VSL Sodba I Cpg 245/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo stransko intervencijo A. A., na strani tožeče stranke (1. točka izreka). Nadalje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 101835/2016 z dne 12.10.2016 pustilo v veljavi v 1. odstavku izreka za glavnico 7.084,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 674,08 EUR od 29.11.2015 dalje do plačila, od zneska 32,82 EUR od 29.11.2015 dalje do plačila, od zneska 617,58 EUR od 11.12.2015 dalje do plačila, od zneska 1.003,90 EUR od 12.12.2015 dalje do plačila, od zneska 1.003,90 EUR od 19.12.2015 dalje do plačila, od zneska 98,30 EUR od 28.12.2015 dalje do plačila, od zneska 7,10 EUR od 28.12.2015 dalje do plačila, od zneska 1.387,91 EUR od 1.1.2016 dalje do plačila, od zneska 131,40 EUR od 11.1.2016 dalje do plačila, od zneska 10,29 EUR od 4.3.2016 dalje do plačila, od zneska 87,32 EUR od 13.3.2016 dalje do plačila, od zneska 2.006,59 EUR od 30.3.2016 dalje do plačila in od zneska 23,63 EUR od 18.3.2016 dalje do plačila ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2016 dalje do plačila (2. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati še znesek 7.476,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2017 dalje do plačila (3. točka izreka). Končno je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 3.720,92 EUR, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (4. točka izreka).

2Zoper navedeno odločbo, in sicer zoper 2., 3. in 4. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče navedeno odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi pritožbeno sodišče odloča že drugič.¹ Predmet odločanja v ponovljenem postopku in s tem tudi tega pritožbenega postopka je tako še zahtevek tožeče stranke (nad katero se vodi stečajni postopek²) iz naslova njenih terjatev do tožene stranke po 13 računih³ v skupnem znesku 7.084,82 EUR⁴ ter iz naslova neupravičene pridobitve, ker naj bi tožena stranka za svoje terjatve po računih pod zap. št. 1 do 22 in pod zap. št. 26 do 36 obračuna izdanih računov z dne 22.9.2016⁵ (v skupni višini 17.756,37 EUR) prejela preplačilo v višini 7.476,97 EUR. Tožena stranka je zanikala, da bi bila kakorkoli obogatena, ter navedla, da ima do tožeče stranke neplačane zapadle terjatve iz naslova dobave blaga in najemnine po računih pod zap. št. 1 do 41⁶ obračuna izdanih računov z dne 22.9.2016 v skupni višini 32.483,10 EUR oziroma 29.811,00 EUR⁷ ter se sklicevala na pobot po sili zakona na podlagi 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami, ZFPPIPP).⁸

6Pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, da je za presojo posameznih ravnanj pravdnih strank v obravnavanem primeru do določene mere potrebna tudi njihova umestitev v širši kontekst njunega poslovanja. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno izpostavlja, da je bil stečajni postopek nad tožečo stranko uveden že 10.11.2015, zaradi ugovora tožeče stranke pa se je začel šele 23.6.2016⁹ ter da je tožeča stranka (ki drugih poslovnih prostorov ni več imela¹⁰) v tem obdobju oziroma tik pred tem¹¹ v poslovne prostore tožene stranke na naslovu T. (ki naj bi bili predmet sporne podnajemne pogodbe¹² med tožečo stranko (kot najemnikom) in toženo stranko (kot najemodajalcem)) preselila vse svoje pakirne stroje, zaloge, blago ter zaposlene.¹³ Kmalu zatem je tožena stranka zaposlila tri od skupno štirih¹⁴ tožničinih zaposlenih, in sicer C. C., D. D. ter B. B.,¹⁵ pri čemer je slednja obdržala službeno mobilno številko tožeče stranke, ki jo je nato uporabljala pri toženi stranki,¹⁶ pri obeh strankah pa je opravljala tajniška oziroma administrativna dela ter je kot odgovorna oseba navedena na večini njunih računov.¹⁷ Tožena stranka je nato od tožeče stranke prevzela tudi licenco za program Pantheon in celotno on-line bazo knjigovodskih podatkov tožeče stranke.