12. člen ZEPDSV

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).

Pritožba toženke tudi neutemeljeno očita nekatere (relativne) kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 11. 2023, ki jo je vložil 13. 11. 2023. Sodišče je prvi narok sicer res opravilo 15. 11. 2023, in tožnik pripravljalne vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, vendar pa je bistveno, da je v navedeni vlogi upošteval podatke iz evidenc delovnega časa, ki jih je toženka predložila šele z vlogo z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč toženko pozvalo k predložitvi podatkov že dne 25. 8. 2023. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. Drži sicer pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu s 185. členom ZPP o spremembi odločiti s sklepom, vendar pa v okoliščinah konkretne zadeve to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da je tožnik že v tožbi uveljavljal

Sodišče prve stopnje je glede predloženih evidenc pravilno ugotovilo, da niso verodostojne, čeprav se število opravljenih ur ujema s številom ur iz plačilnih list, ker prihaja do vsebinskih razhajanj glede praznikov, letnega dopusta in bolnišniškega staleža. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo podatkom iz knjižice delovnega časa za leto 2020 in 2021, ampak je ugotavljalo dejansko opravljeno število ur na podlagi drugih dokazov. Delavec z zaposlitvijo pridobi pravico do regresa za letni dopust, vendar pa vsakokratni regres za letni dopust zapade v plačilo s 1. julijem tekočega leta. To pomeni, da se tožnik maja 2018 ni mogel odpovedati terjatvi iz naslova regresa za leto 2018.

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da lahko delodajalec obveznost iz naslova plačila za delo v skladu z zakonom veljavno izpolni z vnaprejšnjim plačilom (akontacijo). To sicer drži, vendar pa mora delodajalec, na katerem je dokazno breme, dokazati tudi takšno vnaprejšnje plačilo, česar tožena stranka v tem sporu glede prvega tožnika ni zmogla, hkrati pa mora dokazati, da je s plačilom določenega zneska izpolnil določeno terjatev delavca.

Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazil o plačilih iz naslova dnevnic v skupnem znesku 26.490,48 EUR, ki naj bi jih v svojem mnenju ugotovila tudi sodna izvedenka. V zvezi s tem je sodišče sprejelo pravilen zaključek, da je dokazno breme, da je tožniku izplačala vse pripadajoče dnevnice, na toženi stranki. Ugotovilo je, da je le pri 5-ih nakazilih od 25-ih mogoče zaključiti, da je šlo za plačilo dnevnic, pri ostalih pa bodisi ni naveden namen izplačila, ali pa je navedeno, da gre za materialne stroške, za potne stroške ali plačilo izdatkov (potni stroški, malica). Pravilna je tudi ugotovitev, da tožena stranka poleg tega, da ni dokazala, da so bile z izplačili na bančni račun tožnika, tožniku plačane samo dnevnice, ni dokazala za katere dnevnice je šlo, po katerem potnem nalogu, v kakšni višini in kdaj. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je le izplačila v višini 5.682,93 EUR mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi se dogovor z dne 24. 8. 2016 nanašal na vse obveznosti tožene stranke do tožnika, ter da dokazuje, da mu tožena stranka iz naslova delo

Na podlagi pravilnih ugotovitev, da sporni odpovedi tožnikoma v decembru 2018 nista bili vročeni in da sta bila tožnika o tem, da jima je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 12. 2018, s strani računovodkinje tožene stranke obveščena šele 17. 1. 2019, ko sta preko svojega pooblaščenca prejela tudi kopiji podpisanih izvodov rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi s kopijo vročilnice, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je bila tožba 13. 2. 2019 vložena v 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

V obravnavani zadevi tožnik zahteva plačilo za opravljeno delo. Trdi, da je delo opravil, kar dokazuje z lastnoročno zapisanimi evidencami, pisnima izjavama prič in svojim zaslišanjem. Tako je tožnik navedel vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek (prvi odstavek 7. člena ZPP) in predlagal izvedbo dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (21. člen ZPP). Trditveno in dokazno breme velja tudi za toženo stranko, ki mora trditi in dokazati, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Po določbah Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) je skladno z določbo 12. člena delodajalec dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa. Podatke, ki jih vsebuje ta evidenca, opredeljuje 18. člen, trajanje vodenja evidence pa 19. člen ZEPDSV.

