211. člen ZD

Pritožnik (zakoniti dedič) je postavil izločitveni zahtevek, do katerega se drugi zakoniti dedič, ki se je priglasil k dedovanju in sprejel dediščino, ni opredelil. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pritožnika napotilo na pravdo, saj obstaja spor o obsegu zapuščine.

Načelo ekonomičnosti postopka (t. i. stroškovni in časovni prihranek na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje) ne predstavlja nobenega izmed razlogov za prekinitev postopka. Razlogov za prekinitev postopka ni mogoče širiti izven tistih razlogov, ki so taksativno našteti v zakonu.

Zapustnikovo premoženje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, ni predmet dedovanja in ob zapustnikovi smrti ne preide na dediče. Spor, do katerega pride po zahtevi za omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, je tako v resnici spor o obsegu zapuščine. Takšna zahteva namreč nima podlage v dednopravnem razmerju, pač pa v razmerju, ki je nastalo že za življenja zapustnika.

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da na pravdo napoteni dediči niso vezani na izrek napotitvenega sklepa, temveč lahko zahtevek oblikujejo drugače in z njim uveljavljajo tudi kaj manj ali kaj več od tistega, kar je vsebovano v napotitvenem sklepu.

Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju sploh ni odločilo in pojasnilo, na podlagi katerih oporočnih vsebin katera od dedinj kaj deduje. V tem delu je sklep o dedovanju obremenjen z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Ugotavljanje izhodišč za presojo vprašanja, ali je oporočitelj z oporočnim razpolaganjem prikrajšal nujne dediče, je v prvi vrsti v domeni zapuščinskega sodišča. Preden ni znan obseg zapuščine, sodišče niti ne razpolaga s temeljnim izhodiščem za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža. Predpogoj za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža je tudi jasna vsebina in obseg zapustnikovih oporočnih razpolaganj. Zapuščinsko sodišče zato v konkretni zadevi do pravnomočne rešitve spora o obsegu zapuščine in do pravnomočne rešitve spora o veljavnosti oporok ni moglo celovito pretresati vprašanja prikrajšanja njunega deleža zapustnikovih hčerk. Napotitev na pravdo zaradi spora o tem, ali je bil nujni delež prikrajšan, je bila preuranjena, posledično pa tudi že končana pravda (četudi je bil zaradi nesklepčnosti zahtevek v zvezi s prikrajšanjem zavrnjen) ne predstavlja ovire za obravnavanje tega vprašanja

Ali toženčeva obveznost iz naslova volila obstoji in obseg te obveznosti, se ugotavlja v zapuščinskem postopku. Ta odločitev osebo, ki je v zapuščinskem postopku sodelovala, veže.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je odplačna pogodba. Lahko pa takšna pogodba glede na okoliščine konkretnega primera prikriva darilno pogodbo. Pritožnici zato ni mogoče odrekati pravice, da zahteva vrnitev domnevnega darila v zapuščino zaradi prikrajšanja svojega nujnega dednega deleža. Prav tako se smeta oba pritožnika že v zapuščinskem postopku sklicevati na neveljavnost oziroma ničnost sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ker ju sodišče prve stopnje doslej ni pritegnilo v postopek, niti ni uporabilo svojega pooblastila iz prvega odstavka 173. člena ZD, po katerem bi lahko izpodbijani sklep preklicalo, se bo moralo o vseh zahtevkih obeh pritožnikov izreči v ponovljenem postopku.

Zapuščinsko sodišče mora v zvezi s podano zahtevo pritožnice v zvezi z uveljavljanjem njene dedne pravice odločati v zapuščinskem postopku. Če so o tem med dediči sporna dejstva, mora ravnati skladno z določbami ZD o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi dedičev z manj verjetno pravico na pravdo.

Na nepremičninah, ki so predmet spora med dedičema, je vpisana lastninska pravica F. do celote, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tako izkazano (lastninsko) pravico vdove štelo za bolj verjetno od pravice dediča zapustnika, da je to premoženje skupno premoženje zakoncev.