¹⁸ Pri tožeči stranki tako z marcem 2016 ni bilo več zaposlenih, ki bi opravljali delo (trije delavci so se zaposlili pri toženi stranki, eden pa je ostal v bolniškem staležu do začetka stečaja¹⁹). Direktor tožene stranke E. E. je izpovedal, da v poslovnih prostorih, ki naj bi bili predmet podnajemne pogodbe, tožeče stranke oziroma njenega takratnega direktorja A. A. ni videl od marca 2016,²⁰ B. B. pa je povedala, da delavcev tožeče stranke v teh prostorih ni bilo več po januarju 2016, prav tako so bili marca 2016 odpeljani tožničini pakirni stroji.^{21 22} V okviru teh dogodkov je tožeča stranka (ob sklicevanju na otvoritveno poročilo stečajne upraviteljice z dne 24.10.2016²³) utemeljeno izpostavila še okoliščino,²⁴ da je bivši direktor tožeče stranke A. A., ki se je izogibal primopredajnemu sestanku s stečajno upraviteljico, slednji naposled na sestanku dne 12.7.2016 zatrdil, da tožeča stranka nima zalog ali nedokončane proizvodnje, šele dne 25.9.2016 pa je tožena stranka obvestila stečajno upraviteljico, da se v toženkinih prostorih nahajajo še zaloge tožeče stranke, za katere se je nato ugotovilo, da so bile s pretečenim rokom uporabe in praktično brez vrednosti. Da tožeča stranka ni imela več zalog ob začetku stečaja, je A. A. izpovedal tudi v tem postopku.²⁵ Končno o poslovanju pravdnih strank v tem obdobju priča tudi okoliščina, ko je blago družbe K. d.o.o. v predelavo (pakiranje) v imenu tožeče stranke (zaradi nedosegljivosti A. A.) prevzela B. B., račune za storitev pa je omenjeni družbi nato izdala tožena stranka.²⁶

7Tožeča stranka je nasprotovala zatrjevanemu pobotu svojih zadevnih terjatev s toženkinimi domnevnimi terjatvami iz naslova najemnine po računih pod zap. št. 23 do 25 obračuna izdanih računov (v skupni višini 13.500,00 EUR; priloge B37 do B39 spisa). Trdila je, da je podnajemna pogodba z dne 1.10.2015 (priloga B3 spisa), na podlagi katere naj bi bili ti računi izstavljeni, fiktivna (50. v zvezi s 86. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)) in antidatirana z namenom pobota v škodo stečajne mase tožeče stranke.²⁷ Pojasnila je, da v obdobju pred začetkom stečaja ni potrebovala poslovnih prostorov, ki naj bi bili predmet podnajema ter da je bila selitev delovnih sredstev in zaposlenih v te prostore izvedena izključno z namenom prenosa poslovanja na toženo stranko. Izpostavila je tudi, da teh računov pred zadevnim postopkom nikoli ni prejela (razen enega (priloga B37 spisa) šele po začetku stečaja skupaj z odpovedjo sporne podnajemne pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti) ter da tožena stranka tožeče nikoli ni opominjala na plačilo najemnine, niti ni obveznosti po teh računih nikoli izterjevala ali se sklicevala na pobot.

8Pritožbeno sodišče sledi argumentaciji sodišča prve stopnje, da sta izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in bivšega zakonitega zastopnika tožeče stranke (kot podpisnikov sporne pogodbe) glede okoliščin procesa oblikovanja pogodbene volje strank v zvezi s sporno podnajemno pogodbo neprepričljivi. Tako nista vedela enotno izpovedati niti o tem, katera od strank je pripravila obravnavano pogodbo.^{28 29} Neskladna z ostalimi dokazi v spisu je izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke tudi glede tega, kdaj je tožena stranka sama vzela v najem poslovne prostore na naslovu T., katerih del naj bi nato oddala tožeči stranki v podnajem, saj je navajal, da naj bi to bilo že spomladi 2015, iz izjave lastnika teh prostorov (G. G.) pa izhaja, da je tožena stranka najemnica od 1.10.2015³⁰ (to je od dne, ko naj bi bila sklenjena tudi zadevna podnajemna pogodba). Po oceni pritožbenega sodišča navedeno ne predstavlja pretiranih podrobnosti, ki bi bile časovno zelo oddaljene,³¹ pri čemer gre za relativno pomembne dogodke v zvezi s poslovnimi prostori obeh strank. Strinjanje lastnika zadevnih prostorov s tem, da se ti oddajo v podnajem (omenjena izjava G. G. z dne 23.4.2017 v prilogi B101 spisa), pa samo po sebi tudi ne dokazuje dejanske sklenitve sporne podnajemne pogodbe.

