VSL Sodba I Cpg 663/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 2.120,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 570.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 450.000,00 EUR od 6. 6. 2015 do plačila ter od vsakega 10. dne v vsakem mesecu v obdobju od junija 2010 do junija 2015 do plačila, najprej od 25 zneskov po 1.500,00 EUR in nato od 36 zneskov pa 2.400,00 EUR (1. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki plača 16.460,23 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka terja v tem sporu plačilo iz naslova neupravičene obogatitve, saj je tožena stranka dala v najem in nato razpolagala z nepremičnino v Zrenjaninu, za katero tožeča stranka trdi, da je postala njena last na podlagi prvega odstavka 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98 s spremembami: nadalje ZZLPPO). Določba prvega odstavka 6. člena ZZLPPO z naslovom „Ugotavljanje oškodovanja družbenega premoženja“ se glasi: "Za družbeni kapital, ki z dnem uveljavitve tega zakona preide v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe in se preoblikuje po tem zakonu, se šteje tudi premoženje fizičnih in pravnih oseb doma in v tujini skupaj z njegovim povečanjem iz poslovanja, ki izvira iz poslovanja nekdanjih družbenih podjetij, oziroma drugih pravnih oseb, registriranih v Republiki Sloveniji, ki se lastninsko preoblikujejo ali so se preoblikovale na podlagi ZLPP ali posebnega zakona, če to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Uradni list RS, št. 24/93, 62/93, 72/93, 19/94, 32/94 in 45/94; nadalje: Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance)."

6Po presoji sodišča prve stopnje je tožeča stranka oziroma njena pravna prednica Slovenska razvojna družba (SRD) z uveljavitvijo ZZLPPO originarno pridobila lastninsko pravico na premoženju podjetja, ki se je lastninilo, zgolj v primeru, če premoženje ni bilo prikazano v otvoritveni bilanci na dan 1. 1. 1993, ne pa tudi v primeru, če je bilo premoženje uvrščeno v napačno rubriko ali napačno ovrednoteno. V konkretnem primeru je ugotovilo, da je bila nepremičnina v Zrenjaninu v otvoritveni bilanci L. vključena pod postavko "101 druga izvenposlovna sredstva“ po zaključnem računu v vrednosti 131.819.000,00 SIT ter da je bila ta vrednost za namen otvoritvene bilance spremenjena na 0. Sledilo je tudi mnenju sodnega izvedenca za revizijo, D. M., ki je prav tako ugotovil, da je bila nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco z vrednostjo 0. Po mnenju izvedenca bi sicer morala L., v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance, nepremičnino v Srbiji v otvoritveni bilanci obravnavati kot materialno naložbo in jo vrednotiti po knjigovodski vrednosti. Sodišče je nadalje menilo, da bi lahko imelo nepravilno vrednotenje za posledico zgolj postopek revizije po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 do 1/96; nadalje ZLPP), ne more pa zaradi tega nepremičnina postati last SRD. Poleg tega je ugotovilo, da je bila nepremičnina v Zrenjaninu navedena v Poročilu o oceni vrednosti podjetja L. z dne 28. 7. 1996, ki ga je izdelala revizijska družba A. d. o. o., ocenjevalka vrednosti podjetij z licenco Agencije. Za premoženje v republikah bivše Jugoslavije (objekte v Srbiji), je bilo v poročilu navedeno, da podjetje nad njimi nima razpolagalne pravice, zaradi česar je bilo ocenjeno, da postavka nima tržne vrednosti. Poročilo je bilo priloga Programa lastninskega preoblikovanja, ki je bilo predloženo v soglasje Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija). Sodišče je zato štelo, da je poročilo dopolnjevalo otvoritveno bilanco, saj bilance same po sebi, brez dodatnih pojasnil, niti ni mogoče razumeti. Po presoji sodišča prve stopnje tudi iz tega razloga ni mogoče šteti, da so bila sredstva prikrita. Tožbeni zahtevek je nadalje zavrnilo tudi zaradi zastaranja.

7Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bila, po ugotovitvah sodišča, nepremičnina v bilanco vključena z vrednostjo 0, treba pa bi jo bilo obravnavati kot materialno naložbo in vrednotiti po knjigovodski vrednosti. Meni, da to zadostuje za zaključek o lastninski pravici SRD na navedeni nepremičnini, saj njena vrednost v otvoritveni bilanci ni bila upoštevana v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance. Nadalje navaja, da se zaradi tega vrednost nepremičnine tudi ni odrazila v vrednosti oziroma obsegu družbenega kapitala podjetja. Vrednotenje podjetja kot celote se namreč ni opravljalo za potrditev ali ugotavljanje vrednosti posameznih postavk v otvoritveni bilanci, temveč je bilo izdelano izključno za ugotavljanja vrednosti družbenega kapitala. Dodatno navaja, da je bila nepremičnina vključena zgolj v sredstva po zaključnem računu na dan 31. 12. 1992, ne pa tudi v otvoritveno bilanco po stanju na dan 1. 1. 1993. V kolikor bi bila nepremičnina vključena tudi v otvoritveno bilanco, bi bila v bilanci na dan 1. 1. 1993 zgolj neto (neodpisana) vrednost 0, tako pa so bile na dan 1. 1. 1993 vse tri vrednosti (bruto, popravek, neto vrednost) te postavke 0 SIT.

8Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje najprej pravilno ugotavljalo pomen prvega odstavka 6. člena ZZLPPO. Glede na umestitev določbe v sistem pravil o lastninskem preoblikovanju je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ex lege postalo last SRD zgolj tisto premoženje fizičnih in pravnih oseb, ki ni bilo prikazano v otvoritveni bilanci na dan 1. 1. 1993. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998 pojasnilo, da postane last SRD po zakonu "vse v otvoritvenih bilancah vseh podjetij neprikazano premoženje" (10. točka obrazložitve). V navedeni odločbi je tako pojasnilo, da postane last SRD "skrito" premoženje (31. točka obrazložitve) oziroma premoženje, ki se je "izmaknilo procesu lastninskega preoblikovanja" (32. točka obrazložitve). V skladu z obrazložitvijo odločbe Ustavnega sodišča RS in številnih odločb rednih sodišč izhaja, da pride do prehoda premoženja v last SRD na podlagi prvega odstavka 6. člena ZZLPPO zgolj v primerih, ko določeno premoženje otvoritveno bilanco ni bilo vključeno v oziroma v njej ni bilo upoštevano (I Cpg 68/2003, II Ips 318/2014, I Cp 4099/2009, II Ips 179/2010, I Cp 284/2013, II Ips 855/2008, II Ips 16/2015, II Cp 1568/2016, I Cp 824/2010). Če pa je bilo določeno premoženje v otvoritveni bilanci sicer upoštevano, vendar pa njegovo vrednotenje ni bilo v skladu z metodologijo za izdelavo otvoritvene bilance stanja, ni podlage za prehod premoženja v last SRD po prvem odstavku 6. člena ZZLPPO. Takšno stališče je že zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 43/98. Če je bila namreč družbena lastnina ugotovljena v premajhni vrednosti, se oškodovanje ugotovi v posebnem postopku revizije s finančnim, računovodskim in pravnim pregledom, kot je to določal 48. do 50. člen ZLPP. Stališče sodišča prve stopnje o razlikovanju med premoženjem, ki v otvoritveno bilanco ni bilo vključeno in premoženjem, ki je bilo v otvoritveni bilanci prikazano, vendar pa je bilo uvrščeno v napačno rubriko ali napačno ovrednoteno, je torej v skladu z obstoječo sodno prakso.

