18. člen ZEPDSV

V pritožbi toženka neutemeljeno vztaja, da naj bi tri oziroma štirimesečna "prekinitev stikov in odnosov med strankama” v času med izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 vplivala na obstoj ustega dogovora o mesečni plači v višjem znesku od pogodbeno dogovorjenega (1.250,00 EUR neto oziroma 1.789,80 EUR bruto). Vse tri pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženki so bile sklenjene zvezno, torej brez prekinitev, in sicer pogodba o zaposlitvi z dne 20. 9. 2017 za čas od 21. 9. 2017 do 11. 10. 2019, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 zaradi povečanega obsega za čas od od 1. 7. 2018 do 11. 10. 2019 in pogodba o zaposltivi z dne 10. 10. 2019 za nedoločen čas od 12. 10. 2019 dalje. Zatrjevana "prekinitev stikov", ki ni imela za posledico tudi prenehanja delovenga razmerja med strankama, ni pravno pomembna in ne more vplivati na obstoj ustnega dogovora o višini plače.

Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za določen čas in skrajšan delovni čas ni podpisala ter da je pogodbo za določen čas pripravil A. A., ki je pogodbo tudi podpisal (za obe stranki). Glede na to toženec s predloženo pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni dokazal, da je bila med strankama ob nastopu dela sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela in se glede na drugi odstavek 12. člena ZDR-1 domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Prav tako pa se pogodba o zaposlitvi lahko sklene le izjemoma za določen čas in to v točno navedenih primerih iz 54. člena ZDR-1, pri tem pa toženec niti ni trdil, da so obstajali zakonsko določeni razlogi.

V Sklepu o določitvi delovnih mest predpisanega pogoja, da voznik avtobusa v mestnem prometu (torej tudi tožnik) prebije na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanske vožnje (premikanje vozila) morale obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa. Prav tako ni dopustno preverjanje v sodnem postopku, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da bi bilo nepotrebno ugotavljanje, ali je tožnik v vsakem posameznem letu izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega Sklepa, za kar se zavzema pritožba. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 8. 2011 (pri delodajalcu prenosniku) vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženec pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehal.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ob ugotovljenih kršitvah (številni izostanki z dela, celo v trajanju skoraj štirih ur na dan, ob hkratnem nepravilnem evidentiranju prisotnosti) utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je to pretiran ukrep ter da ni izpolnjen niti pogoj nezmožnosti nadaljevanja dela.

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da lahko delodajalec obveznost iz naslova plačila za delo v skladu z zakonom veljavno izpolni z vnaprejšnjim plačilom (akontacijo). To sicer drži, vendar pa mora delodajalec, na katerem je dokazno breme, dokazati tudi takšno vnaprejšnje plačilo, česar tožena stranka v tem sporu glede prvega tožnika ni zmogla, hkrati pa mora dokazati, da je s plačilom določenega zneska izpolnil določeno terjatev delavca.

Dopustitev spremembe tožbe s povečanjem obstoječega zahtevka glede plačila nadur in razlike v plači ter z uveljavljanjem podrednega zahtevka v obravnavanem primeru ni bistveno zavlekla dokaznega postopka, saj odločitev o spremenjeni tožbi temelji na izvedbi dokazov, ki so bili potrebni tudi za odločitev o zahtevkih, postavljenih že v tožbi. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnici uspelo dokazati, da je dejansko na mesec opravila 56 nadur. Toženka bi lahko svoje nasprotne trditve, tj. da tožnica ni opravila nadur, dokazala s predložitvijo evidence o izrabi delovnega časa, ki jo je bila kot delodajalec v skladu z določbo 18. člena ZEPDSV za tožnico dolžna voditi, vendar tega ni storila. Dejstvo, da te evidence ni predložila, pa sicer ne pomeni prevalitve dokaznega bremena na toženko, kot to smiselno uveljavlja pritožba.

Zakonska definicija kaznivega dejanja tako s pomembnostjo podatka izključuje samodejno kaznivost za prav vsak neresničen podatek; neresničen podatek mora imeti potencialni vpliv na poslovni promet s tretjimi, na samo dejavnost gospodarskega subjekta ali na morebitni davčni nadzor. Neresnični vpisi minut delovnega časa v evidenco v okoliščinah obravnavanega primera ne predstavljajo pomembnega dejstva z vidika poslovnega prometa oziroma ostalih dveh kazenskopravnih položajev. Morebitna prekrškovna odgovornost ne pomeni samodejno tudi kazenske odgovornosti. Ravno nasprotno - če je neko dejanje predmet prekrška, potem mora biti inkriminacija toliko bolj poudarjena v kazenski določbi, sicer se šteje, da gre pri prekršku za manjši prestopek, ki ko tak izključuje težjo kazenskopravno posledico.

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku za plačilo razlike v plači za redno in nadurno delo, kot podlago za to odločitev pa je pravilno upoštevalo dogovor med tožnikom in toženo stranko glede urne postavke 6,50 EUR na uro in 9,75 EUR na naduro (tj. urna postavka, povečana za 50 %), ki ga tožena stranka neuspešno zanika v pritožbi. Tožnik je glede obstoja tega dogovora že v tožbi podal zadostno trditveno podlago, njegova izpoved glede konkretnih okoliščin tega dogovora pa ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, za kar se zmotno zavzema pritožba.

V obravnavani zadevi tožnik zahteva plačilo za opravljeno delo. Trdi, da je delo opravil, kar dokazuje z lastnoročno zapisanimi evidencami, pisnima izjavama prič in svojim zaslišanjem. Tako je tožnik navedel vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek (prvi odstavek 7. člena ZPP) in predlagal izvedbo dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (21. člen ZPP). Trditveno in dokazno breme velja tudi za toženo stranko, ki mora trditi in dokazati, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Po določbah Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) je skladno z določbo 12. člena delodajalec dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa. Podatke, ki jih vsebuje ta evidenca, opredeljuje 18. člen, trajanje vodenja evidence pa 19. člen ZEPDSV.

Na podlagi 6. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov 2016/79 je obdelava podatkov zakonita tudi, če je potrebna npr. zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljalec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Pravico delavca do varstva osebnih podatkov je torej možno omejiti z določeno pravico ali obveznostjo delodajalca na drugi strani. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da ima tožena stranka interes za zbiranje osebnih podatkov o prihodu in odhodu delavcev na delo in z dela na podlagi 18. člena ZEPDSV. Četudi se navedeno razlikuje od namena, zaradi katerega je podatke zbirala družba, gre v obeh primerih vendarle za dopustno evidentiranje prisotnosti na določenem območju. Poleg tega podatki o času odhoda z luškega območja, kjer je tudi območje, na katerem delavci tožene stranke zanjo opravljajo delo, niso kakšni posebej občutljivi osebni podatki, ki ne bi bili v zvezi z opravljanjem dela. Kot navaja pritožba, je tudi informacijski pooblaščenec zaključil, da je delodajalec upravičen do podatka, kdaj je zaposleni vstopil in izstopil z območja, na ka

Na podlagi 6. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov 2016/79 je obdelava podatkov zakonita tudi, če je potrebna npr. zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljalec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Tako je tudi pravico delavca do varstva osebnih podatkov možno omejiti z določeno pravico ali obveznostjo delodajalca na drugi strani. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da ima tožena stranka interes za zbiranje osebnih podatkov o prihodu in odhodu delavcev na delo in z dela na podlagi 18. člena ZEPDSV. Četudi se navedeno razlikuje od namena, zaradi katerega je podatke zbirala družba, gre vendarle v obeh primerih (o čemer je bil tožnik tudi seznanjen) za dopustno evidentiranje prisotnosti na določenem območju. Poleg tega podatki o času tožnikovega odhoda z luškega območja, kjer je tudi območje, na katerem delavci tožene stranke zanjo opravljajo delo, niso kakšni posebej občutljivi osebni podatki, ki ne bi bili v zvezi z opravljanjem dela. Tudi informacijski pooblaščenec je zaključil, da je delodajalec upravičen do podatka, kdaj je zaposl

Ker je dokazna ocena v zvezi z resničnostjo navedb o manipulaciji s tahografom na zahtevo tožene stranke pomanjkljiva, neustrezna in neprepričljiva, je podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ugotovitev, ali je tožnik s tahografom manipuliral na zahtevo tožene stranke, je ključna za presojo verodostojnosti izpisov tahografa. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega nadurnega dela tožnika v spornem obdobju pravilno sledilo tožnikovi lastnoročni evidenci delovnega časa, saj tožena stranka za to obdobje izpisov tahografa ni predložila. V pritožbi neutemeljeno navaja, da tožena stranka z izpisi tahografa ni razpolagala po krivdi tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je tožena stranka tista, ki je dolžna voditi in hraniti evidenco delovnega časa. Ta njena obveznost izhaja iz 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) in iz 8. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD). Navedeno stališče je potrjeno tudi v sodni praksi.

