142. člen OZ

142. člen Obligacijskega zakonika - OZ, določa, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let, razen, če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Starševska skrb pa je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj.

Dolžnost namestitve ograje, ki jo nalaga Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, se glede na vsebino izvršitvene klavzule ne nanaša na fizično osebno, ki gradi in ima v lasti samostojno stanovanjsko hišo. Iz splošnega načela neminem laedere ni mogoče izpeljati posameznikove dolžnosti, da ogradi podest in stopnice, ki vodijo od vhoda stanovanjske hiše na dvorišče.

Pri presoji civilne odgovornosti se presoja vzročna zveza po načelu adekvatne vzročnosti in ne po načelu sine qua non, ki upošteva vse vzroke in posledice. Zato pritožba ne more uspeti z argumentom, da je prodajalec s prodajo pirotehničnega sredstva sprožil vrsto dogodkov, ki so pripeljali do nastanka škode. Za nezakonito prodajo pirotehničnih sredstev prodajalec odgovarja drugače kot tisti, ki je pirotehnično sredstvo uporabil in z njim povzročil škodo.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke presojalo po Pravilniku o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih hiš in stanovanj, kljub temu da se v dokaznem postopku nihče ni skliceval na ta pravilnik ter kljub temu da je hiša zavarovanca tožene stranke bila še v gradnji in torej nedokončana; - ali je podana vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem, "nedopustno opustitvijo" v smislu neograjenega stopnišča, in nastalim škodnim dogodkom - zlomom goleni tožeče stranke, ki ni padla s podesta, temveč ga je že varno zapustila in stala na dvorišču; - ali je v obravnavanem primeru skladno s 142. členom Obligacijskega zakonika podana izključna krivda ali vsaj sokrivda obeh staršev, ker nista ustrezno poskrbela za varnost tožnika in svojega drugega otroka, ki je padel s podesta.

Ker toženec ni zagotovil dolžnega nadzorstva nad psom, ki je imel že pred obravnavanim škodnim dogodkom status sumljivega psa, je njegovo ravnanje protipravno. Vožnja tožnika (12-letnika) kot kolesarja po pločniku je bila nepravilna. Zato je imelo tudi tožnikovo ravnanje znake protipravnosti, pri čemer pa je bila zmotno ocenjena višina njegovega soprispevka k nastali škodi.

Vsak lastnik stanovanjske hiše mora poskrbeti tudi za varnost obiskovalcev, ki jih povabi k sebi. Če je visok podest nezavarovan z ograjo, lahko tretjim osebam tudi ob običajni skrbnosti nastane škoda zaradi padca s podesta, še posebej ob večernih urah, ko tudi osvetlitev ne zagotavlja ustreznega varovala pred nevarnostjo. Zavarovancu tožene stranke je mogoče očitati opustitev dolžnega ravnanja, to je postavitve ograje na podestu in stopnišču. Ta opustitev je bila tudi vzrok za padec tožnikovega brata na tožnika. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in zaključek v točki 8 obrazložitve sodbe, da sta bila otroka, ki sta z mamo čakala očeta na dvorišču ves čas pod njenim nadzorom. Prav tako je bil pod očetovim nadzorom tudi njun sin A., a se je izmuznil mimo očeta, kar je bilo dovolj za nastanek škodnega dogodka.

Pri določitvi višine denarnega zadoščenja iz naslova duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega je treba predvsem upoštevati odškodnine prisojene v podobnih primerih, odstop od teh pa lahko utemeljujejo nekatere posebne okoliščine pri posameznih oškodovancih. Pri oceni intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih trpijo starši ob izgubi otroka ali bratje in sestre ob izgubi sorojenca, je odločilno, kakšna je bila čustvena navezanost in kvaliteta medsebojnih odnosov.

Pravni interes za pritožbo obstoji, če se z njo lahko doseže v pravdi boljši položaj za pritožnika. V konkretnem primeru pa to pritožnica s pritožbo ne bo dosegla. Z izpodbijanim drugim odstavkom I. točke izreka sodbe je bil del tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko zavrnjen, kar je v njeno korist, zato s pritožbo ne more doseči več. Z II. točko izreka izpodbijane sodbe pa je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, ker pa prvotožena stranka želi s pritožbo doseči spremembo tožbe zgolj v razmerju med njo in tožečo stranko, bo to dosegla že, če bo uspešna s pritožbo zoper prvi odstavek I. točke izreka, po katerem je bila obsojena. Pritožba ne pove, kateri predpis prepoveduje sočasno uporabe avtopoligona tako kandidatom v okviru avtošole kot drugim voznikom, ki želijo zgolj preizkusiti svoje vozniško znanje. Ker takšnega predpisa ni, potem ne vzdrži zatrjevanje pritožbe, da drugotožena stranka ne bi smela omogočati voznikom uporabo poligona za varno vožnjo. Tako kandidati v okviru avtošole kot drugi uporabniki poligona pa seveda morajo vozila uporabljati skladno z veljavnimi pravili varne vožnje, česar pa prvotožena stranka ni zagotovila, ko je vozilo, ki

Odgovornost staršev za ravnanje otroka od dopolnjenega 7. leta starosti do polnoletnosti je krivdna (četrti odstavek 142. člena OZ). Trditveno breme glede opustitev staršev je na tožeči stranki, ker pa se krivda staršev domneva, je na njih dokazno breme, da ni bilo opustitve dolžnega ravnanja. Starši ne odgovarjajo namesto odškodninsko odgovornega otroka, temveč njihova odgovornost temelji na lastnih opustitvah. Ker iz v tožbi navedenih dejstev ne izhaja krivdno ravnanje tretjega toženca, predpostavke za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP ni.

