VSL Sodba in sklep II Cp 890/2020

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 1.440,00 EUR nadomesti z zneskom 1.680,00 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbama zoper sklep z dne 15. 1. 2020 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da pravilno glasi:

I. Tožena stranka je dolžna stroške pravdnega postopka v znesku 1.765,82 EUR na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 360/2018 namesto tožeči stranki povrniti v korist proračuna RS, 360/2018 z dne 13. 9. 2018 na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem ... s sklicem na številko ... (koda namena GOVT, namen: vračilo po odločbi Bpp) v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 1.098,57 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna stroške pritožbenega postopka v znesku 58,33 EUR na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 42/2020 namesto tožniku povrniti v korist proračuna RS, na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem ... s sklicem na številko ... (koda namena GOVT, name: vračilo po odločbi Bpp), v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se spremembi tožbe z dne 17. 1. 2016 in 7. 11. 2017 dovolita. Razsodilo je, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 1.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od paricijskega roka dalje do plačila (1. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (3. točka izreka). S sklepom o stroških z dne 15. 1. 2020 je sklenilo, da je toženec dolžan stroške postopka v višini 716,57 EUR na podlagi odločbe Bpp 360/2018 namesto tožniku povrniti v korist proračuna RS, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 298,93 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo in sklep ter sklep o stroških z dne 15. 1. 2019 se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaključek sodišča, da je do srečanja pravdnih strank prišlo v območju cipres, je zmoten in nima opore v izvedenih dokazih, predvsem v izvedenskem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke A. A. V tem delu je sodišče nekritično verjelo tožencu. Tudi če bi do srečanja prišlo v območju cipres, toženec ne bi smel mimo stoječega tožnika, saj tega ni mogel izvesti varno. Sicer pa tudi iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke izhaja, da v takih primerih ni primerno kar iti naprej, ampak je treba oceniti situacijo in se odločiti, kdo se bo umaknil s pločnika. V tej situaciji je bil dominantna oseba toženec, saj je bil na drugi strani otrok. Zaključek sodišča, da naj bi bil tožnik soodgovoren za škodni dogodek, je povsem napačen po temelju in višini, s tem mu je sodišče namenilo celo večje breme kot tožencu. Tožnik je bil v času škodnega dogodka 12-letni otrok. Okoliščina, da je tožnik opravil izpit za vožnjo s kolesom leta 2009, ne pomeni, da je bil dolžan in sposoben oceniti situacijo na vozišču, kamor naj bi moral po stališču toženca sestopiti. Po stališču sodišča bi tožnik moral voziti po vozišču. Napačen je zaključek sodišča, da tožnikovo kolo ni bilo otroško kolo. Tožnik je vozil kolo, ki ni ni bilo ne otroško ne odraslo, ampak primerno njegovi starosti. Povsem brez verodostojnih podatkov je zaključek, da tožnik pri starosti 12 let ni bil manjši od vrstnikov, zato otroško kolo zanj ni bilo več primerno, poleg tega sodišče ni imelo podlage za zaključek o tožnikovi telesni konstituciji leta 2012. Tožnikova teža in višina leta 2015 ne moreta povedati nič o njegovi teži in višini v letu 2012. Nenazadnje je toženec v odgovoru na tožbo tožnika označil za otroka in ne za pubertetnika ali velikega otroka. Tožnik je že v tožbi navedel, da je upravljal otroško kolo, česar toženec ni prerekal, ampak je trdil, da je tožnik vozil prehitro in da pred srečanjem ni ustavil. Da je bilo kolo preveliko, je začel zatrjevati šele kasneje. Za zaključek, da je bilo tožnikovo kolo kolo za odrasle ni nobene podlage. Zaključek je napačen, s tem pa je odpadlo zaključevanje o tožnikovem protipravnem ravnanju in soprispevku k nastali škodi.

