VSC Sklep Cp 46/2020

I. Pritožba tožeče stranke se v celoti zavrne in se izpodbijani sklep v celoti potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa toženi stranki povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I. izreka zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 19. 5. 2017, pod točko II. izreka pa tožeči stranki še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 2.449,41 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni po prejemu sklepa, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

2Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da s sodbo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) pa v vsakem primeru naloži, da mora tožnici povrniti stroške tega pritožbenega postopka. V pritožbi najprej na kratko povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, nato pa sodišču prve stopnje očita, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da sta stranki s sodno poravnavo v postopku I K 61530/2013 naslovnega sodišča z dne 1. 9 . 2015, rešili vsa medsebojna razmerja, torej tudi eventuelne zahtevke iz naslova uporabnine za solastno nepremičnino. Sodišču prve stopnje še očita, da dokazne ocene izpovedi strank o vsebini in namenu sklenjene poravnave izpodbijani sklep sploh nima in ga je posledično pritožbeno nemogoče preizkusiti, obenem pa mu še očita, da v obrazložitvi tudi meša vsebino izpovedi strank in njune navedbe tako, da je sklep v tem delu po njenem mnenju povsem nejasen. Glede na vsebino obrazložitve sklepa tožnica še meni, da izrek predmetnega sklepa ni posledica predhodne ocene izvedenih dokazov in razlogov izhajajočih iz le-te, pač pa je, sicer pomanjkljivo, razlogovanje sodišča prve stopnje prilagojeno poskusu utemeljitve predhodne odločitve o zavrženju tožbe. Izpostavlja še, da že samo izpoved toženca na naroku dne 22. 11. 2019 kaže, da je toženec ob sklepanju poravnave 1. 9. 2015 imel v mislih le prodajo hiše in dogovor glede tekočih stroškov nepremičnine in ničesar drugega. Na drugi strani pa je tožnica izpovedala, da je poravnavo sklenila, ker je toženec zatrdil, da ima kupca za hišo, želela pa je še delno povračilo tekočih stroškov, ki jih je sama plačala dobaviteljem. O ničemer vsebinsko drugem (zahtevki, pravne podlage le teh, itd. . .) pa po njenem poravnava z dne 1. 9. 2015 ne govori in tudi pravdni stranki o ničemer drugem, razen o prodaji in plačilu stroškov nepremičnine, zaslišani v zvezi z vsebino sklenjene poravnave in njunem namenu ob sklepanju le-te, po prepričanju tožnice nista izpovedovali. Tožnica zato meni, da je povsem neutemeljeno in z dejstvi in dokazi nepodprto razlogovanje sodišča, da sta stranki imeli ob sklepanju poravnave v mislih vse eventuelne zahtevke, tudi zahtevek iz naslova uporabnine, o katerem v času sklepanja poravnave postopek še ni tekel. Tudi toženec zaslišan kot stranka, kot je to razvidno iz prepisa zvočnega posnetka z dne 22. 11. 2019, je po oceni tožnice govoril izključno o stroških, ki jih je tožnica poravnavala za hišo, saj je izpovedal: ″Stroški, ki jih je poravnavala za hišo, tole da se zaključi, to da jaz nisem njen dolžan, da ni ona meni nič.″. Takšna izpoved toženca po mnenju tožnice kaže, da je bil njegov namen ob sklepanju poravnave, da se v poravnavi zajame stroške, ki jih je tožnica plačevala za hišo (v preteklosti) in, da ji iz tega naslova ni nič več dolžan, ona pa njemu ne. O katerihkoli drugih zahtevkih ob sklepanju poravnave ni bilo govora, in nič drugega, torej tudi uporabnina, ni zajeto s sklenjeno poravnavo. Tudi iz izpovedi tožnice po njenem mnenju ne izhaja, da bi poravnavo sklepala glede česar koli drugega kot tekočih stroškov in prodaje hiše, pri tem pa je izpovedala še, da je poravnavo sklenila zgolj zaradi trditve toženca, da ima kupca, kar pa se je izkazalo za neresnično. Tožnica sodišču prve stopnje še očita, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno, kje iz vsebine izpovedi pravdnih strank je razbralo podlago za zaključek, da sta stranki poravnavo sklenili glede vseh mogočih, tudi bodočih, zahtevkov. Je pa po njenem mnenju dejstvo, da bi glede na določilo 82. člena OZ, če naj bo sodba materialno pravno pravilna, sodišče prve stopnje moralo jasno in nedvoumno navesti razloge povezane z razlago pogodbe (poravnave glede skupnega namena pogodbenikov), torej namena pravdnih strank, da se s poravnavo rešijo vsa njuna medsebojna razmerja (tudi bodoča). Tega pa po njeni oceni niti ni moglo razlogovati, saj je tako vsebina poravnave, kot tudi izpovedi strank, jasna. S poravnavo sta se dogovorila izključno o prodaji in plačilu preteklih stroškov za hišo in nič drugega. Na takšen namen naj bi po njenem mnenju kazalo tudi dejstvo, ki izhaja iz izpovedi pravdnih strank, da sta poravnavo sklenila, ker naj bi toženec imel kupca za hišo, saj v tem primeru o kakršnihkoli drugih, tudi bodočih, zahtevkih ni imelo smisla sklepati poravnave, ker bi se s prodajo vsa njuna medsebojna razmerja dejansko uredila in o teh drugih zahtevkih posledično stranki tudi dejansko nista sklenili poravnave. Razlogovanje sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu glede obsega vsebine poravnave bi bilo po njenem mnenju smiselno le, če bi se poravnava sklepala, ne da bi pravdni stranki razpolagali s podatkom o obstoju kupca. Potem bi sodišče še lahko razlogovalo, da sta v poravnavo vključila vse, tudi bodoče in eventuelne zahtevke. Sam podatek, ki ga je posredoval toženec, da ima kupca, pa je nujno pomenil le, da stranki sklepata poravnavo glede zahtevkov, ki bi ali so obstajali na dan sklenitve te, saj o bodočih razmerjih povezanih z nepremičnino, ki se proda, nima nikakršnega smisla razpravljati ali sklepati dogovorov. In tega pravdni stranki ob sklepanju poravnave tudi nista počeli. Če bi sodišče izpovedi strank ocenjevalo kot celoto, bi se po mnenju tožnice zagotovo tudi samo prikopalo do enakega zaključka, tako pa je po njenem mnenju ocenjevalo zgolj izseka izpovedi strank, ki jih je tudi navedlo pod opombo 2 na strani 11 sodbe in sprejelo napačen zaključek.

3Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril, v odgovoru se zavzema za zavrnitev njene pritožbe in priglaša še svoje pritožbene stroške.

4Pritožba tožnice ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tem pravdnem postopku je tožnica od toženca zahtevala plačilo uporabnine za uporabo njenega deleža (2/5) stanovanjske hiše na naslovu Lipje 44 d, Velenje, ki stoji na nepremičnini z ID znakom 954-1159/11-0, katere solastnica je tožnica do 2/5 celote, toženec pa do 3/5 celote. Trdila je, da se je bila jeseni 2013 iz navedene stanovanjske hiše primorana izseliti zaradi toženčevega psihičnega in fizičnega nasilja, da ji je bila ves ta čas zaradi zagotovitve lastne varnosti onemogočena souporaba ali kakršnakoli druga uporaba te nepremičnine. Pojasnila je, da je predmetna nepremičnina dvostanovanjska hiša z dvema stanovanjskima enotama, ki sta v celoti opremljeni, vsaka v velikosti 55 ter kletnim prostorom v izmeri 47 m2. Na podlagi ocene situacije CSD Velenje je tožnica dne 8. 1l . 2013 s strani Mestne občine Velenje prejela v najem bivalno enoto, v katero se je izselila. Od takrat dalje pa toženec sam koristi celotno stanovanjsko hišo ter ji uporabo le-te onemogoča. Glede na solastništvo tožnice je toženec z uporabo celotne nepremičnine obogaten, tožnica pa prikrajšana, zaradi česar je tožnica upravičena do nadomestila vrednosti dosežene koristi. Po oceni tožnice znaša uporabnina za tovrstno stanovanjsko hišo najmanj 650,00 EUR mesečno, kar za njen 2/5 solastni delež znaša mesečno najmanj 260,00 EUR. Za obdobje od novembra 2013 do vključno maja 2017 tako od toženca zahteva plačilo uporabnine v skupni višini 11.180,00 EUR. Toženec je tožbenemu zahtevku nasprotoval tako po temelju kot po višini, uveljavljal pa je tudi ugovor že sklenjene sodne poravnave oziroma ″res transacta″.

