VSL Sodba I Cpg 400/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v točki I/1 izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 180,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2015 dalje do plačila;

- v drugi alineji točke II izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna stranskemu intervenientu plačati 24,14 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenih delih potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe:

- toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.670,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila ter

- stranskemu intervenientu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 5,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo premoženjske škode v skupni višini 42.917,14 EUR s pripadki. Pravdni stranki sta bili v obligacijskem razmerju na podlagi sklenjene mandatne pogodbe¹ po prvem odstavku 766. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).² Tožena stranka je tožečo stranko kot pooblaščenka zastopala v izvršilnem postopku za določitev sodnih penalov In 143/2006 (v nadaljevanju: postopek za določitev sodnih penalov) ter izvršilnem postopku za izterjavo sodnih penalov I 1268/2012 (v nadaljevanju: postopek za izterjavo sodnih penalov), ki ju je zoper tožečo stranko vodil upnik, delavec tožeče stranke, A. B. (v nadaljevanju: upnik).

Trdila je, da ji je zaradi protipravnega in nestrokovnega ravnanja odvetnice tožene stranke nastala škoda, saj je morala upniku plačati sodne penale v višini 41.997,50 EUR. Zavzela je stališče, da je za njeno neizpolnitev obveznosti po pravnomočnem sklepu In 143/2006 z dne 22. 4. 2009 o določitvi sodnih penalov (priloga A2, v nadaljevanju: sklep o določitvi sodnih penalov) v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2016/2009 z dne 13. 1. 2010, (Priloga A3, v nadaljevanju: sklep VSL), ki je bila vzrok za nastanek sodnih penalov, odgovorna odvetnica tožene stranke. Zatrjevala je, da je odvetnica tožene stranke ni ustrezno opozorila o dolžnosti obračuna in plačila davkov in prispevkov za upnika za obdobje od aprila do junija 2005. S tem naj bi odvetnica tožene stranke grobo kršila svoje obveznosti.

Zatrjevala je tudi, da je odvetnica tožene stranke v postopku za določitev sodnih penalov po prejemu sklepa VSL neutemeljeno vložila pripravljalno vlogo z dne 19. 3. 2010 (priloga A9) ter da je v postopku za izterjavo sodnih penalov neutemeljeno vložila ugovor (priloga A8), čeprav je vedela oziroma bi kot pravni strokovnjak morala vedeti, da z navedenima vlogama ne more uspeti. Zato ji je po njenem prepričanju nastala škoda v skupni višini 919,64 EUR s pripadki, in sicer škoda v višini 180,20 EUR iz naslova plačila odvetniških stroškov za pripravljalno vlogo z dne 19. 3. 2010, škoda v višini 240,80 EUR iz naslova plačila odvetniških stroškov za ugovor proti sklepu o izvršbi, škoda v višini 40,00 EUR iz naslova plačila sodne takse za ugovor ter škoda v višini 458,64 EUR iz naslova plačila izvršilnih stroškov upnika v postopku za izvršbo sodnih penalov.

2Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala. Trdila je, da je bilo obvestilo z dne 17. 3. 2010 (priloga A3), s katerim je tožečo stranko obvestila o sklepu VSL in njenih obveznostih po tem sklepu, ustrezno ter da ga je delavka tožeče stranke M. D., ki je bila zadolžena za obračune plač, davkov in prispevkov, pravilno razumela. Zatrjevala je tudi, da so bile vse njene vloge v izvršilnih postopkih potrebne. Zavzela je stališče, da je bila tožeča stranka tista, ki je zaradi prepovedi vložitve pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora tožeče stranke v postopku za izvršbo sodnih penalov preprečila možnost uspeha. Podala je ugovor zastaranja.

3Tožena stranka je imela zavarovano odgovornost pri Zavarovalnici, d. d. Zavarovalnica se je v pravdi pridružila toženi stranki kot stranski intervenient. Nasprotovala je tožbenemu zahtevku in v celoti podprla trditve tožene stranke.

4Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 42.917,14 EUR s pripadki (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 2.141,80 EUR pravdnih stroškov s pripadki, stranskemu intervenientu pa 52,20 EUR pravdnih stroškov s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Nadalje je presodilo, da je odvetnica tožene stranka pri zastopanju tožeče stranke v izvršilnih postopkih ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Zato je odločilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

5Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).³ Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je zahtevala povračilo vseh stroškov postopka.

6Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

7Na pritožbo je pravočasno odgovoril tudi stranski intervenient. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahteval je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

8Pritožba je delno utemeljena.

Pravna podlaga

9Odvetnikova odškodninska odgovornost je posebna vrsta civilnopravne odgovornosti. Pri odločanju o odvetnikovi odškodninski odgovornosti je treba upoštevati splošna pravila o odškodninski odgovornosti, splošna pravila o mandatni pogodbi ter kot lex specialis tudi pravila Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv),⁴ Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: Statut)⁵ in Kodeksa odvetniške poklicne etike (v nadaljevanju Kodeks).⁶ OZ civilno odgovornost za škodo, ki jo odvetnik povzroči stranki pri svojem delu, ureja po pogodbenem temelju (mandat).⁷ Predpostavke za odškodninsko odgovornost mandatarja so: kršitev poslovne obveznosti, ki ima znake protipravnega ravnanja, vzrok za kršitev mora izvirati iz mandatarjeve sfere, naročitelju mora nastati škoda, podana mora biti vzročna zveza med kršitvijo in škodo.⁸ Vse navedene predpostavke morajo biti podane kumulativno.

10Osrednje vprašanje mandatarjeve odgovornosti je standard dolžne skrbnosti. Odvetnik praviloma ne prevzame obveznosti za uspeh; njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja.⁹ Ali je odvetnik ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo, je treba presojati v vsakem primeru posebej upoštevajoč vsa pravno odločilna dejstva in okoliščine primera.

11Po določbi drugega odstavka 11. člena ZOdv je odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike ter ima pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsa pravna sredstva, za katera misli, da lahko koristijo stranki, ki jo zastopa. Opisano poklicno skrbnost zahtevata tudi drugi odstavek 6. člena in prvi odstavek 768. člena OZ. Kodeks v 41. členu predpisuje, da je odvetnik dolžan stranko vestno zastopati tako, da uporabi zanjo vsa možna in dopustna pravna sredstva, pri čemer 43. člen zapoveduje, da je osnovno vodilo ravnanja odvetnika zaupanje stranke. Po izrecni določbi 44. člena Kodeksa je odvetnik dolžan stranko vnaprej seznaniti s potekom postopka, kolikor je to mogoče, nato pa stranko redno obveščati o dogajanju in jo poučiti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji omogočiti tako vsebinsko odločitev v lastni zadevi kot tudi morebitno menjavo pooblaščenca.¹⁰

K odločitvi o škodi iz naslova plačila sodnih penalov

12Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka odgovorna za škodo iz naslova plačila sodnih penalov, ker je ni ustrezno obvestila o njenih obveznostih po sklepu VSL. S tem naj bi grobo kršila svojo dolžnost ravnanja s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

13Pritožbeno sodišče je na seji senata 4. 2. 2020 v zvezi z očitki tožeče stranke o nepopolni in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede ustreznosti obvestila tožene stranke z dne 17. 3. 2010 odločilo, da bo za popolno ugotovitev dejanskega stanja opravilo pritožbeno obravnavo in zaslišalo pričo A. S., odvetnico tožene stranke, ki je v izvršilnih postopkih zastopala tožečo stranko. Vse ostale predlagane dokaze pravdnih strank je sodišče prve stopnje že izvedlo.

14Senat pritožbenega sodišča je ob razpisu obravnave odločil tudi, da pooblastila, ki jih ima glede priprave in vodenja obravnave predsednik senata, preidejo na sodnico poročevalko (četrti odstavek 347. člena ZPP) ter da bo glede na to, da ne gre za zapleteno zadevo, o tej sodnica poročevalka tudi odločila (peti odstavek 347. člena ZPP).

15Po presoji pritožbenega sodišča se je tudi po tako izvedenem dokaznem postopku potrdilo, da je odvetnica tožene stranke tožečo stranko ustrezno, skladno s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, obvestila o obveznostih po sklepu o določitvi sodnih penalov v zvezi s sklepom VSL. Zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo iz naslova sodnih penalov ni podana.