4Toženec se pritožuje zoper sodbo in sklep iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je glede mesta srečanja sledilo tožencu, da je do škodnega dogodka prišlo na mestu cipres, vendar bi moralo upoštevati tudi mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki je ugotovil, da mesto srečanja ne omogoča srečanja vseh udeležencev, ne da bi se ob tem toženec s psom pomaknil skoraj že v ciprese, tožnik pa bi poleg kolesa hodil peš ali pa zelo počasi na kolesu, z nogami opirajoč se na tla. Sodišče bi moralo upoštevati nastalo prometno situacijo, v kateri je bil pes na eni strani omejen z naravnim zidom, iz druge strani pa mu je prihajal kolesar. Sodišče je kljub ugotovitvam izvedenca prometne stroke odločilo, da bi se toženec moral zavedati, da sprehajanje psa takšne velikosti in narave predstavlja povečano varnostno tveganje in terja večjo pazljivost in pozornost ter presojo potencialno kritičnih situacij, zaradi česar je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe ZPP, ker pri svoji odločitvi ni upoštevalo ugotovitev izvedenca prometne stroke, ki je jasno ugotovil, da toženec ni mogel storiti nič več, kot je storil, kar pomeni, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo. Izpodbijana sodba je tudi v nasprotju sama s seboj, saj je sodišče ugotovilo, da je ravnanje tožnika protipravno, nato pa je očitalo tožencu, da je sprehajanje psa take velikosti povečano tveganje. Ugotovitev sodišča, da bi se toženec moral zavedati, da sprehajanje psa takšne velikosti predstavlja povečano tveganje, pomeni, da se toženec s takšnim psom po pločniku sploh ne bi smel sprehajati. Sodišče pri svoji odločitvi tudi ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je odraslega psa, kot je bil toženčev, težko fiksirati. To pa je vplivalo na ugotovitev dejanskega stanja, posledično tudi na napačno uporabo materialnega prava. Pločnik je bil na delu srečanja širok 1,4 m. Izvedenec je ugotovil, da bi bilo pravilno, da bi tožnik zaustavil svojo vožnjo na mestu, kjer bi se toženec s psom lahko umaknil izven pločnika. Izvedenec je jasno odgovoril, da je v primeru srečanja na mestu, kot ga opredeljuje toženec, za škodni dogodek v celoti odgovoren tožnik. Sodišče ugotovitev izvedenca ni upoštevalo, zaradi česar je napačno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe ZPP. Toženec je prepričan, da je poskrbel za potrebno nadzorstvo svojega psa, saj je psa obvladal, pri čemer pa se toženec ni mogel bolj umakniti, zaradi česar je protipravnost toženca izključena oz. je podana 90% soodgovornost tožnika za nastali škodni dogodek. Toženec poudarja, da izvedenec nikjer ni ugotovil, da se je tožnik ustavil, zato v tem delu dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do različnih navajanj tožnika, ki je svojo izpoved spreminjal, zaradi česar se sodbe v tem delu ne da preiskusiti. Nadalje je sodišče zmotno odločilo, da se kljub toženčevemu nasprotovanju uporabi izvedensko mnenje dr. B. B., ki ni primerna za opravo izvedenske naloge. Zmotna je ugotovitev sodišča, da toženec dopolnitve mnenja v pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2017 ni predlagal, zaradi česar sodišče ni sledilo pripombam toženca. Sodišče je napačno ugotovilo, da je pes tožnika ugriznil, to ne drži, saj ga je zgolj opraskal. Sodni izvedenec medicinske stroke je na naroku 11. 10. 2016 izpovedal, da nihče ne more z gotovostjo trditi, ali je rana nastala od ugriza ali opraskanja, da je bolj verjetno, da je pes tožnika le popraskal. Sodišče je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Poleg tega je tudi izvedenec cestno prometne stroke ugotovil, da če bi toženčev pes tožnika res ugriznil, bi sunek psa pomenil nastanek destabilizirane vožnje kolesarja. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do ravnanj tožnikovih staršev, ki so tožnika kot 12-letnika pustili na cesto samega. Toženec se prav tako ne strinja z višino odškodnine, ker je občutno previsoka, poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je tožnik ves čas postopka izpovedoval različno.

5Tožnik se zoper sklep o stroških pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožencu naloži v plačilo vse pravdne stroške oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sklep o stroških preuranjen in napačen, poleg tega je končni uspeh pravdnih strank odvisen od uspeha pritožbe zoper sodbo.

6Toženec se zoper sklep o stroških pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da stroške postopka pravilno odmeri in zahtevku toženca za povrnitev stroškov ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče bi moralo tožencu za prvi narok 4. 12. 2019 priznati 300 točk, kar pomeni, da je toženec upravičen do nagrade v višini 3300 točk in ne zgolj 3150 točk, kar je sodišče napačno ugotovilo. Prav tako bi sodišče moralo upoštevati, da je stroške odmerilo po 6. 4. 2019, ko je začela veljati nova vrednost točke, zaradi česar bi moralo vse stroške odmeriti v višini 0,60 EUR in ne 0,4590 EUR (II Cp 1345/2019). Sodišče bi moralo odločiti tudi, da mora tožnik povrniti tožencu 69% stroškov izvedencev.

