VSL Sodba X Kp 7731/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec je dolžan plačati 465,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Izreklo mu je tudi stransko denarno kazen 60 dnevnih zneskov, to je 1.200,00 EUR, pri čemer je odločilo, da se denarna kazen izvrši in jo je obtoženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe; če se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je 40,00 EUR, določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 4. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in ustrezno takso.

2Zoper sodbo so pritožbo vložili obtoženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti, podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obtoženca, njegove zagovornike in specializirano državno tožilstvo, kot so to zahtevali zagovorniki obtoženca. Na sejo nista pristopila državni tožilec in obtoženi, vendar so bili pogoji, da se seja opravi, izpolnjeni, saj sta bila o seji v redu obveščena (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo in je na tej podlagi ob odsotnosti kršitev, na katere mora sodišča druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, obtoženca utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1.

5V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožniki obrazlagajo s trditvijo, da bi sodišče prve stopnje moralo iz predmetnega kazenskega spisa izločiti zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe, ni podana. Pritožniki utemeljujejo zahtevo za izločitev kazenske ovadbe z okoliščino, da je B. B. navedel, da je bil prisoten na policijski postaji tolmač, medtem ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila prisotna tolmačka. Po stališču ustaljene sodne prakse¹ se kazenska ovadba oškodovanca ne izloča iz spisa, saj samoiniciativno podane ovadbe ni mogoče šteti za obvestilo po 148. členu ZKP. Za kazensko ovadbo je namreč značilna odsotnost sleherne pobude s strani državnih organov. Gre za samoiniciativno odločitev ovaditelja, da državnega tožilca neposredno ali preko pristojnega organa policije seznani z določeno informacijo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da se kazenska ovadba B. B. iz spisa ne izloči. Okoliščine, ki jih v pritožbi problematizirajo pritožniki, torej ali je bil pri podaji kazenske ovadbe navzoč tolmač ali tolmačka in glede vsebine zapisanega v kazenski ovadbi, predstavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, do katerega se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te odločbe.

6Pritožbi ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v obtoženčevo škodo kršilo kazenski zakon, pri čemer sicer pritožniki ne navedejo, katero kršitev uveljavljajo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, torej da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega je bil obtoženec spoznan za krivega, kaznivo dejanje. Pritožbeni poudarek, da B. B. ni opravljal gospodarske dejavnosti, ni utemeljen. Pritrditi je izčrpnim in argumentiranim razlogom izpodbijane sodbe, da je obtoženi osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost ponudil nedovoljeno nagrado. B. B. je imel z društvom X. sklenjeno pogodbo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je imelo X. status društva in je bilo tudi vpisano v register društev. Gospodarska dejavnost je v kazenskem pravu opredeljena v desetem odstavku 99. čl. KZ-1, ki opredeljuje pojem gospodarske dejavnosti široko. Vanj ne spada samo dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička pač pa tudi netržne dejavnosti, ki se opravljajo proti plačilu². Pritožbeni poudarek, da je društvo po svoji naravi in statusu neprofitno združenje, katerega namen ni pridobivanje dobička, zato ne more opravljati gospodarske dejavnosti, ni utemeljen. V skladu z ustaljeno sodno prakso³ lahko tudi društvo opravlja gospodarsko dejavnost, vendar pa sam namen ustanovitve društva ni pridobivanje dobička. Bistvena je le ocena, ali konkretna dejavnost društva pomeni pridobitno dejavnost, pri čemer pa ni pomembno, ali društvo posluje z dobičkom. Upoštevati je potrebno, da pravnoorganizacijska oblika subjekta ni pomembna, pač pa opravljanje določene dejavnosti kot gospodarsko, komercialno. Ni torej odločilno, kakšne narave je prevladujoča oziroma temeljna dejavnost ali celo pravnoorganizacijska oblika subjekta, ključno je, ali ima gospodarsko naravo tista posamična dejavnost subjekta, pri kateri je prišlo do izvršitvenega ravnanja storilca⁴. Zaradi široke opredelitve pojma gospodarske dejavnosti je mogoče delovanje B. B. šteti za opravljanje gospodarske dejavnosti, saj je proti plačilu poklicno opravljal naloge za X. (mesto vratarja v igri), kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Iz pogodbe, sklenjene med B. B. in X., izhaja, da je imel igralec podpisano pogodbo za obdobje, ki je bilo določeno s trajanjem lige L. in Slovenskega prvenstva. Poleg tega, je bilo v pogodbi dogovorjeno, da dobi igralec nagrado v primeru, da društvo pride v polfinale ali finale končnice L. oziroma nagrado, če doseže določen odstotek obrambe v igri. Iz navedenega izhaja, da je X. pričakovalo določen uspeh od igralca, saj je bil le ta zanj plačan in nagrajen. Društvo je zato najelo igralca, saj je želelo uspeti v ligi on od tega imeti neke koristi. Tako je tudi delovanje društva v tem delu mogoče šteti za opravljanje gospodarske dejavnosti, saj je društvo organizirano delovalo na tem področju, najemali so igralce proti plačilu, da bi dosegali boljše rezultate ob tekmovanjih. Samo igranje v ligi L. je organizirano, poklicni igralci igrajo tekme in so za to kot profesionalci tudi plačani. Pritožniki sicer zatrjujejo, da s sodelovanjem v ligi L. društvo ni pridobivalo nikakršnih sredstev oziroma opravljalo pridobitne dejavnosti. Vendar pa je za sodelovanje na tekmah najelo igralce, ki so bili za igranje prejeli plačilo. Ne gre namreč samo za opravljanje dejavnosti, s katero se neposredno pridobiva dobiček, ampak tudi za izvajanje spremljajočih in podpornih dejavnosti⁵ v samem subjektu. Glede na pojasnjeno, zatrjevana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ni podana.

7Pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožniki prepoznajo v okoliščini, da je sodišče zanemarilo dejstvo, da sta neposredna udeleženca srečanja pri lokalu S. bila zgolj obtoženi in B. B., torej gre za edini in neposredni zaznavni vir sodišča, saj so vse ostale zaslišane priče pripovedovale izključno o tistem, kar naj bi jim po dogodku povedal B. B. Pritožniki s ponavljanjem obtoženčevega zagovora in s selektivnim povzemanjem izpovedbe ostalih prič, pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo ovreči. V nasprotju z mnenjem pritožnikov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovor obtoženca ni podkrepljen z nobenimi dokazi, medtem ko za izpovedbo priče B. B., tega ni mogoče trditi. Prav ima pritožba, da sta bila v času pogovora v avtomobilu le obtoženec in B. B., zato njunega pogovora ni slišal nihče. Pri tem pritožniki prezrejo izpovedbi prič C. C. in Č. Č., ki sta smiselno potrdili izpovedbo B. B. Nelogično in izkustveno neverjetno je, da bi obtoženi, ki z B. B. ni imel stika od decembra 2016 dalje, en večer pred tekmo X. s klubom Y. vzpostavil stik z B. B. zgolj zato, da mu pove, da mu prestopa v drug klub ni uspelo urediti. Pa tudi če bi mu to v resnici hotel povedati, je način na katerega je to poskušal storiti, popolnoma neobičajen. Torej vzpostavitev kontakta preko Facebooka z namenom, da se dogovorita za srečanje v večernih urah v njegovem vozilu. Tudi reakcija obtoženca, ko je zagledal v neposredni bližini vozilo društva X., v katerem sta bila C. C. in D. D., ne dovoljuje sklepanja, da je v svojem vozilu B. B. obvestil o tem, da mu prestopa ni uspel urediti, pač pa, da mu je v vozilu v odsotnosti prič ponudil nedovoljeno nagrado, da na tekmi naslednjega dne ne bi branil tako, kot se od vratarja pričakuje. B. B. je tudi po presoji pritožbenega sodišča verodostojno in prepričljivo izpovedal, da z obtoženim predhodno nista imela nobenih konfliktov, da sta bila v dobrih odnosih in ga je nazadnje videl na božični dan. Uvodoma je povedal, da se mu je zdel klic sumljiv, saj se je bal, da mu bo ponudil denar za tekmo naslednjega dne, zato je o klicu povedal soigralcem in jih prosil, naj mu sledijo. Ta del izpovedbe problematizirajo pritožniki z navedbo, da ni imel nobene podlage v preteklih dogodkih, da bi na kaj takega pomislil, oziroma takšne izkušnje z obdolžencem, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožbena navedba je protispisna, kajti sodišče prve stopnje je argumentirano obrazložilo, zakaj ocenjuje izpovedbo B. B. kot verodostojno. Priča Č. Č. je namreč potrdil, da je B. B. posodil telefon, da je poklical obtoženca. Priča C. C. pa je potrdil, da jim je B. B. povedal o klicu obtoženca in o tem, da se bosta dobila pri S., izrazil svoje dvome glede navedenega kontakta ter jih prosil, da mu sledijo. C. C. je potrdil, da je videl obtoženca in B. B. v vozilu. Ne glede na to, da ni znal opredeliti vrsto vozila in številko registrske tablice, pa je bil v svoji izpovedbi popolnoma jasen, da je predmetni avto vozil obtoženi, kar izhaja tudi iz izpovedbe B. B. Nadalje iz izpovedbe B. B. izhaja, da se mu je klic zdel sumljiv, ker ga ni videl od lanskega božiča. Tudi reakcija obtoženca, ko je zagledal vozilo, ki ga je vozil C. C. in je bilo opremljeno z logotipom X., kot izhaja iz izpovedbe B. B., potrjuje, da ni bilo govora o prestopu, pač pa o podkupnini. B. B. je namreč navedel, da se je obtoženi potem, ko mu je sam povedal, da ga podkupnina ne zanima, odpeljal navzgor po klančini za objekt T., saj je opazil avto z oznakami društva X., v katerem sta bila C. C. in D. D., saj se je bal, da bi ju kdo videl. Ravnanje B. B., ki je o dogodku takoj povedal E. E. in o dogodku poslal obvestilo klubu po elektronski pošti, potrjuje verodostojnost B. B., ki je bil zaradi obtoženčevega ravnanja jezen in razočaran. Takšno ravnanje obtoženca je ocenil kot napačno, pri čemer je sam povedal, da sicer z obtoženim predhodno ni imel konfliktov. Izpovedbo B. B., kot je to že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je potrdil tudi C. C., ki je izpovedal, da mu je B. B. rekel, da je nekaj sumljivega, in ga prosil, če jima s soigralcem lahko sledita z avtomobilom. Sledila sta jima do „S.“. C. C. je potrdil, da je obtoženi B. B. pobral in sta šla do „S.“. Nadalje iz izpovedbe C. C. izhaja, da mu je B. B., takoj ko je izstopil iz vozila, rekel, da ga je A. A. poskušal podkupiti. Vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjuje, da se obtoženi predmetnega dne ni sestal z B. B., da bi ga obvestil, da prestopa zanj ni mogel urediti, pač pa je bil njegov namen upoštevajoč časovno dinamiko njunih srečanj, tekmo, ki se je odvila naslednjega dne, in okoliščino, da prestope ureja predvsem agent posameznega igralca, poizkus B. B. ponuditi nedovoljeno nagrado v zameno, da bo poskrbel, da bo X. izgubila tekmo, kot je to pravilno v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo in pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.

8Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da se je predmetnega dne obtoženi z B. B. sestal z namenom, da mu ponudi nedovoljeno nagrado, ne more omajati pritožbena navedba, da je zagovor obtoženca potrdil priča F. F., kot tudi ne pritožbeno utemeljevanje vloge in položaja F. F. na Akademiji V., z različnim članki, objavljenimi na njeni spletni strani Akademije, ki jih pritožniki prilagajo pritožbi in ki naj bi potrjevali zagovor obtoženca glede komunikacije s F. F. in dejstvu, da je F. F. v Akademiji glavni trener in vodja mednarodne akademije za vratarje, da gre za strokovnjaka za treniranje ... vratarjev, kot tudi, da aktivno deluje na akademiji. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo jasne in razumne razloge, zakaj zagovoru obtoženca in izpovedbi F. F. ni sledilo in te razloge v celoti sprejema tudi sodišče prve stopnje. Pritožniki zato s podajo lastne ocene izpovedbe F. F. ter s pritožbeno kritiko, da sodišče prve stopnje F. F. ni verjelo ničesar, ne morejo uspeti. Pritožniki v celoti spregledajo, da F. F. na izrecno vprašanje sodišča, naj opredeli svojo vlogo na akademiji, torej ali je direktor ali uslužbenec, in koliko ima zaposlenih, ni odgovoril, pač pa je opisoval delovanje akademije, ki prireja kampe in na njih vabi trenerje, na kar je v razlogih izpodbijane sodbe opozorilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je obširno in argumentirano izpostavilo razlike v zagovoru obtoženca in izpovedbi F. F. in tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno priči F. F. odreklo verodostojnost. Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi F. F. v delu, da aktivno deluje na akademiji V., saj navedeno iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje je namreč le ugotovilo, da se je F. F. izognil odgovoru na vprašanje, ali je lastnik, uslužbenec ali direktor akademije, saj je navedel le, da jo je ustanovil. Na vprašanje, koliko je tam zaposlenih, ni odgovoril. Izognil se je tudi odgovoru z navedbo, da prirejajo kampe, čeprav je na začetku izpovedi navedel, da je zaposlen na akademiji. Sodišče prve stopnje torej ni izključilo povezave F. F. z Akademijo, pač pa je le pojasnilo, zakaj ne sledi izpovedbi F. F. v delu o temi pogovora med njim in A. A. predmetnega dne in za to navedlo tudi prepričljive razloge, ki jih pritožnik zgolj s posplošenim vztrajanjem o vlogi F. F. v okviru te Akademije in obtoženčevi vlogi pri urejanju prestopa B. B. v drug klub, ne more ovreči.

9Prav tako pritožniki nadalje ne morejo uspeti z navedbo, da na spletni strani ..., katere izpis so priložili pritožbi, ni omenjen dogodek s podkupovanjem B. B. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obširno pojasnilo, zakaj verjame priči B. B. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj izostanek informacije o predmetnem dogodku na spletni strani U. lige, ne dovoljuje sklepanja, da obtoženi predmetnega dne ni B. B. ponudil nedovoljene nagrade. B. B. je neposredno po dogodku obvestil svojega trenerja, ta pa predsednika kluba, ki je dogodek prijavil na policiji. Iz izpovedbe E. E. pa tudi izhaja, da so o tem obvestili U. ligo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi telefonske komunikacije med obtoženim in F. F., ki se je skoncentrirala zlasti na dan pred predmetno tekmo, ob skrbni oceni ostalih izvedenih dokazov, pravilno zaključilo, da obtoženi in F. F. nista komunicirala zaradi prestopa B. B. v drug klub, pač pa je bila njuna komunikacija povezana z namenom B. B. ponuditi nedovoljeno nagrado, z namenom, da bo poskrbel, da bo X. izgubila tekmo. Tak zaključek sodišča prve stopnje ni temeljil zgolj na izsledkih, pridobljenih na podlagi odredbe na podlagi 149. člena ZKP, kot neutemeljeno sodišču očita pritožnik, pač pa so navedeni izsledki predstavljali le enega od dokaznih virov. Pritožniki zato z navedbo, da je obtoženi s F. F. lahko komuniciral ne samo preko običajnega mobilnega telefona, ampak tudi preko drugih aplikacij, kot sta Viber, Signal in WhatsApp, ne morejo uspeti.

10V nasprotju s pritožniki pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila ob podaji kazenske ovadbe B. B. prisotna tolmačka za angleški jezik G. G. Iz dopisa MNZ PU Ljubljana z dne 1. 3. 2018 (priloga C3) izhaja, da so bili prevajalki priznani stroški prevajanja angleškega jezika na podlagi pogodbe o avtorskem honorarju za tolmačenje dne 23. 2. 2017 od 11.45 ure do 13.00 ure, torej v času, ki je naveden v zapisniku o sprejemu kazenske ovadbe B. B. Okoliščina, da je B. B. govoril o tolmaču, H. H. pa o tolmački, ne dovoljuje zaključka, da je sodišče spregledalo, da je B. B. na glavni obravnavi govoril o tolmaču, sodišče pa je v sodbi navedlo, da je bila prisotna tolmačka. Ni neobičajno, da se izraz izgovorjen v moški spolni slovnični obliki uporablja kot nevtralni za ženske in moške. Sicer pa spisovno izhaja, da obramba v zvezi z navzočnostjo tolmača ali tolmačke B. B. niti ni postavila dodatnih vprašanj, kar bi nedvomno lahko storila.

11Glede na uveljavljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče na podlagi 386. člena ZKP preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji, ki je pritožniki sicer ne izpodbijajo. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob tehtnem vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, obtožencu utemeljeno izreklo opozorilno sankcijo, v pogojni obsodbi pa je določilo primerno ter pravično zaporno kazen. V določeni preizkusni dobi treh let se bo tudi po oceni pritožbenega sodišča lahko pokazalo, ali je pozitivna prognoza bodočega vedenja pri obtožencu upravičena ali ne. Upoštevajoč, da je za kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1 predpisana tudi denarna kazen, je obtožencu izrečena denarna kazen 60 dnevnih zneskov, to je 1.200,00 EUR, ki se izvrši, primerna in pravična glede na pravilno ugotovljene olajševalne in oteževalne okoliščine in premoženjsko stanje obtoženca.

12Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13Odločitev o plačilu sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče upoštevaje premoženjske razmere obtoženca, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, obtožencu naložilo plačilo sodne takse, ker je ocenilo, da plačilo le-te ne bo ogrozilo njegovega preživljanja. Sodna taksa za kazen zapora je odmerjena po tarifni številki 7112, ki določa količnik za odmero takse v razponu od 140,00 do 340,00 EUR, pri čemer je pritožbeno sodišče odmerilo količnik v znesku 300,00 EUR, za izrek pogojne obsodbe (tar. št. 7113) je upoštevalo 0,8 količnika. Sodna taksa za stransko denarno kazen je odmerjena po tarifni številki 7119, ki določa količnik za odmero takse v razponu med 35,00 do 85,00 EUR, pri čemer je pritožbeno sodišče odmerilo količnik v znesku 70,00 EUR ter količnik 1,5 za zavrnitev pritožbe (tar. št. 7122).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS 5135/2003 z dne 2. 12. 2014.
² Sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 24015/2010 z dne 11. 9. 2014.
³ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2651/2008 dne 10. 12. 2008, Sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 208/98 z dne 7. 3. 2002.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 24015/2010 z dne 11. 9. 2014.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 24015/2010 z dne 11. 9. 2014.