16A. S. je izpovedala, da je nemudoma po prejemu sklepa VSL tožečo stranko z dopisom z dne 17. 3. 2010 obvestila o odločitvi sodišča. Dopisu je priložila sklep VSL, iz obrazložitve katerega po njenem mnenju jasno izhaja, kaj je dolžnost tožeče stranke. Pojasnila je, da jo je M. D., ki je bila pri tožeči stranki zadolžena za obračun plač, davkov in prispevkov, po prejemu dopisa in sklepa VSL poklicala po telefonu in da se je zelo razburjala, ker zadeva še ni bila zaključena. Izpovedala je, da je M. D. v telefonskem pogovoru pojasnila, da mora obračunati in plačati davke in prispevke za upnika za obdobje od aprila do junija 2005 ter ji predložiti potrdilo DURS, da so vsi davki in prispevki za upnika plačani. Pojasnila je, da je bila zadeva zanjo takrat zaključena, saj je bila prepričana, da je zadeva jasna in da je M. D. razumela, kaj mora storiti. Pojasnila je tudi, da je dopis z dne 18. 3. 2010, ki ga je v imenu tožeče stranke M. D. poslala na DURS za pridobitev potrdila o plačilu davkov in prispevkov (priloga B9), razumela tako, da je tožeča stranka po sklepu plačala vse davke in prispevke za upnika in o tem od DURS zahteva potrdilo.

17Pritožbeno sodišče je izpovedbo odvetnice tožene stranke ocenilo kot verodostojno, saj je po presoji pritožbenega sodišča življenjsko logična, prepričljiva in povsem skladna s strani pravdnih strank zatrjevanim potekom dogodkov ter s predloženimi listinskimi dokazi.

18Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je odvetnica tožene stranke tožeči stranki po prejemu sklepa sodišča prve stopnje v postopku določitve sodnih penalov posredovala navedeni sklep skupaj z dopisom z dne 20. 5. 2009 (priloga B2). Prav tako med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je odvetnica tožene stranke tožečo stranko v dopisu z dne 20. 5. 2009 izrecno opozorila na dolžnosti obračuna in plačila davkov in prispevkov za upnika za sporno obdobje (neprerekana dejstva, 214. člen ZPP). Med pravdnima strankama ni bilo sporno niti, da je odvetnica tožene stranke takoj po prejemu sklepa VSL o tem obvestila tožečo stranko, tako da ji je 17. 3. 2010 posredovala dopis (priloga A4) in sklep VSL. Sporno med strankama pa je bilo, ali je odvetnica tožene stranke ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost mandatarja oziroma, ali je tožečo stranko z dopisom z dne 17. 3. 2010 zavedla glede njenih dolžnosti po sklepu VSL tako, da tožeča stranka ni plačala dolžnih davkov in prispevkov za upnika za obdobje od aprila do junija 2005.

19Ravnanje odvetnice tožene stranke je treba presojati celostno. Pri tem je treba upoštevati ne le drugi dopis z dne 17. 3. 2010, ampak tudi prvi dopis z dne 20. 5. 2009 in ustno komunikacijo odvetnice tožene stranke z M. D.

20Odvetnica tožene stranke je po prejemu sklepa sodišča prve stopnje o določitvi penalov slednjega z dopisom z dne 20. 5. 2009 posredovala tožeči stranki. V dopisu z dne 20. 5. 2009 je odvetnica tožene stranke tožečo stranko, navkljub jasnemu in nedvoumnemu izreku, izrecno opozorila na dolžnost obračuna in plačila davkov in prispevkov za upnika za sporno obdobje.

21Tudi dopis z dne 17. 3. 2010, ki ga je odvetnica tožene stranke posredovala tožeči stranki po prejemu sklepa VSL, je po presoji pritožbenega sodišča jasen. Iz njega nedvomno izhaja, da je bil sklep sodišča prve stopnje v postopku določitve sodnih penalov razveljavljen le delno, za obdobje od julija 2005 do februarja 2006. Torej je za preostalo obdobje (april do junij 2005) ostal v veljavi. Poleg navedenega je v dopisu odvetnica tožene stranke tožečo stranko opozorila, da mora „v izogib penalom nujno nemudoma pridobiti potrdilo na DURS, da so bili plačani vsi prispevki za celotno dobo, ko je bil B. zaposlen pri vas, od 2. 7. 2001 do 28. 2. 2006 in ustrezno potrdilo pri ZPIZ.“

22Sodne odločbe je treba spoštovati in jih izpolniti. Življenjsko logično je, da se potrdilo o plačilu lahko pridobi le, če je bilo prej plačano. Glede na to, da je odvetnica tožene stranke pojasnila, da je pritožbeno sodišče v sklepu VSL zaključilo, da s predloženimi dokazili niso izkazana vsa plačila, je torej edino logično, da je treba davke in prispevke za obdobje, za katerega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso bili plačani, obračunati in plačati.

