VSL Sodba I Cp 2381/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- ugotovilo, da znaša terjatev tožnice do toženca 131.139,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2019 dalje, terjatev toženca do tožnice pa 19.055,35 EUR in odločilo, da je dolžan toženec po pobotu obeh terjatev tožnici v petnajstih dneh plačati 112.084,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2019; kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo; v preostanku pa je zavrnilo tudi toženčev pobotni ugovor (I. točka izreka),

- zavrnilo toženčev nasprotni zahtevek za plačilo 259.161,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (II. točka izreka),

- naložilo tožencu, da tožnici plača stroške postopka v višini 11.132,89 EUR (III. točka izreka).

2Toženec vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo (razen v delu, v katerem je sodišče zavrnilo višjo tožničino terjatev po tožbi) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo pobotni in nasprotni terjatvi, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče v ponovljenem postopku ni odpravilo bistvenih kršitev določb postopka. Kršilo je pravilo o prepovedi reformatio in peus. Sodišče je ugotovilo višjo terjatev tožnice kot v prvotnem postopku, s čimer je spremenilo sodbo v škodo toženca, kar je v nasprotju s 359. členom ZPP. Po prepričanju toženca velja prepoved spremembe na slabše tudi za odločanje o stroških postopka, ki so priznani v višjem znesku. V nadaljevanju obširno povzema svoje revizijske navedbe in navaja, da pravdni stranki tudi v ponovljenem postopku nista bili obravnavani na enak in pošten način ter da je sodišče opustilo dolžno dokazno oceno izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič. Razlaga svojo oceno zaslišanja prič in strank ter sodišču očita pristranskost in bistveno kršitev določb postopka, ker je v ponovljenem postopku ponovno zaslišalo tožnico. Prav tako mu očita opustitev presoje o odločilnih okoliščinah, na katere je opozorilo vrhovno in pritožbeno sodišče, med katere sodi tudi okoliščina, da je med pravdo odklonila ponovno zaslišanje, in da ni spoštovala poziva sodišča o predložitvi listin, ki naj bi dokazovale sprotno plačevanje nagrade. Iz presoje o prepričljivosti tožničine izpovedi o zapadlosti terjatve je izostalo tudi, da sodišče njeni izpovedi ni sledilo v številnih okoliščinah, kot npr. o celotnem izplačilu nagrade tožencu, da je bila nagrada tožencu poravnana že s sklenitvijo obravnavanega dednega dogovora in da tožnica ni resnično zatrjevala, da toženec ni opravljal zatrjevanih skrbniških funkcij. Ugotovljena pomanjkljivost ni razumljiva, saj je toženec tudi v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje opozarjal na revizijska stališča. V pritožbi na več mestih opozarja enako, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vsebine dogovora o zapadlosti nagrade ni upoštevalo okoliščin pomembnih za presojo verodostojnosti tožničine izpovedi. Graja stališče sodišča, da je tožnica jasno in prepričljivo izpovedala, da ob plačilu odškodnine za inventar lekarne toženec besede predujem ni omenil, česar razumljivo tudi nikoli ni trdil. Navaja, da predčasno plačilo ne more biti pogojeno z izrecnim zatrjevanjem mandatarja. Pričakovanja nagrade ni mogoče enačiti z njeno zapadlost, dokazilo o sprotni izpolnitvi pa ne dokazuje dogovora o zapadlosti terjatve, temveč le, da je tožnica nagrado delno poravnala. Opozarja, da sodišče ni enako obravnavalo obe stranki, saj si je prizadevalo predstaviti razloge, zakaj izpovedi toženca ni mogoče slediti. Pri presoji verodostojnosti toženčeve izpovedi se pojavlja vtis o vnaprejšnji dokazni oceni. Sodišče je prezrlo, da je toženec ves čas trdil, da je bil mandat dogovorjen za celotno premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacije, prav tako je bila nagrada dogovorjena v višini vrnjenega premoženja, zaradi česar gre zaključiti, da je dogovorjena nagrada zapadla ob zaključku denacionalizacijskega postopka. Toženec je le podredno trdil, da sta stranki na konkludenten način preložili obračun nagrade do zaključka vseh postopkov. Protispisna je zato ugotovitev sodišča, da toženec ni ponudil razlogov, zakaj naj bi bili potrebni takšni razgovori. Navaja, da je bil poziv z dne 11. 