V skladu s 3. točko 2. odstavka 210. člena ZD zapuščinsko sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva samo takrat, ko sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež, obstojijo med dediči (ki so stranke zapuščinskega postopka), in ne ko obstojijo med dedičem in tretjim, kar pa ne pomeni, da imamo opravka s pravno praznino.

Dediči primarno uveljavljajo svoje pravice v zapuščinskem postopku. Če jim je bila dana možnost, da jih v njem uveljavljajo, jih po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka ne morejo več uveljavljati v pravdi. Če v zapuščinskem postopku sodelujejo, jih pravnomočni sklep o dedovanju veže.

Zahtevek pritožnice ni zahtevek po 32. členu ZD, saj se ne glasi na izločitev deleža na zapustnikovem premoženju. Vrednost deleža, ki naj bi se izločil, je samo izjemoma (ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna) mogoče zahtevati v denarju. Pritožnica takšnih izjemnih okoliščin niti ni zatrjevala. Poleg tega ni zatrjevala dejanske pridobitne skupnosti z zapustnikom, navedla pa ni niti deleža, katerega vrednost naj bi bila 10.000,00 EUR. Gre torej zgolj za obligacijski (obogatitveni) zahtevek.

Vlaganja v nepremičnino, ki je last zapustnika, ne predstavljajo temelja dednopravnemu zahtevku, o katerem bi bilo potrebno odločiti v okviru zapuščinskega postopka, ampak „zgolj“ obligacijsko pravnemu zahtevku, zato zapuščinskemu sodišču postopka ni potrebno prekinjati. Pritožnica s tem zahtevkom tudi ne nastopa kot dedinja, ampak kot upnica, upnik pa (praviloma) ni stranka zapuščinskega postopka. Zapuščinsko sodišče prekine postopek in osebo napoti na pravdo le, če obstaja spor med strankami zapuščinskega postopka oziroma dediči.

Predmet zapuščine je (bilo) premoženje, ki je bilo vrnjeno zapustniku kot članu agrarne skupnosti po njegovi smrti in po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, po določbah ZPVAS. Dedovanje je zato treba izpeljati po določbah tega zakona. Ker je bil zapustnik v času uveljavitve ZPVAS že mrtev, se to premoženje v skladu drugim odstavkom 8. člena ZPVAS šteje za pozneje najdeno premoženje in se zanje izvede dedovanje po zakonu o dedovanju. Pri tem pa lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini.

V primeru spora med potencialnimi dediči in tretjo osebo (pogodbenikom zapustnika) zapuščinsko sodišče ne prekinja zapuščinskega postopka, niti kogarkoli izmed njih ne napoti na pravdo. O dedovanju odloči, kot da spora ne bi bilo, saj se sporna razmerja rešujejo izven zapuščinskega postopka.

Če bo med upravičenim dedičem in volilojemalcem spor o obsegu volil, bo o pravici do volil treba odločati v pravdi.

Glede sporne denarne terjatve iz naslova oskrbovanja zapustnika ne bi bila potrebna prekinitev zapuščinskega postopka (člen 211 ZD), vendar pa je takšna odločitev že zaradi spornih dejstev v zvezi z izločitvenim zahtevkom nujna.

Sodišče vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Če je tak predlog vložen po izdaji sklepa o dedovanju, ga sodišče ne more presojati tako, da ga šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

da ima zapuščinski upnik status druge osebe po členu 175 Zakona o dedovanju - ZD, ki definira krog udeležencev oziroma strank zapuščinskega postopka. Pritožbeno sodišče se glede statusa upnice sklicuje na izneseno stališče v citiranem Cp sklepu, zato zapuščinska upnica seveda ima pravico do pritožbe zoper sklep o dedovanju.

Kadar nastane med dediči spor samo o tem, ali je vsebina predložene listine taka, da jo je mogoče obravnavati kot oporoko, je to pravno vprašanje na katerega je dolžno odgovoriti zapuščinsko sodišče, saj je potrebna le materialnopravna presoja izjave volje (tretji odstavek 210. člena ZD). Kadar pa je med dediči spor o vprašanju veljavnosti oporoke, torej o tem, ali je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD in v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oporoke določa ZD, je to v pretežni meri dejansko vprašanje, o katerem se odloča v pravdi, po izvedenem dokaznem postopku.