VSL Sodba in sklep VII Kp 506/2018

I. Ob odločanju o pritožbah zagovornikov obdolženega A. A. se izpodbijana sodba pod točko II spremeni po uradni dolžnosti tako,

da se obdolženi A. A., sin ... in ..., rojene ..., rojen ... v ..., EMŠO ...., s stalnim bivališčem ...,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je zato, da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo odtujil del svojega premoženja in s tem upnika oškodoval, s tem, ko je dne 8. 6. 2017, kot zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o., s sedežem na naslovu ..., na navedenem naslovu, med izvršilnim postopkom po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43250/2011 z dne 5. 4. 2011, tekom postopka razpisane prve javne dražbe za prodajo zarubljene prikolice za prevoz konj znamke Worman, tip ..., št. šasije ..., navedeno prikolico odstranil s sedeža družbe B. d.o.o. ter jo dal odpeljati svojemu bratu C. C. ter tako onemogočil za dne 8. 6. 2017 razpisano prvo javno dražbo in s tem (delno) poplačilo dolga upniku Č. Č.,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena Kazenskega zakonika.

Oškodovanec Č. Č. se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika v tem delu bremenijo proračun.

II. Pritožbam zagovornikov obeh obdolžencev se ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja pod točko I razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo pod točko I obdolžena A. A. in D. D. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja mučenja živali po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 341. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Pod točko II je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1. Obdolženemu A. A. je za kaznivo dejanje pod točko I na podlagi tretjega odstavka 341. člena KZ-1 izreklo kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II pa na podlagi drugega odstavka 223. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 denarno kazen v višini 60 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, to je 900,00 EUR. Obdolženemu D. D. je za kaznivo dejanje pod točko I na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi tretjega odstavka 341. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Oškodovanca Č. Č. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da morata obdolženca na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) nerazdelno plačati do sedaj znane stroške kazenskega postopka v višini 109,60 EUR in sodno takso, obdolženi A. A. v višini 510,00 EUR, obdolženi D. D. pa v višini 240,00 EUR. Obdolženi A. A. je na podlagi 94. člena ZKP dolžan plačati stroške vročanja po zunanjem vročevalcu v višini 183,06 EUR, ter stroške oškodovanca Č. Č. ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca, nastale pred združitvijo kazenskih postopkov.

2Zoper sodbo se pritožujejo:

- zagovornica obdolženega A. A. iz razlogov po 1., 2., 3. in 5. (pravilno 4.) točki 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa sodbo spremeni tako, da obdolženega A. A. oprosti obtožbe;

- zagovornik obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega A. A. oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženemu A. A. izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta; in

- zagovornik obdolženega D. D. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega D. D. oprosti obtožbe, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3Pritožbe so utemeljene, izpodbijano sodbo pa je pritožbeno sodišče spremenilo tudi po uradni dolžnosti.

Glede kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1

4Sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (točka II izreka) konkretizirano izpodbija le zagovornica obdolženega A. A.; zagovornik istega obdolženca se njenim pritožbenim navedbam pridružuje. Zagovornica sodišču prve stopnje sicer očita kršitev kazenskega zakona, vendar je ugotoviti, da z glavnino pritožbenih navedb v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

5Smiselno zagovornica sicer uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbo, da ne drži očitek, da naj bi obdolženec odtujil del svojega premoženja, kot to zahteva zakonska norma, ampak premoženje družbe B. d.o.o., katere zakoniti zastopnik je bil. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pojma „svoje premoženje“ ni mogoče razlagati tako, da je lahko storilec le lastnik premoženja, ampak je storilec lahko tudi zakoniti zastopnik ali pooblaščenec pravne osebe, katera je lastnik premoženja, ki je predmet kaznivega dejanja. Nasprotna razlaga bi bila življenjsko nesprejemljiva, saj zakoniti zastopnik ali pooblaščenec pravne osebe nastopa v imenu pravne osebe, in ima tudi pooblastila za razpolaganje s premoženjem v okviru svojih pooblastil (glej sodbo VSL II Kp 14498/2010 z dne 16. 5. 2012 v zvezi s sodbo I Ips 14498/2010-212 z dne 18. 4. 2013). V konkretnem delu opisa kaznivega dejanja se zatrjuje, da je obdolženi A. A. kaznivo dejanje storil kot zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o., ki je bila, kot smiselno izhaja iz opisa, lastnica premoženja (prikolice za prevoz konj znamke Worman), s katerim je razpolagal. Tosmerna kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