23Iz trditev pravdnih strank izhaja, da je odvetnica tožene stranke v zvezi z izvršilnimi postopki upnika pri tožeči stranki komunicirala z M. D., ki je bila pri tožeči stranki zadolžena za finance in tudi za izvršitev sklepa o določitvi sodnih penalov. M. D. je bila torej na finančnem področju strokovno izkušena oseba. To je v izpovedbi potrdila tudi odvetnica tožene stranke. Zato pritožbeno sodišče o tem ne dvomi. Glede na navedeno bi po presoji pritožbenega sodišča M. D. morala oziroma mogla vedeti, da je treba, preden pridobi potrdilo DURS o plačilu davkov in prispevkov, le-te obračunati in plačati. Pri odločanju o kršitvi je namreč treba upoštevati tudi lastnosti pogodbene stranke, v tem primeru znanje, izkušnje in strokovnost M. D., ki je bila pri tožeči stranki zadolžena za izvršitev sodne odločbe.

24Že zaradi pojasnjene strokovnosti M. D. na finančnem področju po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče slediti niti očitkom tožeče stranke, da jo je odvetnica tožene stranke zavedla s tem, ko je v dopisu navedla, da mora v izogib plačilu sodnih penalov pridobiti potrdilo DURS, da so bil vsi davki in prispevki plačani. Poleg tega je odvetnica tožene stranke izpovedala, da je M. D., ko jo je ta vsa razburjena klicala v zvezi s prejetim sklepom in dopisom, po telefonu pojasnila, da je tožeča stranka za sporno obdobje dolžna obračunati in plačati davke in prispevke za upnika. Torej ji je še dodatno ustno pojasnila, kaj mora storiti, da se izogne plačilu sodnih penalov.

25Da je M. D. razumela dopis in telefonsko pojasnilo odvetnice tožene stranke, tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja iz vsebine vloge za pridobitev potrdila o plačnih davkih in prispevkih za upnika (priloga B9, v nadaljevanju: vloga), ki jo je za tožečo stranko sestavila M. D. V njej je navedla: „Davke in prispevke za navedenega delavca je bilo podjetje dolžno plačati na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 143/2006 z dne 22. 4. 2009 z grožnjo plačila penalov v primeru neizvršitve obveznosti. Podjetje je vse dolžne davke in prispevke za A. B. tudi plačalo.“ ter v nadaljevanju še „V primeru neizvršitve sodne odločbe so zagroženi penali 50 EUR dnevno, ...“ Iz navedenega besedila po oceni pritožbenega sodišča jasno izhaja, da je M. D. vedela oziroma da je bila seznanjena, da je po pravnomočnem sklepu In 143/2006 z dne 22. 4. 2009 tožeča stranka dolžna obračunati in plačati neplačane davke in prispevke za upnika za sporno obdobje.

26Pritožbeno sodišče upoštevajoč vse navedeno zaključuje, da je odvetnica tožene stranke izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, saj je bila tožeča stranka oziroma njena zaposlena pravilno seznanjena z obveznostmi po sklepu o določitvi sodnih penalov v zvezi s sklepom VSL. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča izostanek izrecne navedbe tožeči stranki v dopisu z dne 17. 3. 2010 o tem, da mora po prejemu sklepa VSL v roku 3 dni obračunati in plačati davke in prispevke za upnika za obdobje od aprila do junija 2005, v tem primeru ne predstavlja kršitve obveznosti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da odškodninska obveznost tožene stranke v tem delu ni podana, pravilna.

K odločitvi o škodi iz naslova odvetniških stroškov, sodnih taks in izvršilnih stroškov upnika v zvezi s postopkom izvršbe sodnih penalov

27Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo v višini 240,80 EUR iz naslova plačila odvetniških stroškov za ugovor proti sklepu o izvršbi, škodo v višini 40,00 EUR iz naslova plačila sodne takse za ugovor proti sklepu o izvršbi sodnih penalov ter škodo v višini 458,64 EUR iz naslova plačila izvršilnih stroškov upnika v postopku za izvršbo sodnih penalov.