Toženca sta bila popustljiva do A.-jevega ravnanja, njuni ustreznejši vzgojni ukrepi pa so izostali, čeprav sta videla, da zgolj pogovori z A. ne zadoščajo za odpravo njegovih težav (konfliktno, agresivno in napadalno ravnanje do učencev, pa tudi do učiteljev z verbalnimi in fizičnimi izpadi). Kljub poznavanju A.-jevih vedenjskih izpadov toženca nista storila vsega potrebnega v okviru svoje starševske dolžnosti, da poskrbita za A.-jev uspešen osebnostni razvoj (4. člen ZZZDR), saj nista že pred obravnavanim škodnim dogodkom poiskala ustrezne strokovne pomoči za A. (to sta storila šele po tem dogodku).

Ob ugotovitvah, da je bilo nepravilno ravnanje prve toženke enkratno in nepričakovano za vse in da je druga toženka nanj takoj pravilno vzgojno ukrepala, ji ni mogoče očitati, da je opustila dolžno skrbnost nad otrokom oziroma pri izvajanju roditeljske pravice. Zato je pravilna presoja, da ni njene odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je tožniku povzročila prva toženka (četrti odstavek 142. člena OZ).

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo izkazati, da je do padca prišlo na zatrjevani način – v posledici brce prvega toženca. To pa vodi do zaključka neobstoja vzročne zveze med (zatrjevanim) škodnim dogodkom in tožniku nastalo škodo in s tem neobstoja odškodninske odgovornosti prvega toženca, v posledici pa tudi njegovih staršev, druge toženke in tretjega toženca.

Kadar škodo povzroči otrok, mlajši od sedem let, se starši ne morejo razbremeniti odgovornosti za njeno povrnitev z dokazom, da so izvrševali potreben nadzor. Ker je bil vzrok škode v ravnanju otroka, ni šlo za višjo silo, za katero objektivno odgovorna oseba ne odgovarja.

Ker v konkretnem primeru na kraju škodnega dogodka ni nobenega križišča ali dovoza za stanovanjsko hišo, od voznika vozila ni mogoče zahtevati, da naj bo pozoren tudi na morebitni promet iz leve (napačne) strani vožnje. Na tej strani se je namreč nahajal robnik in živa meja, prvi toženec pa bi z napačno vožnjo trčil v kakršnokoli oviro, ki bi se nahajala na trasi njegove vožnje po klancu navzdol. Do prometne nesreče je tako prišlo izključno zaradi ravnanja mladoletnega prvega toženca, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se tudi ni mogel izogniti njegovim posledicam ali jih odstraniti.

Odgovornost staršev temelji na njihovih opustitvah, vsebina krivdne odgovornosti je v zanemarjanju vzgoje, krivda pa je podana tudi takrat, ko skrb staršev ni prilagojena in naravnana na usmerjenje ravnanja njihovega mladoletnega otroka v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati.

Starši ogovarjajo za ravnanje otrok od dopolnjenega sedmega leta starosti (pa do polnoletnosti) krivdno. Dolžno ravnanje staršev opredeljuje vsebina roditeljske pravice. Starši ne odgovarjajo namesto odškodninsko odgovornega mladoletnika, pač pa njihova odgovornost temelji na njihovih opustitvah. Trditveno breme glede opustitev staršev je na tožeči stranki. Ker pa se krivda staršev domneva, je na njih dokazno breme, da ni bilo opustitve dolžnega ravnanja.

Kobila je bila zaradi paritvenega obdobja nemirna, njene značajske lastnosti pa spremenjene, zato je bila nevarna za okolico. Utemeljen je zato zaključek, da je podana objektivna odgovornost imetnika. Če starši niso ustrezno poskrbeli za varstvo triletne deklice, ki se je sama igrala na dvorišču ob kobili, tega ni mogoče upoštevati kot njenega soprispevek h nastali škodi, saj je odločilno le njeno ravnanje.

Ker je v konkretnem primeru dokazni postopek pokazal, da toženka vozila ni prostovoljno izročila v uporabo svojemu mladoletnemu sinu, ni prišlo do kršitve zavarovalne pogodbe, zato je regresni zahtevek zoper njo na tej podlagi neutemeljen. Ker toženka vozila ni zaupala v uporabo svojemu sinu, ni podana odgovornost imetnika nevarne stvari za škodo, ki nastane od nje. Ker je bilo toženki vozilo brez njene krivde odvzeto na protipraven način, za povzročeno škodo ne odgovarja.

Pogoji za dopustitev revizije niso podani.

Ker je bil oškodovanec ob škodnem dogodku star štiri leta, ni moč govoriti o prispevku oškodovanca v okviru tretjega odstavka 153. člena OZ, temveč je treba uporabiti četrti odstavek 153. člena OZ, po katerem tretji (torej starši, ki za otroka do sedmega leta starosti odgovarjajo ne glede na krivdo), ki so prispevali k nastanku škode, zanjo odgovarjajo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari.