VDSS Sklep Pdp 122/2020

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka v roku 15 dni obračuna plačilo za nadurno delo v bruto znesku 1.433,75 EUR, od tega zneska odvede potrebne davke in prispevke ter mu za opravljeno delo izplača neto znesek 1.002,08 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške tega delovnega spora v znesku 783,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da iz evidenc o nadurnem delu, ki jih je predložil tožnik, ne izhaja, da je opravil nadurno delo, ker te niso računsko pravilne. Tožnik je namreč pojasnil, da je zapisoval le več ali manj opravljene ure (+/-), ne pa 8 urnega delovnika. Sodišče prve stopnje ni raziskalo dejanskega stanja in sicer, kateri znaki predstavljajo plus in kateri minus, kar bi moralo razčistiti z zaslišanjem tožnika, ne pa da je v sodbi ugibalo ali gre za znak + ali -. Tudi razlika med seštevkom tožnika in sodišča ne pomeni, da tožnik nadurnega dela ni opravil, saj gre lahko le za računsko napako, zato zgolj zaradi tega ni neutemeljen celotni zahtevek. Prav tako so napačni zaključki sodišča, da iz evidenc delovnega časa ne izhaja, da tožnik ne bi delal ob sobotah, saj je za vsak mesec le toliko zabeležk, kot je delovnih dni. Iz pisne izjave tožnika izhaja, da je le redkokdaj delal 8 ur. Iz evidence za mesec avgust ne izhaja, da je zabeleženih za 15 dni minus ur, saj pike ob zapisih ni mogoče enačiti z znakom -. Ker sodišče prve stopnje neargumentirano sledi izpovedi priče A.A., v sodbi pa se ne opredeli do nasprotij med izpovedjo te priče in tožnika o dostopnosti oziroma nedostopnosti do ključev skladišča, se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Ne drži tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo med tožnikom in toženo stranko dogovorjeno, da tožnik višek ur koristi kot proste dni oziroma ure. Sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, saj za evidence opravljenega nadurnega dela navaja, da ga je uporabilo kot dokaz in sicer glede tega, da je tožnik občasno predčasno odhajal z dela, glede opravljenega nadurnega dela pa evidenc šteje za verodostojni dokaz. Tako je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, da pa je o zadevi najmanj preuranjeno odločilo.

6Tožnik je vložil tožbo, s katero od tožene stranke, pri kateri je bil zaposlen od 1. 3. 2016 do 12. 10. 2016 kot skladiščnik, zahteva plačilo nadur v bruto znesku 1.433,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje do plačila.

7Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je:

- da se evidence (A3), ki jih je predložil tožnik, ne skladajo z njegovo izpovedjo in z njegovo pisno izjavo, izračuni po teh evidencah ne izkazujejo vsote oziroma razlike, ki jo prikazuje tožnik, iz evidenc tudi ni razvidno, na katere dni se nanašajo, kdaj je tožnik prišel na delo in kdaj je odšel z dela, poleg tega pa sodišče ne verjame, da si je tožnik do minute natančno zapomnil, koliko časa je delo opravljal;

- da sicer iz evidenc niso razvidni datumi, za katere je tožnik beležil ure, vendar iz evidenc izhaja, da tožnik ob vikendih ni delal;

- da je tožnikova izpoved precej neprepričljiva, zato mu ni verjelo, da morebitnih plus ur ni izkoristil kot prostih ur ali celodnevne odsotnosti;

- da je sodišče izpoved priče A.A. štelo kot verodostojno, saj je nelogično, da bi mu tožena stranka izplačala celotni regres za letni dopust in mu odobrila koriščenje letnega dopusta, ne bi pa mu izplačala nadur, zato je v celoti verjelo priči, da tožnik nadurnega dela ni opravil;

- da sodišče ni verjelo pisnima izjavama prič B.B. in C.C., saj B.B. ni mogla vedeti, kje se je tožnik nahajal do prihoda domov, iz izjave C.C. pa ne izhaja, na katere dni se nanaša, tožnik pa se o dnevih tudi ni konkretno opredelil.

8V obravnavani zadevi tožnik zahteva plačilo za opravljeno delo. Trdi, da je delo opravil, kar dokazuje z lastnoročno zapisanimi evidencami, pisnima izjavama prič in svojim zaslišanjem. Tako je tožnik navedel vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek (prvi odstavek 7. člena ZPP) in predlagal izvedbo dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (21. člen ZPP). Trditveno in dokazno breme velja tudi za toženo stranko, ki mora trditi in dokazati, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Po določbah Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) je skladno z določbo 12. člena delodajalec dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa. Podatke, ki jih vsebuje ta evidenca, opredeljuje 18. člen, trajanje vodenja evidence pa 19. člen ZEPDSV. Tožena stranka evidence o izrabi delovnega časa, čeprav jo k temu zavezuje zakon, ni vodila, kar je prekršek po 23. členu tega zakona. Trdila pa je, da tožnik dela preko polnega delovnega časa ni opravljal, kot dokaz pa je predlagala zaslišanje prokurista.

9Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, ali je tožena stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, glede na določbe ZEPDSV. Ni upoštevalo tožnikovih trditev, da je zapisoval le viške in primanjkljaje ur v posameznem dnevu in mesecu glede na 8 urni dnevni delovni čas, prav tako pa ni razčistilo, kaj posamezni zapisi brez oznake, z oznako "-" oziroma z oznako "." pomenijo. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj zaradi seštevka, ki se ne sklada s tožnikovim, evidence niso pravilne. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nasprotij v izpovedi tožnika in A.A. o dostopnosti do tožnikovega delovnega mesta, obrazložilo pa tudi ni, zakaj verjame A.A. in ne tožniku.

10Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je delo dejansko opravil, je preuranjena, saj se sodišče o odločilnih dejstvih sploh ni opredelilo. Zaradi tega je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju odpravi pomanjkljivosti, ki so navedene v točki 9 obrazložitve tega sklepa tako, da ponovno oceni že izvedene dokaze, dopolni dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem strank, upošteva dokazno breme obeh strank in določbe ZEPDSV ter ponovno presodi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj sodišče prve stopnje določenih, za odločitev v tej zadevi pomembnih dejstev, sploh ni ugotavljalo.

11Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.