9Ker je tožeča stranka trdila, da je obravnavana podnajemna pogodba fiktivna in antidatirana, so z vidika ugotavljanja njene navideznosti odločilna tudi ravnanja strank po dnevu, ki je v pogodbi naveden kot datum njene domnevne sklenitve (1.10.2015). Tožena stranka je tako izpostavila, da so bile v prostorih, ki naj bi bili predmet podnajema, še po začetku stečaja najdene zaloge tožeče stranke (otvoritveno poročilo v prilogi B102 spisa), vendar zgolj ta okoliščina po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne more biti odločilna, še zlasti ne ob tem, da tožeče stranke (vključno z njenimi stroji) v teh prostorih nihče od tožene stranke zagotovo ni videl že od marca 2016 dalje in je nekdanji zakoniti zastopnik tožeče stranke A. A. tako stečajni upraviteljici dne 12.7.2016 kot tudi v tem postopku na naroku dne 30.11.2018 povedal, da tožeča stranka ob začetku stečaja ni imela več nobenih zalog, šele 25.9.2016 pa je tožena stranka obvestila tožničino stečajno upraviteljico, da se v njenih (toženkinih) prostorih nahajajo zaloge tožeče stranke, za katere se je nato ugotovilo, da so bile s pretečenim rokom uporabe in praktično brez vrednosti (priloga B102 spisa). Nasprotno pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča iz ravnanj pravdnih strank ob tožničini selitvi v zadevne toženkine prostore (npr. zgoraj pojasnjeni prezaposlitev večine tožničinih delavcev pri toženi stranki, hitro ugašanje tožničine poslovne aktivnosti, prevzem celotne on-line baze knjigovodskih podatkov tožeče stranke s strani tožene stranke) dovolj jasno izhaja, da sta se v tistem času zavedali, da tožeča stranka očitno ne bo več opravljala svoje dejavnosti³² in da je po vsej verjetnosti že insolventna. Da namen strank očitno ni bil podnajem oziroma odplačna uporaba teh prostorov, pa je nadalje razvidno iz njunega postopanja v zvezi s spornimi računi za najemnino. A. A. je smiselno potrdil tožničine navedbe, da teh računov ni prejela (oziroma, da je šele po začetku stečaja (t. j. po 23.6.2016) prejela zgolj odpoved sporne podnajemne pogodbe z dne 7.7.2016 (priloga A45 spisa) in račun št. 16-300-000003 z dne 15.7.2016 (priloga B37 spisa)).³³ Izpovedal je namreč, da mu ni znano, ali so bili ti računi oziroma pogodba knjiženi, saj po odhodu B. B. ni imel več urejene administracije. Prav tako je neprepričljivo in v nasprotju z listinami v spisu trdil, da naj bi račune prejemal vsak mesec, saj so bili ti izdani za tri mesece skupaj (priloge B37 do B39 spisa), enako pa je določeno tudi v 6. členu sporne podnajemne pogodbe (priloga B3 spisa). Končno so ostale neprerekane tudi tožničine trditve, da tožena stranka vse do začetka stečaja tožeče stranke nikoli ni opominjala na plačilo teh terjatev in jih ni izterjevala ter se v odgovorih na tožničine opomine z dne 30.6.2016 in z dne 11.8.2016 (v zvezi z njenimi računi z dobavnicami v prilogah A2 do A33 spisa) ravno tako ni sklicevala na pobot teh terjatev (priloge A34 in A35 spisa).³⁴ Razlogov za takšno ravnanje tožene stranke pa ni znal pojasniti niti njen zakoniti zastopnik E. E.³⁵ Glede na vse pojasnjeno pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da prava pogodbena volja pravdnih strank nikoli ni bila podnajem oziroma odplačna uporaba zadevnih poslovnih prostorov, ter da tako do pobota predmetnih terjatev tožeče stranke s terjatvami tožene stranke po računih pod zap. št. 23 do 25 obračuna izdanih računov ni prišlo.

10V zvezi s toženkinimi računi pod zap. št. 37 do 41 obračuna izdanih računov iz naslova zatrjevane dobave blaga (v skupnem znesku 2.015,33 EUR; računi z dobavnicami v prilogah B6 do B15 spisa) je tožeča stranka trdila, da ti računi niso utemeljeni (smiselno, da so tudi ti fiktivni), saj v obdobju, na katerega se nanašajo (t. j. od 10.2.2016 do 1.3.2016), njen poslovni proces ni več tekel in blaga ni potrebovala, zato njegovo naročilo in dobava nista logična.³⁶ Izpostavila je tudi, da teh računov nikoli ni prejela in jih nima knjiženih ter da jih tožena stranka nikoli prej ni izterjevala ali se v zvezi z njimi sklicevala na pobot.³⁷