7Po izvedenem dokaznem postopku¹ je sodišče prve stopnje v točki 9. obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, da sta se v sodni poravnavi z dne 1. 9. 2015 (priloga A8), sklenjeni v kazenskem postopku opr. št. I K 61530/2013, ki je tekel po zasebni tožbi tožnice zoper toženca zaradi kaznivega dejanja grožnje po l . odstavku 135. člena Kazenskega zakonika, tožnica in toženec dogovorila, da se stanovanjska hiša na naslovu Lipje 44d, Velenje proda kupcu, ki ponuja 120.000.00 EUR, da sta bila soglasna, da je delež toženca na hiši 60%, delež tožnice pa 40%, kar je tudi razmerje v katerem bosta krila vse stroške v zvezi s prodajo nepremičnine, da se bo preostanek kupnine delil prav tako v razmerju 60% toženec in 40% tožnica, da se bo delež kupnine, ki jo bo prejel toženec, zmanjšal za 2.000,00 EUR, kar predstavljajo tekoči stroški nepremičnine in stroški tega kazenskega postopka, in bo ta znesek izplačan tožnici (l. odstavek sklenjene sodne poravnave), da sta se nadalje v 2. odstavku sklenjene sodne poravnave še dogovorila, da so s tem poravnane vse njune medsebojne obveznosti, v znak sklenjene sodne poravnave pa je tožnica kot zasebna tožilka umaknila zasebno tožbo z dne 19. 12. 2013 in dogovorila sta se, da so s tem poravnane tudi vse medsebojne terjatve iz konkretne kazenske zadeve (3. odstavek sklenjene sodne poravnave). Ugotovilo je še, da v 2. odstavku sodne poravnave ni izrecno zapisano katere njune medsebojne obveznosti se štejejo za poravnane, da gre za precej splošen zapis in ni izrecno zapisano, da med tovrstne obveznosti sodi tudi obveznost plačila uporabnine, zato je ob spornosti te določbe sodne poravnave potrebna njena razlaga. V okviru razlagalnih pravil je sodišče prve stopnje tako v nadaljevanju v zvezi s tem spornim določilom v točkah od 10. 15. obrazložitve izpodbijanega sklepa iskalo skupni namen pravdnih strank pri sklepanju te sodne poravnave in zaključilo, da sta pravdni stranki s sklenjeno sodno poravnavo v kazenskem postopku z dne l . 9. 2015 uredili vsa medsebojna razmerja glede solastne nepremičnine, na kateri leži stanovanjska hiša z naslovom Lipje 44d, Velenje, v tem sklopu pa tudi dosegli dogovor, da so s sklenitvijo te sodne poravnave urejene vse njune medsebojne obveznosti, ki se nanašajo na to solastno nepremičnino (na hišo - kot sta se izrazili obe stranki in je zapisano tudi v poravnavi), glede katere sta v prvem odstavku sklenjene sodne poravnave tudi dosegla dogovor glede prodaje in delitve kupnine in stroškov. Zaključilo je še, da sta imeli stranki s sklenitvijo sodne poravnave namen celostno urediti vsa medsebojna razmerja glede tega solastnega premoženja (nepremičnine na kateri leži stanovanjska hiša), torej tako glede načina prodaje, stroškov v zvezi s prodajo ter tudi tekočih obratovalnih stroškov, ki jih je v določenem obdobju krila tožnica, hkrati pa sta se tudi dogovorila, da drug do drugega nimata nobenih obveznosti več, pri čemer je bil namen obeh pravdnih strank dogovor, da drug do drugega nimata nobenih zahtevkov več v zvezi s to solastno nepremičnino, torej dokončna ureditev njunih medsebojnih razmerij v zvezi s tem premoženjem (sploh upoštevaje dejstvo, da ob sklenitvi sodne poravnave niso tekli drugi sodni postopki med strankama in je bil njun skupni namen da dokončno uredita vsa razmerja glede tega solastnega premoženja in da do novih (sodnih) postopkov v zvezi s tem ne prihaja več). Po oceni sodišča prve stopnje sta se tako oba, tudi tožnica, v posledici dogovora iz l. odstavka sodne poravnave, odpovedala zahtevkom drug proti drugemu v zvezi s solastnim premoženjem, ki je predmet sodne poravnave (medsebojno popuščanje), vse z namenom prekinitve spora in izognitve nadaljnjim sodnim postopkom. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da se je s sklenjeno sodno poravnavo (v 2. odstavku) tako tožnica odpovedala tudi zahtevkom iz naslova uporabnine hiše v njeni solasti, in sicer že nastalim kot tudi bodočim (od novembra 2013 do vključno maja 2017). Na takšen ugotovljen skupen namen pravdnih strank ob sklenitvi sodne poravnave po oceni sodišča prve stopnje nima vpliva dejstvo, da vse do odločanja sodišča pravdni stranki sporne nepremičnine nista uspeli prodati za dogovorjeno ceno 120.000,00 EUR, kot tudi ne navedbe tožnice, da je ob sklenitvi poravnave zaupala tožencu in da ta dejansko preprečuje prodajo nepremičnine, saj je zaključilo, da bi tožnica sodno poravnavo, če je bila kakorkoli zavedena k njeni sklenitvi, na kar je v izpovedi namigovala (čeprav je bila v postopku zastopana po pooblaščencu – odvetniku), lahko kot stranka izpodbijala z izrednimi pravnimi sredstvi. Sklepno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica v tem postopku ponovno uveljavlja zahtevek, o katerem je že bilo odločeno s sodno poravnavo (t.i. res transacta), zato je sledilo tovrstnemu ugovoru toženca in tožbo tožnice zavrglo.

8Ni pritrditi tožnici, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta stranki s sodno poravnavo v postopku I K 61530/2013 Okrajnega sodišča v Velenju, rešili vsa medsebojna razmerja, torej tudi eventuelne zahtevke iz naslova uporabnine za solastno nepremičnino, saj se praktično celotna obrazložitev izpodbijanega sklepa ukvarja ravno s tem vprašanjem. Prav tako ni pritrditi tožnici, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno oziroma da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kje iz vsebine izpovedi pravdnih strank je razbralo podlago za zaključek, da sta stranki poravnavo sklenili glede vseh mogočih, tudi bodočih, zahtevkov, saj to povsem jasno izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje v točkah 14. in 15. izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep tako nedvomno vsebuje zadostne in tudi povsem ustrezne razloge glede teh pravno odločilnih dejstev, da se da izpodbijani sklep tudi pritožbeno preizkusiti, kar navsezadnje dokazuje že sama pritožba tožnice, ki obširno polemizira z razlogi sodišča prve stopnje glede teh dejstev in ponuja svojo razlago, s katero želi vzbuditi dvom v pravilnost razlogov sodišča prve stopnje. S temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana.

9Isto absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) tožnica smiselno sodišču prve stopnje očita tudi s pritožbenimi navedbami, da izpodbijani sklep sploh nima dokazne ocene izpovedi strank o vsebini in namenu sklenjene sodne poravnave. Tudi ti očitki tožnice pa so povsem neutemeljeni. Iz točk 14. in 15. obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih sodišče prve stopnje povzame bistveni vsebini izpovedi obeh pravdnih strank, in zaključuje, da iz izpovedi obeh strank jasno izhaja, da je bila predmet sodne poravnave stanovanjska hiša v njuni solasti, na naslovu Lipje 44d, Velenje (točka 14. obrazložitve izpodbijanega sklepa), obenem pa še obrazloži, da je svoje zaključke v točki 15. obrazložitve izpodbijanega sklepa sprejelo po izvedenem dokaznem postopku, dodatnem zaslišanju pravdnih strank, predvsem pa tudi upoštevaje dejstvo, da je tožnica toženčevi razlagi spornega določila sodne poravnave nasprotovala, vendar med postopkom ni postavila jasne trditve o tem, kaj naj bi po njenem predstavljalo sporno določilo poravnave in na kakšne medsebojne obveznosti se nanaša, namreč povsem jasno in brez dvoma izhaja, da je sodišče prve stopnje glede teh odločilnih dejstev sledilo izpovedbama obeh pravdnih strank, saj sta glede na vsebino, ki je v izpodbijanem sklepu tudi korektno povzeta, bili v tem delu njuni izpovedi skladni. Ker je glede teh odločilnih dejstev sodišče prve stopne (lahko) sledilo obema (skladnima) izpovedbama pravdnih strank, pa kakšna dodatna in bolj poglobljena dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z izvedenim dokazom z zaslišanjem strank niti ni bila potrebna.