6Upoštevaje pritožbene navedbe zagovornice je nadalje ugotoviti, da ne drži, da oškodovanje upnika v opisu kaznivega dejanja ni zadosti konkretizirano. Ni namreč treba, da bi bilo oškodovanje točno opredeljeno po višini, kot neutemeljeno navaja zagovornica, ampak za opredelitev zakonskega znaka oškodovanja upnika zadošča navedba v konkretnem delu opisa, da je obdolženi z svojim ravnanjem onemogočil prvo javno dražbo in s tem (delno) poplačilo dolga upniku Č. Č.

7Pritožbeno sodišče pa je kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), ugotovilo v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti. V abstraktnem delu opisa predmetnega kaznivega dejanja se obdolžencu očita, da je zato, da bi preprečil poplačilo upnika, med prisilno izvršbo odtujil del svojega premoženja in s tem upnika oškodoval. Očitano izvršitveno ravnanje "odtujitve" premoženja je v konkretnem delu opisa opredeljeno z navedbo, da je obdolženi zarubljeno prikolico za prevoz konj znamke Worman odstranil s sedeža družbe B. d.o.o. ter jo dal odpeljati svojemu bratu C. C.. Ker „odtujitev“ pomeni prenos lastništva, kar storilec doseže na primer s prodajo ali darilom, je ugotoviti, da v konkretnem delu opisa očitano ravnanje obdolženca ne predstavlja ustrezne konkretizacije tega zakonskega znaka, saj iz opisa ne izhaja, da bi obdolženi na svojega brata prenesel lastništvo sporne prikolice (da temu tudi dejansko ni bilo tako, sicer izhaja tudi iz ugotovitev dokaznega postopka, kar smiselno izpostavlja tudi zagovornica). Ugotoviti je še, da določba drugega odstavka 223. člena KZ-1 kot eno izmed alternativnih izvršitvenih ravnanj sicer določa tudi „skritje“ dela svojega premoženja med prisilno izvršbo, vendar pa se slednje v predmetni zadevi obdolžencu ne očita.

8Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbah zagovornikov obdolženega A. A. izpodbijano sodbo pod točko II, to je glede kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1, po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženega A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo. Oškodovanca Č. Č. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Izrek oprostilne sodbe je terjal tudi spremembo odločbe o stroških tega dela kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je posledično odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika v tem delu bremenijo proračun.

Glede kaznivega dejanja mučenja živali po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 341. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1

9Zagovornik obdolženega A. A. v pritožbi navaja, da ima obdolženi A. A. velike težave z duševnim zdravjem, zaradi katerih se že dalj časa zdravi. V dokaz tosmernih navedb pritožbi prilaga obsežno zdravstveno dokumentacijo, ki sodišču prve stopnje sicer ni bila predložena. Zatrjuje, da bi moralo sodišče odrediti izvedenstvo psihiatrične stroke zaradi ugotavljanja, ali je obdolženi A. A. sploh sposoben spremljati potek sojenja in se ga aktivno udeleževati (pritožnik v tem smislu izpostavlja zlasti podajo konsistentnega zagovora), pa tudi zaradi vprašanja prištevnosti obdolženca v času storitve očitanega kaznivega dejanja.

