24. člen ZSV

Predlog se zavrne.

Tožnica je zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2013, temeljila na trditvah o izgubi prihodkov v obliki zajamčene plače in socialnih transferjev (socialne pomoči in otroških dodatkov). Po presoji sodišča prve stopnje njen tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen, ker ni podane vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem, t. j. dejstvom izbrisa, in nastalo škodo in tudi ne same škode. Za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova povrnitve premoženjske škode v obliki povračila socialne pomoči zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne zadošča ugotovitev, da tožnica ni dokazala, ali in kakšne socialne transferje je prejemala pred izbrisom, ali je za dodelitev kakšnega izmed njih kadarkoli sploh zaprosila ter, ali je in kakšne prihodke je imela v času izbrisa. Pri presoji, ali je tožnica zaradi toženkinega protipravnega ravnanja upravičena do povračila izgubljene denarne socialne pomoči, je treba izhajati iz določb v spornem obdobju veljavnega ZSV in dejstva, da zgolj okoliščina posameznikove brezposelnosti ne pomeni avtomatično, da je gotovo u

Zdravniška napaka nedvomno je povzročila nastanek škode tožnici v obliki preživljanja otrok, ki ga sama ob njihovem rojstvu ni bila finančno zmožna. Vendar pa bi bilo stališče, da je toženkina odgovornost za preživljanje dvojčkov neodvisna od tožničinih finančnih zmožnosti, nepravična in v nasprotju z namenom odškodnine. Rojstva zdravih otrok namreč ni moč označiti za škodo, zato je vprašanje škode povezano zgolj z njihovim preživljanjem, ki za starša (ki otrok ni želel) predstavljajo neobičajno veliko finančno breme.

Oseba, ki ni več vodena v evidenci brezposelnih oseb, ni upravičena do denarne socialne pomoči. Za presojo, od katerega dne dalje tožnik ni bil več voden v evidenci brezposelnih oseb, je odločilen izrek odločbe, od kdaj dalje so nastale posledice prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb. To pa je lahko le za naprej, od dokončnosti odločbe dalje. Do izbrisa tožnika iz evidence brezposelnih je prišlo z dokončnostjo odločbe in od tedaj dalje tožnik šest mesecev ni bil voden v evidenci brezposelnih oseb. Zato tožnik od izbrisa iz evidence brezposelnih oseb ni upravičen do denarne socialne pomoči.

Tožnik v času izdaje upravne odločbe prve stopnje ni bil prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, čeprav bi se po določbi 16. člena ZZZPB lahko štel za brezposelno osebo. To na podlagi 1. odstavka 24. člena ZSV v zvezi s 3. alineo 2. odstavka 24. člena ZSV predstavlja krivdni razlog na strani tožnika, zaradi česar do denarne socialne pomoči ni upravičen.

Z izbrisom iz evidence brezposelnih oseb je prišlo do izključitvenega razloga iz 24. člena ZSV, zaradi katerega tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. Po prvem odstavku te določbe do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. Eden izmed takih razlogov pa je tudi neprijavljenost pri pristojnem organu za zaposlovanje, kadar bi se oseba po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti lahko štela za brezposelno osebo (tretja alineja drugega odstavka 24. člena ZSV).

Razlog za razveljavitev prvostopenjske odločbe tožene stranke po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 274. člena ZUP (če je bil očitno prekršen materialni predpis) ni bil podan in posledično tudi niso bili izpolnjeni pogoji za spremembo odločbe v škodo pritožnice iz drugega odstavka 253. člen ZUP.

Tožnik je s tem, ko je mesec dni pred vložitvijo zahteve za denarno socialno pomoč kupil osebno vozilo (čeprav je njegova vrednosti manjša od vrednosti osebnega vozila, ki se upošteva v premoženje), izgubil sredstva za preživljanje iz razlogov, na katere je sam vplival. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje denarne socialne pomoči neutemeljen.

Čeprav tožničin mož kot lastnik podjetja posluje z izgubo, ne gre za razloge, na katere ne more vplivati, zato je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči le zase in za otroke, ne pa tudi za moža.

Toženka z delnim plačilom dolga (v višini glavnice) ni poplačala glavnice, temveč do delnega plačila natekle zakonske zamudne obresti, šele nato pa se je do višine plačila začela poplačevati tudi glavnica. Toženka je zato dolžna tožnici plačati še preostali znesek glavnice, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po dnevu delnega plačila dolga.

Ker je bilo ugotovljeno, da je bil toženec zaradi odklonitve ustrezne oz. primerne zaposlitve izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, je pristojni center za socialno delo razveljavil odločbo o priznanju pravice do denarne socialne pomoči. Na podlagi te odločitve je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve upravičeno pri pristojnem sodišču začelo postopek zaradi vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po neupravičeno prejeti denarni socialni pomoči.

Izmikanje prestajanju zaporne kazni predstavlja splošni izključitveni razlog iz 24. člena ZSV za priznanje pravice do denarne socialne pomoči.

ZSV v 1. členu določa, da socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, v 10. členu pa je določeno, da socialno varstvene storitve obsegajo aktivnosti in pomoč namenjeno preprečevanju socialnih stisk, kar pomeni tako načrtovanje ukrepov (2. člen), kot tudi neposredno pomoč s storitvami (10. - 18. člen) ali socialno varstvenimi dajatvami (19. - 41. člen). Področje socialnega varstva je torej zelo široko in ga je možno opravljati v gospodarskih organizacijah, državnih organih, zavodih, centrih, preko osebne pomoči, pač povsod, kjer se lahko pojavlja socialna problematika.

Po določbi 24. člena ZSV je denarna pomoč kot edini vir preživljanja, vključno z enkratno dajatvijo v funkcionalni obliki, mogoče priznati in odmeriti le v višini 60 % zajamčene plače, zato sodišče ne more upoštevati zahteve tožnika za priznajne višje dajatve zaradi zdravstvenih razlogov in težkih ekonomskih razmer.

Ni mogoče šteti, da so tujcu zagotovljena sredstva za preživljanje, če sam nima nobenih dohodkov, dohodki njegove žene pa ne dosegajo niti minimalnega zneska denarne pomoči kot edinega vira preživljanja, določenega v 1. odstavku 24. člena zakona o socialnem varstvu.

Pravica do dodelitve socialnega stanovanja je po svoji vsebini enaka socialno varstveni dajatvi. Zato je za spore, do katerih pride pri uveljavljanju te pravice pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani in jih obravnava v socialnem sporu.