VSL Sklep II Cp 1457/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in Mestno občino napotilo, naj v 30 dneh vloži tožbo zoper dediča A. A. in B. B., da ji pripada del zapustnikovega premoženja v višini 148.200,16 EUR iz naslova omejitve dedovanja po 128. členu Zakona o dedovanju. Za primer, da tožba ne bo vložena, je napovedalo nadaljevanje zapuščinskega postopka po poteku navedenega roka, sicer pa bo prekinitev postopka trajala do pravnomočnega zaključka pravde.

2Pritožila se je Mestna občina (v nadaljevanju: pritožnica), ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo spremembo in napotitev dedičev na pravdo, še podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka, saj niso sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine. Ni sporno, da je pritožnica plačevala za zapustnika njegovo domsko oskrbo, prav tako ni sporna skupna višina izvršenih plačil. Sporno je le pravno vprašanje, ali je v tem primeru treba omejiti dedovanje po zapustniku. Ker je pritožnica plačevala stroške zapustnikove domske oskrbe izključno na podlagi odločb CSD, ne pa na podlagi sklepa o dedovanju, njena pravica ne more biti manj verjetna. Zapustnik je že na podlagi pravnomočne odločbe CSD pridobil socialno pravico v obliki oprostitve plačila domske oskrbe, tudi če do nje v skladu s predpisi ne bi bil upravičen. Pritožnica ni bila stranka upravnega postopka in se zoper odločbo ni mogla pritožiti. Poleg tega ustanoviteljica ustanove, ki ji je bilo naklonjeno volilo, ni pritožnica, temveč je to Republika Slovenija. Ker je odločba CSD pravnomočna, zavezuje tako dediča kot sodišče.

3Dediča v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Poudarjata, da je bil zapustnik oproščen plačila institucionalnega varstva zaradi volila in ne po predpisih o socialnem varstvu. Samo dejstvo, da je pritožnica plačevala stroške zapustnikovega bivanja, nima nobenih posledic. Pogoji za omejitev dedovanja bi bili izpolnjeni le, če zapustnik stroškov ne bi mogel plačevati. Sicer pa dediča ne nasprotujeta pritožbenemu stališču, da gre lahko tudi za pravno vprašanje.

4Pritožnica v repliki poudarja, da je bila odločba CSD izdana na podlagi 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV). Plačevanje domske oskrbe pa ima vedno za posledico omejitev dedovanja.

5Pritožba ni utemeljena.

6Zapuščinsko sodišče zaradi nepravdne narave zapuščinskega postopka ne sme samo presojati spornih dejstev (prvi odstavek 210. člena in 211. člen Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD). Če gre za spor o uporabi prava, zapuščinsko sodišče lahko odloči o predhodnem vprašanju, kadar se to nanaša na dednopravne posledice zapustnikove smrti (tretji odstavek 210. člena ZD). Ko nastane v zapuščinskem postopku spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, pa mora zapuščinsko sodišče odločitev o tem sporu v vsakem primeru prepustiti pravdnemu sodišču (1. točka 212. člena ZD).

7Tak je tudi spor o tem, ali je zapustnik prejemal socialno pomoč. Zapustnikovo premoženje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, namreč ni predmet dedovanja in ob zapustnikovi smrti ne preide na dediče. Spor, do katerega pride po zahtevi za omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu (prvi odstavek 128. člena ZD), je tako v resnici spor o obsegu zapuščine. Takšna zahteva namreč nima podlage v dednopravnem razmerju, pač pa v razmerju, ki je nastalo že za življenja zapustnika.

8V obravnavanem primeru ni sporno, da je pritožnica plačevala institucionalno oskrbo zapustnika v socialno varstvenem zavodu. Sporna pa je pravna narava izvršenih plačil.

9Za pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu se šteje vse, kar je zapustnik zaradi slabega premoženjskega stanja prejel na podlagi zakona ali splošnega akta občine v denarju ali v obliki oprostitve plačila (šesti odstavek 128. člena ZD). Dediča trdita, da zapustnik v resnici ni bil socialno ogrožen, medtem ko se pritožnica sklicuje na pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku na podlagi 100. člena ZSV. Gre torej za spor o tem, ali je zapustnik prejemal socialno pomoč, ali pa je šlo v resnici za izpolnitev pogoja (naloga) v zvezi z volilom, ki ga je zapustnikova teta naklonila pravnemu predniku socialno varstvenega zavoda, v katerem je bival zapustnik.

10Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da ni pristojno za odgovor na to vprašanje. Odločitev o prekinitvi zapuščinskega postopka je zato pravilna. Prav tako je pravilna odločitev, da se na pravdo napoti pritožnica (prvi odstavek 213. člena ZD), saj je njena pravica manj verjetna, glede na obrazložitev odločbe CSD X z dne 27. 10. 2003. Pritožnica se namreč plačevanju oskrbe za zapustnika nikoli ni uprla; zoper navedeno odločbo se ni pritožila, čeprav bi to pravico lahko izkoristila (prvi odstavek 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Trditvi dedičev, da zapustnik ni potreboval socialne pomoči zaradi slabega premoženjskega stanja, tudi zdaj obrazloženo ne oporeka. Na ostala vprašanja, ki jih načenja pritožba (zlasti, ali je zapustnik zgolj na podlagi izdane odločbe pridobil pravico do socialne pomoči in pritožnica s tem pravico zahtevati omejitev dedovanja, nadalje, kdo je bil v resnici dolžan izpolniti nalog v zvezi s prejetim volilom), pa bo pritožnica lahko dobila odgovor v pravdi.

11Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).