7Toženec v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe. Tožnik na pritožbo toženca zoper sodbo ni podal odgovora.

O pritožbah zoper sodbo

8Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

O pritožbi toženca zoper sodbo

9Toženec neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njegov pes ugriznil tožnika. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženčev pes tožnika ugriznil, ne pa zgolj opraskal s taco, je utemeljena na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke dr. C. C., ki je ugotovil, da v prid ugriza govorita lokacija in smer rane, prav tako pa obstoj ugriza potrjujejo izpovedbe tožnika in njegovih staršev ter tožnikova medicinska dokumentacija in napotitev tožnika v antirabično ambulanto zaradi cepljenja proti steklini ter Odločba VURS z dne 29. 2. 2012, iz katere izhaja, da je prišlo do ugriza psa, zoper katero pa se toženec ni pritožil.

10Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, da se je tožnik pred srečanjem s tožencem ustavil, ni utemeljen. Da je tožnik pred srečanjem s tožencem ustavil, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnika in mnenja sodnega izvedenca cestno prometne stroke, ki je ugotovil, da širina pločnika neoviranega srečanja kolesarja s pešcem ne omogoča, poleg tega pa bi višja hitrost kolesarja ob hkratnem sunku glave in ugrizu psa pomenila veliko nevarnost destabilizirane vožnje kolesarja, do česar pa ni prišlo.

11Toženec neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ugotovilo obstoj krivdne odgovornosti toženca kot imetnika psa. V skladu z določilom drugega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Imetnik psa mora imeti psa ves čas pod kontrolo. Zgolj dejstvo, da ima psa na povodcu, še ne pomeni, da ima kontrolo nad njim. Ker toženec dolžnega nadzorstva nad psom, ki je imel že celo pred obravnavanim škodnim dogodkom status sumljivega psa, ni zagotovil, je njegovo ravnanje protipravno. Okoliščina, ki jo v pritožbi večkrat izpostavlja toženec, da se zaradi cipres ob srečanju s tožnikom s psom ni mogel bolj umakniti, ne izključuje protipravnosti toženca, saj bi moral imeti toženec psa tudi v takšnem primeru pod kontrolo, česar pa ni imel, saj je pes tožnika ob srečanju ugriznil. Ne drži pritožbeni očitek, da toženec za preprečitev škodnega dogodka ne bi mogel ničesar storiti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi moral psa z glavo obrniti proti cipresam, da pes ne bi mogel z glavo in telesom suniti proti tožniku in ga poškodovati, poleg tega bi psu lahko nadel tudi nagobčnik. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se toženec moral zavedati, da sprehajanje psa takšne velikosti in narave (nemški ovčar) predstavlja povečano varnostno tveganje in terja večjo pazljivost in pozornost ter presojo potencialno kritičnih situacij, kot je bila tudi obravnavana situacija. Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba v tem delu v nasprotju sama s seboj, ni utemeljen (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), razlogi sodišča prve stopnje glede odgovornosti toženca kot imetnika psa so jasni, med njimi ni podanih nasprotij. Toženec v pritožbi navaja, da iz izvedenskega mnenja izvedenca cestno prometne stroke izhaja, da je tako velikega psa težko fiksirati, kar pa ne pomeni, kot meni toženec, da je zaradi navedenega protipravnost njegovega ravnanja izključena, temveč ta okoliščina kaže na to, da bi moral biti toženec še toliko bolj pozoren in skrben pri izvrševanju varstva in nadzora nad psom. Pritožba napačno meni, da bi moralo sodišče pri presoji odgovornosti toženca upoštevati ugotovitve sodnega izvedenca cestno prometne stroke. Vprašanje uporabe prava namreč ni v pristojnosti izvedenca, temveč je v domeni sodišča. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje z neupoštevanjem ugotovitve sodnega izvedenca o težjem fiksiranju tako velikega psa zmotno uporabilo materialno pravo ter napačno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pri tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prav tako se pritožba neutemeljeno zavzema za zvišanje soprispevka tožnika k nastali škodi, ki se je v času škodnega dogodka kot kolesar nahajal na pločniku namesto na vozišču.