28Bistveno pri presoji skrbnosti ravnanja odvetnice tožene stranke v tem delu je, ali je s tem, ko je vložila ugovor proti sklepu o izvršbi sodnih penalov I 1269/2012 z dne 29. 5. 2012, ravnala v korist tožeče stranke. Torej, ali je v mejah zakona in pooblastila uporabila vsa pravna sredstva, za katera je mislila, da lahko koristijo stranki. Da bi tožeča stranka toženi stranki glede zastopanja v postopku izvršbe sodnih penalov podala kakšna navodila, tožeča stranka ni zatrjevala. Prav tako tožeča stranka ni zatrjevala, da bi tožena stranka v tem postopku kakorkoli kršila svojo pojasnilno dolžnost.

29Čeprav je treba ravnanje odvetnice presojati po merilu skrbnosti dobrega strokovnjaka (profesionalne skrbnosti), zavrnitev ugovora v postopku še ne avtomatično pomeni odgovornosti za nastalo škodo. Obveznost, ki jo z mandatno pogodbo prevzame odvetnik, je, kot je že bilo pojasnjeno, obligacija prizadevanja in ne obligacija rezultata (uspeha). Protipravnosti odvetnikovega ravnanja tudi ni mogoče enačiti z vsako pomanjkljivostjo oziroma napako v postopku. Narava pravniških poklicev namreč omogoča različno pravno presojo in tudi različno presojo izvedenih dokazov. Kršitev odvetnikove skrbnosti zato predstavlja ravnanje, pri katerem odvetnik ni pokazal običajne skrbnosti povprečnega strokovnjaka z istega področja.¹¹ Tako je odškodninska odgovornost odvetnika podana predvsem pri grobih kršitvah postopkovnih pravil, ki imajo za posledico neuspeh stranke, ki bi sicer v postopku lahko uspela.

30Odvetnica tožene stranke se je z ugovorom proti sklepu o izvršbi trudila, da bi za svojo stranko dosegla korist, ustavitev izvršbe. To je „začasno“ tudi dosegla, saj je sodišče prve stopnje njenemu ugovoru ugodilo (glej sklep I 1269/2012 z dne 18. 3. 2014, priloga B6). Šele višje sodišče je v sklepu II Ip 2401/2014 (priloga B7), ko je odločalo o pritožbi upnika zoper sklep o ustavitvi izvršbe I 1269/2012 z dne 18. 3. 2014, opozorilo na učinke pravnomočnega sklepa o določitvi sodnih penalov. Temu opozorilu je sodišče prve stopnje v sklepu I 1269/2012 z dne 28. 7. 2015 (priloga B8) sledilo in ugovor tožeče stranke (dolžnika) proti sklepu o izvršbi zavrnilo.

31Glede na vse pojasnjeno tako le vložitev ugovora proti sklepu o izvršbi sodnih penalov, za katerega se je med postopkom izkazalo, da z njimi tožeča stranka ne more uspeti, sama po sebi še ne pomeni ravnanja v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Zmotno pravno naziranje namreč samo po sebi še ne zadostuje za vzpostavitev odškodninske odgovornosti odvetnika, saj narava pravniških poklicev omogoča različno pravno presojo. Zato po presoji pritožbenega sodišča tudi v tem primeru ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju odvetnice tožene stranke in tako ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo iz naslova odvetniških stroškov za ugovor, sodne takse za ugovor in izvršilnih stroškov upnika.

K odločitvi o odvetniških stroških za pripravljalno vlogo z dne 19. 3. 2010

32Držijo pa pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je odvetnica tožene stranke z vložitvijo pripravljalne vloge z dne 19. 3. 2010 v pravnomočno zaključenem postopku za določitev sodnih penalov (In 143/2006) ravnala skladno s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

33Ker je odvetnica tožene stranke pripravljalno vlogo vložila v pravnomočno zaključenem postopku za določitev sodnih penalov in je stroške te vloge naprtila tožeči stranki, po presoji pritožbenega sodišča ni ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo. Odvetnik, ki je pravni strokovnjak, bi se moral in mogel zavedati, da z vlaganjem pripravljalnih vlog v pravnomočno zaključenem postopku ne more uspeti. Pravnomočno sodno odločitev je namreč mogoče uspešno izpodbijati le pod pogoji in v okviru zakonsko dovoljenih in predvidenih izrednih pravnih sredstev. Da bi pripravljalna vloga po svoji vsebini predstavljala v postopku določitve sodnih penalov dovoljeno izredno pravno sredstvo, pa tožena stranka ni trdila niti to ne izhaja iz njene vsebine.

34Ker je v tem primeru odvetnica tožene stranke po pravnomočno zaključenem postopku v ta postopek vložila pripravljalno vlogo, za katero bi morala vedeti, da tožeči stranki ne bo koristila (že zaradi posledic pravnomočnosti), je s tem ravnala v nasprotju s profesionalno skrbnostjo in je izigrala zaupanje tožeče stranke. S tem je kršila svoje poslovne obveznosti. Ker iz sodnega spisa ne izhaja, da bi ji tožeča stranka dala kakršnokoli navodilo glede vlaganja pripravljalne vloge v pravnomočno zaključenem postopku, ni dvoma, da vzrok za kršitev izvira iz sfere tožene stranke.

35V tem primeru predstavljajo škodo odvetniški stroški tožene stranke v višini 180,20 EUR, ki jih je tožena stranka za opravljeno storitev zaračunala tožeči stranki z računom št. 103/2010 z dne 26. 3. 2010. Tožeča stranka je te stroške plačala 30. 3. 2010. Trditev o škodi in njeni višini tožena stranka ni prerekala, zato se skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. Po presoji pritožbenega sodišča je podana tudi vzročna zveza med ravnanjem odvetnice tožene stranke in nastalo škodo. Stroški odvetniških storitev tožene stranke za pripravljalno vlogo so namreč nastali izključno zaradi nestrokovnega ravnanja odvetnice tožene stranke.

36Iz pojasnjenega tako izhaja, da so v tem delu podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo iz naslova odvetniških stroškov za pripravo pripravljalne vloge z dne 19. 3. 2010 v višini 180,20 EUR.

37Pritožbeno sodišče v zvezi z ugovorom zastaranja sledi odločitvi sodišča prve stopnje, da je ta ugovor neutemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in pravilni. Ker gre za vrsto poslovne odškodninske odgovornosti, je začel zastaralni rok teči šele, ko se je tožeča stranka seznanila s tem, da ji je nastala škoda zaradi nestrokovnega ravnanja odvetnice tožene stranke (prvi odstavek 352. člena OZ). Torej ko je prejela sklep višjega sodišča II Ip 2401/2014 z dne 27. 8. 2014. Šele tedaj se je namreč tožeča stranka seznanila, da s pripravljalno vlogo v pravnomočno zaključenem postopku nikakor ne more uspeti. Ker je bila tožba vložena 27. 1. 2016, je to nedvomno znotraj triletnega zastaralnega roka (tretji odstavek 352. člena OZ).

38Ker je tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Rok za izpolnitev v tem primeru ni bil določen. Zato v skladu z določilom drugega odstavka 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožeča stranka je povračilo škode od tožene stranke izvensodno zahtevala že z dopisom z dne 1. 12. 2015 (priloga A18). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od 2. 12. 2015 dalje do plačila. Zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačila računa (30. 3. 2010) do 1. 12. 2015 pa je, upoštevajoč pojasnjeno, zavrnilo.

K odločitvi o pravdnih stroških

39Ker je tožeča stranka tudi po pritožbi s svojim tožbenim zahtevkov uspela le s sorazmerno majhnim delom (manj kot 0,5 odstotka tožbenega zahtevka), pri čemer zaradi tega niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi vse svoje pravdne stroške ter da je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti celotne njune za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče glede potrebnosti in višine pravdnih stroškov tožene stranke v celoti sprejema odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

40Držijo pa pritožbeni očitki tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo in neutemeljeno stranskemu intervenientu priznalo manipulativne stroške v višini 30,00 EUR. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje z izrazom manipulativni stroški očitno mislilo materialne stroške, kot jih je stranski intervenient priglasil v svojih vlogah z dne 24. 1. 2017 in 8. 3. 2017 (list. št. 39 in 52). V navedenih vlogah je stranski intervenient pavšalno navedel, da materialni stroški predstavljajo stroške fotokopiranja in poštnine. Kaj naj bi stroški fotokopiranja dejansko predstavljali in kakšna naj bi bila njihova višina ni pojasnil. Zato je pritožbeno sodišče stranskemu intervenientu priznalo le materialne stroške poštnine za dve vlogi v višini 1,94 EUR,¹² ostalih priglašenih materialnih stroškov pa ne.

