VSL Sodba II Cpg 463/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 8 dni plačati 1.011,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka) ter 56,74 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo zavarovalnih premij po Zavarovalnih policah 912, 044, 647 in 581. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zavarovalnih pogodb ni podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke R. H. Da pa le-te vseeno zavezujejo toženo stranko, saj jih je podpisala s strani tožene stranke pooblaščena oseba. Ker je obenem tožeča stranka toženi stranki nudila zavarovalno kritje, je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača vtoževane zavarovalne premije. Izjema velja glede premije po Zavarovalni polici 912, saj tožeča stranka temelja za plačilo le-te ni pojasnila.

7Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je R. H. edini zastopnik tožene stranke in da se sodišče prve stopnje do te bistvene navedbe ni opredelilo. S tem smiselno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je do te trditve opredelilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V njej je pojasnilo, da je tožena stranka trdila le, da zavarovalnih pogodb ni podpisal njen edini zastopnik R. H., ni pa trdila, da je bil R. H. v družbi edini upravičen za sklepanje tovrstnih pogodb.¹ Celo več, tožena stranka navedbe tožeče stranke, da je zavarovalne pogodbe podpisala pooblaščena oseba, ki je pri toženi stranki vodila vozni park, sploh ni prerekala. Priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati (prim. drugi in prvi odstavek 214. člena ZPP), zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni izpolnila dokaznega bremena, da je zavarovalne pogodbe sklenila tožena stranka.

8Višje sodišče nadalje ugotavlja, da pritožnica obrazloženo ne izpodbija (tudi sicer pravilnih) razlogov sodišča prve stopnje o tem, da so bile navedbe tožene stranke, s katerimi je ta ugovarjala, da ni lastnica vozil in da ni sklenila zavarovalnih pogodb, pomanjkljive. Čim je tako, pa je bilo vsakršno dokazovanje v zvezi z obstojem pasivne stvarne legitimacije tožene stranke odveč, saj dokazi ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.² Posledično se pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženih dokazov, da je ravnalo v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, da je sodišče svojo odločitev pomanjkljivo obrazložilo brez dokazov, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev, in o tem, da tožena stranka negativnih dejstev ne more dokazovati, izkažejo kot nerelevantni oziroma neutemeljeni.

9Stališče sodišča prve stopnje, da je na toženi stranki trditveno (in dokazno) breme, da je bil zakoniti zastopnik edini upravičen za sklepanje zavarovalnih pogodb pri toženi stranki, oziroma da oseba, ki je pri toženi stranki vodila vozni park, za podpis pogodb ni imela pooblastila, oziroma da ta oseba pogodb ni podpisala, je pravilno. O tem se je (v bistvenem primerljivi zadevi) že izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi opr. št. III Ips 7/2012 z dne 17. 12. 2012.

10Protispisen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgolj na podlagi dejstva, da je tožena stranka koristila zavarovanje po zavarovalnih pogodbah, zaključilo, da je zavarovalne police sklenila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je oceno, da je tožena stranka sklenila zavarovalne pogodbe, sprejelo predvsem na podlagi ugotovitve, da jih je sklenila s strani tožene stranke pooblaščena oseba. Zgolj kot dodaten argument pa je navedlo, da sklenitev pogodb v imenu in za račun tožene stranke (posredno) potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka iz naslova Zavarovalne police 581 dne 25. 7. 2018 uveljavljala povračilo škode. Primer, ki ga je navedla tožena stranka, za odločitev ni bil relevanten. Zgolj na podlagi dejstva, da je tožena stranka uveljavljala zavarovalnino, ni mogoče sklepati, da je zanjo nekdo tudi nepooblaščeno sklenil zavarovalno pogodbo, k čemur se neutemeljeno tudi v pritožbi zavzema pritožnica. Nepravilno je njeno stališče, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti na podlagi prvega odstavka 73. člena Obligacijskega zakonika. Ta pravna podlaga bi prišla v poštev le, če bi zavarovalne pogodbe sklenil nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila. V konkretnem primeru pa je zavarovalne pogodbe podpisala s strani tožene stranke pooblaščena oseba (neprerekana navedba tožeče stranke). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da jih je sklenila s tožečo stranko tožena stranka. Tudi sicer so bili ugovori tožene stranke, da v tem sporu ni pasivno stvarno legitimirana, pomanjkljivi.

11Tožena stranka je na prvi stopnji tudi navajala, da zavarovalne pogodbe niso bile sklenjene za zavarovanje obvezne avtomobilske odgovornosti njenih vozil ali vozil, ki bi jih tožena stranka kadarkoli uporabljala. Pri tem vztraja še v pritožbi, vendar neutemeljeno. Zakaj s tem ugovorom ni mogla uspeti, je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Višje sodišče se v izogib ponavljanju, na te razloge v celoti sklicuje.

12Višje sodišče je s tem odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so bile za odločitev odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo, in ker hkrati niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Da je bil R. H. edini upravičen skleniti zavarovalne pogodbe, tožena stranka prvič trdi šele v pritožbi, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člen ZPP).
² Prim. npr. VSL Sodba I Cpg 1280/2016 z dne 13. 2. 2018 in VSL Sklep in sodba I Cpg 800/2016 z dne 27. 9. 2017.