Evidenca o izrabi delovnega časa je dokumentacija, ki jo mora voditi delodajalec, namenjena pa je njegovim odločitvam v zvezi s pravicami, ki jih mora zagotavljati delavcem, ter inšpekcijskemu nadzoru v zvezi s tem (3. alineja 12. člena ZEPDSV in prvi odstavek 7. člena ZEPDSV). Pritožba zato zmotno navaja, da je namen vodenja evidence delovnega časa le v tem, da delavci prejmejo plačilo za opravljeno delo. Od elektronsko vodenih podatkov o delovnem času je odvisen obračun plače zaposlenih, ugotavljanje izpolnjevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, pravilno plačevanje davkov in prispevkov in drugo. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno stališče, da je tožnica z očitanimi ravnanji izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki ga stori tisti, ki v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše l

Za toženko kot delodajalca je veljala obveznost voditi evidenco delovnega časa za svoje delavce (prvi odstavek 7. člena ZEPDSV v zvezi s točko c 6. člena tega zakona, 3. alineja 12. člena ZEPDSV, 18. člen ZEPDSV), pri čemer je določeno, da se dokumenti s podatki o delavcu, za katerega se preneha voditi evidenca o izrabi delovnega časa (z dnem, ko mu preneha pogodba o zaposlitvi, prvi odstavek 19. člena ZEPDSV), hranijo kot listina trajne vrednosti (drugi odstavek 19. člena ZEPDSV). Toženka je bila torej dolžna evidenco delovnega časa tožnika hraniti, njene pritožbene navedbe, češ da utemeljeno ni pričakovala, da bo kateri izmed delavcev s tožbo zahteval plačilo iz naslova plače, pa niso upoštevne. Izostanek izrecne pisne (formalne) odredbe, ki je sicer predvidena v drugem odstavku 144. člena ZDR-1, ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka iz naslova nadurnega dela, saj je bilo delo v urah, za katere zahteva plačilo, opravljeno zaradi zahtev dela oziroma delodajalca, toženka pa je bila s takšnim delom seznanjena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je sistem obračuna plač pri toženi stranki ugodnejši za zaposlene in je tako tožnik prejel več, kot bi mu pripadalo po kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je dokazoval obstoj nadur in njihovo neplačilo zgolj s sklicevanjem na računalniško evidenco, iz katere naj bi izhajal saldo (nad)ur, tožena stranka pa je v postopku dokazala, da podatek iz te listine pod nazivom "saldo" ne izkazuje števila opravljenih, a neplačanih nadur tožnika ter da je tožniku vse opravljene ure plačala.

Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da gre pri službenem razmerju sodnika z Republiko Slovenijo za javnopravno razmerje, ki ima nekatere elemente delovnega razmerja, vendar sodnik ni delojemalec države, ampak nosilec ene od vej oblasti. Položaj sodnikov in delavcev v delovnem razmerju zato ni primerljiv, različna ureditev pa temelji na različnem pravnem statusu. Položaj sodnikov je primerljiv s položajem drugih funkcionarjev. Določbo 43.b člena ZSS je treba razumeti kot določbo, ki ureja pravico sodnikov do dnevnega in tedenskega počitka in v zvezi s tem poseben položaj sodnikov, ki opravljajo dežurno službo, ne da bi časovno omejevala sodnike pri opravljanju sodniške službe. Sodišče ni delodajalec sodnika in torej med njima ne gre za razmerje delodajalec - delavec v smislu ZEPDSV, zato tožeča stranka glede sodnikov nima obveznosti, ki jih nalaga ta zakon.

Pogodbe civilnega prava ne poznajo določenih pojmov kot so: polni delovni čas, krajši delovni čas, nadurno delo, plača, nadomestilo plače, zavarovalna doba, obvezno pokojninsko zavarovanje itd., vendar to delodajalca ne odvezuje obveznosti, da mora voditi evidenco izrabe delovnega časa in vanjo vpisovati zahtevane podatke (prva alineja prvega odstavka 18. člena ZEPDSV). Podatek o številu opravljenih ur je potrebno po mnenju sodišča vpisati tako za delavca, ki opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi za vsako drugo osebo, ki na kakršni koli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca (tudi na podlagi podjemne oz. avtorske pogodbe), četudi ne gre za delovno razmerje.

Stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka prišlo do prekinitve opravljanja dela, je materialnopravno zmotno. Glede na to, da je tožnica pred porodniškim dopustom in po dopustu za nego in varstvo otroka kontinuirano opravljala delo pri toženi stranki, njuno razmerje v tem obdobju pa je imelo elemente delovnega razmerja, navedene prekinitve pogodbenega sodelovanja ni mogoče šteti za prekinitev opravljanja dela, ne glede na to, da tožnica v tem času ni prejemala avtorskega honorarja oziroma je bil ta bistveno nižji. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala uveljavljati obstoj delovnega razmerja za to obdobje v 30 dneh od nastopa porodniškega dopusta oziroma od prekinitve dela. Tožba je tudi glede zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012 in z njim povezanih zahtevkov vložena pravočasno, zato je o njih treba odločiti meritorno, vključno z odškodninskimi zahtevki za povrnitev škode iz naslova razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka ter iz naslova povračila plačanih prispevkov za socialno varnost. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava

Tožnik, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „veterinarska tehnična opravila“, je določenega dne zaradi nestrokovno opravljenega dela iz hude malomarnosti pri opravljanju dela povzročil pogin 66 petelinov. To pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Zato je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

V skladu z 12. členom ZEPDSV delodajalec vodi med drugim tudi evidenco o izrabi delovnega časa. Evidenca o izrabi delovnega časa se začne za posameznega delavca voditi z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, preneha pa z dnem, ko mu preneha pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 19. člena ZEPDSV). Ker tožena stranka ni predložila evidence o izrabi delovnega časa, iz dokaznega postopka pa izhaja, da je imel tožnik ob prenehanju delovnega razmerja še neplačane in neizkoriščene ure (v okviru prerazporeditve delovnega časa), je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi stanja fonda ur za zaposlene za sporno obdobje ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust in za izplačilo plačila za nadurno delo. Na podlagi 12. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti je delodajalec dolžan voditi evidence o izrabi delovnega časa, torej tudi o izrabi letnega dopusta in nadurnem delu. Delodajalec je tisti, ki mora dokazati, kdaj in koliko je delavec delal in nosi dokazno breme o delavčevi izrabi letnega dopusta in opravljanju nadurnega dela. Ker tožena stranka drugega dokazila o tožnikovi izrabi letnega dopusta v času zaposlitve pri toženi stranki in o obsegu nadur (z izjemo sporazuma o dogovorjenem stanju v fondu ur) ni predložila, je zaključek sodišča prve stopnje pravilen.

Delodajalec mora skladno z določbo prvega odstavka 130. člena ZDR delavcu zagotoviti tudi povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Pri takšnih stroških gre za izdatek, ki ga ima delavec bodisi zato, ker prihaja na delo iz drugega kraja kot je sedež delodajalca, ali zaradi večje oddaljenosti od sedeža v istem kraju. Pri kraju prebivanja gre za lokacijo, od koder se delavec dejansko vozi na delo, pri čemer je upravičen do povračila stroškov, če mu ti dejansko nastanejo. Vendar pa je potrebno poudariti, da v veljavni zakonodaji ni podlage za omejevanje pravice delavcu do povračila takšnih stroškov. Tožnik od tožene stranke utemeljeno terja povračilo stroškov, ki jih je imel s prihodom na delo in z dela. Glede tega je napačno stališče tožene stranke, da je bil tožnik skladno z navodili dolžan sporočati svojemu delodajalcu dejanske prihode na delo, saj je bila tožena stranka tista, ki bi morala skladno z določbami ZEPDSV dosledno voditi za tožnika evidenco o stroških dela, v kar je potrebno šteti tudi prevozne stroške, glede tega pa je imela podatke v potnih nalogih, s katerimi je razpolagala in kateri so bili podlaga za izvedenčeve izračune.

Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu pomožna čistilka, njena delovna obveznost je bila 40 ur tedensko, dnevna razporeditev pa dvoizmenska. Tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov, ki bi dokazovali, da tožnica ni opravljala dela, za katerega uveljavlja plačilo. Zato je tožnica upravičena do vtoževanega dodatka za delo ob nedeljah in praznikih glede na izračun tožnice, ki jo je sama vodila. Tožnica je dokazala, da ni mogla izkoristiti 5 dni delovnega dopusta, ki ji ga delodajalec ni odobril, zato od tožene stranke utemeljeno zahteva odškodnino za neizrabo letnega dopusta.