284. člen ZUP

Odločba št. 06152-602/2019-7 z dne 24. 3. 2020, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi, tožnici ni bila nikoli vročena, zato tudi niso mogle nastopiti pravne posledice, ki iz nje izhajajo, to je izvršljivost odločbe. Posledično niso bili podani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe in je tak sklep nezakonit. Odločba, ki ni bila vročena, sicer ne more učinkovati, vendar to ne pomeni, da je zaradi te hibe neobstoječa. Odločba je izdana in obstoji, da bo učinkovala, jo je treba le vročiti pravi stranki (tožnici). Izpodbijani sklep zato ni izdan na neobstoječi podlagi, temveč na podlagi odločbe, glede katere še niso izpolnjeni zakonski pogoji za nastop izvršljivosti. To pa je razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa in njegovo odpravo, ne pa ugotovitev ničnosti.

Gradbeni inšpektor ni bil dolžan preverjati skladnosti sedaj obstoječega objekta z gradbenim dovoljenjem, pač pa le preveriti, ali je tožnik spoštoval izvršljivo inšpekcijsko odločbo in objekt odstranil. Pri tem pa je ugotovil, da temu ni bilo tako. To, da tožnik objekta do izdaje izpodbijanega sklepa ni odstranil, je razvidno iz zapisnika gradbenega inšpektorja o kontrolnem pregledu in izdelanih fotografij, tožnik pa dejstva, da objekta ni odstranil, tudi ne zanika.

Ker je bil sklep o izvršbi z dne 22. 5. 2019 odpravljen (s sodbo št. III U 281/2019 z dne 15. 10. 2021), je glede na ugotovljeno spremenjeno dejansko stanje treba posledično odpraviti tudi izpodbijani sklep o stroških izvršbe po drugi osebi, saj je ta s tem ostal brez podlage (prvi odstavek 291. člena ZUP). Okoliščina, da je bil sklep o izvršbi z dne 22. 5. 2019 odpravljen, zadeva pa vrnjena tožnici v ponovni postopek, na drugačno presojo sodišča ne more vplivati. Morebitna izdaja novega sklepa o izvršbi bo namreč terjala izdajo novega sklepa o stroških izvršbe po drugi osebi. Vse to pa so razlogi, da je sodišče v okoliščinah konkretne zadeve in na podlagi prej opisanih zaključkov presodilo, da spremenjeno (drugačno) dejansko stanje zahteva tudi drugačno uporabo ZUP o odmeri stroškov izvršbe po drugi osebi ter je zato na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in sklep o stroških izvršbe po drugi osebi (le) odpravilo, ni pa zadeve vrnilo v ponovni postopek, saj bi bila v opisanih okoliščinah in iz opisanih razlogov taka odločitev materialno pravno zmotna. Odločitev je sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, torej je v zadevi odločilo v

Denarne kazni so namenjene zagotovitvi spoštovanja izvršilnih naslovov. Z njimi se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni naknadno vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Zagrožena denarna kazen je torej prisilno sredstvo, za njen izrek pa zadostuje že objektivna neizpolnitev naložene obveznosti, ne glede na subjektivne razloge, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti. ZUP izrek denarni kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se dovoli izvršba odločbe prvostopenjskega organa z dne 23. 6. 2015 ter v izreku navedla, da je ta odločba postala izvršljiva dne 1. 3. 2017. Kako je tožena stranka prišla do takega zaključka, niti v izpodbijanem sklepu niti v drugostopenjski odločbi ni pojasnjeno, pa četudi tožnika ves čas postopka zatrjujeta, da jima odločba z dne 23. 6. 2015 sploh ni bila vročena.

Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost. Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo.

Po določbi 292. člena ZUP se pritožba zoper sklep o izvršbi lahko nanaša le na izvršbo, ne pa na pravilnost izvršilnega naslova. Tožnica bi torej lahko ugovore, ki se nanašajo na inšpekcijsko odločbo, vključno z ugovorom glede dimenzij objekta, uveljavljala le v pritožbi zoper to odločbo, ki pa je bila zavrnjena. Predmet spornega postopka je zgolj izvršitev obveznosti, ki izhaja iz izvršljive inšpekcijske odločbe, ne pa vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvira.

