19. člen ZEPDSV

To, ali vozniki tovornjakov na splošno opravljajo delo preko polnega delovnega časa, za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka ni bistveno, niti to ni splošno znano dejstvo (samo opravljanje nadurnega dela in obseg le-tega sploh ne more biti splošno znano dejstvo, da ne bi bilo predmet dokazovanja). Sodišče prve stopnje je v okviru trditev tožnika, potrjenih z njegovo izpovedjo, da je na potnih nalogih natančno naveden obseg dela, pravilno njegove navedbe o (nad)urah presojalo glede na predložene listine (potne naloge). Na ta način je ugotovilo, da število ur ne presega tistega, za katerega je toženka že obračunala plačo, ter tako utemeljeno presodilo, da mu je vse opravljeno delo plačala (in da tožnik dela preko polnega delovnega časa v zatrjevanem obsegu ni opravil).

Sicer drži tožnikova pritožbena navedba, da dokazno breme v zvezi s tem, da je do delavca poravnal vse obveznosti iz naslova delovnega razmerja, nosi delodajalec. Vendar pa je delavec tisti, ki mora pred tem ustrezno zatrjevati in dokazati, da je takšna obveznost sploh nastala. V skladu z določbo 19. člena ZEPDSV je evidentiranje delovnega časa primarno obveznost delodajalca, kar pa ne pomeni, da je tožbenemu zahtevku za plačilo presežnih ur treba ugoditi že na podlagi ugotovitve, da tožena stranka natančnejše evidence tožnikovega delovnega časa ni vodila (iz njene evidence je razvidno le to, kdo je ob posameznih dnevih v koči opravljal delo, ne pa tudi časovni intervali opravljanja teh del). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je v primerih, kot je obravnavani, ko zakonita zastopnica tožnikovega dela zaradi narave dela in oddaljenosti koče ni mogla vsakodnevno spremljati in nadzirati, vodenje natančne evidence delovnega časa tudi obveznost delavca, še posebej če opravlja delo preko pogodbeno dogovorjenega (polnega) delovnega časa. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da so zatrjevane presežne ure dokazane z njegovimi evidencami. Tožnik zvezka, v ka

V obravnavani zadevi tožnik zahteva plačilo za opravljeno delo. Trdi, da je delo opravil, kar dokazuje z lastnoročno zapisanimi evidencami, pisnima izjavama prič in svojim zaslišanjem. Tako je tožnik navedel vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek (prvi odstavek 7. člena ZPP) in predlagal izvedbo dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (21. člen ZPP). Trditveno in dokazno breme velja tudi za toženo stranko, ki mora trditi in dokazati, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Po določbah Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) je skladno z določbo 12. člena delodajalec dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa. Podatke, ki jih vsebuje ta evidenca, opredeljuje 18. člen, trajanje vodenja evidence pa 19. člen ZEPDSV.

Za toženko kot delodajalca je veljala obveznost voditi evidenco delovnega časa za svoje delavce (prvi odstavek 7. člena ZEPDSV v zvezi s točko c 6. člena tega zakona, 3. alineja 12. člena ZEPDSV, 18. člen ZEPDSV), pri čemer je določeno, da se dokumenti s podatki o delavcu, za katerega se preneha voditi evidenca o izrabi delovnega časa (z dnem, ko mu preneha pogodba o zaposlitvi, prvi odstavek 19. člena ZEPDSV), hranijo kot listina trajne vrednosti (drugi odstavek 19. člena ZEPDSV). Toženka je bila torej dolžna evidenco delovnega časa tožnika hraniti, njene pritožbene navedbe, češ da utemeljeno ni pričakovala, da bo kateri izmed delavcev s tožbo zahteval plačilo iz naslova plače, pa niso upoštevne. Izostanek izrecne pisne (formalne) odredbe, ki je sicer predvidena v drugem odstavku 144. člena ZDR-1, ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka iz naslova nadurnega dela, saj je bilo delo v urah, za katere zahteva plačilo, opravljeno zaradi zahtev dela oziroma delodajalca, toženka pa je bila s takšnim delom seznanjena.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do plačila za opravljene nadure ni upravičena, ker ji niso bile odrejene in ker je bilo delo mogoče opraviti v rednem delovnem času in nadure niso bile potrebne. V sodni praksi je pritožbeno sodišče v podobnih primerih zavzelo drugačno stališče in sicer, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, opravljene ure delavcu priznati kot nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati. Delodajalec, ki dopušča, da delavec ostaja na delu in opravlja svoje delo po koncu rednega delovnega časa, se ne more sklicevati na to, da ure, ki jih je delavec opravil, ne predstavljajo nadur, ki bi jih moral plačati delavcu, češ da jih je delavec opravljal zato, ker svojega dela ne opravlja učinkovito, zaradi česar nadurno delo ni bilo potrebno, ker bi ga moral opraviti v okviru rednega (polnega) delovnega časa.

Glede na to, da tožnik ni vodil svoje evidence, ki bi natančno izkazovala delovni čas, prav tako pa tudi ni vozil z dvema tahografoma oziroma ni dokazal, da bi tožena stranka drugače manipulirala s prikazovanjem ur voženj in počitka, je sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v spisu, zaslišanja strank in prič ter po pridobitvi izvedenskih mnenj svoje ugotovitve utemeljeno oprlo na podatke o delovnem času tožnika, ki jih je predložila tožena stranka. Dejstvo, da ta dokumentacija ni bila popolna, ni odločilno, saj je izvedenec manjkajoče podatke tahografa pravilno dopolnil s podatki iz potnih nalogov in obratno ter tako zapolnila vrzeli pri ugotavljanju obsega tožnikovega dela. Glede na to, da tožnik ni predložil svoje evidence, ki bi bolj prepričljivo izkazovala opravljene ure dela, je v okoliščinah konkretnega primera metodologija izvedenca sprejemljiva in daje podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje se je v predmetnem sporu pravilno oprlo na 142., 154. člen ZDR-1, ZDR in 2. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, ki določa, da se kot delovni čas šteje tudi čas priprave na delo in zaključka dela ter čas izvedbe inventure. Pravilno je štelo, da je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela oziroma je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovni obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kar za delovni čas voznika pomeni, da je tako vključen ves čas, ko je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu - predhodni pregled vozila, vožnjo vozila, natovarjanje in raztovarjanje, čiščenje in tehnično vzdrževanje, vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem, natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnosti, itd. To je dejansko čas, ko voznik ne more prosto razpolagati s svojim časom in je na voljo delodajalcu.

Glede podano trditveno podlago, ko je tožnik navajal število ur, predložil vso dokumentacijo, s katero je razpolagal ter tudi predlagal sodišču, da toženo stranko pozove k predložitvi podatkov o opravljenem delu oziroma o številu kilometrov ter urah, ki jih je opravil, tožena stranka pa zakonsko določene evidence ni vodila, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditve tožnika ter se oprlo na evidenco delovnega časa, ki jo je navsezadnje pri obračunu plače upoštevala tudi tožena stranka ter tožbenemu zahtevku glede plačila nadur ugodilo. V skladu z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na zapis iz pogodbe o zaposlitvi, da tožnik soglaša s takšnim odtegovanjem zneskov. Takega predhodnega in povsem splošnega zapisa, ko sploh še ni podane nobene škode, in na katerega delavec pristane kot šibkejša stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti za pisno soglasje po drugem odstavku 136. člena ZDR-1.

Predložena evidenca ni verodostojna, ker temelji na tahografih, s katerimi se je pri toženi stranki manipuliralo. V primeru, če tahograf ne izkazuje verodostojnih podatkov o trajanju voženj oziroma o trajanju drugih del (naklad, razklad, …), se opravljene nadure lahko dokazujejo z drugimi dokazi.

Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da gre pri službenem razmerju sodnika z Republiko Slovenijo za javnopravno razmerje, ki ima nekatere elemente delovnega razmerja, vendar sodnik ni delojemalec države, ampak nosilec ene od vej oblasti. Položaj sodnikov in delavcev v delovnem razmerju zato ni primerljiv, različna ureditev pa temelji na različnem pravnem statusu. Položaj sodnikov je primerljiv s položajem drugih funkcionarjev. Določbo 43.b člena ZSS je treba razumeti kot določbo, ki ureja pravico sodnikov do dnevnega in tedenskega počitka in v zvezi s tem poseben položaj sodnikov, ki opravljajo dežurno službo, ne da bi časovno omejevala sodnike pri opravljanju sodniške službe. Sodišče ni delodajalec sodnika in torej med njima ne gre za razmerje delodajalec - delavec v smislu ZEPDSV, zato tožeča stranka glede sodnikov nima obveznosti, ki jih nalaga ta zakon.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku v tem sporu pravilno izhajalo iz navedb tožnika o obsegu nadurnega dela v vtoževanem obdobju. Tožena stranka je namreč kot delodajalec dolžna voditi evidenco delovnega časa. V tem sporu je bila dolžna konkretno navesti, te navedbe pa tudi dokazati, kakšen obseg nadurnega dela je tožnik opravil oziroma, da je tožnik opravil manj nadurnega dela, kot zatrjuje. Če delavec v postopku zahteva plačilo dodatka za nadurno delo, je delodajalec tisti, ki nosi dokazno breme in mora poskrbeti za ustrezna dokazila za dokazovanje neutemeljenosti tožbenega zahtevka delavca (ker je vse obveznosti do delavca plačal oziroma ker delavec nadurnega dela sploh ni opravil).

Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da bi morala tožena stranka hraniti (in sodišču predložiti) evidenco izrabe delovnega časa in stroškov dela, oprlo na določbe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV). Iz teh določb izhaja, da mora delodajalec med drugim voditi tudi evidenco o izrabi delovnega časa, torej tudi podatke o opravljenih nadurah (18. člen ZEPDSV). Tudi ta evidenca se hrani kot listina trajne vrednosti, delodajalec pa jo je dolžan predložiti na zahtevo pristojnega organa (19. člen ZEPDSV). Tožena stranka bi s predložitvijo teh listin, ki jih je bila na podlagi zakona dolžna trajno hraniti, lahko dokazovala, da tožnik vtoževanih nadur ni opravil. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo trditvam in dokaznim predlogom tožnika o številu opravljenih nadur v vtoževani višini posamične nadure.

Pogodbe civilnega prava ne poznajo določenih pojmov kot so: polni delovni čas, krajši delovni čas, nadurno delo, plača, nadomestilo plače, zavarovalna doba, obvezno pokojninsko zavarovanje itd., vendar to delodajalca ne odvezuje obveznosti, da mora voditi evidenco izrabe delovnega časa in vanjo vpisovati zahtevane podatke (prva alineja prvega odstavka 18. člena ZEPDSV). Podatek o številu opravljenih ur je potrebno po mnenju sodišča vpisati tako za delavca, ki opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi za vsako drugo osebo, ki na kakršni koli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca (tudi na podlagi podjemne oz. avtorske pogodbe), četudi ne gre za delovno razmerje.

Če stranki pogodbe o zaposlitvi nista sklenili v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse njene sestavine, to v skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZDR ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da lahko delavec v individualnem delovnem sporu zatrjuje in dokazuje obstoj drugačnega (ustnega) dogovora od tistega, ki izhaja iz (pisne) pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je lahko zatrjeval in dokazoval obstoj drugačnega dogovora o plačilu za delo od tistega, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi.

Delavec se v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Delavcu po zakonu pripada tako odpravnina, na kar se konkretno nanaša navedena ustavna odločba, kot tudi dodatek za nadurno delo, ne glede na to, da višina tega dodatka v zakonu ni opredeljena. Če je delodajalec delavcu določen znesek izplačal kot dnevnice, in tako tudi navedel na pisnem obračunu (plačilni listi), kasneje v morebitnem sodnem postopku ne more uspešno uveljavljati, da naj se takšno izplačilo dnevnic upošteva kot drug del plačila za delo. Če delavec v postopku zahteva plačilo dodatka za nadurno delo, za kar velja 5-letni zastaralni rok, je delodajalec tisti, ki mora poskrbeti za ustrezna dokazila za dokazovanje neutemeljenosti tožbenega zahtevka delavca. Tožena stranka je v postopku predložila le evidenco, ki temelji na podatkih tahografov, ki pa zaradi manipuliranja s tahografi ni verodostojna. Druge evidence delovnega časa tožena stranka ni predložila. Ker tako tožena stranka v obravnavanem sporu ni zmogla dokazati, da je tožnik opravil manjši obseg nadurnega dela, kot je trdil, je sodišče prve stopnj

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena o tem, koliko nadur je dejansko opravil. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil svojo evidenco. S tem je podal ustrezen dokazni predlog za svojo trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbe členov Zakona o delovnih razmerjih o plačilu za delo, na podlagi teh določb pa bi moralo ugotoviti, da je dokazno breme o tem, da je tožena stranka tožniku plačala iz naslova delovnega razmerja vse, kar mu pripada, na toženi stranki. Tožena stranka bi morala hraniti in sodišču predložiti evidenco izrabe delovnega časa in stroškov dela, ali v spis vložiti druge ustrezne dokaze, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah, a tega ni storila. Sodna praksa je v primerljivih zadevah že zavzela stališče, da gre nepregleden oziroma nepopoln sistem vodenja evidence delovnega časa voznika v breme delodajalca.

Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je treba kljub temu, da voznik tovornega vozila od delodajalca ni bil deležen izrecnih navodil glede delovnega časa, šteti, da mu je bilo nadurno delo odrejeno, če mu je odrejena destinacija poti in časovni okvir, v katerem mora pot opraviti. V tem primeru namreč delodajalec (lahko) ve (in s tem dejansko zahteva), da mora delavec, zato da opravi odrejeno nalogo, opravljati delo prek polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je tožena stranka kot delodajalec za vsakega delavca dolžna voditi evidenco delovnega časa (16. do 19. člen ZEPDSV), ki bi morala vsebovati tudi podatke o opravljenih urah v času nadurnega dela in podatke o bruto izplačilu za delo preko polnega delovnega časa.Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba dejstvo, da tožena stranka takšne evidence ni vodila, v skladu s pravilom o dokaznem bremenu šteti v škodo tožene stranke in ne tožnika. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila za delo ob nedeljah in praznikih v celotnem vtoževanem znesku, je zato pravilna.

Glede očitka vožnje izven odrejene lokacije je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik očitano kršitev sicer storil, vendar pa ta kršitev ni bila tako huda, da bi predstavljala zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da se je tožnik spornega dne izven odrejene lokacije vozil zato, ker ga je to prosil sodelavec ter da je ta zaradi obravnavanega dogodka prejel (le) opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče s to presojo strinja.

Zatrjevani razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (začasno povečan obseg dela) ni bil podan, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost pogodbe o zaposltivi. V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZEPDSV mora delodajalec za vsakega delavca voditi evidenco o izrabi delovnega časa, česar tožena stranka glede tožnice ni predložila. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno upoštevalo tožničino evidenco ur, iz katere izhaja, da je tožnica v spornem obdobju delala šest dni zapored, zato delo na šesti dan, zaradi dogovorjenega 5-dnevnega delovnika, predstavlja nadurno delo.

Tožena stranka v zvezi s potnimi nalogi ni zatrjevala, da z njimi ne razpolaga, temveč da jih ocenjuje kot nezanesljive za ugotavljanje števila ur opravljenega dela tožnika. Ocena stranke, da določena listina ni zanesljiv dokaz za dokazovanje določenega dejstva, pa stranke ne odvezuje dolžnosti, da takšno listino kljub temu predloži sodišču na podlagi 227. člena ZPP. Nepredložitev takšne listine ima za posledico uporabo dokaznega pravila iz petega odstavka 227. člena ZPP. Kljub temu, da je tožena stranka menila, da so potni nalogi nezanesljiv dokaz za dokazovanje števila opravljenih ur dela, bi jih vseeno morala predložiti sodišču, nato pa poskušati z drugimi dokazi ovreči njihovo verodostojnost. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se šteje za dokazano, da je tožnik opravil vtoževano število nadur. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo evidenci opravljenih nadur, ki jo je v spis vložil tožnik, saj tožena stranka dokazov, iz katerih bi izhajalo, da tožnik vtoževanih nadur ni opravil, ni predložila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.