11Glede na vse doslej pojasnjeno v zvezi s tožničinim poslovanjem po uvedbi stečaja gre pritrditi smiselno zavzetemu stališču sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi tožeča stranka v tem obdobju še naročala blago, namenjeno nadaljnji prodaji.³⁸ Prepozne so toženkine navedbe v smeri, da iz tožničinih računov iz tega obdobja izhaja, da je v tem času še poslovala oziroma opravljala svojo dejavnost, saj jih je podala šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 7.7.2017 ter nato v ponovljenem postopku (1. odstavek 337. člena ter 2. odstavek 362. člena ZPP), tudi sicer pa je tožeča stranka pojasnila, da se njeni računi iz tega obdobja nanašajo le še na odprodajo njenih zalog in prefakturirane stroške storitev (storitve L. d.d. in I., d.o.o.), ki jih je v njenem imenu uporabljala tožena stranka,³⁹ česar nato tožena stranka ni obrazloženo prerekala. Prepozne in neutemeljene so nadalje prav tako toženkine navedbe v zvezi z dejstvi, ki naj bi izhajala iz tožničinega priznanja utemeljenosti izdaje toženkinih kronološko predhodnih računov pod zap. št. 1 do 22 in 26 do 36 obračuna izdanih računov. Te so bile namreč ravno tako podane šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 7.7.2017 ter nato še v ponovljenem postopku. V vsakem primeru pa velja, da je takšno priznanje računov v dispoziciji tožeče stranke in sodišče v zvezi z njihovim temeljem ni ugotavljalo nobenih dejstev, tožeča stranka pa jih je po (neprerekanih) lastnih navedbah tudi prejela in knjižila. Predvsem pa pritožbeno sodišče poudarja, da v primeru, ko sta bili stranki praktično v istih poslovnih prostorih in je tožena stranka prevzela večino tožničinih (katere poslovna aktivnost je pred stečajem dejansko že ugasnila⁴⁰) zaposlenih, vključno s službeno mobilno številko delavke, ki je sodelovala pri izdaji računov obeh strank, ter celotno on-line bazo knjigovodskih podatkov tožeče stranke, na plačilo svojih spornih računov pa do stečaja tožeče stranke ni opominjala in jih ni izterjevala ter se tudi po prejemu opomina stečajne upraviteljice za plačilo tožničinih terjatev ni sklicevala na pobot z njimi,⁴¹ so standardi za zadostitev trditvenemu in dokaznemu bremenu glede temelja in višine medsebojnih terjatev strank nujno višji.⁴² Po obrazloženem tako zgolj podpisane dobavnice⁴³ s strani bivšega direktorja tožeče stranke A. A. (čigar ravnanja v zvezi s stečajem tožeče stranke so tudi sicer vsaj vprašljiva⁴⁴) ne zadoščajo za ugotovitev utemeljenosti toženkinih računov pod zap. št. 37 do 41 obračuna izdanih računov.⁴⁵ Posledično toženkin ugovor pobota niti v tem delu ni utemeljen.

12Utemeljenosti računov tožene stranke pod zap. št. 1 do 22 in pod zap. št. 26 do 36 obračuna izdanih računov (v skupni višini v višini 17.756,37 EUR)⁴⁶ tožeča stranka ni nasprotovala, vendar pa je trdila, da so bile te terjatve že poravnane, in sicer na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev št. 4539/15 z dne 25.11.2015 (med toženo stranko kot odstopnikom, M., d.o.o. kot prevzemnikom in tožečo stranko kot dolžnikom) in Aneksa k pogodbi o odstopu terjatev št. 4539/15 z dne 25.11.2015 v znesku 4.702,12 EUR, nadalje na podlagi Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije št. 4547/15 z dne 26.11.2015 in potrjenega Predloga verižne kompenzacije št. 4547/15 z dne 15.12.2015 v znesku 6.900,44 EUR (pri kateri so sodelovale tožeča in tožena stranka, M., d.o.o ter O. d.o.o.), nadalje na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev št. 4839/15 z dne 17.12.2015 (pri kateri so tožeča stranka, tožena stranka in M., d.o.o, nastopali v istih vlogah kot pri pogodbi št. 4539/15) v znesku 4.034,79 EUR, nadalje na podlagi Pogodbe o izvedbi verižne kompenzacije št. 4841/15 z dne 17.12.2015 in potrjenega Predloga verižne kompenzacije št. 4841/15 z dne 15.1.2016 v znesku 6.924,00 EUR (pri kateri so sodelovale tožeča in tožena stranka, M., d.o.o ter O. d.o.o.) ter na podlagi Asignacijske pogodbe z dne 5.1.2016 (med I. d.o.o. kot asignatom, tožečo stranko kot asignantom in toženo stranko kot asignatarjem) v znesku 2.671,99 EUR (listine v prilogah A39 do A43 spisa), pri čemer naj bi tožena stranka prejela celo za 7.476,97 EUR preplačil, katerih vračilo tožnica zahteva na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ).

