VSL Sodba II Cpg 757/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 49,90 EUR s pripadki (I. točka izreka). Odločilo je, da za povišanje višine vplačil etažnih lastnikov v rezervni sklad, le sklep etažnih lastnikov o povišanju vplačil v rezervni sklad, ne zadostuje. Ker tožeča stranka ni predložila načrta vzdrževanja, ki skladno z veljavnimi predpisi predstavlja podlago za povišanje vplačil v rezervni sklad, je presodilo, da tožeča stranka od tožene stranka ni upravičena zahtevati plačilo povišanega dela vplačil v rezervni sklad.

2Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obeh primerih je zahtevala povračilo vseh stroškov postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Skladno z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6Tožeča stranka s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje preseglo ugovorne trditve tožene stranke in neupravičeno nadomestilo njeno trditveno podlago, smiselno uveljavljala kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravica do izjavljanja je namreč kršena tudi takrat, ko sodišče odločitev opre na dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala in o katerih se zato nobena od njiju tudi ni mogla izjaviti.²

7Po presoji pritožbenega sodišča ta očitek ni utemeljen. Tožena stranka je v 3. in 4. točki odgovora na dopolnitev tožbe, laično zatrjevala, da sklep etažnih lastnikov na zboru etažnih lastnikov o povečanju vplačil v rezervni sklad ni veljaven (ne predstavlja pravne podlage za povečanje vplačil v rezervni sklad), ker se skladno z veljavnimi predpisi lahko povečanje vplačil v rezervni sklad sprejme le v načrtu vzdrževanja. Zatrjevala je tudi, da načrt vzdrževanja ni bil veljavno sprejet in da povišanje vplačil glede na vrednost vzdrževalnih del ni mogoče, saj te vrednosti niso nikjer navedene. Izrecno je navedla, da v sklepu o obnovi fasade, v kolikor le ta predstavlja načrt vzdrževanja, ni vrednosti, ni opredeljena dinamika in ni opredeljen način plačila. Ob tem se je pravilno sklicevala na veljavne predpise in sodno prakso. Ko je torej sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi upoštevaje relevantno materialno pravo presojalo utemeljenost vtoževanih terjatev in pri tem ugotovilo, da tožeča stranka (poleg sklepa o povišanju vplačil v rezervni sklad z dne 13. 9. 2018, priloga A2) ni predložila načrta vzdrževanja za stavbo na naslovu P., tega ni storilo mimo ugovora tožene stranke.

8Rezervni sklad urejajo določila 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ),³ podzakonski predpis, na katerega odkazuje tretji odstavek 119. člena SPZ ter določbe Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1),⁴ in sicer določbe 41. do 47. člena. Od teh določb se na višino prispevka v rezervni sklad nanaša 41. člen SZ-1, ki v prvem odstavku izrecno določa, da lahko etažni lastniki v načrtu vzdrževanja iz 26. člena istega zakona določijo tudi višji znesek mesečnega vplačila v rezervni sklad, kot je določen s podzakonskim predpisom iz 119. člena SPZ, glede na ocenjeno vrednost vzdrževalnih del in načrt vzdrževanja.

9Določbe o zvišanju prispevka v rezervni sklad je treba razlagati ozko, ker je potrebno upoštevati, da vplačila v rezervni sklad postanejo skupno premoženje vseh etažnih lastnikov zgradbe, da se ta sredstva lahko zbirajo in ne porabijo tudi dalj časa in da jih vplačnik ne more zahtevati nazaj, niti ne ob morebitni odtujitvi svoje etažne lastnine, kar vse so razlogi, da mora biti namen teh sredstev, zlasti še če se vplačujejo v višjem znesku, predviden in ocenjen, kar pa se stori z načrtom vzdrževanja iz 26. člena SZ-1.⁵

10Ker se torej povišanje vplačil etažnih lastnikov v rezervni sklad lahko določi le v veljavno sprejetem načrtu vzdrževanja, ki vsebuje vse predpisane sestavine (med drugim predvsem trajanje načrta, vzdrževalna dela, ki se bodo opravila, način zagotavljanja denarnih sredstev z vplačili v rezervni sklad ter vrednost vzdrževalnih del), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da le sklep etažnih lastnikov o povišanju vplačil v rezervni sklad ne zadostuje za veljavno povišanje vplačil v rezervni sklad.⁶ Predloženi sklep namreč ne vsebuje predpisanih sestavin načrta vzdrževanja. Zato je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka na podlagi sklepa etažnih lastnikov o povišanju vplačil v rezervni sklad z dne 13. 9. 2018 ne more zahtevati povišanih vplačil v rezervni sklad.

11Kot je zgoraj pojasnjeno je tožena stranka v odgovoru na tožbo trdila, da ne obstaja ustrezna podlaga za povišanje vplačil v rezervni sklad. Trdila je tudi, da sklep o obnovi fasade (v kolikor le-ta predstavlja v tem primeru predstavlja načrt vzdrževanja) ne vsebuje vrednosti vzdrževalnih del, da v njem ni opredeljena dinamika in niti način plačila. Obstoj podlage za tožbeni zahtevek bi v tem primeru morala zatrjevati in dokazati tožeča stranka. Ker ta ni zatrjevala, da je bil v načrtu vzdrževanja dogovorjen povišan znesek vplačil v rezervni sklad in niti ni načrta vzdrževanja predložila, tako ni zadostila svojemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je sporen obstoj načrta vzdrževanja. To iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka načrta vzdrževanja ni predložila po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da ta načrt ne obstaja.

13Ali je načrt vzdrževanja ustrezen v smislu četrtega odstavka 26. člena SZ-1 za odločitev v tem postopku ni bistveno. Tožena stranka namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da načrt ni ustrezen v smislu zagotavlja ohranjanja pogojev za bivanje v posameznem delu ali osnovnega namena večstanovanjske stavbe kot celote, kar preverja sodišče v nepravdnem postopku, temveč da načrt vzdrževanja ni bil veljavno sprejet ter da ne vsebuje vseh predpisanih sestavin in zato v tem primeru ne predstavlja veljavne podlage za povišanje vplačil v rezervni sklad. Te okoliščine pa so za odločitev v tem postopku pravno odločilne, saj je od njih odvisen obstoj pravnega temelja za vtoževano terjatev in jih je sodišče dolžno presojati. Zato ni utemeljen niti očitek, da sodišče v tem primeru ni pristojno presojati veljavnosti načrta vzdrževanja.

14Glede na vse pojasnjeno tako sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava in niti odločanja mimo trditev pravdnih strank. Ker je tožena stranka tožečo stranko v odgovoru na dopolnitev tožbe pravilno opozorila na odločilno materialno pravo glede povišanja vplačil v rezervni sklad, sodišču prve stopnje že iz tega razloga ni mogoče očitati opustitve materialnega procesnega vodstva.

15Pritožbeni očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pavšalen. Tožeča stranka ni z ničemer pojasnila kakšno nasprotje je med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo. Zato se pritožbeno sodišče do tega očitka ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP (tožeča stranka pritožbenih očitkov o kršitvah 6. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni z ničemer konkretizirala), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

17Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
² Primerjaj: Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 296.
³ Ur. l. RS, št. 87/2003 in naslednji.
⁴ Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji.
⁵ Primerjaj: VSL sodba II Cp 1721/2014 z dne 1. 10. 2014.
⁶ Primerjaj: VSL sodba II Cpg 522/2018 z dne 27. 11. 2018 in VSL sodba II Cp 1721/2014 z dne 1. 10. 2014.