge primerljive zadeve v sodni praksi, (ponovno) presoditi, ali je tožnica upravičena do dodatne odškodnine (poleg tiste odmerjene v upravnem postopku) za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v posledici izbrisa iz registra stalnega prebivališča v 21-letnem obdobju od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2013.

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK :

Zoper sklep, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo o delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje, je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Ur. l. RS št. 54/92.
² Prim. npr. sodbo VSL IV Cp 3465/2006.
³ Navedeno pomeni, da je imela formalno odprte vse možnosti za iskanje zaposlitve in da ne držijo tožničine navedbe, da ji brez dokumentov niso želeli izdati delovne vize.
⁴ Prim. npr. sodbo VSRS II Ips 170/2016.
⁵ Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 130/2016.