10Glede na celotno obrazložitev izpodbijanega sklepa je očitno neutemeljen tudi nadaljnji očitek tožnice, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu meša vsebino izpovedi pravdnih strank in njune navedbe in da je zato v tem delu izpodbijani sklep tudi povsem nejasen. Iz izpodbijanega sklepa povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje v točki 7. obrazložitve povzelo trditve pravdnih strank glede vsebine in namena sklenjene sodne poravnave z dne 1. 9. 2015, saj je zapisalo, da je toženec že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 13. 2. 2018 opozoril na vsebino sodne poravnave, sklenjene v kazenski zadevi pri tukajšnjem sodišču, opr. št. I K 61530/2013 z dne l . 9. 2015, še zlasti na tekst te sodne poravnave v 2. odstavku, da so s tem (s sklenitvijo sodne poravnave) poravnane vse njune medsebojne obveznosti, se skliceval, da je tožnica s podpisom te sodne poravnave soglašala, da drugih zahtevkov v zvezi s stanovanjsko hišo do toženca nima, da to velja tudi za vprašanje uporabnine in zaradi navedenega podal ugovor že sklenjene sodne poravnave oziroma ″res transacta″, da je vse to toženec ponovil tudi na naroku za glavno obravnavo dne 23. 3. 2018 oz. na temu ugovoru vztrajal do konca tega pravdnega postopka (tudi v ponovljenem sojenju), tožnica pa je te njegove navedbe le zanikala, ni pa navajala nobenih dejstev, s katerimi bi podala svojo razlago namena pravdnih strank pri sklepanju sodne poravnave oz. tega dela sodne poravnave. Izpovedi pravdnih strank je sodišč povzelo v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je nato sodišče prve stopnje obrazložilo še svoje dejanske in pravne zaključke glede vsebine in namena sklenjene sodne poravnave. O kakršnikoli nejasnosti izpodbijanega sklepa tako ni mogoče govoriti, tudi s temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

11Pri razlagi spornega določila 2. odstavka sodne poravnave, sklenjene v kazenskem postopku, ki je tekel pred sodiščem prve stopnje, dne 1. 9. 2015, je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, t.j. določil 82. člena OZ, ki urejajo razlagalna pravila za razlago pogodb. Pravilno je tako pojasnilo, da se v skladu s l. odstavkom 82. člena OZ določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil (kot je v obravnavanem primeru določilo 2. odstavka sklenjene sodne poravnave) pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (2. odstavek 82. člena OZ).

12Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa, je svojo razlago tega spornega določila sodne poravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje podal le toženec, ki je trdil, da je tožnica s podpisom te sodne poravnave soglašala, da drugih zahtevkov v zvezi s stanovanjsko hišo do toženca nima, da to velja tudi za vprašanje uporabnine in zaradi navedenega podal ugovor že sklenjene sodne poravnave oziroma ″res transacta″, da je vse to toženec ponovil tudi na naroku za glavno obravnavo dne 23. 3. 2018 oz. na temu ugovoru vztrajal do konca tega pravdnega postopka (tudi v ponovljenem sojenju), tožnica pa je te njegove navedbe le zanikala, ni pa navajala nobenih dejstev, s katerimi bi podala svojo razlago namena pravdnih strank pri sklepanju sodne poravnave oz. tega dela sodne poravnave, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem postopku v okviru podane trditvene podlage zgolj presojalo, ali je toženec te svoje trditve glede namena in vsebine sodne poravnave uspel dokazati. Šele v pritožbi prvič tožnica ponuja svojo razlago tega spornega določila sodne poravnave in sicer z navedbami, da sta se s tožencem s poravnavo dogovorila izključno o prodaji in plačilu preteklih stroškov za hišo in nič drugega, da na takšen namen kaže tudi dejstvo, ki izhaja iz izpovedi pravdnih strank, da sta poravnavo sklenila, ker naj bi toženec imel kupca za hišo, saj v tem primeru o kakršnihkoli drugih, tudi bodočih, zahtevkih ni imelo smisla sklepati poravnave, ker bi se s prodajo vsa njuna medsebojna razmerja dejansko uredila in o teh drugih zahtevkih posledično stranki tudi dejansko nista sklenili poravnave, pa tudi, da bi bilo razlogovanje sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu glede obsega vsebine poravnave smiselno le, če bi se poravnava sklepala, ne da bi pravdni stranki razpolagali s podatkom o obstoju kupca, saj bi samo v tem primeru sodišče še lahko razlogovalo, da sta v poravnavo vključila vse, tudi bodoče in eventuelne zahtevke, sam podatek, ki ga je posredoval toženec, da ima kupca, pa je nujno pomenil le, da stranki sklepata poravnavo glede zahtevkov, ki bi ali so obstajali na dan sklenitve te, saj o bodočih razmerjih povezanih z nepremičnino, ki se proda, nima nikakršnega smisla razpravljati ali sklepati dogovorov, tega pa pravdni stranki ob sklepanju poravnave tudi nista počeli. Ker v pritožbi tožnica ni navedla prav nobenega upravičenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navajati pravočasno (v skladu z 286. členom ZPP) že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vsa ta dejstva predstavljajo v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

13Obširne pritožbene navedbe tožnice, s katerimi tožnica s sklicevanjem na posamezne dele lastne izpovedi in izpovedi toženca ponuja svoje razumevanje vsebine izpovedi obeh pravdnih strank in posledično tudi svoje videnje rezultata dokazovanja, izpostavlja zgolj to, kar je njej v korist, prezre pa celoto, predstavljajo njej lastne enostranske dejanske zaključke in njeno lastno povsem enostransko dokazno oceno, s katero pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost življenjsko logične dokazne ocene sodišča prve stopnje in življenjsko logičnih dejanskih zaključkov, ki jih je sprejelo na podlagi takšne ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov.