12Pritožba zmotno meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do ravnanja tožnikovih staršev, ki so tožnika pustili na cesto samega. Kot je bilo tožencu že pojasnjeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 701/2018 z dne 5. 7. 2018, bi toženec lahko regresni zahtevek zoper starše zaradi morebitne njihove sokrivde uveljavljal v ločeni pravdi in zgolj v primeru, če bi bil tožnik nesposoben za odškodninsko odgovornost. V obravnavanem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik ob škodnem dogodku odškodninsko odgovoren.

13Toženec v pritožbi izpodbija višino prisojene odškodnine zgolj pavšalno z navedbo, da je tožnik svojo izpovedbo spreminjal. Pritožbeni očitek, da je tožnik svojo izpovedbo v postopku večkrat v postopku spreminjal, ne drži. Sodišče prve stopnje je o višini odškodnine pravilno odločilo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke in sodne izvedenke klinične psihologije ter na podlagi izpovedbe tožnika. Na podlagi določila 179. člena OZ je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR in iz naslova strahu odškodnino v višini 400,00 EUR, skupaj torej 2.400,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 1,9 povprečnih neto plač. Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina pravična in tudi ustrezno umeščena v sodno prakso, zato toženčeva zgolj pavšalna graja višine odškodnine ni utemeljena.

14Pritožbena navedba, da dr. B. B., ki je klinična psihologinja, ni primerna za podajo izvedenskega mnenja o strahu in posledicah škodnega dogodka, ki jih je pretrpel tožnik, ni utemeljen, kar je že sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo v 20. točki obrazložitve. Pritožbena navedba, da je toženec predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. B. B., ni utemeljena, saj takšen predlog iz pripravljalne vloge z dne 20. 1. 2017 ne izhaja.

O pritožbi tožnika zoper sodbo

15Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo mesto srečanja pravdnih strank, je neutemeljen. Mesto srečanja pravdnih strank je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe toženca in toženčeve reakcije ob srečanju s tožnikom na pločniku, ki bi v primeru srečanja na mestu, kot ga zatrjuje tožnik, psa usmeril na travnati del ob pločniku. Zato pritožbeni očitek, da ugotovitev sodišča prve stopnje o mestu srečanja nima opore v izvedenih dokazih, ni upravičen. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca cestno-prometne stroke ni primeren dokaz za ugotavljanje dejstva, kje dejansko je prišlo do mesta srečanja pravdnih strank, kar izhaja tudi iz mnenja sodnega izvedenca, ki je v mnenju izrecno navedel, da se do mesta dejanskega srečanja pravdnih strank ne more opredeliti.

16Pritožba neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje o vrsti kolesa, ki ga je ob škodnem dogodku vozil tožnik. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je že v tožbi navajal, da je vozil otroško kolo, vendar pa tožnik svoje trditve v dokaznem postopku ni izkazal (7. in 212. člen ZPP), saj je tožnikov oče izpovedal, da je tožnik vozil gorsko kolo, ki ni bilo otroško (list. št. 41 spisa). Prav tako ne drži pritožbena navedba, da toženec navedbe o vožnji tožnika z otroškim kolesom ni prerekal (glej 1. pripravljalno vlogo toženca z dne 17. 8. 2015 na list. št. 23). Zato je graja zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik vozil kolo za odrasle, neutemeljena. Ker tožnik otroškega kolesa ni vozil, je edino logičen in pravilen zaključek, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da je vozil kolo za odrasle. Posledično so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija razlogovanje sodišča prve stopnje o tožnikovi telesni konstituciji, nerelevantne, saj ima ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni vozil otroškega kolesa, zadostno podlago v izpovedbi tožnikovega očeta.

17Utemeljeno pa pritožba izpodbija višino soprispevka tožnika k nastali škodi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pred srečanjem s tožencem zaviral in ustavil kolo. To je ugotovilo tudi na podlagi izpovedbe toženca, ki je izpovedal, da je zavora zacvilila. Ugotovilo je, da je tožnik v starosti 10 let, to je dve leti pred škodnim dogodkom, opravil kolesarski izpit in da v prometu ni bil popolni začetnik. Ob škodnem dogodku je bil tožnik star 12 let in je s kolesom vozil po pločniku. Vožnja tožnika kot kolesarja po pločniku pa je bila nepravilna in v nasprotju s prvim odstavkom 93. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, po katerem bi moral tožnik voziti po kolesarskem pasu, kolesarski stezi ali kolesarski poti. Ker teh površin ni bilo, bi tožnik moral voziti ob desnem robu smernega vozišča v smeri vožnje. Ker tako ni ravnal, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imelo tudi tožnikovo ravnanje znake protipravnosti, pri čemer pa je materialno pravno zmotno presodilo višino tožnikovega soprispevka k nastali škodi zaradi vožnje s kolesom po pločniku (171. člen OZ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik s kršitvijo 93. člena Zakona o pravilih v cestnem prometu k nastanku škode prispeval 30%. Ob upoštevanju 30% tožnikovega soprispevka odškodnina tožnika za nematerialno škodo znaša 1.680,00 EUR (30% od 2.400,00 EUR). V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo.