10Pritožbeno sodišče po pregledu priložene zdravstvene dokumentacije ugotavlja, da pritožbenim navedbam ni mogoče odreči utemeljenosti. Iz izvidov specialistov psihiatrov namreč izhaja, da se obdolženi zaradi psihičnih težav zdravi že vse od leta 2011. Med drugim iz izvida Psihiatrične klinike X. z dne 23. 11. 2011 izhaja, da je bila pri obdolžencu ugotovljena huda depresivna epizoda s pridruženim upadom funkcioniranja; priporočena je bila hospitalizacija. Iz izvida spec. psihiatrije dr. E. E. z dne 29. 11. 2016, kar je dobrega pol leta pred inkriminiranim obdobjem, izhaja, da se je obdolženčevo stanje vse od začetka zdravljenja le za malenkost in krajši čas izboljšalo. Prejemal je antidepresive in antipsihotike ob psihoterapevtskem suportu. Psihiatrinja ga je ocenila kot izredno nemirnega, napetega, razdražljivega, nezbranega, anksioznega in depresivnega razmišljanja. Navedla je, da so izgledi za daljše in bistveno izboljšanje zelo slabi; motnja je že kronificirana; za pridobitno delo ne bo več sposoben. Prosila je še naprej za bolniški stalež in predstavitev invalidski komisiji. Naslednji in tudi zadnji izmed priloženih izvidov je bil izdan s strani iste psihiatrinje, datiran pa je z dne 10. 9. 2019. V njem je navedeno, da obdolženi na pregled prihaja poslabšan, nervozen, nemiren, ponoči ne spi, tesnoben, težko se zbere že pri običajnih opravilih. Po lastnih besedah na kontrolo prej ni mogel, saj je bil brez denarja in ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja. Psihiatrinja je ugotovila, da sedaj že nekaj časa ni jemal nobenih zdravil in se je stanje zelo poslabšalo; motnja je že delno kronificirana.

11Predstavljeni podatki o zdravstvenem stanju obdolženega A. A., ki sodišču prve stopnje, kot že povedano, niso mogli biti znani, postavljajo pod vprašaj zaključek izpodbijane sodbe o prištevnosti obdolženega A. A. v času storitve kaznivih dejanj, s tem pa tudi o njegovi krivdi, saj bi se po oceni sodišča prve stopnje obdolženčeve psihične težave lahko odražale tudi v nezmožnosti obdolženca razumeti pomen dejanj oziroma imeti v oblasti svoje ravnanje. Prav tako je glede na slabo psihično stanje obdolženca pri pritožbenem sodišču vzbujen precejšen dvom v njegovo sposobnost spremljati potek sojenja in se ga aktivno udeleževati, upoštevaje tudi pritožbeno izpostavljeno ravnanje obdolženca na glavnih obravnavah, ko je bil njegov zagovor na trenutke zmeden in nepovezan, obdolženi se je razburjal, mestoma pa je postal je tudi zelo čustven. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. je bilo zato treba ugoditi in že iz tega razloga izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja mučenja živali razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12Vsi trije zagovorniki so v pritožbi nadalje zahtevali postavitev izvedenca veterinarske stroke oziroma strokovnjaka za vzrejo konj, pri čemer je sodišče prve stopnje tosmerni dokazni predlog zavrnilo, saj je ocenilo, da je dejansko stanje na podlagi zaslišanja inšpektorjev F. F., G. G. in veterinarja H. H., ki je bil v postopku zaslišan dvakrat in ga je sodišče prve stopnje obravnavalo kot izvedeno pričo, že dovolj razčiščeno.

13Uvodoma je poudariti, da je (bil) obdolženi A. A. uspešen rejec konj z dolgoletno tradicijo, in je, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 43 razlogov izpodbijane sodbe, izkazan kot visoko strokovna oseba in poznavalec s področja reje konj. Smiselno podobno je sodišče druge stopnje ugotovilo tudi za obdolženega D. D. iz razloga, ker je dolga leta skrbel za konje na posestvu B.

14Obrambi obeh obdolžencev sta v postopku pred sodiščem prve stopnje in sedaj v pritožbi glede številnih vprašanj strokovne narave izražali nasprotovanje mnenju zgoraj navedenih strokovnih prič, katerih izpovedbam je sodišče prve stopnje v celoti sledilo in na njihovi podlagi sprejelo ugotovitve o odločilnih dejstvih zadeve.

15V zvezi z izraženimi pomisleki v ugotovitev sodišča prve stopnje o nezadostni prehrani konj obrambi tako navajata, da je paša konj na posestvu ob dodatnem krmljenju (kar obdolženi A. A. izkazuje s seznamom dobave sena in žita ter dejstvom, da je bila še v času inšpekcijskega pregleda na posestvu najdena nepojedena bala sena) vsekakor zadostovala za normalno prehrano konj, da taka prehrana ni bila nezadostna, še manj pa takšna, da bi konjem povzročala trpljenje in bi šlo lahko za mučenje živali. Svoje stališče podkrepita s primeri čred divjih konj, ki se povsem zadostno prehranjujejo izključno v naravi in brez dodajanja hranil. Nadalje obrambi zatrjujeta, obramba obdolženega A. A. pa s pritožbi priloženimi fotografijami tudi izkazuje, da so bile na posestvu B. obsežne pašne površine s kvalitetno travo, kar je v nasprotju z ugotovitvijo inšpektorice F. F., da je na posestvu raslo le nekaj plevela.

16Obramba obdolženega A. A. glede ustreznosti nudene oskrbe kopita kobile I. I. izpostavlja, da kobila, glede na to, da je bila po kotitvi in je imela in hranila žrebe, ne bi mogla prejeti kirurške oskrbe in močnejših zdravil.

17Nadalje obrambi obeh obdolžencev izpostavljata napačnost ugotovitev o rejnem stanju konjev (slabo rejno stanje z atrofijo mišic, zanemarjenimi kopiti, shujšanost in shiranost konjev), nasprotujeta pa tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo zaradi opustitev pod obtožbo konjem povzročeno (nepotrebno) trpljenje, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja na definicijo trpljenja živali iz 25. točke 5. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv), in sicer so to bolečine, strah, poškodbe, pohabljenje, degeneracija, hiranje ali obolevanje ter čezmerno in nepotrebno vznemirjanje, ki jih povzroči človek.

18V zvezi s stanjem konj je obdolženi A. A. že med postopkom pred sodiščem prve stopnje v nasprotju s strokovnimi pričami zatrjeval, da fotografije konjev, posnetih ob odvzetju s posestva, prikazujejo boljše stanje konj, kot je le-to na kasnejših fotografijah, posnetih pri Društvu za zaščito konj. Zagovor obdolžencev, da je bilo stanje konj boljše, kot so izpovedovale omenjene strokovne priče, so smiselno potrjevale tudi druge priče, zaslišane v postopku (J. J., K. K., L. L., M. M.).

19Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje zagovornikom, da je bila obdolžencema v postopku pred sodiščem prve stopnje zaradi nepostavitve izvedenca strokovnjaka za vzrejo konj kršena pravica do učinkovite obrambe, saj v postopku nista imela možnosti strokovno izpodbijati izpovedb in podanih ocen zaslišanih prič F. F., G. G. in H. H. Ob tem je ponovno poudariti, da je obdolženi A. A. velik strokovnjak za konje, tudi obdolženi D. D. pa se na oskrbo konj v določeni meri spozna, zato njuno nasprotovanje izpovedbam F. F., G. G. in H. H. ter ugotovitvam sodišča ni mogoče oceniti kot očitno neutemeljeno, upoštevaje tudi, da so določenim trditvam obdolžencev smiselno pritrdile tudi druge zaslišane priče.

20Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da zagovornik obdolženega D. D. upravičeno problematizira razloge sodišča prve stopnje glede odgovornosti obdolženega D. D. za storitev predmetnega kaznivega dejanja, saj so le-ti nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju.