9Vprašanje, ki ga načenja tožeča stranka pa je, ali je mogoče šteti, da je šlo za „skrito“ oziroma „neprikazano“ premoženje v smislu odločbe Ustavnega sodišča tudi v primeru, ko je bilo prikazano z vrednostjo 0. Po mnenju višjega sodišča je treba dati odgovor na to vprašanje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je imelo podjetje L. nepremičnine v državah nekdanje Jugoslavije (med njimi tudi nepremičnina v Zrenjaninu) po zaključnem računu na dan 31. 12. 1992 vključene pri postavki „101 druga izvenposlovna sredstva“ v skupni vrednosti 131.818.761 SIT. V tem znesku je bila vključena tudi sporna nepremičnina po knjigovodski vrednosti 27.810.000,00 SIT. Sprememba te vrednosti na 0 SIT v otvoritveni bilanci tudi po presoji pritožbenega sodišča Agenciji ni mogla ostati skrita. Tako velja tudi če so bile na dan 1. 1. 1993 vse tri vrednosti ocenjene na 0 SIT. Otvoritvena bilanca je namreč obrazec, na katerem so navedene tako vrednosti po zaključnem računu (na dan 31. 12. 1992), kot tudi vrednosti po otvoritveni bilanci (na dan 1. 1. 1993), tako da je bila sprememba vrednosti v obrazcu jasno razvidna. Otvoritvena bilanca s temi podatki je bila predložena Agenciji (priloga A6, B4), kar kaže na to, da ni šlo za „skrito premoženje“ v smislu citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, temveč da so bila sredstva in sprememba njihovega vrednotenja Agenciji razkrita. Če bi Agencija štela, da sprememba ni pravilna oziroma da zaradi navedenega višina družbenega kapitala ni bila pravilno ugotovljena, bi lahko zavrnila izdajo soglasja k programu preoblikovanja (drugi odstavek 19. člena ZLPP). Očitana nepravilnost bi bila lahko tudi predmet revizije po določbah 48. do 50. člena ZLPP, ki je obsegala finančni, računovodski in pravni pregled, kar se prav tako ni zgodilo.

10Po določbah ZLPP se je družbeni kapital ugotavljal z otvoritveno bilanco po metodologiji, ki jo je na predlog Agencije predpisala Vlada RS (prvi odstavek 4. člena ZLPP), podjetje pa je lahko pripravilo otvoritveno bilanco tudi na podlagi cenitve pooblaščenih ocenjevalcev (tretji odstavek 4. člena ZLPP). Tudi iz Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Uradni list RS, št. 13/93 do 47/97; nadalje: Uredba o pripravi programa preoblikovanja) izhaja, da je podjetje ugotovilo vrednost družbenega kapitala z otvoritveno bilanco, ki jo je izdelalo za namen lastninskega preoblikovanja na podlagi metodologije, ki jo je predpisala Vlada RS ali na podlagi cenitve podjetja po ocenjevalcih vrednosti podjetij z licenco Agencije (drugi stavek 1. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja). Podjetje je k programu preoblikovanja, ki ga je poslalo Agenciji v odobritev priložilo otvoritveno bilanco ter ocenjevalno poročilo, če je otvoritveno bilanco pripravilo na podlagi cenitve podjetja (14. člen Uredbe o pripravi programa preoblikovanja).

11Iz povzetih določb torej izhaja, da je imelo podjetje možnost izbire metode vrednotenja družbenega kapitala. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-208/99 z dne 19. 1. 2001, v kateri je Ustavno sodišče pojasnilo, da so imela podjetja določene ugodnosti, med katerimi je bila tudi možnost izbire metode cenitve vrednosti sredstev (8. in 9. točka obrazložitve). Z novelo ZLPP-B (Uradni list št. 31/93) je bila namreč spremenjena določba, po kateri so morali ocenjevalci upoštevati metodo neto vrednosti sredstev, tako da od tedaj dalje metoda vrednotenja z zakonom ni bila določena. Vrednost podjetij so zato ocenjevalci vrednosti podjetij z licenco Agencije ocenjevali v skladu s standardi in načeli za ocenjevanje vrednosti podjetij, ki jih je sprejela Agencija, po metodi neto vrednosti sredstev ali drugi izbrani (dinamični) metodi ocenjevanja vrednosti podjetja. Podjetje je lahko določilo vrednost družbenega kapitala, po metodi, ki mu je zagotavljala najugodnejšo cenitev. Če je bila tako izdelana ocena vrednosti podjetja po pooblaščenih cenilcih, ki je bila manjša od ugotovljenega stanja osnovnega kapitala po otvoritveni bilanci, izdelani po metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance, se je za znesek oblikovanih rezerv zmanjšal osnovni kapital.¹