14Dokazno podprto, temelječe na izpovedbah obeh pravdnih strank, posledično pa tudi pravilno in popolno je tako sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (t.j. 82. člena OZ) ugotovilo in zaključilo, da sta se pravdni stranki ob sklepanju sodne poravnave dogovorili za ceno, po kateri bosta njuno solastno nepremičnino (na kateri stoji stanovanjska hiša) prodali ter delež v katerem si bosta razdelili tako kupnino kot tudi delili stroške povezane s prodajo nepremičnine ter določili kakšni so nesporno stroški tožnice v zvezi z tekočimi stroški vzdrževanja nepremičnine in kazenskim postopkom, da sta pravdni stranki s sklenjeno sodno poravnavo v kazenskem postopku z dne l . 9. 2015 uredili vsa medsebojna razmerja glede solastne nepremičnine, na kateri leži stanovanjska hiša z naslovom Lipje 44d, Velenje, v tem sklopu pa tudi dosegli dogovor, da so s sklenitvijo te sodne poravnave urejene vse njune medsebojne obveznosti, ki se nanašajo na to solastno nepremičnino (na hišo - kot sta se izrazili obe stranki in je zapisano tudi v poravnavi), glede katere sta v prvem odstavku sklenjene sodne poravnave tudi dosegla dogovor glede prodaje in delitve kupnine in stroškov, pa tudi, da sta imeli stranki s sklenitvijo sodne poravnave namen celostno urediti vsa medsebojna razmerja glede tega solastnega premoženja (nepremičnine na kateri leži stanovanjska hiša), torej tako glede načina prodaje, stroškov v zvezi s prodajo ter tudi tekočih obratovalnih stroškov, ki jih je v določenem obdobju krila tožnica, hkrati pa sta se tudi dogovorila, da drug do drugega nimata nobenih obveznosti več, pri čemer je bil namen obeh pravdnih strank dogovor, da drug do drugega nimata nobenih zahtevkov več v zvezi s to solastno nepremičnino, torej dokončna ureditev njunih medsebojnih razmerij v zvezi s tem premoženjem (sploh upoštevaje dejstvo, da ob sklenitvi sodne poravnave niso tekli drugi sodni postopki med strankama in je bil njun skupni namen da dokončno uredita vsa razmerja glede tega solastnega premoženja in da do novih (sodnih) postopkov v zvezi s tem ne prihaja več². Pritožbeno sodišče povsem soglaša tudi z nadaljnjimi zaključki sodišča prve stopnje, ki prav tako temeljijo na izvedenih dokazih, da sta se tako oba, tudi tožnica, v posledici dogovora iz l. odstavka sodne poravnave, odpovedala zahtevkom drug proti drugemu v zvezi s solastnim premoženjem, ki je predmet sodne poravnave (medsebojno popuščanje), vse z namenom prekinitve spora in izognitve nadaljnjim sodnim postopkom, pa tudi z njegovim zaključkom, da se je s sklenjeno sodno poravnavo (v 2. odstavku) tako tožnica odpovedala tudi zahtevkom iz naslova uporabnine hiše v njeni solasti, in sicer že nastalim kot tudi bodočim (od novembra 2013 do vključno maja 2017). Drugače povedano sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila vsebina in namen sodne poravnave takšna, kot je to v tem postopku zatrjeval toženec. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča na takšen ugotovljen skupen namen pravdnih strank ob sklenitvi sodne poravnave nima vpliva dejstvo, da vse do odločanja sodišča pravdni stranki sporne nepremičnine nista uspeli prodati za dogovorjeno ceno 120.000,00 EUR, kot tudi ne navedbe tožnice, da je ob sklenitvi poravnave zaupala tožencu in da ta dejansko preprečuje prodajo nepremičnine, saj je zaključilo, da bi tožnica sodno poravnavo, če je bila kakorkoli zavedena k njeni sklenitvi, na kar je v izpovedi namigovala (čeprav je bila v postopku zastopana po pooblaščencu – odvetniku), lahko kot stranka izpodbijala z izrednimi pravnimi sredstvi. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja še naravo sodne poravnave, pri kateri gre za mešano (procesno in materialnopravno) pogodbo in se zato zanjo uporabljajo tudi splošne določbe OZ, ki se sicer nanašajo na pogodbe (vključno s tistimi določili OZ, ki urejajo pravne posledice neizpolnitve pogodbe).

15Sodna poravnava o spornem predmetu preprečuje ponovno odločanje o tožbenem zahtevku. Učinek sodne poravnave je enak učinku pravnomočne sodbe. Sodišče mora nanj paziti tudi po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo (308. člen ZPP). Ker je sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru dokazno podprto ugotovilo, da se je s sodno poravnavo (v 2. odstavku), sklenjeno pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku opr. št. I K 61530/2013 z dne 1. 9. 2015, tožnica odpovedala tudi zahtevkom iz naslova uporabnine hiše v njeni solasti, in sicer že nastalim kot tudi bodočim (od novembra 2013 do vključno maja 2017), torej tudi tistim, ki jih uveljavlja s tožbo v tej pravdni zadevi, je tožbo tožnice povsem pravilno zavrglo.

16Tožnica stroškovne odločitve sodišča prve stopnje vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na uspeh s pritožbo glede glavne stvari. Ker s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, je neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v izpodbijanem sklepu.

17Pri odločanju sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo zatrjevanih kršitev pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP.

18Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa mora tožencu povrniti vse njegove potrebne pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožencu ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju) ter vrednosti odvetniške točke v času izdaje tega sklepa (0,6 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: sestavo odgovora na pritožbo 500 točk (Tar. št. 21/1 OT), za materialne stroške 10 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 67,32 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 373,32 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je tožnica tožencu dolžna povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 5. obrazložitve izpodbijanega sklepa.
² Tako je tožnica med drugim izpovedala, da se je strinjala, da zasebno tožbo umakne, če ji toženec iz naslova stroškov plača 2.000,00 EUR ter da se hiša proda, da se poravnata in da se ne tožita več glede hiše. Toženec pa je v postopku izpovedal, da sta se z obravnavano sodno poravnavo dogovorila, da se sporna razmerja glede solastnega premoženja (hiše) dokončno uredijo.