Za toženko kot delodajalca je veljala obveznost voditi evidenco delovnega časa za svoje delavce (prvi odstavek 7. člena ZEPDSV v zvezi s točko c 6. člena tega zakona, 3. alineja 12. člena ZEPDSV, 18. člen ZEPDSV), pri čemer je določeno, da se dokumenti s podatki o delavcu, za katerega se preneha voditi evidenca o izrabi delovnega časa (z dnem, ko mu preneha pogodba o zaposlitvi, prvi odstavek 19. člena ZEPDSV), hranijo kot listina trajne vrednosti (drugi odstavek 19. člena ZEPDSV). Toženka je bila torej dolžna evidenco delovnega časa tožnika hraniti, njene pritožbene navedbe, češ da utemeljeno ni pričakovala, da bo kateri izmed delavcev s tožbo zahteval plačilo iz naslova plače, pa niso upoštevne. Izostanek izrecne pisne (formalne) odredbe, ki je sicer predvidena v drugem odstavku 144. člena ZDR-1, ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka iz naslova nadurnega dela, saj je bilo delo v urah, za katere zahteva plačilo, opravljeno zaradi zahtev dela oziroma delodajalca, toženka pa je bila s takšnim delom seznanjena.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do plačila za opravljene nadure ni upravičena, ker ji niso bile odrejene in ker je bilo delo mogoče opraviti v rednem delovnem času in nadure niso bile potrebne. V sodni praksi je pritožbeno sodišče v podobnih primerih zavzelo drugačno stališče in sicer, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, opravljene ure delavcu priznati kot nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati. Delodajalec, ki dopušča, da delavec ostaja na delu in opravlja svoje delo po koncu rednega delovnega časa, se ne more sklicevati na to, da ure, ki jih je delavec opravil, ne predstavljajo nadur, ki bi jih moral plačati delavcu, češ da jih je delavec opravljal zato, ker svojega dela ne opravlja učinkovito, zaradi česar nadurno delo ni bilo potrebno, ker bi ga moral opraviti v okviru rednega (polnega) delovnega časa.

Glede na to, da tožnik ni vodil svoje evidence, ki bi natančno izkazovala delovni čas, prav tako pa tudi ni vozil z dvema tahografoma oziroma ni dokazal, da bi tožena stranka drugače manipulirala s prikazovanjem ur voženj in počitka, je sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v spisu, zaslišanja strank in prič ter po pridobitvi izvedenskih mnenj svoje ugotovitve utemeljeno oprlo na podatke o delovnem času tožnika, ki jih je predložila tožena stranka. Dejstvo, da ta dokumentacija ni bila popolna, ni odločilno, saj je izvedenec manjkajoče podatke tahografa pravilno dopolnil s podatki iz potnih nalogov in obratno ter tako zapolnila vrzeli pri ugotavljanju obsega tožnikovega dela. Glede na to, da tožnik ni predložil svoje evidence, ki bi bolj prepričljivo izkazovala opravljene ure dela, je v okoliščinah konkretnega primera metodologija izvedenca sprejemljiva in daje podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje se je v predmetnem sporu pravilno oprlo na 142., 154. člen ZDR-1, ZDR in 2. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, ki določa, da se kot delovni čas šteje tudi čas priprave na delo in zaključka dela ter čas izvedbe inventure. Pravilno je štelo, da je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela oziroma je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovni obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kar za delovni čas voznika pomeni, da je tako vključen ves čas, ko je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu - predhodni pregled vozila, vožnjo vozila, natovarjanje in raztovarjanje, čiščenje in tehnično vzdrževanje, vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem, natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnosti, itd. To je dejansko čas, ko voznik ne more prosto razpolagati s svojim časom in je na voljo delodajalcu.

Po določbi 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) je dolžan delodajalec dnevno vpisovati v evidenco o izrabi delovnega časa za posameznega delavca posamezne podatke, kamor sodijo tudi podatki o številu ur, skupno število opravljenih ur s polnim delovnim časom in krajšim delovnim časom od polnega z oznako vrste opravljenega delovnega časa in opravljenih ur v času nadurnega dela. Ker delodajalec po ZEPDSV tako razpolaga z ustreznimi podatki, je dolžan v sporu, v katerem delavec zahteva plačilo za opravljene ure dela, dokazati, da vtoževano število ur ni bilo opravljeno.

Zmotne so pritožbene navedbe, da je tožnik tisti, ki mora dokazati, da mu je bilo v celoti izplačano plačilo za delo v skladu z zakonodajo in pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago, da mu je tožena stranka dolžna še določen znesek iz naslova premalo plačanih dnevnic, tožena stranka pa je tista, ki bi morala argumentirano nasprotovati takšnim trditvam tožnika in dokazati, da mu je plačala vse dolgovane prejemke.

Glede podano trditveno podlago, ko je tožnik navajal število ur, predložil vso dokumentacijo, s katero je razpolagal ter tudi predlagal sodišču, da toženo stranko pozove k predložitvi podatkov o opravljenem delu oziroma o številu kilometrov ter urah, ki jih je opravil, tožena stranka pa zakonsko določene evidence ni vodila, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditve tožnika ter se oprlo na evidenco delovnega časa, ki jo je navsezadnje pri obračunu plače upoštevala tudi tožena stranka ter tožbenemu zahtevku glede plačila nadur ugodilo. V skladu z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na zapis iz pogodbe o zaposlitvi, da tožnik soglaša s takšnim odtegovanjem zneskov. Takega predhodnega in povsem splošnega zapisa, ko sploh še ni podane nobene škode, in na katerega delavec pristane kot šibkejša stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti za pisno soglasje po drugem odstavku 136. člena ZDR-1.

Predložena evidenca ni verodostojna, ker temelji na tahografih, s katerimi se je pri toženi stranki manipuliralo. V primeru, če tahograf ne izkazuje verodostojnih podatkov o trajanju voženj oziroma o trajanju drugih del (naklad, razklad, …), se opravljene nadure lahko dokazujejo z drugimi dokazi.