12V sedaj obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje sklenilo, da se je višina družbenega kapitala, ki je bil osnova za lastninsko preoblikovanje podjetja, ugotavljala na podlagi cenitve pooblaščenih ocenjevalcev. Po programu preoblikovanja je bila vrednost lastniškega kapitala ocenjena po metodi DCF (metoda sedanje vrednosti pričakovanih neto denarnih tokov) na 392.792.000,00 SIT. Za razliko med ocenjeno vrednostjo družbenega kapitala in vrednostjo po otvoritveni bilanci (519.402.000,00 SIT) so se oblikovale rezerve, nadalje pa še rezerve po 59.a členu Uredbe o metodologiji v višini 103.880.000,00 SIT. Podjetje je določilo število delnic in njihovo nominalno vrednost na podlagi vrednosti družbenega kapitala, zmanjšanega za vse oblikovane rezerve, to je na podlagi vrednosti 288.912.000,00 SIT. Takšna vrednost družbenega kapitala izhaja iz odločbe Agencije o soglasju k programu lastninskega preoblikovanja z dne 12. 5. 1997 ter iz odločbe Agencije o soglasju za vpis lastninskega preoblikovanja podjetja L. p.o. v sodni register z dne 28. 10. 1998. Kot izhaja iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo v poročilu o ocenitvi vrednosti podjetja z dne 28. 7. 1996 upoštevano premoženje L. v vsej Jugoslaviji, med drugim tudi poslovni center v Zrenjaninu, s pojasnilom, da podjetje nad objekti v Srbiji nima razpolagalne pravice,² zaradi česar postavka nima tržne vrednosti.

13V tem primeru je bila torej vrednost družbenega kapitala ugotovljena na podlagi cenitve podjetja po pooblaščenem ocenjevalcu vrednosti podjetja. Sodišče prve stopnje je zato pri presoji, katera sredstva so bila vključena v lastninjenje, pravilno upoštevalo ugotovitve in vrednotenje podjetja v poročilu o cenitvi vrednosti podjetja z dne 28. 7. 1997, ki ga je izdelala revizijska družba. V takem primeru so Agenciji prezentirano premoženje predstavljala sredstva, ki so bila upoštevana v cenitvi vrednosti podjetja.³ Tožeča stranka ni trdila, da vrednost sporne nepremičnine v ocenitvi vrednosti podjetja ne bi bila upoštevana, prav tako ni oporekala pravilnosti same cenitve. Po presoji pritožbenega sodišča je tako tožena stranka utemeljeno ugovarjala, da je bila v takem primeru za vrednotenje družbenega kapitala in njegovo lastninjenje relevantna ocena vrednosti, podana s strani pooblaščenega ocenjevalca na dan 1. 1. 1993, ne pa knjigovodska vrednost podjetja. Zaradi navedenega tudi ni mogoče slediti trditvam tožeče stranke, da se zaradi kršitve določb Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance, vrednost nepremičnine ni odrazila v vrednosti oziroma obsegu družbenega kapitala.

14Po presoji pritožbenega sodišča pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna tudi iz naslednjih razlogov.⁴ Temelj tožbenega zahtevka tožeče stranke so določbe Obligacijskega zakonika o neupravičeni obogatitvi (prvi odstavek 190. člena OZ). Predpostavke neupravičene obogatitve so: obogatitev, prikrajšanje (na račun drugega), vzročna zveza in odsotnost pravne podlage za prehod premoženja.⁵ Tožeča stranka zatrjuje, da je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke, saj je razpolagala s stvarjo, ki je postala njena last na podlagi prvega odstavka 6. člena ZZLPPO. Zatrjuje torej pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v Zrenjaninu na podlagi zakona. Ker pa se sporna nepremičnina nahaja na ozemlju Republike Srbije, je treba za lastninskopravna razmerja in druge pravice na stvareh uporabiti pravo kraja, kjer je stvar (prvi odstavek 18. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku; Uradni list RS 56/99; nadalje: ZMZPP),⁶ torej srbsko pravo. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tožena stranka utemeljeno ugovarjala, da tožeča stranka skladno s srbskim pravnim redom ni bila upravičena do pridobitve lastninske pravice na tej nepremičnini. Ker tožeča stranka ni podala trditev o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini na podlagi srbske zakonodaje, pa predpostavke prikrajšanja ni sklepčno zatrjevala.

15Sedaj obravnavani primer se razlikuje od zadeve, na katero se je sklicevala tožeča stranka. V zadevi, ki jo je obravnavalo Gospodarsko sodišče v Beogradu, opr. št. 20 P 160/2015 z dne 23. 9. 2016 (priloga A 21), je tožeča stranka uveljavljala pravnoposlovni način pridobitve lastninske pravice. V primeru, da so bila sredstva izločena iz lastninskega preoblikovanja na osnovi pogodbe o vzpostavitvi izvenbilančne evidence sredstev, je bil namreč pravni temelj za pridobitev lastninske pravice pravni posel. Pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom je način pridobitve lastninske pravice tudi po srbskem pravu (ob pogoju vzajemnosti).⁷ Tožeča stranka pa v sedaj obravnavani zadevi ni trdila, da bi na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, temveč zatrjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona.

16Za presojo, ali je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini pa tudi ni relevanten Sporazum o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe št. 20/2002). Iz priloge G, ki se nanaša na zasebno premoženje in pridobljene pravice, namreč izhaja, da gre za varovanje pravic do premičnega in nepremičnega premoženja v državi naslednici, do katerega so bili upravičeni državljani ali druge pravne osebe SFRJ na dan 31. 12. 1990 (prvi odstavek 2. člena priloge G sporazuma). Tožeča stranka ne trdi, da bi imela pravico do predmetnega nepremičnega premoženja na dan 31. 12. 1990, temveč trdi, da je lastninsko pravico na navedeni nepremičnini pridobila na podlagi slovenskega zakona iz leta 1998.

17Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz navedenih razlogov pravilno zavrnilo. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

18Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške ter je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo ter ob upoštevanju vrednosti točke v času sestave vloge. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 3.750 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 37,5 točk za administrativne stroške (tretji odstavek 13. člena OT) in 22% DDV, skupaj 2.120,92 EUR. Stroški pisnega poročila stranki so vključeni v stroške sestave odgovora na pritožbo. Priznane stroške mora tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

¹ Podjetje je za razliko med osnovnim kapitalom po oblikovanju dolgoročnih rezervacij in nižjo ocenjeno vrednostjo podjetja lahko oblikovalo rezerve (59. člen Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance). Za znesek oblikovanih rezerv iz 59. člena te metodologije se je nato zmanjšal osnovni kapital, tako zmanjšani osnovni kapital pa je bil osnova za določitev nominalne vrednosti delnic (59.b člen Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance).
² V primeru, ko je imelo slovensko podjetje v Srbiji poslovno enoto, ki se je lahko organizirala kot družbeno podjetje, mu je pripadla lastnina nad nepremičnim premoženjem v Srbiji. Slovensko podjetje je lahko s podjetjem v Srbiji sklenilo sporazum, s katerim se je slovenskemu podjetju priznala udeležba v kapitalu podjetja v Srbiji (Uredba o organizovanju djelova preduzeća, čije je sedište na teritoriji Republike Bosne i Hercegovine, Republike Hrvatske i Republike Slovenije, Službeni glasnik RS, br. 6/92 do 18/98 in Uredba o zaštiti imovine delova preduzeća, čije je sedište na teritoriji bivših republika SFRJ; Službeni glasnik RS, br. 31/2001 do 73/2011).
³ Tako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cpg 68/2003, kot to smiselno izhaja iz obrazložitve te odločbe.
⁴ Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v pritožbi sicer utemeljeno napada presojo sodišča prve stopnje, da je do vložitve tožbe splošni zastaralni rok že potekel. Vrnitveni zahtevek ne zastara (tretji odstavek 92. člena SPZ), rok za zastaranje zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve pa je lahko začel teči šele od dne oddaje nepremičnine v najem oziroma njene prodaje (prvi odstavek 336. člena OZ), ne pa od uveljavitve ZZLPPO. Ugovor zastaranja zato, po presoji pritožbenega sodišča, ni bil utemeljen, kar pa za odločitev v tej zadevi ni bistveno.
⁵ Primerjaj sodba III Ips 91/2011.
⁶ Enako je določal tudi prvi odstavek 18. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav določenih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 43/82).
⁷ Tožeča stranka na navedeni nepremičnini tudi ni imela pravice uporabe. V Srbiji se je pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico na podlagi Zakona o planiranju in izgradnji Republike Srbije iz leta 2009.