4. 2012 potreben zaradi upiranja tožnice obračunu, ki je podlaga za določitev njene višine nagrade. Prezrto je poudarjanje o prizadevanju toženca skupaj s tožnico sestaviti obračun, po spoznanju, da se tožnica izogiba plačilu nagrade. Potrebno je razlikovati med obračunom nagrade, ki se lahko usklajuje tudi pred zapadlostjo nagrade, ko je dolžnik dolžan izpolniti obveznost. Sodišče se pri utemeljitvi razlogov, zakaj ni sledilo tožencu, sklicuje na njegovo potrdilo z dne 6. 11. 2000 in na dopis zaradi odškodnine za porušeno vilo na E. cesti. Sodišče ugotavlja, da si je toženec že v letih 2008 do 2010 zadrževal določene zneske oziroma si je obračunal nagrado. Toženec v pritožbi opravičuje zadrževanje izplačil s spoznanjem, da tožnica ne bo spoštovala dogovora. Pojasnilo sodišča, da je s tem, ko ni želel izpovedovati v ponovljenem sojenju, toženec ravnal v svojo škodo, krepi vtis o nedopustni pristranskosti razpravljajoče sodnice. Poudarja, da zaslišanje strank v ponovljenem postopku ni dopustno, saj je sodišče s tem preprečilo odpravo ugotovljene bistvene kršitve določb postopka. Sodišče naj bi v njegovo škodo štelo listini, ki ju je predložil. Uveljavlja tudi kršitev pravdnega postopka, ker je sodišče upoštevalo dokaze, pridobljene v ponovljenem postopku. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja. Meni, da pri procesnem pobotu za ugovor zastaranja ni pomembno, kdaj se je uveljavljalo pobotanje, pač pa gre za vprašanje, ali je bila terjatev zastarana, ko ji je druga terjatev nastopila nasproti. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo ugovor o zadržanju zastaranja. Graja tudi stroškovno odločitev. Meni, da je upravičen do povračila vseh pritožbenih in revizijskih stroškov, saj je v pritožbenem in revizijskem postopku s pravnim sredstvom uspel.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev 359. člena ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Prepoved velja pri obravnavanju pravnih sredstev - za primere, ko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, ne nanaša pa se na odločanje v ponovljenem postopku. Dejstvo, da je višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo (zaradi ugoditve obema pritožbama) in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, ne pomeni, da mora biti nova odločitev za pritožnika ugodnejša. Prepoved spremembe na slabše je predvsem posledica pravila o delni pravnomočnosti.² V prvotnem postopku (glej sodbo I P 302/2010 z dne 2. 7. 2015 in sodbo tega sodišča I Cp 3261/2015 z dne 24. 2. 2016³) je bilo res ugotovljeno, da znaša terjatev tožnice do toženca 110.108,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2015 (terjatev toženca do tožnica pa 19.055,35 EUR in da je toženec dolžan po pobotu plačati tožnici 91.052,92 EUR), z izpodbijano sodbo pa terjatev znaša 131.139,67 EUR z obrestmi od 25. 4. 2019 dalje (toženčeva terjatev do tožnice pa 19.055,35 EUR in je po pobotu toženec dolžan plačati tožnici 112.084,32 EUR), pri čemer je do razlike v tožničini terjatvi prišlo izključno zaradi višjega (obračuna) zneska (nateklih) zakonskih zamudnih obresti na dan zaključka glavne obravnave, pravdni stroški pa so višji zato, ker so v postopku (po izdaji prve sodbe sodišča prve stopnje) nastali novi stroški. Vendar pa je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno odločalo o tistem zahtevku, glede katerega je pritožbeno sodišče razveljavilo prvotno sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila odločitev o zahtevku po tožbi in pobotnem ugovoru ter o zahtevku po nasprotni tožbi v celoti razveljavljena (tudi zavrnjeni del višjega tožničinega zahtevka in višjega toženčevega pobotnega ugovora), je bilo dolžno sodišče prve stopnje odločati ponovno o zahtevku tožnice in toženca. Z izpodbijano kršitvijo zato tudi ni bilo kršeno načelo pravnomočnosti.

