VSRS Sklep II Ips 86/2019

I. Reviziji se ugodi, sodba v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) in sklep sodišča druge stopnje se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Nižji sodišči sta odločili o tožničinih zahtevkih za plačilo uporabnine. Za obravnavani postopek revizije je pravno pomemben le zahtevek tožnice zoper tretje toženko. Tožnica je od tretje toženke s tožbo zahtevala plačilo uporabnine za obdobje od novembra 2005 do januarja 2010 (z izjemo septembra in oktobra 2008).

2Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku za plačilo uporabnine delno ugodilo in naložilo tretji toženki plačilo zneska 7.829,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih prisojenih zneskov (II. točka izreka). V presežku pa je tožbeni zahtevek (za plačilo 685,98 EUR uporabnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo (III.4 točka izreka). Zavrglo je pobotni ugovor tretje toženke iz naslova preveč plačanih pobranih najemnin (IV. točka izreka) in ugotovilo, da ne obstoji terjatev tretje toženke do tožnice v višini 6.344,00 EUR iz naslova vlaganj v stanovanje št. 6 na Ulici 1 v X. (V. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom tretji toženki naložilo plačilo tožničinih stroškov postopka v višini 1.371,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Sodišče druge stopnje je s sodbo pritožbi tretje toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko za plačilo uporabnine v celoti zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Razveljavilo je odločitev sodišča prve stopnje v IV. in V točki izreka o toženkinem pobotnem ugovoru (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnica nosi sami svoje stroške pritožbenega postopka (IV. točka izreka). S sklepom je ugodilo pritožbi tretje toženke in sklep sodišča prve stopnje glede tretje toženke spremenilo tako, da je tožnica dolžna tretji toženki plačati 2.956,46 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sklepa), tožničino pritožbo pa je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka sklepa).

4Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 452/2018 z dne 15. 4. 2019 je tožnica vložila revizijo zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje in v celoti zoper sklep sodišča druge stopnje. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v razmerju do tretje toženke v celoti ugodi in tretji toženki naloži plačilo vseh stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, glede stroškov pa odloči, da so stroški revizijskega postopka nadaljnji pravdni stroški.

5Revizija je bila podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tretji toženki, ki je nanjo odgovorila. Vendar je odgovor tretje toženke na revizijo prepozen, zato ga Vrhovne sodišče ni upoštevalo. Po drugem odstavku 375. člena ZPP lahko namreč nasprotna stranka poda sodišču odgovor na revizijo v tridesetih dneh od njene vročitve. V obravnavani zadevi je bila revizija pooblaščenki tretje toženke vročena 12. 6. 2019, tretja toženka pa je odgovor na revizijo vložila po pooblaščenki 15. 7. 2019, torej po izteku tridesetdnevnega roka za vložitev odgovora na revizijo.

Dejanski okvir spora

6Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano):

‒ Celoten del nepremičnine z ID znakom ... v večstanovanjski hiši na naslovu Ulica 1 v X., ki je bil predmet denacionalizacije, v naravi predstavlja šest stanovanj¹ (v nadaljevanju sporna nepremičnina). Ob vložitvi tožbe so bili solastniki sporne nepremičnine tožnica do 17/24 (34/48), tretja toženka do 1/48, A. A. (oče tretje toženke) do 1/48 in B. B. (četrta toženka)² do 1/4 (12/48). Slednja je bila dejanska etažna lastnica stanovanja št. 4³. Na sporni večstanovanjski hiši je bila že pred zemljiškoknjižno ureditvijo vzpostavljena dejanska etažna lastnina. Na preostalih petih stanovanjih (ki so predmet presoje zahtevane uporabnine v obravnavani zadevi) je bil solastniški delež tožnice 94,44 %, solastniški delež tretje toženke skupaj z deležem njenega očeta pa 5,56 %.

‒ Tretja toženka (skupaj z očetom) ni bila solastnica sporne nepremičnine v celotnem obdobju, na katerega se nanaša tožničin zahtevek, saj sta postala solastnika sporne nepremičnine šele s kupoprodajno pogodbo z dne 6. 2. 2006, s katero sta odkupila solastniški delež C. C.. Tožnica je od tretje toženke namreč zahtevala uporabnino za stanovanje št. 6 že za čas od novembra 2005 do januarja 2010 (razen za september in oktober 2008).