Tožnik v tožbi oporeka naloženi obveznosti in smiselno trdi, da tožena stranka s tem, ko od njega zahteva, da s svojega zemljišča odstrani komunalne odpadke, ki pa to niso, posega v njegovo nepremičnino in mu povzroča škodo. Sodišče ugotavlja, da tožnik s takim zatrjevanjem ne oporeka izpodbijanemu sklepu o izvršbi, pač pa izpodbija izvršilni naslov, kar pa po določbi 292. člena ZUP ni dopustno.

Predmet obravnavane zadeve je le izvršitev obveznosti, ki izhaja iz navedene dokončne in izvršljive odločbe, in ne vsebinska presoja te odločbe (presoja obveznosti, ki iz nje izvirajo). Tožnikovo sklicevanje na Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih in pristojnostjo državne inšpekcije za nadzor nad postavitvijo takih objektov za presojo izpodbijanega sklepa tako ni pravno pomembno.

Ker je torej odločba z dne 23. 6. 2015 opisano obveznost nalagala vsem solastnikom gozda, je bila izpodbijana odločitev tožene stranke, ki je izvršilni postopek uvedla le proti tožniku, v nasprotju z izvršilnim naslovom, kar je že samo po sebi razlog za odpravo izpodbijanega sklepa prvostopenjskega organa in odločbe drugostopenjskega organa.

Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. To jasno izhaja tudi iz prvega odstavka 292. člena ZUP. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi se tožnik pritožil zoper inšpekcijsko odločbo, to tožnik potrdi tudi v tožbi. Ugovorov zoper izvršilni naslov pa, kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, ni mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev, ki se nanašajo na izvršilni postopek.

Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna kazen ali izpolni nedenarna obveznost. Predmet izvršilnega postopka je tako izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe, ki je izvršilni naslov (v danem primeru osnovna inšpekcijska odločba), ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izhajajo. Navedeno izhaja tudi iz prvega odstavka 292. člena ZUP, po katerem je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena zgolj pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Nesporno je, da se na parceli 350/1058 še vedno nahaja material. Tožnik v tožbi sicer navaja, da je material na navedeni parceli nov, namenjen gradnji nezahtevnega objekta in na parcelo navožen šele po prejemu gradbenega dovoljenja. Po navedbah tožnika, naj bi bila torej obveznost iz upravne odločbe z dne 21. 12. 2010 izpolnjena. Vendar v zvezi z zatrjevano izvršitvijo tožnik tudi v upravnem sporu ne ponudi nobenega dokaza k trditvi, da je bila parcela res pravočasno očiščena oziroma ustrezno obdelana in zato sodišče njegovim v celoti neizkazanim trditvam ne more slediti. Sodišče meni, da v kolikor bi bila upravna odločba z dne 21. 12. 2010 res izvršena, in bi bil ves material iz parcel odstranjen oziroma porabljen, tako kot to trdi tožnik, bi kmetijski inšpektor ob predhodnih ogledih parcel to tudi ugotovil, sklep o dovolitvi izvršbe oziroma nadaljnji sklepi, s katerimi je bila tožniku naložena v plačilo denarna kazen in določen nov rok izvršbe, pa ne bi bili izdani.

Pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi je bila odločba o usmeritvi otroka z dne 29. 3. 2010, ki je postala izvršljiva 2. 3. 2011. Tožnika sta zoper njo vložila tožbo. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo II U 140/2011 z dne 15. 6. 2011 tožbo tožnikov zavrnilo. Glede na omenjeno dejstvo je torej razpravljanje o potrebnosti ali nepotrebnosti usmeritve mladoletne A.A. v prilagojen program brezpredmetno.

V postopku zaradi izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe se ne ugotavljajo vzroki za neizvršitev izvršljive odločbe.

Po določilih ZUP ugotavljanje vzrokov, zakaj pravnomočna in izvršljiva odločba ni bila izvršena in kdo je odgovoren za njeno neizvršitev, ni predmet sklepa o dovolitvi izvršbe (prvi odstavek 278. člena ZUP).