6Tudi bistvene kršitve določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP po presoji pritožbenega sodišča nižje sodišče ni zagrešilo. Po tem določilu je podana očitana kršitev le v primeru, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.⁴ Pritožnik sicer pravilno opozarja, da je sodišče kršilo prepoved prekluzije s tem, ko je upoštevalo dokaze,⁵ ki jih je tožnica predložila v ponovljenem postopku, z utemeljitvijo, da njihova dopustnost ne bo zavlekla reševanja spora. To merilo za dopustnost listinskega gradiva, ki je bilo predloženo po prvem naroku (286. člen ZPP), je bilo omogočeno šele z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 2/2017), in se zato v skladu s prehodno in končno odločbo 125. člen ZPP-E (ki določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe ZPP-E (pred 14. 9. 2017), konča po določbah do sedaj veljavnega zakona) v obravnavanem primeru ne more uporabiti. A kako naj bi očitana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost, pritožnik ne pove (pojasni), zaradi česar o obstoju takšne (relativno bistvene) kršitve določb ni moč govoriti. Sicer pa je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da listine, ki jih je tožnica predložila v novem sojenju, ne predstavljajo potrdil o plačilih nagrade, kar (prav tako) kaže, da kršitev pravila o prekluziji ni imela vpliva na pravilnost in zakonito izpodbijane odločitve.

7V postopku je bilo ugotovljeno, da sta bili nagrada in formula za njen obračun dogovorjeni vnaprej: med dediči⁶ po pokojnem A. A. je namreč (ves čas) veljal dogovor, da si bodo vrnjeno premoženje delili tako, da bo vsaka od sester prejela 30 %, toženec pa 40 % oziroma da bo slednji za svoj trud in delo prejel 10 % od vrnjenega premoženja. Med dediči je bila nagrada dogovorjena ne le za delo in trud v denacionalizacijskih postopkih, pač pa tudi (za) potem, ko je bil toženec skrbnik vrnjenega premoženja. To je bilo vse do takrat, ko je bilo premoženje med dediči razdeljeno (s pravnomočnimi sklepi o dedovanju). Temu toženec ne oporeka. Srž pritožbe je v presoji, kakšna je bila vsebina ustnega dogovora o nagradi v zvezi z zapadlostjo nagrade. Odločitev o utemeljenosti njegovega pobotnega ugovora in nasprotne tožbe je zaradi tožničinega ugovora zastaranja odvisna od trenutka nastopa zapadlosti terjatev. Tožnica je trdila, da je bilo dogovorjeno njeno sprotno plačevanje, torej ob vsaki vrnitvi posameznega dela premoženja, in da je tožencu sprotni dolg tudi že plačala. Toženec pa je trdil, da naj bi se obračunala in plačala nagrada po vrnitvi celotnega podržavljenega premoženja in od vrednosti celotnega premoženja.⁷