‒ Tretja toženka je stanovanje v obdobju od novembra 2005 do vključno januarja 2010 uporabljala⁴ in zanj ves čas (tudi po tem, ko je postala solastnica sporne nepremičnine) plačevala mesečno uporabnino 150,00 EUR. Tretja toženka ni dokazala obstoja najemne pogodbe, ki naj bi jo imel sklenjeno njen oče. Najemno pogodbo z dne 21. 4. 1992, ki sta jo sklenila Občina X. kot lastnik spornega stanovanja in D. D. (dedek tretje toženke) kot najemnik za nedoločen čas in za neprofitno najemnino, je s smrtjo najemnika v letu 1997 prenehala. Kot uporabniki stanovanja po tej najemni pogodbi so bili navedeni tožničin oče, G. G. in E. E..

‒ Tožnica je postala solastnica sporne nepremičnine v letu 2001, ko ji je bilo premoženje vrnjeno v denacionalizaciji. Od leta 2005, ko je po odkupu solastniških deležev večine ostalih solastnikov postala večinska solastnica sporne nepremičnine, si je prizadevala urediti razmerja v sporni stanovanjski hiši s solastniki in tudi z uporabniki stanovanj. Vsem osebam, za katere je menila, da uporabljajo stanovanje, je že v letu 2005 poslala v podpis najemno pogodbo, do sklenitve katerih pa nato ni prišlo. Tožnica je s tem ravnanjem tudi v razmerju do tretje toženke, ki v tistem obdobju niti še ni bila solastnica sporne nepremičnine, izrazila stališče, da z načinom uporabe, kot je bil do tedaj, ne soglaša, da želi razmerja urediti ter da zahteva za uporabo stanovanja bistveno višjo najemnino, kot je neprofitna najemnina.

‒ Tožnica tudi potem, ko sta tretja toženka in njen oče odkupila solastniški del C. C., ni pristala na to, da bi tretja toženka uporabljala nepremičnino v obsegu, ki presega njen solastniški delež oziroma delež, ki ga je imela skupaj z njenim očetom, torej da je tretja toženka zanj plačevala le uporabnino v višini neprofitne najemnine oziroma v znesku, kot je bil določen z najemno pogodbo, ki je bila pred tem sklenjena z dedkom tretje toženke. Tretja toženka se je ves čas zavedala, da uporablja sorazmerno večji del nepremičnine, kot ji kot solastnici pripada. Ni pa tožnica od tretje toženke zahtevala souporabe spornega stanovanja in ni bila pripravljena solastniška razmerja urediti na način, da bi tretja toženka obdržala sporno stanovanje, ki ga je uporabljala, ostalim solastnikom pa izplačala razliko.

‒ Tožnica je poleg tega, da so tudi med samimi solastniki potekali dogovori o ureditvi solastnih razmerij (ki so sicer bili neuspešni), sprožila nepravdni postopek za razdružitev solastnega premoženja⁵ in 6. 2. 2007 vložila tožbo, ki se obravnava v tem postopku.

‒ S pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru N 112/2008 z dne 4. 9. 2013 je bila na sporni nepremičnini vzpostavljena etažna lastnina, šest stanovanj (katerih solastnica je bila tožnica s tretje toženko, njenim očetom in B. B.) pa je bilo razdeljenih tako, da je tožnica postala izključna lastnica vseh stanovanj, razen stanovanja št. 4, katerega lastnica je postala B. B., ki je to stanovanje v naravi tudi uporabljala. Tožnica je tako postala izključna lastnica stanovanj, ki so jih uporabljali vsi trije toženci, morala pa je tretji toženki skupaj z njenim očetom izplačati njuna solastniška deleža, in sicer vsakemu 8.960,21 EUR.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

7Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku za plačilo uporabnine od tretje toženke delno ugodilo, ker je presodilo, da je tožnica tretji toženki s svojimi ravnanji dala jasno vedeti, da ne pristaja na dotedanji način uporabe oziroma da ne soglaša s tem, da tretja toženka uporablja večji delež, kot ji glede na njen solastniški delež pripada. Tožnica sicer od tretje toženke ni zahtevala souporabe stanovanja, vendar pa takšen način ureditve razmerij med solastniki v danem primeru, ko je tretja toženka uporabljala stanovanje, niti ne bi bil primeren. Težko si je namreč predstavljati, da bi moral eden od solastnikov, ki ga drug solastnik izključuje iz uporabe solastne stvari, ki v naravi predstavlja zaključeno stanovanjsko enoto, najprej zahtevati souporabo takšnega stanovanja. Namesto tega je tožnica sprožila nepravdni postopek za razdružitev solastnega premoženja in vložila tožbo, s katero je zahtevala od tretje toženke plačilo uporabnine za del, ki presega njen solastniški delež.

8Sodišče druge stopnje pa je nasprotno od sodišča prve stopnje v celoti zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo uporabnine. Obrazložilo je, da je sodna praksa zavzela stališče, da za sklep o tožničinem prikrajšanju ni dovolj, da kot solastnica stvari ni uporabljala, ker jo je zasedala tretja toženka v celoti. To namreč še ne pomeni, da je toženka tožnici uporabo preprečila in ne zadošča za utemeljenost njenega tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine. Tožnica souporabe od tretje toženke ni zahtevala, zato je na svoje prikrajšanje pristala (sklicevalo se je na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 237/2013). Plačilo uporabnine bi tožnica od tretje toženke lahko zahtevala šele potem, ko bi ji ta souporabo stanovanja preprečila, saj sicer eden od elementov neupravičene obogatitve, to je prikrajšanje tožnice, ni podan. Če sodišče tožbeni zahtevek zavrne, o pobotnem ugovoru ne odloča, zato je odločitev o pobotnem ugovoru razveljavilo.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

9Po drugem odstavku 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10Revizija je bila dopuščena glede vprašanj:

- Na kakšen način mora tožnik zahtevati od solastnika souporabo nepremičnine, ki bi mu šla glede na njegov solastniški delež; ali mora prikrajšani solastnik izrecno zahtevati, da se mu omogoči fizična souporaba ali pa zadostuje že izraz volje, iz katere je razvidno, da prikrajšani solastnik na prikrajšanje ne pristaja?

- Ali mora solastnik nujno pristati na souporabo tudi takrat, ko je to življenjsko gledano nesmiselno ali pa lahko namesto tega predlaga/zahteva, da se stanovanje proti plačilu nadomestila v celoti prepusti njemu ali pa da drugi stanovanje uporablja v celoti, pa posledično ta drugi plačuje prvemu ustrezno nadomestilo?

Bistvene navedbe strank v revizijskem postopku

11Revidentka navaja, da je tretja toženka brez tožničinega soglasja zasedala nepremičnino v obsegu, ki je bistveno presegal njen minimalni solastniški delež (celotno stanovanje št. 6). Zato je tretjo toženko pozivala na sklenitev najemne pogodbe in plačilo najemnine v ustrezni tržni višini oziroma da se tretja toženka iz stanovanja izseli. Tožnica ni bila dolžna podati izključne zahteve za uporabo, saj v primeru stanovanja v konkretnem primeru souporaba s strani različnih oseb, ki so popolni tujci, dejansko ni mogoča. Tožnica je souporabo zahtevala posredno z nestrinjanjem s svojim prikrajšanjem. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 237/2013 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 294/2012. Ker tretja toženka s tožnico ni želela skleniti najemne pogodbe oziroma dogovora v smeri izključne uporabe konkretnega stanovanja, čeprav je bila pozvana, je pritožbeno sodišče z zavrnitvijo uporabnine odstopilo od ustaljene sodne prakse in zmotno uporabilo prvi odstavek 190. člena in 198. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Presoja utemeljenosti revizije

12Revizija je utemeljena.

13Predmet presoje v obravnavani zadevi je utemeljenost tožničinega zahtevka za plačilo uporabnine od tretje toženke v obdobju od novembra 2005 do vključno januarja 2010 (z izjemo septembra in oktobra 2008). Tožnica kot 94,44 % solastnica dela sporne nepremičnine (petih stanovanj⁶) zahteva plačilo uporabnine od tretje toženke kot 5,56 % solastnice (skupaj s svojim očetom), ki je v spornem obdobju uporabljala stanovanje št. 6.

14Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določila o nadomestilu za neupravičeno uporabo, urejena v OZ. Po 198. členu OZ lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe. Pravilo je konkretizacija splošnega pravila o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ, po katerem mora tisti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene uporabe morajo biti torej podani: prikrajšanje na strani osiromašene osebe, povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe, vzročna zveza med prikrajšanjem na eni strani in povečanjem na drugi ter pomanjkanje pravne podlage za premik premoženja. Pravice do nadomestila pa nima tisti, ki je v svoje prikrajšanje privolil. Po ustaljeni sodni praksi zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve⁷.

15Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016 izčrpno pojasnilo, da je pravno vrednotno izhodišče verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, bistveno drugačno od primerov, ko gre za neupravičeno uporabo stvari s strani nelastnika. Vsak solastnik ima namreč pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Ker gre za kohabitacijo več solastninskih pravic, je o načinu souporabe nujen dogovor med solastniki. Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku tudi ni že a priori njegova obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člen SPZ), ampak takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. To pa je odvisno od objektivnih okoliščin kot tudi od vsakokratnih ravnanj strank, ki jih je treba presojati (tudi ali celo predvsem) v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Upravičenost tožnikovega zahtevka za plačilo uporabnine je torej treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načel izravnalne pravičnosti.

16V sodbi in sklepu II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je v okoliščinah primera, ko bi bil med solastniki nujen dogovor o uporabi solastne nepremičnine, vendar prikrajšani solastnik neuspešno poziva k ureditvi solastninskega razmerja, pravni zaključek o neupravičenosti do uporabnine materialnopravno zmoten. Med drugim je pojasnilo tudi, da ni mogoče zahtevati od solastnikov souporabo solastne nepremičnine, ko je ta dejansko onemogočena (nevzdržne razmere, če bi prišlo do skupnega bivanja v solastnem stanovanju zaradi njegove velikosti in (ne)funkcionalnosti za bivanje dveh družin oziroma posameznikov, velika oddaljenost enega od solastnikov od nepremičnine v solastnini).

17V sklepu II Ips 295/2017 z dne 10. 1. 2019 pa je Vrhovno sodišče odločilo v primeru, ko je solastnik druge solastnike, ki so uporabljali solastno nepremičnino v večjem deležu od svojega solastniškega deleža, pozval, naj izpraznijo prostore po lastni izbiri, ti pa se na ta poziv niso odzvali in so očitno zavračali tako dogovorno rešitev kot prostovoljno izselitev iz dela nepremičnine po lastni izbiri. Zavzelo je stališče, da je solastnik s pozivom drugim solastnikom omogočil, da bi sami izbrali rešitev, ki bi bila zanje najbolj sprejemljiva, zato je kot prestrogo ocenilo stališče nižjih sodišč, da bi moral solastnik, da bi izkazal svoje prikrajšanje, od drugega solastnika zahtevati izselitev iz točno določenih prostorov oziroma predlagati način bodoče uporabe nepremičnine, ki bo skladen s solastniškimi deleži, saj v odsotnosti izrecnega dogovora posamezen solastnik nima pravice razpolagati s točno določenim (fizičnim) delom nepremičnin in zahtevati njegove izročitve v izključno posest. To je ocenilo ob upoštevanju ravnanja nasprotne stranke, saj ignoranca in neodzivnost za pozive solastnika nasprotujeta načelom mirnega reševanja sporov ter vestnega in poštenega izvrševanja pravic.

18V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je tožnica na svoje prikrajšanje pristala, ker ni zahtevala souporabe od tretje toženke. Od tretje toženke bi lahko zahtevala uporabnino šele potem, ko bi ji ta souporabo stanovanja preprečila. To stališče pritožbenega sodišča ni pravilno.

19Vrhovno sodišče se strinja z revidentko in sodiščem prve stopnje, da v konkretnem primeru souporaba stanovanja s strani različnih oseb, ki so popolni tujci, dejansko ni mogoča, zato tožnica ni bila dolžna izrecno zahtevati, da se ji omogoči fizična souporaba, ampak je bilo dovolj, da je svoje nestrinjanje nedvomno izrazila (odgovor na prvo dopuščeno vprašanje). Tožnica si je namreč od leta 2005, ko je po odkupu solastniških deležev večine ostalih solastnikov postala večinska solastnica sporne nepremičnine, prizadevala urediti razmerja v stanovanjski hiši s solastniki in tudi z uporabniki stanovanj. Vsem osebam, za katere je menila, da uporabljajo stanovanje, je že v letu 2005 poslala v podpis najemno pogodbo, do njihove sklenitve pa nato ni prišlo. Tožnica je s tem ravnanjem tudi v razmerju do tretje toženke, ki v tistem obdobju niti še ni bila solastnica sporne nepremičnine (saj je postala solastnica (skupaj s svojim očetom) šele v februarju 2006), izrazila stališče, da z načinom uporabe, kot je bil do tedaj, ne soglaša, da želi razmerja urediti ter da zahteva za uporabo stanovanja bistveno višjo najemnino, kot je neprofitna najemnina (ki jo je tretja toženka plačevala ves čas uporabe stanovanja, tudi po tem ko je postala solastnica). Tožnica je poleg tega, da so tudi med samimi solastniki potekali dogovori o ureditvi solastnih razmerij (ki niso bili uspešni), sprožila še nepravdni postopek za razdružitev solastnega premoženja (v letu 2006) in vložila tožbo (6. 2. 2007), s katero je zahtevala plačilo uporabnine in izselitev iz nepremičnine. Na drugi strani pa se je toženka ves čas zavedala, da uporablja sorazmerno večji del nepremičnine, kot ji kot solastnici pripada, zatrjevanega obstoja najemne pogodbe pa ni dokazala in tožnici tudi ni bila pripravljena plačati višje najemnine ali se izseliti iz stanovanja.