13Tožena stranka je priznala, da je bil na podlagi navedene asignacijske pogodbe (priloga A43 spisa) delno (v višini 2.671,99 EUR) poravnan njen račun pod zap. št. 10 obračuna izdanih računov,⁴⁷ glede navedenih pogodb o odstopu terjatev in verižnih kompenzacij pa je trdila, da predmet le-teh naj ne bi bile njene terjatve do tožeče stranke, pač pa terjatve tožeče stranke do drugih družb ter da je pri njih sodelovala le kot posrednik, ki je prejeto kupnino (tožena stranka priznava, da je na podlagi pogodb o odstopu terjatev in verižnih kompenzacij na svoj transakcijski račun od družbe M., d.o.o. prejela prilive v skupnem znesku 22.075,35 EUR⁴⁸) v skladu z dogovorom s tožečo stranko nakazala družbi N. d.o.o. (katere zakoniti zastopnik v tistem času je bil prav tako A. A.) za poravnavo tožničinih obveznosti do te družbe.

14Tožena stranka razlogov za to, da je tožeča stranka pri teh poslih potrebovala posrednika in zakaj ni pri njih mogla sodelovati družba N. d.o.o. neposredno, ni pojasnila.⁴⁹ Navedbe tožene stranke, da naj bi bile predmet teh pogodb (namesto njenih terjatev) terjatve tožeče stranke do družb O. d.o.o. in P. d.o.o., ne prepričajo, saj je iz (podpisane) pogodbe o odstopu terjatev št. 4312/2015 z dne 9.11.2015 med tožečo stranko in M., d.o.o. (ki jo je predložila tožena stranka sama; priloge B103 do B105 spisa) moč sklepati, da so se v zvezi s temi terjatvami tožeče stranke sklepale druge pogodbe in ne prej navedene, pri katerih je sodelovala tožena stranka (priloge A39 do A43 spisa). Nadalje tudi iz precej splošnih izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke E. E. in nekdanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A.,⁵⁰ ne izhaja jasno, katere terjatve so bile predmet zadevnih pogodb. Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot bistveno šteje, da iz pogodb o odstopu terjatev in verižnih kompenzacij v prilogah A39 do A42 spisa povsem jasno izhaja, da je pri njih sodelovala tožena stranka s svojimi terjatvami do tožeče stranke. Da bi bila pogodbena volja vseh udeleženih strank (torej tudi M., d.o.o.) kljub izrecnemu zapisu drugačna, toženi stranki ni uspelo dokazati oziroma se je za takšno dokazovanje celo sama prikrajšala, s tem ko je umaknila predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika družbe M., d.o.o., H. H.⁵¹ Pritožbeno sodišče tako sledi sodišču prve stopnje, da so bile z zadevnimi pogodbami o odstopu terjatev, verižnih kompenzacijah ter asignaciji (priloge A39 do A43 spisa) poplačane oziroma odkupljene toženkine terjatve do tožnice v skupni višini 25.233,34 EUR (navedeno je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, zato očitana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana). Ker glede na podatke spisa tožena stranka do tožeče drugih terjatev kot tistih po svojih računih pod zap. št. 1 do 22 in pod zap. št. 26 do 36 obračuna izdanih računov (v skupni višini 17.756,37 EUR) nima, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so na ta način te njene terjatve prenehale oziroma so bile odkupljene, v presežku (to je za 7.476,97 EUR) pa je bila obogatena.⁵² Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na provizijo (v višini 486,00 EUR), ki naj bi si jo v zvezi s temi posli zadržala družba M., d.o.o., saj ta ne vpliva na višino odkupljenih oziroma pobotanih (kompenziranih) terjatev, pri čemer pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, da iz pregleda saldakontov v prilogi A44 spisa povsem jasno izhaja, da je tožena stranka v zvezi s temi terjatvami prejela celotnih 25.233,34 EUR. Da je tožena stranka del sredstev (v višini 21.204,98 EUR), ki jih je prejela od M., d.o.o v zvezi s svojimi terjatvami do tožeče stranke, nato nakazala v skladu z dogovorom s tožečo stranko družbi N. d.o.o.,⁵³ prav tako ne vpliva na poplačilo oziroma odkup teh njenih terjatev z omenjenimi posli, pri tem pa tudi ni trdila, da bi ji tožeča stranka v zvezi z nakazili N. d.o.o. obljubila kakšno kompenzacijo oziroma izravnavo (npr. v obliki vzpostavitve nove terjatve).⁵⁴

15Glede na vse pojasnjeno toženkino nasprotovanje odločitvi o stroških pravdnega postopka iz razloga napačnosti odločitve o glavni stvari ni utemeljeno. Končno pa tudi ne drži pritožbena navedba, da odločitve sodišča prve stopnje glede povrnitve pravdnih stroškov ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 25. 1. 2019 v spis vložila specificiran stroškovnik (list. št. 173), sodišče prve stopnje se je nanj sklicevalo, pred tem pa tudi pravilno navedlo pravno podlago za izračun višine stroškov in temelj za naložitev plačila pravdnih stroškov toženi stranki. Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini (torej po vseh posamičnih postavkah) ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.⁵⁵ Zato je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti in ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožena stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve⁵⁶, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁵⁷

17Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

18O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ S sklepom, opr. št. I Cpg 957/2017 z dne 3.10.2018 (red. št. 37 spisa), je pritožbeno sodišče sodbo in sklep sodišča prve stopnje, opr. št. XI Pg 528/2017 z dne 7.7.2017 (red. št. 29 spisa), razveljavilo v 1., 3., 5. in 6. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
² Gre za stečajni postopek opr. št. St 5267/2015, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.