8V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje (tudi upoštevaje napotila revizijskega in pritožbenega sodišča) zaključilo, da toženec svojih trditev o dogovoru, da se nagrada poračunava takrat, ko bo vrnjeno vso premoženje, ni dokazal, da pa je tožnici uspelo dokazati vsebino dogovora, kot ga je zatrjevala, in sicer, da je bilo dogovorjeno sprotno plačilo nagrade. Sodišče je presojalo, obstoj katerega dogovora je glede na okoliščine primera bolj verjeten. Sodna odločba oziroma dokazna ocena, na kateri temelji, je prepričljiva ter vsebuje preverljivo argumentacijo, ki vključuje navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje pri presoji (ugotavljanju) vsebine dogovora v zvezi z verodostojnostjo oziroma prepričljivostjo tožničine izpovedi ni opustilo upoštevanja dokazov (zaslišanja prič in dokaznih listin), prav tako pri presoji njegove izpovedbe ni ravnalo diskriminatorno, kot želi prikazati pritožnik. Čeprav se je toženec izrecno odpovedal ponovnemu zaslišanju pred novo razpravljajočo sodnico, je bila tudi njegova izpoved iz prejšnjega postopka v luči vprašanja njegove verodostojnosti in prepričljivosti dokazno ocenjena v povezavi z ostalimi dokazi (zaslišanji tožnice in prič ter dokaznimi listinami).

9Sodišče prve stopnje je v okviru preverjanja tožničine izpovedi v zvezi z zatrjevanim dogovorom o sprotnem plačilu nagrade upoštevalo, da slednja ni dokazala z listinami, da je tožencu plačala celotno nagrado, kot tudi neutemeljenost njenega ugovora, da naj bi bila nagrada poravnana že s sklenitvijo dednega dogovora. Te okoliščine pa ne izključujejo utemeljenosti njenega zatrjevanja, da je bilo dogovorjeno sprotno plačilo nagrade. Zatrjevanje izpolnitve enega dela terjatve, toliko kot je menila, da je dolžna, ne izključuje trditev o dogovoru o sprotnem plačilu.

10Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo dokazno oceno izpovedb prič. Le to je omenjeno sodišče podalo v točkah 23(-28) obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je izpovedbe prič ocenilo upoštevajoč izpovedbi pravdnih strank kot tudi v zvezi s ključnimi dokaznimi listinami. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da so priče potrdile dogovor o zapadlosti nagrade po zaključku vseh postopkov oziroma po vrnitvi vsega premoženja, kot je trdil toženec. Iz teh razlogov je razvidno, zakaj sodišče prve stopnje dvomi v njihovo prepričljivost o tem, kdaj naj bi bila nagrada poračunana oziroma plačana. Priča B. A. ml. ni povsem prepričljivo izpovedoval o tem, saj je povedal, da je bilo najprej dogovorjeno, da se nagrada sproti poračuna, potem pa je prišlo do spremembe tega, da se bo poračunalo naknadno, prav tako vsega tega ni zaznal neposredno (list. št. 186). V zvezi s tem toženec niti ni trdil, da bi in kdaj naj bi prišlo do spremembe dogovora; ves čas je trdil, da so se dogovorili za plačilo po vrnitvi celotnega premoženja. Tudi priča C. A. je za pogovor o nagradi slišal na družinskih srečanjih, pri čemer se je o tem, kdaj na bi bila nagrada plačana nekako pogovarjalo, ko je bila še živa stara mati, ki je o tem govorila (list. št. 181, 182). Priča D. A. pa o času plačila ni povedala nič konkretnega, pač pa je potrdila le višino dogovorjene nagrade (list. št. 191). Z ozirom na takšne izpovedi prič je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v njihove izpovedbe glede zapadlosti nagrade, ki jo je zatrjeval toženec, upoštevajoč, da gre za njegove najožje družinske člane in da so bili odnosi med pravdnima strankama najmanj od leta 2003 porušeni. Izpovedi prič je zato pravilno ocenilo za neprepričljive, izpostavilo pa tudi pomen porušenih družinskih odnosov.⁸ Izpovedi je ocenilo v luči dejstva, da je šlo za ožje družinske člane, kar vpliva na razumevanje slišanega in videnje videnega. Pri tem pričam ni očitalo lakomnosti (brezglave želje po tem, da bi imeli še več in več) in jim tudi ni pripisalo prividov. Dejstvo je, da nobena priča ni nedvoumno izpovedala, da je bilo med vsemi udeleženci dogovorjeno plačilo nagrade po zaključku denacionalizacijskih postopkov.

11Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do dejstva, da je tožnica v prvotnem postopku v nadaljevanju pravde odklonila zaslišanje. Ponovljeni postopek je bil opravljen pred drugo sodnico. Določba 302. člena ZPP⁹ pa dopušča sodišču odločitev, ali bo pravdni stranki ali priče ponovno zaslišalo. Odločitev o tem, ali bo opravilo ponovna zaslišanja, je prepuščena sodišču, stranki pa lahko podata soglasje k branju zapisnikov o že izvedenih zaslišanjih. Zato postopanje sodišča v ponovljenem postopku, ko se je odločilo za ponovno zaslišanje pravdnih strank, prebralo pa izpovedi prič v soglasju s strankama, ni bilo v nasprotju z navedenim določilom. Katero kršitev postopka naj bi sodišče s tem storilo, toženec niti ne navaja. Dodatno zaslišanje strank pa tudi ni v nasprotju z napotki višjega in revizijskega sodišča, ki nista mogla biti seznanjena z dejstvom, da bo zadevo prevzela nova sodnica. Z neposrednim soočenjem sodnika s stranko pa se (lahko) ustvari boljši vtis o prepričljivosti pričevanja kot z branjem zapisnika o njenem zaslišanju. Ker je bilo sodišče dolžno skladno z opozorili višjega sodišča v ponovljenem postopku med drugim ponovno presoditi verodostojnost in prepričljivost tožničine izjave, z njenim ponovnim zaslišanjem (ob tem, ko je imel tudi toženec možnost ponovnega zaslišanja, a jo je zavrnil, češ da je že vse povedal) ni storilo nobene kršitve. Izpodbijana sodba se ne opira zgolj na izpoved tožnice in interpretacijo o pomenu toženčeve odklonitve zaslišanja v ponovljenem postopku. Stranka ima sicer pravico odkloniti zaslišanje, kar je storil tudi toženec, ki je zavrnil ponovno zaslišanje.¹⁰ Obrazložitev izpodbijane sodbe v tč. 27 je moč razumeti, da se je s tem odrekel možnosti, da sodišče ponovno presodi verodostojnost njegove izpovedbe. Sodišče prve stopnje pa je navkljub ravnanju toženca v ponovljenem postopku presojalo (ne)verodostojnost in (ne)prepričljivost izpovedi obeh strank (toženčeve le ob branju zapisnika o njegovem zaslišanju).

Sodišče prve stopnje je (ob nasprotujočih si navedbah strank in upoštevaje neprepričljive izpovedbe prič) štelo, da je tožničina izpoved o dogovorjenem sprotnem plačevanju nagrade bolj verodostojna, čeprav ni predložila vseh potrdil o plačilih nagrade, ki bi kazale na sprotno plačevanje. Okoliščina, da naj bi tožnica glede obstoja dogovora o višini nagrade, ki naj bi šla tožencu, izpovedala drugače, kot je zatrjevala, ni razlog, da zgolj zato ni moč slediti ostalim delom njene izpovedbe. Sodišče prve stopnje je izpovedbi pravdnih strank pravilno (v luči 8. člena ZPP) ocenilo tudi ob upoštevanju dokaznih listin. Dejstvo, da je določene listine predložil toženec, ne odvzema njihove dokazne vrednosti. Tožnica se je na te listine tudi sama sklicevala, čeprav jih je predložil toženec, in z njimi izkazovala dogovor s sprotnem plačevanju. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni v celoti izpolnila svojih obveznosti, ne izključuje prepričljivosti zaključka o sprotnem plačilu nagrade, ki jo potrjujejo določene dokazne listine. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek utemeljeno oprlo na potrdilo z dne 6. 11. 2000 in dopis z dne 11. 4. 2012, (dopis v zvezi z odškodnino za porušeno vilo). Pri tem se je izreklo tudi o njuni naravi. Pritožbeno sodišče pritrjuje logičnim in doslednim razlogom (v tč. 25 in 26. izpodbijane sodbe), da njuna vsebina potrjuje dogovor o sprotnem plačilu. Ob dejstvu, da je šlo za vračanje obsežnega premoženja in da je bilo predvideno, da bo postopek o tem trajal dolgo in premoženje vrnjeno v različnih oblikah, ni prepričljivo toženčevo zatrjevanje o dogovorjenem plačilu po vrnitvi celotnega premoženja, ob tem, ko si je že določene zneske, ki ustrezajo višini dogovorjene nagrade (10%), zadržal bistveno prej tekom vračanja posameznega premoženja. Argument toženca, da je šlo pri enem plačilu za predujem, je ostal presplošen, sicer pa je tožnica ob zadnjem zaslišanju prepričljivo izpovedala, da o tem ni bilo nikoli govora. Toženec je svoje zaslišanje v ponovljenem postopku zavrnil, sicer pa v pritožbi priznava, da ob plačilu nagrade za inventar lekarne ni trdil, da je to predujem. Pritožbena trditev, da predčasno plačilo ni pogojeno z izjavo mandatarja, ni prepričljiva. Nobena pravdna stranka ob izplačilu te nagrade ni razumela, da gre za predujem, zato volja strank, da gre za kaj takega, ni obstajala. Toženec tudi priznava, da je nagrado pričakoval ob sklenitvi dogovora. Pričakovanje plačila nagrade med trajanjem postopkov v povezavi z dopisom z dne 11. 4. 2012 pa ravno lahko predstavlja eno izmed okoliščin, ki nakazuje, da je bilo dogovorjeno sprotno plačevanje, saj ni videti prepričljivih razlogov, zakaj bi si tožnik te zneske zadržal oziroma bi se mu plačali, če naj bi šlo za dogovor, da se obračun nagrade opravi po vračilu vsega premoženja. Nejasne so nadalje trditve toženca, da bi si nagrado (v zvezi z odškodnino glede 29 kuponov) v letih 2008-2010 izplačal, če bi štel da je zapadla, ne pa zadržal. Zadržanje nagrade ne pomeni nič drugega, kot da si jo je izplačal. Več dokazov o plačevanju nagrade ob vrnitvi določenega premoženja lahko izkazuje dogovor o zapadlosti. Enako velja glede poziva toženca o poračunu nagrade za delo v postopkih vračanja. Prepričljivih razlogov, zakaj naj bi bili potrebni razgovori o poračunu, toženec ni ponudil. Zato gre pritrditi sodišču prve stopnje, da takšen poziv ne izkazuje dogovora o plačilu nagrade po vrnitvi vsega premoženja (saj, če bi ta res obstajal, potem ni bilo razloga o potrebnem poračunu pred vračilom vsega premoženja). Toženec z navajanjem o svojem prizadevanju v letu 2012 sestaviti skupaj s tožnico obračun (po spoznanju, da se izogiba plačilu nagrade) ne vzbudi nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje (pravzaprav tudi to navajanje nakazuje, da je bilo dogovorjeno sprotno plačilo, saj ni jasno, zakaj bi bil potreben obračun za terjatev, ki naj bi po toženčevih navedbah nastala po vrnitvi vsega premoženja). Neprepričljiv je tudi argument, da naj bi dogovor o zapadlosti nagrade ob zaključku denacionalizacije izkazovalo dejstvo, da je bil mandat dogovorjen za celotno premoženje.¹¹ Ta okoliščina sama za sebe ne dokazuje ničesar.

12Kljub navedenemu pa je bila v izpodbijani sodbi obravnavana tudi pravna podlaga (ki jo je toženec podredno uveljavljal) glede plačila mandatarju v primeru neuspeha dokazovanja pravdnih strank o vsebini dogovora o plačilu nagrade. Po prvem odstavku 779. člena OZ¹² mora naročitelj, če ni drugače dogovorjeno, plačati prevzemniku naročila po opravljenem poslu. Toženec presoji sodišča prve stopnje, da je bil njegov posel v denacionalizacijskih postopkih in kot skrbnika vrnjenega premoženja zaključen najkasneje ob vračanju posameznega premoženja dedičem (to je s pravnomočnim sklepom o dedovanju posameznega premoženja), v pritožbi konkretno ne graja, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi upoštevajoč to pravno podlago (glede na potek zastaralnega roka) utemeljena. Sicer pa ni v skladu z načelom vzajemnosti, da bi stranka, ki svojo izpolnitev opravlja kontinuirano/sukcesivno dalj časa (v konkretnem primeru 20 let), pridobila zgolj pravico do (nasprotne) izpolnitve (plačila) šele po koncu oziroma zaključku razmerja - celotnega denacionalizacijskega postopka, torej z zadnjo odločbo o denacionalizaciji. Zato ni pritrditi stališču, da je imel mandatar pravico terjati plačilo (tu nagrado) šele potem, ko je mandat prenehal, to je z zaključkom denacionalizacije, ter da je šele tedaj lahko začel teči zastaralni rok za uveljavitev te pravice.

13Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo trenutek, ko je nastopilo zastaranje terjatev, ki jih je toženec postavil v pobot oziroma po nasprotni tožbi. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede nastopa zastaranja (v pobot podanih) terjatev. Pritožbeno sodišče je že v predhodnih dveh odločbah pojasnilo, da gre opraviti s procesnim pobotom, v okviru katerega je moč v pobot postaviti le nezastarane terjatve. Ne gre za materialnopravni pobot, ko terjatev preneha, ko so nastopili pogoji potrebni za pobot, ampak procesni pobot, ki ga (iz)oblikuje odločitev sodišča, kar pomeni, da je moč v pobot postaviti le terjatev, ki v trenutku podaje pobotnega ugovora ni zastarana.¹³ Sodišče prve stopnje je obračun s strani tožnice zahtevanih zakonskih obresti tako pravilno opravilo na dan zaključka glavne obravnave oziroma oprave procesnega pobota. Slednja je namreč od glavnice uveljavljala tudi obresti, ki jih je sodišče prve stopnje, da je lahko dobilo celoten obseg terjatve in posledično opravilo pobot, obračunalo na dan zaključka glavne obravnave.¹⁴

14Ugovor o zadržanju zastaranja je bil utemeljeno zavrnjen. V skladu s 358. členom OZ zastaranje ne teče med varovancem in njegovim skrbnikom in tudi med skrbstvenim organom, dokler traja skrbništvo in dokler niso dani računi. Zadrževanje zastaranja je določeno zaradi posebnih odnosov med upnikom in dolžnikom oziroma varstva pravic določenih oseb.¹⁵ Že jezikovna razlaga tega člena, ki določa zadržanje med določenimi osebami, ne daje podlage za ugotovitev zadržanja zastaranja v obravnavanem primeru. To določilo v konkretnem primeru ni uporabno, saj toženec ni bil skrbnik tožnice (oziroma dedičev), temveč je bil po vsakokratni izdaji (delnih) odločb o denacionalizaciji postavljen za skrbnika vrnjenega premoženja.¹⁶

15Pritožnik pa neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev z utemeljitvijo, da je upravičen do povračila celotnih revizijskih in pritožbenih stroškov, ker je s pravnim sredstvom uspel. Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Pri tem niso pomembne posamezne faze postopka in uspeh strank na posamezni stopnji. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba. Pravilo o povrnitvi stroškov glede na uspeh v pravdi se uporablja tudi, če stranka v pravdi deloma uspe. Sodišče lahko glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa naloži eni stranki, naj drugi stranki povrne sorazmeren del stroškov.¹⁷ Tako je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče tudi odločilo. Ocenilo je uspeh strank v postopku in priznalo vsaki od pravdnih strank pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju z ugotovljenim deležem uspeha, nato pa po medsebojnem pobotanju naložilo preostali znesek stroškov, do povračila katerega je tožnica upravičena, v plačilo tožencu.

16Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Enako velja tudi za tožnico, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k predmetni odločitvi (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Glej J. Zobec, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2009, tretja knjiga, str. 483.
³ Ki je bila (le) na podlagi toženčeve revizije razveljavljena v celoti in zadeva vrnjena pritožbenemu sodišču v novo sojenje, ki je nato (s sklepom I Cp 764/2018 z dne 4. 7. 2018 pritožbama obeh pravdnih strank ugodilo in v izpodbijanem delu) razveljavilo prvostopenjsko odločbo z dne 2. 7. 2015.
⁴ Zato ne zadošča zgolj posplošena trditev o obstoju te kršitve, če hkrati ni obrazloženo, kako je očitana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
⁵ Katere navedbe naj bi sodišče prve stopnje obravnavalo v ponovljenem postopku, pa jih ne bi smelo, ker naj bi jih tožnica podala v ponovljenem postopku, pa pritožnik konkretno ne pojasni (prav tako ne obrazloži, kako naj bi očitana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe).
⁶ Poleg pravdnih strank tudi njuna sestra E. A. in njihova mati (žena pokojnega).
⁷ V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da med pravdnima strankama ni bilo nič (oziroma ni bilo posebnega dogovora) dogovorjeno, v kakšni obliki naj bi pripadala tožencu nagrada (v obliki plačila ali v obliki vrnjenega premoženja, lahko je mišljeno oboje). Med strankama tudi ni bilo karkoli določno dogovorjeno/opredeljeno, kako naj bi se vrednost po zaključku postopka obračunala (vrednost v času izdaje odločbe ali dejanske vrnitve ali v času obračuna nagrade, ....).
⁸ V zvezi z dedovanjem po sestri E. A. in prizadevanjem toženca, da bi njeno premoženje podedovala toženčeva sinova.
⁹ Če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov.
¹⁰ Tudi dodatno glede narave dveh plačil.
¹¹ Ker je bil zahtevek vložen naenkrat za vse odvzeto premoženje skupaj.
¹² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
¹³ Glej Dragica Wedam Lukič, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2009, tretja knjiga, str. 160, in mag. Barbara Petrič, Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, št. 34/2011 z dne 8. 9. 2011, str. 22. V pravni teoriji in sodni praksi so sicer različni razmisleki/stališča o učinkih procesnega pobotanja (prim. Tadeja Zima Jenull, Materialnopravni in procesno pravni vidiki pobota, Pravosodni bilten, št. 2/2017, str. 117 - 139), a se tudi pritožbeno sodišče pridružuje stališču, da je v procesni pobot mogoče uveljavljati v trenutku njegove podaje le nezastarano terjatev.
¹⁴ Toženec pa ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je terjatev, ki predstavlja (ostalo) nagrado (in stroške) in jo je uveljavljal z nasprotno tožbo (4. 2. 2014), zastarana (razen dveh sklopov premoženja, ki sta bila upoštevana že v okviru pobotnega ugovora), saj je pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (plačila nagrade) nastala več kot pet let (pred septembrom 2008) od vložitve nasprotne tožbe.
¹⁵ Glej V. Kranjc, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, tretja knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 495.
¹⁶ Do istih zaključkov (v zvezi zastaranjem terjatev) bi prišli tudi v primeru, če bi bilo toženčevo naziranje glede zadržanja zastaranja pravilno (pa kot rečeno, ni). Zapadlost terjatve, vezane na posamezno vrnjeno premoženje, je namreč nastopila s prenehanjem skrbništva za konkretno vrnjeno premoženje, to je z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju posameznega vrnjenega premoženja (glej 37. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
¹⁷ Glej N. Betetto, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga, str. 29, 30.