SKLEPNO

18Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika zaradi zmotne uporabe materialnopravnega določila 171. člena OZ delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nematerialno škodo tožniku iz zneska 1.440,00 EUR zvišalo na 1.680,00 EUR. V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženca zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Tožnik je s pritožbo uspel po višini s 25% (240,00 EUR od pritožbeno izpodbijanega zavrnilnega dela 960,00 EUR). Stroški za sestavo pritožbe pooblaščenca tožnika znašajo 375 točk, materialni izdatki pa 7,5 točk, skupaj 382,5 točk, ob upoštevanju 22% DDV pa 466,65 EUR. Tožnika je zastopal pooblaščenec na podlagi odločbe Bpp Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 42/2020, kar pomeni, da je pooblaščenec tožnika na podlagi določila 17. člena ZOdv upravičen do polovične nagrade, ki znaša 233,33 EUR. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je toženec dolžan stroške pritožbenega postopka v deležu 25%, kar znaša 58,33 EUR, na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 42/2020, namesto tožniku povrniti v korist proračuna RS, na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem, št. ... s sklicem na številko ... (koda namena GOVT, namen: vračilo po odločbi Bpp), v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Toženec s pritožbo zoper sodbo ni uspel, zato je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

O pritožbah zoper sklep o stroških z dne 15. 1. 2019

20Pritožbi sta utemeljeni.

21Sprememba sodbe pomeni, da se je pravdni uspeh pravdnih strank spremenil. Po delni spremembi je tožnik s svojim zahtevkom uspel po temelju s 70% in po višini s 36 %, skupno torej s 53%, uspeh toženca pa znaša 47%.

22Ker je tožnika zastopal odvetnik po odločbi o brezplačni pravni pomoči (Bpp 325/2015 z dne 9. 9. 2015, Bpp 62/2018 z dne 15. 2. 2018 ter Bpp 360/2018 z dne 13. 9. 2018, vse Okrožnega sodišča v Krškem), je potrebno pri odmeri upoštevati peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv), ki določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi.

23Pritožbeno sodišče je tožniku za tožbo priznalo nagrado v višini 300 točk (tar. št. 18 OT), za prvo pripravljalno vlogo nagrado v višini 300 točk (19/1 OT) ter 300 točk za pripombe na izvedensko mnenje 12. 4. 2019), za drugo pripravljalno vlogo z dne 14. 9. 2015 nagrado v višini 225 točk (tar. št. 19/2), za tretjo in četrto pripravljalno vlogo (18. 2. 2016 in 17. 1. 2017) nagradi v višini 150 točk, skupno 300 točk. Za prvi narok dne 7. 7. 2015 je pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnika priznalo nagrado v višini 300 točk (20/1 OT), za nadaljnje priglašene naroke dne 13. 10. 2015, 1. 12. 2015, 11. 10. 2016 ter 4. 12. 2019 je priznalo nagrado v višini 150 točk za vsak narok (20/2 OT). Skladno s prvim odstavkom 6. člena OT je pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnika za trajanje naroka priznalo nagrado v višini 50 točk ter nagrado za odgovor na pritožbo z dne 9. 3. 2018 nagrado v višini 375 točk (21/1 OT). Skupaj nagrada pooblaščenca tožnika znaša 2.750 točk, materialni izdatki pa znašajo 37,5 točk, skupno 2.787,50 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR v skladu z določilom drugega odstavka 12. člena Odvetniške tarife znaša 1.672,50 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa 2.040,45 EUR. Ker je imel tožnik pooblaščenca določenega po brezplačni pomoči, je mogoče pooblaščencu priznati zgolj polovično nagrado (17. člena ZOdv), ki znaša 1.020,22 EUR. Ker je tožnik v postopku uspel s 53%, je dolžan toženec namesto tožniku v proračun povrniti 53% stroškov pooblaščenca tožnika, kar znaša 540,72 EUR.