³ Računi in dobavnice v prilogah A2 do A12, A15, A17 do A18, A21 do A22 in A26 do A28 spisa.
⁴ Prvotno je tožeča stranka iz naslova svojih 20 računov (računi in dobavnice v prilogah A2 do A32 spisa) zahtevala 8.931,76 EUR, vendar je za znesek 1.110,33 EUR glede računa 15-390-001015 z dne 29.10.2015 (sicer v znesku 1.784,41 EUR; priloga A2 in A3 spisa) tožbo umaknila. Navedeni umik je sodišče prve stopnje vzelo na znanje s sodbo in sklepom opr. št. XI Pg 528/2017 z dne 7.7.2017 (2. točka izreka), prav tako pa je z navedeno odločbo tožničin zahtevek iz naslova vtoževanih računov zavrnilo še za znesek 736,61 EUR (4. točka izreka), in sicer po računu št. 15-390-001059 z dne 29.10.2015 v višini 33,56 EUR (priloga A4 in A5 spisa) zgolj za znesek 0,74 EUR ter v celoti po računih št. 15-390-001059 z dne 30.11.2015 v višini 77,43 EUR (priloga A13 in A14 spisa), št. 15-390-001091 z dne 7.12.2015 v višini 181,66 EUR (priloga A16 spisa), št. 16-390-000032 z dne 15.1.2016 v višini 42,70 EUR (priloga A19 in A20 spisa), št. 16-390-000051 z dne 3.2.2016 v višini 108,52 EUR (priloga A23 in A24 spisa), št. 16-390-000106 z dne 3.3.2016 v višini 108,52 EUR (priloga A29 in A30 spisa), št. 16-390-000117 z dne 2.5.2016 v višini 174,34 EUR (priloga A31 spisa) in št. 16-390-000114 z dne 1.4.2016 v višini 42,70 EUR (priloga A31 in A33 spisa). Omenjena prvostopenjska odločba je v navedenih točkah izreka postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje sicer v 10. in 16. točki obrazložitve izpodbijane odločbe nedosledno navaja, da tožeča stranka zahteva plačilo po računih z dobavnicami v prilogah A2 do A32 spisa, vendar iz celotne obrazložitve nedvomno izhaja, da je imelo pri tem ves čas v mislih le račune z dobavnicami v prilogah A2 do A12, A15, A17 do A18, A21 do A22 in A26 do A28 spisa.
⁵ Obračun izdanih računov v prilogi B2 spisa ter navedeni računi (zap. št. 1 do 22 in zap. št. 26 do 36) z dobavnicami v prilogah B16 do B36 in B40 do B83 spisa.
⁶ Računi in dobavnice v prilogah B6 do B83 spisa.
⁷ V pripravljalni vlogi z dne 23.4.2017 (red. št. 21 spisa) je tožena stranka priznala prejem delnega plačila v znesku 2.671,99 EUR na račun terjatve po svojem računu zap. št. 10 obračuna izdanih računov (rač. št. 15-390-000127 z dne 30.11.2015 v znesku 5.157,45 EUR, priloga B64 in B65 spisa), in sicer na podlagi asignacijske pogodbe z dne 5.1.2016 (priloga A43 spisa) med družbo I. d.o.o. (kot asignatom) ter tožečo (kot asignantom) in toženo stranko (kot asignatarjem).
⁸ Tožena stranka je v zvezi s terjatvami tožeče stranke iz naslova navedenih računov v skupnem znesku 7.084,82 EUR uveljavljala izključno samo ugovor pobota, kar pomeni, da jih je tako po temelju kot po višini priznala (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 335/2017 z dne 13.6.2018).
⁹ Med pravdnima strankama nesporno dejstvo, enako pa izhaja tudi iz izpisa iz portala eINS v prilogi A46 spisa ter otvoritvenega poročila stečajne upraviteljice z dne 24.10.2016 v prilogi B102 spisa.
¹⁰ Smiselno izpovedba bivšega direktorja tožene stranke A. A. na naroku za glavno obravnavo dne 30.11.2018 (zapisnik na list. št. 167 in 168 spisa).