41Glede na vse navedeno so pritožbeni očitki tožeče stranke proti odločitvi o glavni stvari in proti odločitvi o stroških postopka delno utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. V preostalem delu pritožbeni očitki niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, kot izhaja iz izreka te odločbe (353. člen ZPP).

K odločitvi o pritožbenih stroških

42Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo proti sodbi uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (manj kot 0,5 odstotkov), pri čemer zaradi tega niso nastali posebni stroški, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti njune za pritožbeni postopek potrebne stroške.

43Stroški odgovora tožene stranke na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)¹³ ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta po sodbi 42.917,14 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 1.000 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 1.125 točk, saj je vrednost spornega predmeta ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR nižja od 80.000 točk) in 1.125 točk za zastopanje na obravnavi pred pritožbenim sodiščem (namesto zahtevanih 1.125 točk, saj je vrednost spornega predmeta ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR nižja od 80.000 točk) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (32,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.784,65 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.670,79 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.670,79 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

44Odgovor stranskega intervenienta na pritožbo ni bil potreben. V njem je stranki intervenient podal le pavšalno strinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje. Zato priglašeni stroški stranskega intevenietna v zvezi z odgovorom na pritožbo tožeče stranke niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Se pa stranskemu intervenientu priznajo potni stroški z najcenejšim javnim potniškim prometom na relaciji K. – L. – K. v višini 5,20 EUR (cena povratne karte za vlak). Zato je tožeča stranka dolžna stranskemu intervenientu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 5,20 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Z mandatno pogodbo oziroma pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila (mandatar) zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle.
² Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
³ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
⁴ Ur. l. RS, št. 18/1993 in naslednji.
⁵ Ur. l. RS, št. 15/1994 in naslednji.
⁶ Povezava: http://www.odv-zb.si/predpisi/odvetniska-poklicna-etika.
⁷ Glej npr. odločbe VSRS II Ips 80/2018 z dne 7. 6. 2018, II Ips 147/2015 z dne 6. 10. 2016, II Ips 45/2009 z dne 17. 5. 2012 in II Ips 290/99 z dne 19. 1. 2000.
⁸ Nina Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), četrta knjiga, Založba GV, Ljubljana 2004, str. 236-237.
⁹ Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, Založba GV, Ljubljana 2003, str. 146.
¹⁰ Primerjaj sodba VSRS II Ips 80/2018 z dne 7. 6. 2018.
¹¹ Takšno ravnanje je praksa Vrhovnega sodišča prepoznala v napačno zapisanem datumu prejema odločbe, brez dodatnega pojasnila, kaj ta datum pomeni, ki je vodil do zavrženja prepozno vloženega pravnega sredstva (II Ips 68/2013), v opustitvi pravočasne vložitve tožbe (II Ips 204/2010) ali predloga za izvršbo (II Ips 337/2009), čeprav je odvetnik imel na voljo vse podatke za postavitev zahtevka, v umiku tožbe zoper prvotnega delodajalca, čeprav ni bilo jasno, da je njegove obveznosti prevzela druga družba (II Ips 1099/2008), v kršitvi pojasnilne dolžnosti, ko odvetnik tožnika ni opozoril na (kratek) rok za vložitev predloga za izvršbo za vrnitev delavca na delo (II Ips 67/2015), ko se je odvetnik brez posveta s stranko odločil, da ne bo vložil tožbe na nedopustnost izvršbe, njeno stanovanje pa je bilo v njej prodano (II Ips 204/2010), ...
¹² Cena priporočene pošiljke do 20 g je bila 0,97 EUR (javno objavljeni podatki). Vlogi sta vsebovali le dva lista, zato njuna teža ni presegala 20 g (teža enega lista je cca 5g).
¹³ Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji.