UPRS Sodba II U 77/2018-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota ... (v nadaljevanju gradbeni inšpektor ali prvostopenjski organ) je dne 30. 11. 2017 tožeči stranki izdal sklep o dovolitvi izvršbe, št. 06122-22001/2016-31 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je ugotovil, da je odločba gradbenega inšpektorja, št. 06122-2201/2016-9 z dne 17. 2. 2017 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba), s katero je bilo v 2. točki izreka tožeči stranki naloženo, da mora v roku šestih mesecev po prejemu odločbe odstraniti pritlični objekt tlorisnih dimenzij 6,20 m x 6,10 m + 3,00 m x 6,10 m + 1,90 m x 6,00 m + 3,40 m x 3,70 m, lociran na levem bregu ... jezera na zemljišču s parc. št. 840 k.o. ..., na mikrolokaciji cca 10,00 m jugozahodno od meje s parc. št. 841/1 k.o. ... in cca 10,00 m severozahodno od mestu čez levoobrežni drenažni jarek, postala izvršljiva dne 10. 9. 2017 in da se zato dovoli njena izvršba. Določil je, da mora tožeča stranka objekt odstraniti v naknadnem roku šestih mesecev po prejemu sklepa o dovolitvi izvršbe, sicer bo opravljena upravna izvršba, in sicer odstranitev nelegalno zgrajenega objekta po pooblaščenem izvajalcu del na stroške tožeče stranke. Odločil je še, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep ter da pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe ne zadrži njegove izvršitve.

2V obrazložitvi svoje odločitve je gradbeni inšpektor pojasnil, da je dne 24. 11. 2017 opravil pregled spornega objekta na kraju samem ter ugotovil, da ga tožeča stranka ni odstranila, kot jo je zavezovala inšpekcijska odločba, s poizvedbo pri Upravni enoti ... pa še ugotovil, da tožeči stranki v zvezi s tem objektom po izdani inšpekcijski odločbi ni bilo izdano gradbeno dovoljenje niti v zvezi z njim ne poteka noben postopek za pridobitev tega dovoljenja.

3Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 0612-250/2016/17 z dne 31. 1. 2018, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve najprej povzema vsebino izpodbijanega sklepa in pritožbe ter ugotavlja, da iz dokumentacije izhaja, da je bila tožeči stranki izdana inšpekcijska odločba, ki ji je nalagala odstranitev spornega objekta v roku šestih mesecev po vročitvi te odločbe, česar pa tožeča stranka ni storila. Zato meni, da je prvostopenjski organ z izdajo izpodbijanega sklepa odločil pravilno in zakonito v skladu z določbami 290. in 297. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Četudi so bile v inšpekcijskem postopku zoper sklepe prvostopenjskega organa vložene pritožbe, to na uvedbo izvršilnega postopka ne vpliva, saj Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v tretjem odstavku 146. člena določa, da pritožba zoper inšpekcijsko odločbo, oziroma pritožbe zoper sklepe, ki so bili izdani glede postopkovnih vprašanj v inšpekcijskem postopku, ne zadrži njene izvršitve. Navedba tožeče stranke, da naj bi bil izpodbijani sklep v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-64/14-20, je pavšalna in je ni z ničemer obrazložila, tako da je ni mogoče preizkusiti, pa tudi sicer se ta odločitev nanaša na nedopustne posege v pravico do spoštovanja doma, do katerih bi lahko prišlo v gradbenih inšpekcijskih postopkih, upravičenci pa lahko zaščito pred takimi posegi dosežejo z zahtevo za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1. Na pravilnost izpodbijanega sklepa tudi ne vpliva navedba tožeče stranke, da je zoper inšpekcijsko odločbo vložila pritožbo, saj ta ne ovira izvršitve upravnega akta. Vse ostale pritožbene navedbe se nanašajo na vprašanja pravilnosti inšpekcijske odločbe, ki se izvršuje, kar pa v skladu z določbo 292. člena ZUP ni predmet postopka izvršbe. V izvršilnem postopku je namreč nedopustno presojati zakonitost in pravilnost izvršilnega naslova.

4Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ta pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Zoper sklep o dovolitvi izvršbe je sicer vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena in je tako postal ta sklep postal dokončen, zoper njega pa je dopusten upravni spor. Pritožbo je vložila tudi zoper inšpekcijsko odločbo, nato pa, ko je bila ta zavrnjena, še tožbo v upravnem sporu, o kateri pa še ni odločeno. Z vlogo z dne 16. 8. 2017 je zato pri toženi stranki vložila predlog za podaljšanje roka za odstranitev objekta, ki je bil zavržen, o pritožbi zoper to določitev pa prav tako še ni odločeno. Dne 12. 9. 2017 je nato vložila še predlog za odlog izvršbe, ki je bil zavržen, odločitev o vloženi pritožbi zoper to odločitev pa še ni sprejeta. Tožeča stranka je tudi prepričana, da je odločitev tožene stranke v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-64/14-20, in preuranjena.

5Tožeča stranka v nadaljevanju tožbe opisuje postopke glede pridobivanja gradbenega dovoljenja za sporni objekt. Navaja, da je v letu 1984 za objekt pridobila Potrdilo Občinskega komiteja za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine ..., ki je imelo enako pravno veljavo, kot jo imajo sedaj izdana gradbena dovoljenja. Skladno s tem Potrdilom je pridobila pravico postaviti montažni objekt s pokrito teraso. To Potrdilo doslej ni bilo niti spremenjeno niti razveljavljeno, kar pomeni, da ima še vedno pravico imeti postavljen montažni objekt v velikosti 6,15 m x 4,85 m s pokrito teraso ter zato od nje ni mogoče zahtevati, da tak objekt odstrani, kot ji sicer to narekuje izpodbijani sklep. Tožeča stanka je s slikovnim materialom dokazovala, da je objekt zgrajen v skladu s Potrdilom ter da so kasneje zgrajeni prizidki taki, da so bili postavljeni brez spreminjanja prvotnega objekta. Ob upoštevanju sodne prakse, konkretno zadeve Upravnega sodišča RS, št. I U 1371/2015, lahko upravni organ izreče ukrep odstranitve objekta le za tisti del objekta, za katerega ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, na pa za celoten objekt, kar pa pomeni, da je bil izpodbijani sklep izdan v nasprotju s sodno prakso.

6Inšpekcijska odločba je sicer res postala izvršljiva dne 10. 9. 2017, vendar pa jo tožeča stranka izpodbija s sodbo v upravnem sporu. Z morebitno rušitvijo objekta bi zato tožeči strani lahko nastala nepopravljiva škoda, saj je objekt gostinski lokal ter obsega društvene prostore tožeče stranke. Brez objekta je tudi njen obstoj ogrožen. Izpodbijani sklep tožeči stranki sicer nalaga odstranitev neobstoječega objekta, saj objekt s takimi dimenzijami ne obstaja. Osnovni objekt je dimenzij 6,15 m x 3,03 m, dograjen objekt na vzhodni strani tega objekta dimenzij 3,50 m x 3,72 m in dograjen objekt na zahodni strani dimenzij 3,20 m x 6,20 m. Gre za enostavne objekte, za katere glede na zahtevnost gradnje ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, zgrajeni pa so bili v skladu s prostorskimi akti. Glede na vse navedeno je zato tožeča stranka prepričana, da tožena stranka ne sme izdati rušitvene odločbe.

7Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

8Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge in pravne podlage za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi pritožbenih ugovorov tožeče stranke. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

9Odločba, izdana v upravnem postopku, se izvrši, ko postane izvršljiva (prvi odstavek 282. člena ZUP), izvršba pa se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Odločba prve stopnje postane izvršljiva: ko se vroči stranki, če pritožba ni dovoljenja; ko preteče rok za pritožbo, pa pritožba ni bila vložena; ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve; ko se pravici do pritožbe odpovedo vse stranke; ali ko se stranki vroči odločba organa druge stopnje, s katero se pritožba zavrne, ali sklep, s katerim se pritožba zavrže (drugi odstavek 224. člena ZUP). Upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ (prvi odstavek 289. člena ZUP). Ta organ izda sklep o izvršbi po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca tako, da ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe, zoper tak sklep pa je dopustna pritožba na pristojni organ druge stopnje (prvi odstavek 290. člena ZUP). Dovoljena je le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP).

10V obravnavanem primeru je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa inšpekcijska odločba. V zadevi ni sporno, da je bilo v tej odločbi določeno, da morebitna pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve, pa tudi sicer je bila pritožba, vložena zoper to odločbo zavrnjena. Tožeča stranka ugotovitvi tožene stranke, da je inšpekcijska odločba postala izvršljiva dne 10. 9. 2017 sicer ne oporeka, njena tožbena navedba, da je zoper to inšpekcijsko odločbo vložila tožbo v upravnem sporu, o kateri še ni odločeno, pa ni relevantna, saj vložitev tožbe v upravnem sporu ne ovira izvršitev izpodbijanega upravnega akta (prvi odstavek 32. člena ZUS-1).

11Nesporno je, da tožeča stranka svojih obveznosti po inšpekcijski odločbi ni izvršila, torej v roku šestih mesecev po prejemu te odločbe ni odstranila pritličnega objekta tlorisnih dimenzij 6,20 m x 6,10 m + 3,00 m x 6,10 m + 1,90 m x 6,00 m + 3,40 m x 3,70 m, lociranega na levem bregu ... jezera na zemljišču s parc. št. 840 k.o. ..., na mikrolokaciji cca 10,00 m jugozahodno od meje s parc. št. 841/1 k.o. ... in cca 10,00 m severozahodno od mestu čez levoobrežni drenažni jarek. Odločitev tožene stranke, da ji izda izpodbijani sklep, s katerim ji je določila, da mora naloženo obveznosti izpolniti v roku nadaljnjih šestih mesecev po vročitvi sklepa ter da bo v nasprotnem primeru naložena obveznost izvršena po drugi osebi na stroške tožeče stranke, je zato skladna s prej citiranimi določbami ZUP in z inšpekcijsko odločbo, ki ji v celoti sledi.

12Tožeča stranka oporeka izpodbijanemu sklepu s trditvijo, da je objekt, ki ga mora odstraniti, legalen objekt in da je zato izpodbijani sklep nezakonit, kar pomeni, da oporeka pravilnosti inšpekcijske odločbe, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Kot je že bilo pojasnjeno, se po določbi 292. člena ZUP pritožba zoper sklepe o izvršbi lahko nanaša le za izvršbo, ne pa na pravilnost izvršilnega naslova. Tožnica bi torej lahko ugovore, ki se nanašajo na inšpekcijsko odločbo, vključno z ugovorom glede dimenzij objekta, uveljavljala le v pritožbi zoper to odločbo, ki pa je bila zavrnjena. Predmet spornega postopka je zgolj izvršitev obveznosti, ki izhaja iz izvršljive inšpekcijske odločbe, ne pa vsebinska presoja te odločbe, oziroma presoja obveznosti, ki iz nje izvirajo. Taki tožbeni ugovori torej za odločitev v sporni zadevi niso relevantni, prav tako tudi ne njeno sklicevanje na sodno prakso, konkretno na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1371/2015, skladno s katero naj bi bilo dopustno odstraniti le tisti del objekta, za katerega ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Citirana sodba se namreč nanaša na postopek gradbene inšpekcije in ne na postopek izvršitve inšpekcijske odločbe, sodišče pa ob tem ponovno poudarja, da je predmet izvršilnega postopka le izvršitev izvršljive upravne odločbe in ne njena vsebinska presoja.

13Tožeča stranka tudi neupravičeno ugovarja, da je izpodbijani sklep nezakonit zato, ker naj bi bil v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-64/14-20. Do tega tožnikovega ugovora se je opredelil tudi drugostopenjski organ, ko je odločal o tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep, sodišče pa se z njegovim stališčem strinja in se mu pridružuje. V citirani odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ureditev inšpekcijskega postopka pri nelegalni gradnji neustavna, ker ne zagotavlja, da bi poseg v pravico do spoštovanja doma zaradi odstranitve objekta temeljil na sodni odločbi, s katero bi sodišče presojalo sorazmernost posega. Zato je odločilo, da sta 152. in 156a. člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo RS, ker nedopustno omejujeta ustavno pravico do spoštovanja doma, zagotovljeno v prvem odstavku 36. člena Ustave. Odločilo pa je tudi o načinu izvršitve svoje odločbe, saj je štelo, da 152. in 156a. člena ZGO-1 ni mogoče razveljaviti, ker bi razveljavitev 152. člena ZGO-1 popolnoma onemogočala izvedbo inšpekcijskih ukrepov na področju nelegalnih gradenj tudi v primerih, ko pravica do spoštovanja doma ne bi bila ogrožena. Da ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) določilo način izvršitve svoje odločbe, in sicer je odločilo, da je do odprave ugotovljene protiustavnosti inšpekcijskim zavezancem zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu; vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156a. člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zoper tako odločitev pa zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1, pri čemer se sme izvršba odložiti večkrat (3. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča). Skladno z opisano odločitvijo Ustavnega sodišča torej ni ovir za izdajo sklepa o izvrši na podlagi izvršljive inšpekcijske odločbe, pač pa je lahko ta odločba podlaga le za presojo morebitnega predloga za odlog izvršbe, kar pa ni predmet konkretnega postopka niti ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa.

14Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Dokazni predlogi tožeče stranke se namreč nanašajo le na listine, ki so v upravnem spisu in so bile že presojane v upravnem postopku.

15K točki II izreka:

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.