¹¹ Iz izpovedbe bivšega direktorja tožeče stranke A. A. na naroku dne 30.11.2018 ne izhaja, kdaj konkretno je, potem ko naj bi konec septembra oziroma konec oktobra 2015 sklenil s toženo stranko sporno podnajemno pogodbo, preselil v toženkine prostore pakirne stroje, zaloge in delavce tožeče stranke. Slednji so se nato kmalu zaposlili pri toženi stranki (zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 30.11.2018 na list. št. 167 in 168 spisa). B. B., prej zaposlena pri tožeči stranki, sedaj pri toženi, pa je na omenjenem naroku izpovedala, da je pri toženi stranki zaposlena od 1.12.2015 in da od takrat tudi dela na T. (zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 30.11.2018 na list. št 166 spisa), torej na naslovu, kjer se nahajajo toženkini poslovni prostori, ki naj bi bili delno oddani tožeči stranki v podnajem (naslov teh prostorov med pravdnima strankama ni sporen, izhaja pa tudi iz sporne podnajemne pogodbe v prilogi B3 spisa v zvezi z izpisom iz evidence trga nepremičnin za te prostore v prilogi A55 spisa).
¹² Priloga B3 spisa.
¹³ Izpovedba bivšega direktorja tožeče stranke A. A. na naroku za glavno obravnavo dne 30.11.2018 (list. št. 167 in 168 spisa).
¹⁴ Pri tožnici zaposlen F. F. pa je bil v bolniškem staležu do odpovedi pogodbe o zaposlitvi v juniju 2016 (med strankama nesporno dejstvo, smiselno pa izhaja tudi iz izpisa obdobij zavarovanj pri tožeči stranki v prilogi A51 spisa).
¹⁵ Izpovedbe bivšega direktorja tožeče stranke A. A. in priče B. B. na naroku za glavno obravnavo dne 30.11.2018 (list. št. 166 do 168 spisa), direktorja tožene stranke E. E. na naroku za glavno obravnavo dne 25.1.2019 (list. št. 171 do 173 spisa) ter izpis obdobij zavarovanj pri tožeči stranki v prilogi A51 spisa.
¹⁶ Navedeno dejstvo med strankama ni sporno (npr. prva pripravljalna vloga tožene stranke z dne 23.4.2017, list. št. 66 spisa), izhaja pa tudi iz izpovedbe B. B., zaslišane na naroku za glavno obravnavo dne 30.11.2018 (list. št. 166 spisa).
¹⁷ Npr. računi z dobavnicami v prilogah A2 do A17 spisa ter B4 do B79 spisa.
¹⁸ Dopisi tožeče stranke in družbe J., d.o.o. v prilogah A64 in A65 spisa.
¹⁹ Izpovedbe bivšega direktorja tožeče stranke A. A. in priče B. B. na naroku za glavno obravnavo dne 30.11.2018 (list. št. 166 do 168 spisa), direktorja tožene stranke E. E. na naroku za glavno obravnavo dne 25.1.2019 (list. št. 171 do 173 spisa) ter izpis obdobij zavarovanj pri tožeči stranki v prilogi A51 spisa.
²⁰ Zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 25.1.2019, list. št. 171 do 173 spisa.
²¹ Zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 30.11.2018, list. št. 166 spisa.
²² Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi tožeča stranka trdila, da je točno z marcem 2016 prenehala opravljati svojo dejavnost, pač pa je v zvezi z ugašanjem njene poslovne aktivnosti navedla več različnih dejstev in okoliščin, ki se v bistvenem ujemajo z zgoraj povzetim.
²³ Priloga B102 spisa.
²⁴ Druga pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 22.5.2017 na red. št. 22 spisa in njena četrta pripravljalna vloga z dne 30.11.2018 na red. št. 45 spisa.
²⁵ Zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 30.11.2018, list. št. 167 in 168 spisa.
²⁶ Dopis družbe K. d.o.o., odpremnice, računi z dobavnicami ter kontna kartica v prilogah A56 do A63 spisa.
²⁷ Npr. prva pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 14.4.2017, red. št. 20 spisa.
²⁸ Po presoji pritožbenega sodišča gre za povsem splošno vprašanje v zvezi s sklepanjem sporne pogodbe in ga je sodišče prve stopnje v okviru trditev tožeče stranke, da pogodba ne izraža prave volje pogodbenih strank, lahko zastavilo obema zakonitima zastopnikoma ob njunem zaslišanju.
²⁹ Zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 30.11.2018 (list. št. 167 in 168 spisa) ter zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 25.1.2019 (list. št. 171 do 173 spisa).
³⁰ Priloga B101 spisa.
³¹ Dogodki v zvezi s selitvijo tožnice v toženkine poslovne prostore so bili v času njunega zaslišanja oddaljeni le okoli tri leta.