20Glede na to, da je stanovanje št. 6 (ki ga je zasedala tretja toženka) zaključena celota, bi bila tudi življenjsko gledano nesmiselna souporaba tega stanovanja s strani tožnice in tretje toženke. Solastnik zato lahko namesto tega predlaga/zahteva, da se stanovanje proti plačilu nadomestila v celoti prepusti njemu ali da drugi stanovanje uporablja v celoti, pa posledično ta drugi plačuje prvemu ustrezno nadomestilo (odgovor na drugo dopuščeno vprašanje). Ali bi v danem primeru tožnica morala pristati na ureditev solastniških razmerij na način, da bi tretja toženka obdržala predmetno stanovanje, ki ga je uporabljala, in ostalim solastnikom izplačati razliko? Odgovor na to vprašanje je negativen. V primeru ko solastniki ne morejo doseči sporazuma, kako si razdeliti stvar, je predviden nepravdni postopek, ki ga je tožnica sprožila. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da dejstvo o tožničini „nepripravljenosti“ opisanega načina ureditve solastniških razmerji na utemeljenost njenega zahtevka za plačilo uporabnine, ne vpliva, saj je tretji toženki dala jasno vedeti, da ne pristaja na dotedanji način uporabe (v katerega je tretja toženka kot solastnica vstopila naknadno) oziroma da ne soglaša s tem, da tretja toženka uporablja večji delež, kot ji glede na njen solastniški delež pripada, ter da za uporabo v presežnem delu zahteva ustrezno nadomestilo, ob tem pa je sprožila tudi ustrezne postopke, da bi nastalo situacijo uredila. V takšnih okoliščinah je zaključek pritožbenega sodišča, da je tožnica na lastno prikrajšanje pristala, zmoten, saj predstavlja neupravičeno dajanje prednosti tistemu solastniku, ki nepremičnino uporablja v prekomernem obsegu in obenem odklanja rešitev, ki bi drugemu solastniku omogočila realizacijo njegove solastninske pravice (primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 90/2017).

Odločitev o reviziji

21Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ni izčrpalo pritožbenih navedb tretje toženke glede uporabnine in pobotnega ugovora. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ker je odločitev o stroških odvisna od uspeha strank v postopku, je Vrhovno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških, vsebovano v posebnem sklepu sodišča druge stopnje.

Odločitev o stroških postopka

22Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

23Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Gre za posamezne dele št. ... v izmeri 57,68 m2, ... v izmeri 86,95 m2, ... v izmeri 102,48 m2, ... v izmeri 102,24 m2, ... v izmeri 38,25 m2 in ... v izmeri 35,22 m2.
² Glede celotnega tožničinega zahtevka zoper četrto toženko je bilo že pravnomočno odločeno z delno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 9. 9. 2015. Tožničin zahtevek zoper četrto toženko je bil zavrnjen. Tožnica do uporabnine od četrte toženke ni upravičena, saj je ta uporablja (in je uporabljala) stanovanje (št. 4), katerega lastnica je bila še pred dokončno vzpostavitvijo etažne lastnine.
³ Gre za posamezni del... v izmeri 102,48 m2.
⁴ Iz stanovanje se je izselila in ga izpraznila 1. 2. 2010.
⁵ Sklep nepravdnega sodišča, s katerim je slednje odločalo o razdružitvi ima sicer opr. št. N 112/2008, kar bi kazalo na to, da je bil predlog vložen v letu 2008, vendar je iz obrazložitve sklepa razvidno, da je bila navedena zadeva izločena iz zadeve N 163/2006. Da je tožnica tovrstne postopke sprožila že pred letom 2008, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi navedbe četrte toženke v njeni vlogi z dne 25. 11. 2008, kjer četrta toženka navaja, da je bila sama ves čas pripravljena skleniti dogovor po mirni poti, da se je že v mesecu novembru 2006 udeležila sestanka v odvetniški pisarni pooblaščenke tretje toženke, kjer so sodelovali vsi trije solastniki in se dogovarjali o razdružitvi solastnega premoženja, tožnica pa ni na tem sestanku niti omenila, da je že v mesecu septembru vložila predlog za razdružitev na sodišču.
⁶ Dejanska lastnica enega izmed šestih stanovanj (stanovanje št. 4) je bila namreč četrta toženka, saj je bila na sporni večstanovanjski hiši že pred zemljiškoknjižno ureditvijo vzpostavljena dejanska etažna lastnina.
⁷ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015, II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014 in II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015 in druge.