21Zagovornik utemeljeno opozarja, da se obdolženemu D. D. v konkretnem opisu dejanja ne očita, da je zanemaril t. i. obvestilno oziroma prijavno dolžnost, to je dolžnost opozoriti pristojne organe na slabo stanje konj, kar sodišče pri utemeljevanju odgovornosti D. D. za storjeno kaznivo dejanje zgrešeno ugotavlja v točkah 28 in 58 razlogov izpodbijane sodbe. Iz opisa dejanja namreč izhaja, da se na oba obdolženca naslavlja enak očitek, to je da vsaj 14 konjem nista zagotovila primerne in zadostne krme, sveže pitne vode ter veterinarske in kovaške oskrbe, pri čemer se A. A. opustitve očitajo v svojstvu dejanskega lastnika, posestnika in skrbnika konj, D. D. pa le kot skrbniku konj.

22Sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da je bil D. D. skrbnik konj, utemeljuje z njegovo permanentno in konstantno prisotnostjo na posestvu B. Hkrati ugotavlja, da sta bila obdolženca v odnosu nadrejeni (A. A.) in podrejeni (D. D.); obdolženi A. A. je bil odredbodajalec, obdolženi D. D. pa izvrševalec A. A. odredb in aktivni skrbnik konj na posestvu. Tosmerne ugotovitve sodišča prve stopnje nakazujejo, da je slediti zagovoru D. D., da je ves čas delal le po navodilih in naročilu A. A. Zagovornik obdolženega D. D. zato utemeljeno izpostavlja, da v kolikor D. D. ni imel možnosti oziroma pravice, da odloča o načinu ravnanja s konji na posestvu, natančneje o količini in kvaliteti krme, zagotovitvi sveže pitne vode in o (ne)potrebnosti strokovne veterinarske in kovaške oskrbe, niti ni imel s stani A. A. na voljo danih finančnih sredstev za zagotavljanje zgoraj navedenega, ampak je zgolj izvrševal naročila oziroma odredbe A. A., ki je odločal o tem, kaj in kdaj naj se konjem priskrbi, mu vloge skrbnika, ki za žival odgovarja (točka 21 člena 5 ZZZiv) in ji mora zagotoviti vse v 7. členu ZZZiv predpisane pogoje (bivališče, hrano, vodo, oskrbo in drugo), ni mogoče pripisati.

23Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbam zagovornikov obeh obdolžencev ugodilo in izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko I razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

24Ker sodnik posameznik, ki je sodil v zadevi, ob odločanju pred seboj ni imel vseh relevantnih dokazov, na podlagi katerih bi si lahko ustvaril dokončno mnenje, pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu zagovornika obdolženega D. D., da se zadeva vrne v novo sojenje drugemu sodniku.

25V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v kazenski postopek pritegniti izvedenca psihiatra, in sicer zaradi ugotavljanja zmožnosti sodelovanja obdolženega A. A. na glavni obravnavi, če bo ta ugotovljena, pa tudi za presojo prištevnosti obdolženca v času storitve kaznivega dejanja kot pogoja za obstoj njegove krivde. Dokazni postopek bo moralo dopolniti tudi z angažiranjem izvedenca strokovnjaka s področja vzreje konj, ki bo moral predvsem podati odgovore na vsa strokovna vprašanja, ki sta jih odpirali obrambi obeh obdolžencev in se nanašajo na odločilna dejstva zadeve. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali je krivda obdolžencev za očitano kaznivo dejanje mučenja živali podana, pri tem pa bo v zvezi z obdolženim D. D. moralo razčistiti zlasti, ali je dejansko imel možnost odločanja o načinu ravnanja s konji na posestvu B. v okviru očitkov obtožbe. V utemeljitev svojih zaključkov bo sodišče prve stopnje moralo podati jasne in nenasprotujoče si razloge.

PRAVNI POUK:

Zoper to odločbo ni pritožbe.