³² Tožena stranka je navedbe, da iz medsebojno izstavljenih računov strank iz obdobja od februarja 2016 dalje izhaja tožničino nadaljnje opravljanje dejavnosti, podala prepozno (šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 7.7.2017 ter nato v ponovljenem postopku). Tudi sicer zgolj nekateri med strankama izstavljeni računi iz obdobja od februarja 2016 dalje po prepričanju pritožbenega sodišča ne dokazujejo tožničinega nadaljnjega opravljanja dejavnosti, prav tako pa je tožeča stranka pojasnila, da se njeni računi iz tega obdobja nanašajo le še na odprodajo njenih zalog in prefakturirane stroške storitev (storitve L. d.d. in J., d.o.o.), ki jih je v njenem imenu uporabljala tožena stranka (četrta pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 30.11.2018, red. št. 45 spisa), česar nato tožena stranka ni obrazloženo prerekala.
³³ Zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 30.11.2018, list. št. 167 in 168 spisa.
³⁴ Dopolnitev tožbe z dne 6.1.2017 (red. št. 10 spisa) ter prva pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 14.4.2017 (red. št. 20 spisa).
³⁵ Zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 25.1.2019, list. št. 171 do 173 spisa.
³⁶ Po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da so za tožečo stranko sporni tako navedeni računi kot tudi z njimi povezane dobavnice.
³⁷ Npr. tožničina prva pripravljalna vloga z dne 14.4.2017, red. št. 20 spisa.
³⁸ Tožeča stranka je opravljala storitve pakiranja ter prodaje blaga (smiselno izpovedba A. A.; zapisnik naroka za glavno obravnavo dne 30.11.2018, list. št. 167 spisa).
³⁹ Četrta pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 30.11.2018, red. št. 45 spisa.
⁴⁰ Glej uvodoma predstavljena dejstva in okoliščine v zvezi s poslovanjem tožeče stranke v obdobju od uvedbe do začetka stečajnega postopka (6. točka obrazložitve te sodbe).
⁴¹ Gre za trditve tožeče stranke, ki jih tožena ni konkretizirano in obrazloženo prerekala, enako pa izhaja tudi iz prilog A34 in A35 spisa.
⁴² Smiselno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 335/2017 z dne 13.6.2018.
⁴³ Priloge B7, B9, B11, B13 ter B15 spisa.
⁴⁴ Npr. 2. stran otvoritvenega poročila z dne 24.10.2016 v prilogi B102 spisa.
⁴⁵ Ne držijo pritožbene navedbe, da bi pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu I Cpg 957/2017 z dne 3.10.2018 zavzelo stališče, da navedene dobavnice dokazujejo dobavo blaga po spornih računih, pač pa je sodišču prve stopnje v okviru napotkov naložilo, naj se do tega dokaza oziroma navedb tožene stranke opredeli, kar je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku (v luči ostalih izvedenih dokazov) tudi storilo.
⁴⁶ Računi z dobavnicami v prilogah B16 do B36 spisa ter B40 do B83 spisa.
⁴⁷ V delu tega plačila je umaknila svoj pobotni ugovor (vloga z dne 23.4.2017 (red. št. 21 spisa)).
⁴⁸ Bančni izpiski v prilogah B94 in B95 spisa.
⁴⁹ Pomanjkljivih trditev ni mogoče nadomeščati z izpovedbami prič, navedbe v toženkini 5. pripravljalni vlogi z dne 14.12.2018 (red. št. 172 spisa), vloženi šele v ponovljenem postopku, s katerimi povzema izpovedbo A. A., pa so prepozne.
⁵⁰ Zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 30.11.2018 (list. št.167 do 168 spisa) ter z dne 25.1.2019 (list. št. 171 do 173 spisa).
⁵¹ Kljub temu, da je omenjena priča na narok dne 25.1.2019 že pristopila (zapisnik o navedenem naroku, list. št. 171 spisa).
⁵² Pritožbeno sodišče ob tem zgolj pripominja, da tudi če bi obstajale toženkine terjatve po njenih računih pod zap. št. 37 do 41 obračuna izdanih računov, bi bilo potrebno šteti, da so tudi te na ta način prenehale oziroma bile odstopljene.
⁵³ Bančni izpiski v prilogah B96 in B97 spisa.
⁵⁴ Ker je že na podlagi navedenih razlogov pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženkin ugovor pobota v zvezi z njenimi terjatvami po računih pod zap. št. 1 do 22 in pod zap. št. 26 do 36 obračuna izdanih računov ni utemeljen, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb v smeri, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati prepoznih navedb in dokazov tožeče stranke o tem, da je v kritičnem času obstajal dolg družbe N. d.o.o. do tožeče stranke in ne obratno (prijava terjatev v stečajnem postopku nad N. d.o.o. v prilogi A66 spisa).
⁵⁵ Npr. Vlaj, J., Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 329/2019 z dne 17.12.2019.
⁵⁶ Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24.6.2003 (2. točka obrazložitve).
⁵⁷ Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22.5.2018.