24V postopek so bili pritegnjeni trije izvedenci, z delom katerih so nastali stroški, ki so del pravdnih stroškov in so bili kriti iz proračunskih sredstev. Pri delu sodnega izvedenca medicinske stroke dr. C. C. je nastal strošek v višini 578,62 EUR, za delo sodne izvedenke klinične psihologije dr. B. B. stroški v višini 636,48 EUR in za delo izvedenca avtomobilske in prometne stroke A. A. stroški v višini 860,82 EUR in 235,60 EUR. Skupaj je bilo za delo izvedencev iz proračunskih sredstev plačano 2.311,52 EUR, kar mora toženec v deležu 53%, kolikor je znašal uspeh tožnika, torej 1.225,10 EUR povrniti v proračun.

25Tožnika je zastopal odvetnik po odločbah Bpp (ki so navedene v 22. točki obrazložitve), s katerimi je bil tožnik tudi oproščen plačila stroškov postopka. Stroške pooblaščenca tožnika v znesku 540,72 EUR in stroške izvedenskih mnenj v znesku 1.225,10 EUR, skupno torej stroške pravdnega postopka v višini 1.765,82 EUR je toženec dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP na podlagi zadnje odločbe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 360/2018 namesto tožniku povrniti v korist proračuna RS na račun Okrožnega sodišča v Krškem, kot to izhaja iz izreka te odločbe.

26Kot izhaja iz podatkov tožbe, je sodno takso za tožbo v višini 210,00 EUR plačal tožnik in ti stroški niso bili založeni iz proračuna. V skladu s 53% uspehom je toženec dolžan tožniku na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP povrniti 111,30 stroškov sodne takse za tožbo.

27Pooblaščenki toženca je pritožbeno sodišče za odgovor na tožbo priznalo nagrado v višini 300 točk (19/1 OT), za prvo pripravljalno vlogo z dne 14. 8. 2015 nagrado v višini 300 točk ter pripombe na izvedensko mnenje z dne 12. 4. 2019 nagrado v višini 300 točk. Za drugo pripravljalno vlogo - pripombe na izvedensko mnenje z dne 19. 1. 2017 je priznalo nagrado v višini 225 točk (19/2 OT), za tretjo pripravljalno vlogo z dne 30. 10. 2017 je priznalo nagrado v višini 150 točk, za vprašanja izvedencu z dne 19. 2. 2018 nagrado v višini 50 točk. Za prvi narok 7. 7. 2015 je pooblaščenki skladno s 20/1 OT priznalo nagrado v višini 300 točk, za nadaljnje naroke 13. 10. 2015, 1. 12. 2015, 11. 10. 2016, 7. 11. 2017, 4. 12. 2018 in 12. 11. 2019 je priznalo nagrado v višini 150 točk za vsak narok (20/2 OT). Za pritožbo z dne 5. 1. 2018 je priznalo nagrado v višini 375 točk (21/1 OT), urnino za narok 13. 10. 2015 v višini 50 točk v skladu s 6. členom OT, skupno nagrada pooblaščenke toženca znaša 2.950 točk, materialni izdatki pa znašajo 39,5 točk, skupaj 2.989,50 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času plačila (drugi odstavek 12. člena OT) znaša 1.793,70 EUR, povečano za 22% DDV pa 2.188,31 EUR. Stroški sodnih taks toženca znašajo 180,00 EUR za pritožbo z dne 9. 1. 2018, 165,00 EUR za pritožbo z dne 30. 12. 2019 ter 40,90 EUR za pritožbo zoper sklep z dne 3. 2. 2020, skupaj 385,90 EUR. Skupno pravdni stroški toženca znašajo 2.574,21 EUR. V skladu s 47% pravdnim uspehom je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.209,87 EUR. Toženec pa je dolžan tožniku povrniti stroške sodne takse za tožbo, ki ni bila krita iz sredstev proračuna, v višini 111,30 EUR, glede ostalih sodnih taks pa je bil tožnik oproščen njihovega plačila, kar izhaja iz odločb Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 325/2015 in 360/2018. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.098,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

28Pritožbeni očitek toženca, da bi moralo sodišče stroške izvedencev v preostalem delu, torej 46%, povrniti tožencu, ni utemeljen. Navedeni stroški izvedencev namreč niso nastali tožencu, saj so bili kot stroški tožnika kriti iz sredstev proračuna na podlagi odločb Bpp.

29Ker sta bili pritožbi tožnika in toženca zoper sklep o stroških utemeljeni, jima je pritožbeno sodišče ugodilo in sklep o stroških z dne 15. 1. 2020 na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.